Naročnina za pol leta za Ameriko $1.50. Naročnina za celo leto za Ameriko $2.50. Za Evropo $3.00. List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenci. LETO (VOL.) XIV APRIL 15, 1922 STEV. (No.) 8 O PRISRČNEM RAZMERJU MED MATERJO IN SINOM IN O ZVEZI ČEŠČENJA OBEH. Nadaljni vzrok češčenja je prisrčno razmerje, "tesna in neločljiva vez" (Pij IX. v "Ineffabilis Deus"), ki druži po božji volji Mater in Si na in spaja češčenje, ki obema pri-stoja. Ko je bilo enkrat v katoliški cerkvi vpeljano češčenje Presv. Srca Jezusovega, je moralo priti češčenje Marijinega Srca samo od sebe. Da pa ta tesna zveza med Materjo in Sinom odgovarja volji, načrtom božjim ,je razvidno: 1.—iz sklepov Božje Previdnosti. Bog je sočasno s Sinom predvidel tudi Mater, jo izvolil in določil. Zato obrača sv. Cerkev, učiteljica resnice, tudi na Devico — mater besede sv. pisma, ki veljajo prav za prav in v prvi vrsti o Božji Besedi, neu-stvarjeni resnici: "Bog me je imel v začetku svojih potov, predno je vstvaril kaj drugega. Od vekomaj sem bila pri njem; pri njem sem bila in sem vse vravnala." (Preg. 8, 22, 23, 30.) "Jaz sem prišla iz ust Najvišjega, porojena pred vsemi stvarmi. V začetku in pred vsem časom sem bila ustvarjena" (Sir. 24, 5, 14.) Sv. Bernard pravi: "Angel je bil po slan k devici, ki je bila devica po mesu, devica po duhu, devica po obljubi, kratko: k devici, kakor jo opisuje apostol, sveti na duši in na telesu; ni bila slučajno najdena, ampak izvoljena že pred stoletji, določena in izbrana od Najvišjega, varovana od angelov, prerokovana od očakov, napovedana od prerokov. Preglej Pismo, pa mi boš pritrdil" (Horn. 2 o Missus est št. 4.) 2.—Iz izrekov očakov in prerokov. Tako je bila Mati Božja napovedana kot "žena", ki bo s Sinom in po Sinu strla kači glavo (Gen. 3, 15), "devica", ki bo spočela in Sinu rodila (Iz. 7, 14), "mladika" iz Jesetove korenine (Iz. 11, 1), "zemlja", ki naj se odpre in požene Izveličarja (Iz. 45, 8), "devica in porodnica" (Mih. 5, 3), "žena, ki bo obdala moža" (Jer. 31, 22.) 3.—iz predpodob Starega Zakona, ki nam predpodabljajo Preblaženo Devico skupno z njenim Sinom. Take predpodobe Preblažene Device so Eva, Sara, Rebeka, Marija (Mojzesova sestra), Deborah, Rahel, Rut, Abigail, Betzabe, Judita, Ester; prst, iz katere je bil vstvarjen Adam, raj z drevesom življenja, Novetova barka, golob v barki, Jakobova lestvica, goreči grm, tempelj Salomonov, gora Sion itd. 3.—Iz skrivnosti Jezusovega življenja, v katerem se nam kaže Marija s svojim Sinom v najtesnejši zvezi: tako pri včlovečenju, pri obi-skanju Elizabete, pri rojstvu, pri molitvi pastirjev in Modrih, pri obrezovanju, očiščevanju, begu v Egi-pet, pri tihem življenju v Nazaretu. Kaže se nam pri Jezusovem nasto- Češčenje Presv. Srca Marijinega. Rev. J. C. Smoley. pu v templju, v Kani Galilejski, kjer je javil Jezus svoje božanstvo po čudežu, v trpljenju, na križu, pri vstajenju. Sin je hotel namreč deliti vse svoje križe in težave s svojo Materjo. "Blažena Marija! Brez nje se ni rodil Jezus, ker ona je bila so-pomočnica pri včlovečenju, brez nje ni rasel, ker ona je bila njegova vzgojiteljica, brez nje ni bil križan, ker je morala z njim trpeti." Lud. a Sax., Vita Jesu Christi p. i, n, 10.) I11 krasno pravi P. Knabenbauer: "Preblaženo Devico nam predočuje-jo evangelisti z božjim Detetom v naročju; v njenem naročju počiva; pri njej, po kateri je prišel in stopil na svet, ga najdemo; kdo ne bi bla-groval take matere? Kdo bo častil Sina v naročju Matere, ne da bi častil tudi nje in oznanjal njeno slavo?" 4.—Iz njenih čednosti. Kakor njen Sin, je bila tudi Marija revna, ponižna, tiha, pokorna, brezmadežno -čista, polna usmiljenja. 5.—Iz njenih predpravic in prednosti. Marija je bila prosta vsakega greha, osebnega kakor tudi izvirnega greha. Jezus po svoji naravi ni mogel storiti kakega greha, Marija je bila brez greha po milosti. Jezus je čistost devic, Marija pa devica vseh devic; Jezus je vstal od mrtvih, šel je z dušo in telesom v nebesa; ravno tako je bila Marija povišana in vzeta v nebesa ; Jezus sedi na desnici svojega Očeta, Marija na desnici svojega Sina; Sinu je dana vsa oblast od Očeta, ravno tako je v gotovem pomenu in oziru podeljena od Sina vsa moč Mariji. 6.—Iz imen, ki jih dajejo sveti o-četje in Cerkev Preblaženi Devici, imen, ki so podobna imenom, ki so bila dana Zveličarju. Marijo imenujemo našo Gospo, kraljico angelov, našo priprošnjico, našo srednico, našo pomočnico. Častimo jo kot mater vsega usmiljenja, milosti, življenja, naše upanje, zveličanje duš in sveta. Slavimo jo kot vrata nebeška, pot zveličanja, vodnico, morsko zvezdo, življenje našega srca, Gospo nebes in zemlje, kraljico vseh svetnikov. Posebno važne so besede papeža Pija IX." v "Ineffabilis Deus": "Mi vemo, da je podeljenje teh časti in prednosti pravica, ki pristoja pravzaprav edino le Kristusu, ker jih je edino le njegova smrt nam pridobila, ker je 011 vsled svoje moči sred-nik med Bogom in človekom. Kakor pa že rečeno, je bila ta Prebla-ženaDevica vsled skupnega trpljenja Matere in Sina določena za mogočna srednico in priprošnjico za vesoljni svet pri Sinu. Studenec, vir je toraj Kristus, od "kojega polnosti smo vsi prejeli" (Jan. 1, 16), ki "veže in združuje celo telo, ki je raznovrstno spojeno v medsebojno pomoč; iz njega raste telo in se gradi v ljubezni" (Efez. 4, 16) Marija pa je "prekop" (kanal), kakor se izraža sv. Bernard, ali vez, ki spojuje glavo s telesom in daje slednjemu moč in življenje. "Kajti ona je vez, ki daje vse milosti glave njegovemu mističnemu telesu" (S. Bern. Sen. ser. 10). Mi vemo, da Materi božji ne bomo pripisovali vstvarjajoče sile nadnaravne milosti, ki je edinole delo Boga. Ker pa vsled svetosti in tesne zveze s Kristusom presega vse in ker je od njega poklicana, da sodeluje pri delu odrešenja, pristoja ji (de congruo), kakor se izražajo cerkveni učenjaki, kar je Kristus z-i služil vsled moči prava (de con-digno) : Marija je glavna srednica, glavna posredovalka za milosti, ki so nam od Boga namenjene. "Kristus sedi na desnici veličastva v višavah" (Heb. 1, 3), Marija pa sedi ob njegovi desnici, kot "varno pribežališče vseh, ki so v nevarnost, kot zvesta pomočnica, tako da se nam ni bati in nam ni obupati, kajti ona nas vodi, ona nam stoji ob strani, ona nam je naklonjena in ona nas varuje" (Pij IX. v "Ineffabilis Deus"). Sveti očetje prekašajo same sebe v slavospevih Božje Porodnice; imenujejo jo — da govorimo s Pijem IX. — "krasnejšo ko vso krasoto, ljubeznjivejšo ko vso ljubezen, sve-tejšo ko vso svetost, edino sveto in brezmadežno na duši in telesu; vse prekaša na čistosti in devištvu; ona je postala deležna vseh milosti sc. Duha v posebni meri, izvzemši Boga prekaša vse stvarstvo, prekaša na lepoti, ljubeznjivosti in svetosti celo kerubine in serafine, sploh vse nebeške trume, tako da je ne morejo zadostno hvaliti, ne jeziki angelov ne ljudi. 7.—Iz češčenja, ki ga skazuje cerkev Jezusu in Mariji. "Cerkev ni vpeljala nobene pobožnosti, nobenega češčenja v čast Sina, da ne bi bilo kaj sličnega postavljenega in vpeljanega v čast Matere", pravi P. Gallifet (De cultu SS. Cordis.) "Prehodite v duhu ves zemeljski krog, pa bote z začudenjem in z veseljem opazili, da nikjer ne poznajo in ne slave Imena Jezusovega, da ne bi tudi poznali in slavili imena Marijinega ; našli bote, da noben narod ne pozna Jezusa kot Božjega Sina, da ne bi poznal in spoznaval tudi neločljivo z njim zvezane Matere - Marije; našli bote, da nobena cerkev ni postavljena Jezusu, v kateri bi kak pomnik ne oznanjal tudi slave Marijine; našli bote, da noben resničen otrok sv. cerkve ne ljubi Jezusa iz celega srca, ne da bi ljubil z vso gorečnostjo tudi Matere Marije, kakor nam kažejo to zgledi svetnikov. S popolno pravico torej lahko trdimo, da hoče biti Jezus češčen, ljubljen in slavljen edinole v družbi z Marijo. Kako je vendar ime Marijino v ustih vernikov neločljivo od imena Jezusovega! Kako nam vsakdanje cerkvene dnevnice oznanjajo skupno slavo Matere in Sina! Kako obhaja cerkev skrivnosti iz življenja Kristusovega, od r'"govega včlovečenja pa do vnebohoda in iz življenja Marijinega od njenega spočetja pa do vnebovzetja vedno znova s tako slavo! Ni v cerkvi praznika, ni molitve, ni pobožnosti v čast božjega Sina, ne da bi bila sprejeta slična slavnost ali molitev ali pobožnost v čast Marije, kakor je n. pr. praznik Imena Jezusovega in praznik Imena Marijinega, veselja Jezusovega in veselja Marijinega, veličastva Jezusovega in veličastva Marijinega, žalosti in bolečin Jezusovih pa tudi žalosti in bolečin Marijinih. Kdor je vse natančno opazoval, njemu ne more ostati prikri- to, da se je cerkev pri teh in drugih praznikih in pobožnostih vedno ravnala po teh navadah." Zato je pa vsled čudežne skrbi in ljubezni sv. Duha do vernikov za STABAT MATER. njihovo zveličanje prav primerno, da je vpeljavi češčenja Presv. Jezusovega Srca sledila vpeljava češčenja Presv. Srca Marijinega. VETEN petek, na praznik Žalostne Matere Božje je bilo. V cerkvi San Gennaro dei Poveri v Neapolju je čepela med veliko mašo zadaj za stebrom mlada žena: Nekako dveletni otročiček je mirno spaval v njenem naročju. Trudna, Ibleda je ždela žena, njene oči so se nekako čudno svetile: Tuintam se je izvil iz njenih prsi težak, hropeč kašelj. Njeni koščeni, beli prsti so stisnili še iskreneje otročiča, ustnice iz katerih je gledala jetika so šepetale besede, ki jih ni nikdo razumel. Bilo je med listom in evangelijem, ko moli duhoven pri oltarju krasno sekvenco o Marijinih bolečinah "Stabat Mater Dolorosa." Pevci so jo pričeli na koru peti. Nanini-jeva "Stabat Mater", ki so jo peli gojenci sirotišnice "Poveri di Gesu Christo" pod vodstvom strogega u-čitelja Gaetano Greccho, je sladko-milo odmevala s tribune. Je li bil krasni spev sam, ali so bile sirote, iz ko jih grl je sopran in alt tako milo donel, da je petje vernike v cerkvi do solz pretresalo? Solza za solzo je drla tudi iz oči mlade, bolne žene. Naenkrat pa vstane, položi otroka k vznožju stebra in prične moliti. Goreče je prosila Boga, naj blagoslovi njenega o-tročiča. "Kmalu boš ostal sirota na svetu, Giovanni", mu je s tresočim glasom govorila: "O, ko bi te mogla vzeti s seboj k očetu, pa bi bili vsi trije skupaj!" V tem se oglasi s ko-ra : "Kadar moram pa umreti, Rev. J. C. Smoley. O Marija, daj prejeti Moji duši sveti raj!" Otročiček je na široko odprl oči, poslušal čudežno petje in strmel proti kraju, odkoder so prihajali ti nebeško-mili glasovi. Na obrazu mu je bila videti nekaka pazljivost, s katero je tiho pojemajoče glasove prvikrat v življenju vsrkaval v svojo dušo. Ko so sirote tolažljivo odpele "Amen", se je ljubko nasmehljal materi. Mati ga je zopet vzela v svoje naročje, ga poljubila in dvignila proti nebesom. "Žalostna Mati Božja, Mati bolečin tvoja lastnina naj bo, tebi ga posvetim!" je šepetala, "glej, Mati, tu je tvoj sin! Ti ga čuvaj, ti ga varuj, ti mu bodi Mati, ko mene več ne bo, vzemi ga pod svoj plašč, ohrani ga čistega in ga pripelji ne-omadeževanega v nebesa. Ti, o Mati, to lahko storiš. Tisočerim in tisočerim materam si že vodila njihove otroke, usmili se radi svojih bolečin tudi te največje sirote v Neaplju !" Dijakon je začel peti evangelij. Ko je prišel proti koncu evangelija do besed "Ecce mater tua" (Glej, tvoja mati!) dvignila je sm tn (bolna mati s svojo zadnjo silo otročiča k milostni podobi Žalostne Matere božje — "Ecce Mater tua", je za-šepetala in mu pokazala podobo potem se je pa zgrudila. Nezavestno so odnesli iz cerkve. Malo dni nato je bil Giovanni sirota. Nekoliko let pozneje — imel je nekako sedem let — je prišel v zavod "Poveri di Gesu Christo", kjer so se sirote razun versko, vzgajali posebno v petju in glasbi. Učitelj glasbe. Gaetano Greccho, ki je postajal od leta do leta bolj čmeren, je še vedno poučeval glasbo. Mladi Giovanni mu je pa naprav-ljal veliko veselja, dasi tega otroku ni kazal. Fantek je imel krasen glas in nenavaden talent za petje in godbo. Najljubše so mu bile gosli, na katerih ga je poučeval mojster Mat-teo. Z neumornim trudom in vedni-mi vajami je bil Giovanni z dvanajstimi leti že pravi mojster. Toda nekaj je bilo na dečku opažati: neka žalost in ljubezen do samote. Najrajši je bil sam s svojimi gosli. Krasno je prepeval pasijo (Kristusovo trpljenje) na Cvetno nedeljo. Bilo je nekega dne 1. 1772., proti koncu postnega časa. Gojenci so se igrali na dvorišču, Giovanni pa se je zmuznil v spalno sobo. Tam se je skril v kot, igral gosli in pozabil na ves svet. Iz njegove duše so se vlivale v gosli melodije v sladkih, melanholičnih glasovih. Ni zapazil, da je na dvorišču vse naenkrat utihnilo, da so tovariši pričeli poslušati glasove, ki so kakor z nebes prihajali na dvorišče. Tudi tega ni zapazil, kako so se tiho vrata spalne sobe jd-prla, kako sta strogi Greccho in Mat-teo vstopila in občudovaje poslušala čudežno igranje na goslih, kako sta pomenljivo drug drugega pogledovala. Giovanni je pri igri imel svoje oči proti nebu obrnjene pozabil je na ves svet. Ko je končal in zagledal pred seboj strogega Gaetana, bi bil najraje pobegnil, toda učitelj ga je objel, poljubil na čelo, hvalil njegovo igranje in mu rekel, da ga bo od sedaj smatral za svojega lastnega otroka. Ko se je potem v noči Giovanni prebudil na svoji postelji, šepetal je sam pri sebi: "Da, mojster Gaetano me je pohvalil; toda tega, kar imam v srcu, še nisem igral na svoje gosli. Kje sem li slišal ono krasno godbo, tako milo, pa tako žalostno, tako lepo in čisto, da mi odmeva dan in noč v moji duši, ki mi pa izgine kot sanje, kakor hitro jo hočem pridržati?" Giovanni je čudovito napredoval. Bil je dvaindvajset let star, ko so proizvajali v San Gennaro njegovo mašo za desetero glasov, na praznik sv. Januarija, popoludne istega praznika pa njegove večernice. Ljudstvo ga je občudovalo, toda 011 še vedno ni bil zadovoljen sam s seboj, in je to povedal tudi svojemu učitelju. "Poskusi enkrat s svetnimi skladbami! Ne bo to nikak greh, ako bo besedilo pošteno", je menil Greccho, Giovanni je res pričel z operami in se preselil v Rim. Bilo je nekega jutra 1. 1735, ko se je Giovanni zbudil iz težkih sanj. "Fata morgana! Prevara", je mrmral, "oh, kje je moja sreča? Kako blizo je bilo vse, imel sem že v rokah slavo, bogastvo, lepoto in umetnost, kako srečen sem bil! Sedaj je vse minulo! Ali naj moje življenje tako mine? No, jutri zvečer bom vedel, kaj je z menoj!" Hitro je vstal iz postelje. Drugi večer se je zbral ves Rim, da bi slišal njegovo zadnjo opero "Olimpiado." Petindvajsetletni mojster sam je vodil opero. Posamezne točke so bile nekaj krasnega, toda občinstvo je ostalo hladno in tiho, ploskanja ni bilo! "Malo umetnosti v operi", so menili nekateri. Drugi so zopet pričakovali kaj bolj veselega. Ta je grajal to, drugi zopet 0110. Toda Giovanni je vodil proizvajanje opere možato do konca. Čutil je, da je o-pera propadla, da je njegove slave v Rimu konec, čutil je pa tudi, da ta skladba ni prišla iz njegovega srca, da se je radi tega ponesrečila. Samo ene oči so zrle polne sočutja, nanj, oči hčerke senatorja Zu-cheti-ja. Njen ljub obrazek je zardel nevolje, kadar je slišala kako grajajočo opazko. In ko je končal, je živahno zaploskala, ter mu vrgla na oder rudečo rožo, kakor bi hotela s svojim ljubečim srcem pokriti nehvaležnost mrmrajočega in žvi-žgajočega občinstva. Giovanni je pobral rožo, se ozrl v ložo iz katere je priletela, se poklonil jo pripel na prsi in razočaran odšel iz gledišča. Signorina Cecha je še vedno zrla na oder, dasi njene misli niso bile več tam, ampak so šle za Giovanni-jem. Njeno ploskanje in njena roža, nista bila morda izraz večjega u-metniškega umevanja opere, kakor so je kazali drugi, ampak bolj izliv njene ljubezni do njega. Prikupila bi se mu bila rada. Njen oče je vedel odkod to navdušenje zanj in ni imel nič proti temu. Prerad je imel svojo edinko, da bi ji bil kako veselje pokvaril. O Giovanniju je sicer vedel, da ni kak bogataš, vedel pa tudi, da je vsestransko vzoren gio-vinetto. Zato bi ne imel nič proti temu, če bi ga bil poprosil za roko njegove drage Ceche. Da bi jima dni priliko, do bližjega spoznanja, ga je enkrat k sebi povabil. Dasi je signorina skrbno pazila na vsako njegovo besedo, kretnjo in pogled, ni mogla ničesar odkriti v svoj prilog. Zato jo je zdaj timbolj veselilo, da jo je ljubeznivo pogledal, se ji priklonil in pripel njeno rožo na prsi. "Papa, jutri večer moraš Giovan-nija povabiti na večerjo, "ga je poprosila, "moramo poskrbeti, da bo današnji nehvaležni večer pozabil. "Oče je seveda rad privolil." Ko je pa prišel drugo jutro na Gi-ovanni-jevo stanovanje, je dobil odgovor: "Giovanni je še v noči odpotoval iz Rima, nikdo ne ve, kam." Zemska sreča se je Giovanni-ju izognila, čakala ga je pa druga sreča. Najdemo ga zopet v Neapolju, pred oltarjem Žalostne Matere Božje, kjer ga je njegova smrtnobolna mati Bogu in Materi Božji darovala. Tu je napravil obljubo, da se bo svetni umetnosti odpovedal in svoje znanje posvetil edinole Bogu in nje- govi sveti službi. Vedel in čutil je v svojem srcu, da ga vleče vse le k svetim, nabožnim skladbam, da bo edinole v njih našel mir in pokoj za svoje srce. Veličastna je njegova skladba psalma "Dixit Dominus Domino meo", s katerim se pričenjajo večernice. Slavnosten je psalm 'Lau-d-ite Dominum omnes gentes'. V njih je izrazil svoja najgloblja čustva. Minulo je zopet leto. Že itak slabotni Giovanni je postal vedno bolj bled, a tudi vedno bolj re=en in pobožen. Zopet je klečal pred oltarjem Matere Božje. Ni trajalo dolgo, pa je poklonil preblaženi Devici novo krasno skladbo "Salve Regina" v čast. "I11 vendar še ni to, kar bi moralo biti", je zdihoval, "spominjam se dobro, da je to še v moji duši skrito. Veličastno odmeva tu in tam v njej iz mojih detinskih let. O ko bi mogel te glasove pridržati in jih zapisati !" Bilo je 1. 1736 v postnem času. Giovanni se je ves vdal premišljevanju, molitvi in resnemu delu. Ne kaj dni sem ga ni bilo več poznati. Vsako jutro je pristopil k sv. obhajilu, molil dolgo pred podobo. Žalostne Matere Božje, potem se pa zaprl v svojo sobico in delal. Le tuin-tam je bilo slišati čudežne glasove iz njegove celice. Živel je v nekakem zamaknenju. iZavžival je le prav malo. Njegove oči so žarele nebeškega ognja. Njegova duša je bila videti kakor bi plavala proti nebe-som. "Giovanni živi v raju", menil je eden. "V raju bolečin", odvernil je sosed; "ne bo več dolgo, velikonoč bo praznoval že v nebesih." Nekega jutra je stopil k svojemu staremu prijatelju in učeniku v sobo in položil liste z notami pred njega. Z velikimi črkami je bil napisan naslov: "Stabat Mater. Da Giovanni Battista Pergolese." Ni rekel drugega ko: "Sedaj sem našel, kar me je spremljalo celo življenje, sedaj imam pokoj, poglejte!" Vrnil se je v svojo sobico in se skoro nezaveden zgrudil na svojo postelj. Učitelj pa je hitro poklical nekaj svojih najboljših pevcev, vzel ji!i s seboj v dvorano za petje, se vsedel k orgijam in pričel igrati. Pevci so peli. Bila je krasna skladba in je postajala vedno krasnejša. Naenkrat mojster Greccho ni mogel tega več zd žati, vstal je od orgel', padel na kolena, razprostrl roki proti nebu in vzkliknil med solzami: "Srce mi bo počilo — tega ni zložil človek, to je speval angel!" Ni bilo dolgo potem. Pergolesovo "Stabat Mater" so hoteli na vsak način javno p-oizvaiati na praznik Žalostne Matere Božje še isti postni čas. Neumorno so se vadili, posamezne točke so šle že izvrstno, določena je bila glavna skušnja. Pergolese je bil preslab, di bi sam vodil proizvajanje. Ves izmučen, na smrt bolan, je sedel v kotu zadai v dvo-ani. Stari Greccho je dirigiral. Orgije in glasbila so pričela neskončno žalostno s predigro. Nato je pri- čel zbor "Stabat Mater." Od vrste do vrste je bilo petje čudoviteje. Opis Marijinih bolečin nad trpljenjem in smrtjo Jezusovo je krčil srca poslušalcev. Kako iskrena in čista je bila prošnja preblažene Device! Kako pretresajoče so bile besede: "Tvojega naj Sina rane, Bodo v moje srce vžgane, V Križu le tolažim se!" In potem, kakor bi slišal Mater jokati pod križem: "Daj mi, naj s teboj žalujem, Svoje grehe objokujem, Dokler tukaj še živim! S tabo poleg križa stati, S tabo združen žalovati, S solzami zdaj hrepenim!" Sedaj je prišla prošnja k božjemu Zveličariu za srečno smrt: "Naj presveti križ me brani, Jezusova smrt ohrani, Srce tvoje varje zdaj!" Kakor v zamaknjenju se ie dviga lo petje n-oti nebesom, pustivši vse pozemsko za seboj. In ko so peli zadnjo vrstico, je bilo čuti, kakor da bi se bila odprla nebesa in pokazala vso nebeško blaženost. Kakor angelske glasove je bilo slišati med glasovi vijolin in pihal: "Kadar moram pa umreti, O Marija, daj prejeti Moji duši sveti raj!" Potihnili so zadnji glasovi veličastne skladbe. Istočasno pa je čista duša Giovanni-ja poletela v raj. Ko se je Greccho in pevski zbor po končanem proizvajanju obrnil proti umetniku, bilo je njegovo telo mrzlo, sloneče na stolu, oči obrnjene proti nebu, roki sklenjeni k molitvi. Bilo je 16. marca 1. 1736. Dosegel je starost 26 let in 2 mesecev. Marija, ki je svojega pevca vodila v življenju, mu je bila gotovo mila priprošnjica pri sodbi . . . In do današnjega dne je ostala in bo vedno ostala Pergolesejeva skladba nedosegljiva, ni ji najti primere. Umotvor, vsled katerega je postal Pergolese nesmrten, ie niegov labu-dji spev "Stabat Mater" . . . Friderik Baraga - prosi za nas! Morda bos'.e začudeni vpašali. Kedaj je pa ta svetnik postal? Prosim, poglejte še enkrat naslov! Sein morda rekel sveti ali blaženi Friderik Baraga? Ne! Jaz nimam pravice nobenega za svetnika ali blaženega proglaševati. To je izključno pravica sv. cerkve. A Friderik .Baraga-pro-si za nas! imam p-avico reči tudi jaz in vsak. ki mu je vsaj nekoliko znano življenje tega velikega ameriškega apostola naše krvi. Samo hudiču in tistim, ki jih ima že pri sebi, se po nauku sv. cerkve ne smemo priporočati, kar je menda zadosti jasno. Vsem drugim pa, ki so kot božji prijatelji šli odtod, kakor prebl. Devica Marija, svetniki, duše v vicah, ali so že od svojega početka pri Bogu, kakor angeli, so kot taki lahko naši priprošnjiki pri njem, torej se lahko nanje obrača- Rev. Hugo Bren, O. F. M. mo, naj prosijo za nas. Kar tiče prebl. Devico Marijo, angelje; in svetnike, je to čisto jasno. Sv. cerkev sama nas spodbuja, da bi se \ svojih težavah pridno zatekrdi k njim. Malo čudno se zna komu zdeti, če pravim, da se tudi k dušam v vicah lahko zatekamo, da bi prosile za nas. Sv. cerkev sicer tega nikjer naravnost ne pravi, pa tudi nikjer ne prepoveduje, čeravno dobro ve, da mnogi to delajo. Vem, da so stareiši bogoslovni u-čenjaki, mej njimi tudi eden največjih in najvplivnejših, sv. Tomaž Ak-vinski, proti temu, da bi mogle duše v vicah biti naši priprošniiki pri Bogu. Sv. Tomaž pravi: Oni, ki so v vicah . . . niso v stanu, da bi prosili za nas, temveč, da se prosi za nje. (2. 2. q. 83. a. 11. ad. 3.) Vem pa tudi, da je cela vrsta drugih bo- goslovnih učenjakov, ki je njemu nasprotnega mnenja, to je, da tudi te vboge duše, lahko prosijo za nas. Prvi, ki je nastopil za to je bil učeni dominikan Jernej Medina (u. 1546.) Njemu so sledili: Gregor de Valen-tia, Sylvius, Belarmin, Bonacina in domala vsi novejši. Ker Cerkvi ni neznano, kar ti uče in vendar nič ne reče. je znamenje, da je z njih naukom zadovoljna. Kaj sledi iz tega? To, da če bi bil Baraga še danes v vicah, bi lahko klicali: Friderik Baraga prosi za nas! Toda, da bj bil on še danes tam, če je sploh bil, se vpira misliti vsakemu, ki le malo pozna njegovo življenje. Res je, da o dolgosti trpljenja v vicah nič gotovega ne vemo. Domnevanja so najrazličnejša. Nekateri raztezajo to trpljenje na stoletja, drugi pa k večjemu na eno de- setleje. Tako pravi učeni Dominik Soto (u. 1563.) da nobena duša, naj je imela pri Bogu še tako velik dolg, ni čez deset let v vicah. Resnica bo, kakor drugod, najbrž tudi glede tega, nekje v sredi. Če bi šlo tedaj v našem slučaju za navadnega kristjana in ne najboljšega, ki je pa nazadnje vendar z Bogom spravljen umrl, bi po petdesetih letih lahko sklepali, da je že pri Bogu. Baraga pa ni bil navaden, poprečen kristjan, ampak po splošnem prepričanju živ svetnik. Zato po človeško sojeno lahko z vso gotovostjo rečemo, da se mu danes, po štiri in petdesetih letih, odkar se je preselil v večnost, ni treba še v vicah čistiti, ampak je najbrž, po naše govorjeno, že obhajal svoj zlati nebeški jubilej. Zato lahko tem bolj upravičeno prosimo: Friderik Baraga—prosi za nas! Še bolj upravičeno in še z večjim zaupanjem bi se pa lahko obračali nanj, ko bi ga nezmotljiva sv. cerkev obdala s svetniškim sijajem, nas s tem sama spod-bodla, naj se pridno zatekamo k njemu in naše prošnje s svojo avktori-teto podprla. Mi Slovenci nimamo, kolikor je dozdaj znano, še nobenega svetnika. To se pravi svetenike že imamo, dosti slabo za nas, če bi jih ne imeli, samo v pratiki nimamo nobenega. In da ga nimamo, je deloma naša lastna krivda. Premalo smo delali na to, da bi kateremu našemu, v sluhu svetosti umrlemu rojaku, ali rojakinji, priborili tako z.vano kanonično svetost, to je, ne samo od Boga v nebesih, ampak tudi od Cerkve na zemlji slovesno priznano svetost in njej primerno javno češčenje. K osebni svetosti življenja, se je dotični z bož io milostjo, s katero je zvesto sodeloval, sam povspel. H kakonič-ni svetosti mu morajo pomagati drugi, ako ga hočejo gledati na al-tarju. Mi dozdaj nismo še nobenemu pomagali, zato nimamo še nobenega v pratiki. V čem obstoji ta kanonična svetost smo. pravkar povedali. Cerkev mora njegovo svetost slovesno po- trditi in ga kot blaženega oz. svetnika razglasiti. Cerkev pa ni vsevid-na in vsevedna. To je izključno božja lastnost. (Za marsikatero svetniško dušo, ki je morda pred več stoletji, kakor ponižna vijolica razširjala vonj svoje svetosti v kaki gorski župniji, ona niti ne ve. A če bi glas o njej in njeni izredni svetosti tudi prodrl do nje, bi se ne prenaglila, da bi jo slovesno za tako razglasila. Sicer ne prezira ljudskega glasu glede tega, celo vpošteva ga, pač pa prej strogo preišče, je li res v danem slučaju njegov glas res božji glas ali ne. Da, niti potem, ko se je Friderik Baraga. z vso možno gotovostjo prepričala, da je ljudski glas res božji glas, da gre v resnici za svetniško svetost te ali one duše, je še ne razglasi za tako, temveč čaka, da Bog sam potrdi njeno svetost s čudeži. Šele potem so dani vsi pogoji za kanonično svetost. Iz tega se vidi, da je treba precej dela, tako od strani ljudstva, kakor od strani cerkve, predno se koga povzdigne na altar. Navadno se najprej tisto ljudstvo za to potegne, mej katerim je dotični svetniško živel in deloval. Ono se začne v svojih stiskah k njemu zatekati in ga prositi pomoči. Ako Bog hoče svojega služabnika tudi v bo- jujoči se Cerkvi poveličati, slede čudežna uslišanja teh prošnja. Ko se glas o njih razširi, postane krajevna cerkvena oblast pozorna in vzame zadevo v svoje roke, da jo preišče. Če se skaže, da gre res za čudežna uslišanja, smatra to za trdno podlago in nekak izraz božje volje, naj se uvede pravi proces, ki naj dotič-nemu pribori čast blaženega ali svetnika. Čim prej izide iz ljudstva ta pobuda in čem glasneje in vstrajneje se na to dela, moli, drega, tim preje se ta proces začne, tim vstrajneje se vodi in tim hitreje se konča z razglasitvijo za blaženega, oziroma svetnika. Francozi bi morebiti še stoletja, ali pa nikoli, ne imeli svoje sv. Ivane d'Arc, ako ne.bi bil šel cel narod navdušeno v boj za njeno al-tarsko čast. Cela katoliška Nemčija danes naravnost "šturma" Boga z molitvami, krajevne cerkvene oblasti pa 9 prošnjami, naj pospešijo svetniški proces bi. Kanizija. Ni dvoma, da bodo vspeli, če bodo tako vstrajni, kakor so začeli. Prizadevanje teh naj tudi nas Slovence, zlasti ameriške Slovence, kar nas še katoliško čuti, zdrami, da se kot en mož z vso vnemo zavzamemo za našega Barago in ne jenjamo prej, dokler ga v svetniškem blesku ne zagledamo na naših altarjih. Pred vsem je potrebno, da se začnemo za to zanimati. Iz zanimanja se mora in se bo polagoma razvila splošna ljudska želja. Obenem moramo začeti v ta namen pridno moliti in se v svojih stiskah Baragu priporočati. Ako je božja volja, da tudi v Cerkvi dobimo svojega svetnika, naše prošnje gotovo ne bodo zastonj. Ko bomo enkrat imeli božje dokaze v rokah, bomo lahko stopili pred mar-ketskega in ljubljanskega škofa, s prošnjo, naj uvedeta krajevni proces in potem sprožita v Rimu za splošni proces, iz katerega nam prej ali slej, kakor bomo pač delali in pritiskali, izide-blaženi Friderik Baraga. Častno za naš tukajšni narod, ako damo tej naši drugi domovini, ki je na svetnikih tako beraško revna, svetnika svoje krvi. Brez dvoma bo to tudi povzdignilo našo katoliško zavest. Naša stara domovina, do katere se istočasno obračamo, ima dosti vzroka, da nas v tem podpira. Da, njej bo to morda še več koristilo. Kajti ona bo morala zdaj, ko je v ožjem stiku s pravoslavjem, gledati, da se njena zvestoba do Rima ne začne ohlajati. Blaženi Friderik Baraga ji bo glede te žarna luč in močan steber; na njenem prostranem misijonskem polju, ki jo zlasti v Ru- siji čaka, pa svetla zvezda vodnica— proti Rimu. Zato vsi Slovenci, to in onstran morja, na delo, da bomo čimpreje mogli klicati: Blaženi Friderik Baraga — prosi za nas! Konrad Bolanden: Šentjernejska noč. Zgodovinski roman. Prosto preložil: Rev. J. C. Smoley. 4 $ i i f t i t t "Ne bo pa ostalo samo pri prepevanju psalmov, kakor hitro se bodo protestantje v tvojem okrožju o-jačili. Kalvinci bodo motili katoliške božje službe, vdrli bodo v cerkve, razbili podobe in sohe svetnikov, razbili altarje, onemogočili sv. maše, pobili duhovne. — Ali boš ti k vsemu temu molčal, ljubi Artur?" Nevoljno je zamahnil grof z roko, ■ ne da bi odgovoril na vprašanje. "Markez Villier, naš sosed, ravnal se je napram protestantom popolnoma po tvoji politiki," nadaljeval je Reginald. "Pustil jih je, da so prepevali psalme, kakor jim je bilo ljubo in drago, tudi njihovih pridig ni zabranjeval. In kaj se je končno zgodilo? Hugenotje so postaljali vedno številneji, z njihovim številom je rastla njih predrznost, nesramnost in sovraštvo proti katoliškemu bogoslužju. Začeli so sramotiti sv. mašo kot malikovalstvo. — Villier jih je pustil, da so sramotili. Psovali so, norčevali se iz naukov papistov kot naukov hudiča, Villier je pustil, da so se norčevali. Pričeli so bolj glasno vpiti ,da je zločin, če se opravljanje sv. maše še nadalje pripušča, Villier ni slišal ničesar. Zahtevali so, da se katoliške cerkve zapro, da se lastnina cerkva in duhovnikov pobere, Villier se za to ni brigal. Pri pogrebih so hiteli vkup in se norčevali iz katoliških obredov, Villier je molčal. Ob nedeljah so vdrli v cerkve, tulili svoje psalme in razgrajali, da sploh ni bilo mogoče imeti katoliške božje službe. Sedaj je opominjal Villier k miru. Protestantje so pa začeli zmerjati njega, imenovali ga osla, debelega papističnega bika katerega treba zaklati. Nekoliko dni na to so vlomili v cerkev, razbili vse, opustošili cerkev do skrajnosti. Potem so pregnali starega župnika in umorili njegovega vikarja. Villier je sklical svoje hlapce in poskusil z mečem in buzdovanom ugnati Hu-genote. No, kakšen je bil konec, to veš! Ubogi markez je moral umreti. Tu vidiš, prijatelj, kam privede potrpežljivost v politiki napram Hu-genotom! Kratko: Zatri, ugasni iskro, predno se razvname v velik požar." "Zatreti? Kako pač? Ali naj dam vsakega posameznega Hugenota o-besiti?" "Tega ni treba! Ampak spodi ga iz tvojega ozemlja, če se noče odpovedati Kalvinovim neumnostim." "Tudi tega ne!" odgovoril je odločno grof. "Strinjam se popolnoma z nazori kanclerja L'Hospital, ki je rekel pri poslednjem zborovanju državnih stanov: "Proč z vsemi hudičevimi zaznambami, proč z imeni strankarske gonje in vpora, proč z imeni Luterancev, Hugeno-tov, Papistov! Ne onečaščajmo krščanskega imena, pa bodo vsi Francozi med seboj v miru živeli!" "Tako je govoril kancler L' Hospital, ker je glede bistva kalvinizma v veliki zmoti," odvrnil je baron. "Ti ljudje hočejo ali gospodovati ali pa umreti. Verske strpljivosti ne poznajo. Iztrebljenje papistič-nih zločinov in malikovalstva smatrajo za svojo versko dolžnost. Zato je rekel hugenotski princ Conde, popolnoma v smislu svoje verske stranke: "Noben drrug sporazum ni mogoč kakor samo sulica in meč!" Nevoljno se je vzdignil grof, zapustil altano in začel korakati v sosednji sobani gori in doli. Reginald je ostal mirno na svojem mestu. Poznal je trenutno raz-položenost svojega prijatelja, ki se je istočasno jezil in bil žalosten vsled obžalovanja vrednih razmer v Franciji. Zato je premišljal baron, če ni prišel ravno sedaj pripraven trenotek, da izvrši svoj namen, s katerim se je že dolgo pečal, kako bi bilo mogoče napraviti konec nesrečni meščanski vojni. Tako je bil zatopljen v svoje misli ,da ni opazil ,kako se je rumena cesta ob vrhu griča naenkrat spremenila v blesteč potok lesketajočega se srebra. Sve- tile so se v solnčnem svitu oprave večje čete vitezov, ki se je bližala vasi v naglem diru. Končno se je Artru odločil, kaj storiti, vstal in šel v sobano. "Artur," pričel je z zaupljivim glasom, "tudi tebe mučijo nadloge in stiske naše domovine. Ti bi pa lahko naredil konec vsemu prelivanju krvi z enim mahljejem." "Jaz?" vprašal je grof presenečen. Obstal je in začudeno gledal barona. "Da, ravno ti, ljubi Artur! Glava Hugenotov, duša cele zarote je Co-ligfny, — tvoj prijatelj. Sedaj je doma na svojem poselstvu Chatillon in kuje nove načrte. Chatillon leži od tu komaj dan hoda oddaljen. Jezdi tja, govori z njim, opomni ga na njegovo vest, zaroti ga, da naj opusti stvar, ki bo razmrcvarila celo Francijo, ki jo bo uničila. — Nikar ne majaj z glavo, Artur! Jaz poznam, kak vpliv imaš ti pri admiralu ; porabi ga in reši domovino!" "To ni res: od Coligny-ja ni odvisna odločitev." "Ne? Od koga pa?" "Od najmočnejših rodov v Franciji, od Gizov, in od njihovih ravno tako močnh nasprotnikov, od Bur-boncev. Vsa ta krvava zgodovina, vse to nesrečno klanje in požiganje ni nič drugega ko boj teh dveh strank za prvenstvo na dvoru, ali za vlado v Franciji. Ko bi ne bili umorili junaškega vojvode Franca Giza, bi bil on danes na kraljevem prestolu. Obema strankama je vera samo pretveza. Gizi so razvili katoliški prapor, ker hočejo za svojo vlado-željno politiko porabiti katoličane. Burbonci so pa radi tega tako vneti protestantje, da bi Hugenotje služili njihovemu častihlepju. Med o-bema strankama pa stoji kralj, oziroma njegova prekanjena mati. Ona podpira danes Hugenote, jutri bo podpirala katoličane, kakor ravno bolj kaže. To omahovanje kraljice dokazuje ,da ji za vero ni sploh nič, ravno toliko kakor Burboncem in Gizom. Coligny pa ni ne Burbonec ne Giz.. Njegov odstop bi nesreče nikakor ne odvrnil. Najbolj zmožen Burbonec bi stopil na njegovo mesto in nadaljeval vojno." "Kdo pa bi mogel nadomestiti Coligny-ja? Conde je padel pri Jar-nac-u, kralj Navarski je tudi mrtev, njegov sin je pa še otrok." "Motiš se ,Reginald"! Mladi Navarski princ ni nikak otrok, ampak hraber, podjeten dečko šestnajste-rih let. Videl sem ga še kot malega dečka na dvoru, kjer je vsled svoje NASI NOVI DOSMRTNI NAROČNIKI. 219. Mrs. Johana Varshek, Wau-kegan, 111. 220. Miss Katarina Dobravec, Jugoslavija. 221. Mrs. Frank Kaušek, Canons-burg, Pa. 222. Mrs. Uršula Kušar, Chicago, Illinois. 223. Mrs. Math Komp, La Salle, Illinois. 224. Mr. Karel Klamer, Sheboygan, Wis. 225. Mrs. Maria Rafolt, Sheboygan, Wis. 226. Mr. Martin Petrič, Slovenija 227. Mr. Ludvig Potočnik, Ljutomer, Štajersko, Slovenija. vesele narave in vsled svojih dov-tipov kralju posebno dopadel. Nato je bil nekaj let v kolegiju v Navar-ra, da se je učil latinščine in huma-niora. Sedaj se pa odlikuje s hrabrostjo, neustrašenostjo v nevarnostih in vsled čudovitega, prirojenega pogleda v še tako zamotane razmere, ki jim je hitro kos. Če odstopi Coligny kot vrhovni poveljnik, prevzela bo poveljstvo mlada podjetna, junaška roka." "Ki pa nikakor ne bo nadomestila Coligny-jeve bistre glave in njegovih bogatih skušenj. Samo Colig- ny-jega prekanjenost in njegova vstrajnost je, ki se ustavlja z uspehom kardinalu Giz, njegovim bratom in nečakom." "Kardinal se sedaj kuja, ostali Gizi so pa brez pomena." "Brez pomena? Kaj? Ali nisi ničesar slišal o Henriku Gizu, najstarejšem sinu umorjenega vojvode Franca Lotarinškega? Vsi, ki ga poznajo, občudujejo njega in njegove čine. Že kot trinajstleten deček se je bojeval ob strani svojega očeta pred Orleans-om. Potem se je boril na Ogrskem proti Turkom. V bitkah pri Massagnac-u in Jarnacu ni bilo večjega junaka kakor je bil on. Med vsemi vitezi ni tako krasne in silne postave, kot je on. V celi opravi bo lahko plaval proti reki, — pomisli, kaka moč je to! Kar pa tiče razum, častihlepnost, talente, kot poveljnik, je popolnoma tak, kakor je bil njegov oče." "Kako ga znaš slikati!" "Povedal sem samo to, česar niti njegovi sovražniki ne morejo tajiti." "Jaz seveda najmanj, ker ne pripadam ne stranki Gizov in ne Bur-boncev." "Ampak?" "K stranki miru." "Dobro! Kot nepristransk človek si ravno sposoben, da s svojim prijateljstvom vplivaš 11a Coligny-ja za mir." Grof je zagodrnjal nekaj v svojo brado in zopet začel korakati po sobi gori in doli. Med tem prerekanjem sta prijezdila dva viteza na dvorišče. Prišel je sluga in javil prihod gostov. "Pridejo ravno prav k zajterku; lahko pripraviš vse tu gori", je dejal grof z glasom, iz katerega je bilo videti, da je imel dnevno goste pri sebi. Po hodniku je bilo čuti težke korake prišlecev. Grof Artur jim je šel naproti do vrat velike sobane, potem je pa začuden obstal, ko je zapazil tujca. (Dalje prihodnjič.) £ £ tS I « I'I »■ 3 TYOJ NEDEUSKI TOVARIŠ Piše Rev. J. C. Smoley. BELA NEDELJA. In Jezus je stopil sredi med nje in jim je rekel: Mir vam hodi! Jan. 20, 19. Prve besede, ki jih je Kristus Gospod po svojem vstajenju spregovoril, ko se je prikazal apostolom, so bile: "Mir vam bodi!" Kako pomenljiv, kako krasen pozdrav! Mir! Kjer je mir, dušni mir, tam je tudi sreča; kjer ni miru, tam sreča ne more biti. Ko bi bil človek še tako bogat, pa bi ne imel dušnega miru, vse njegovo bogastvo mu nič ne pomaga! In ko bi bil še tako u-čen, pa ne bi imel dušnega miru, vsa njegova učenost mu nič ne koristi! In če bi bil še tako imeniten, če bi bil predsednik naših Zdr. Držav, ali pa vrhovni glavar naše sv. cerkve, pa bi ne imel miru v svoji duši, on bi bil nesrečen. ,sto drugih mojega v koš vrgli ker še ne vem tak praf po slovensko pisati nego bole po jugoslovansko. Stara sem deset let pa hodim v 4 razred v šolo irt se rada učim pisati in brati engleško in slovensko; zdrava sem tudi fala Bogu ja i moja sestra a nič naj bol ne žalosti kak da nam mama in ata rečejo ka bomo šli v stari kraj mi pa ne bi rade šle ker nama se zelo dopade tukaj v Ameriki zato pa bomo rajše pri svetem obhajili maloga Jezuščeka prosile za njih da jim blagoslovi zdravje pa ka bodo ata zmiraj delo imeli ka bodo tudi oni veseli. Za Vas, dragi striček borne tudi molila moja sestra vam je tudi pisala. Drugikrat bom pisala več. Frances Trstenjak. Draga Frances: — O, tega pa že ne bomo pustili, da bi vedve odšle od nas. Nikakor! Zato pa raje prav pridni bodite obe s sestrico in lepo ateka in mamo ubogajte, da bodo veseli, pa boste vsi tukaj ostali. Slovensko pa že jako lepo pišeš. Le večkrat mi piši. Pa prav lepo pozdravi Tvojo dobro mamo in ateja. Tvoj striček. Greaney, Minn. — Dragi striček: — Bam pa tud jest enkrat priskočila na korner k Vam jest bi več pisala pa namo-rem dobro slovensko pisat jest grem samo u public school in jest glajham slišat ko mama berejo ko Vam drugi lepo oišejo jet Vas lepo pozdravim in pošlem Vam za Ave Maria. Mary Flake. Draga Mary: — Vidiš jaz tudi "glajham" citati, kar mi vi otroci tako lepega poročate in pišete. Kakor čujem tudi drugi odraščeni ljudje radi bero. Še tam iz Evrope mi pišejo, da radi bero ta Vaša pisma in radi pridejo na naš korner. To je jako lepo. Le rada se uči slovensko, pa večkrat mi piši. Lepo Te pozdravljam ,Mary. Tvoj Striček. Iv Sheboygan, Wis. — Dragi striček: — Soda i Vam naznanim, da sem prejel tri zvezke lista "Orliča", ko berem pa če kaj ne vem, pa mamo vprašem kaj poceni. Kaj Vam bodem povedal striček, da smo se dali v našem gredu slikat, zato ki smo mi otroci nabrali največ denarja za vboge otroke. Vdrugič Vam bodem pisal kadar bomo sliko dobili. Vas pozdravi Vaš Mihael Progar. Dragi Mickie: — Prvi del pisma je bil samo za me, zato sem ga izpustil. Lepa hvala, dragi Mickie, tebi in atatu in mami. Zelo me veseli, da' mi tako rad pišeš. To je lepo! Sedaj si že veliko bolje napisal, kakor zadnjič. To kaže lep napredek. Le priden bodi, Mickie pa bova vedno prijatelja. Tvoj striček. Chicago, 111. — Dragi striček: — Minulo mi je leto dan 2. januarja ker sem prišla iz starega kraja danes bom prvikrat stopila na Vaš korner. O kako sem vesela tukaj v Ameriki, ker ne moram hoditi tak daleko v šolo pa k maši, pa še po tekem hudem poti kak sem v starem kraju posebno pa me veselijo naše sestre ko nas tako lepo učijo. O kako je rada imam. Tudi vas, dragi striček, se jako veselim, da pridete v šolo k nam pogledat, Le prite pogosto jaz pa če ne bom dobra, pa me tepite. Naj bole pa me veseli ka tukaj morem vsaki dan iti k sv. maši i k sv. obhajili tudi za Vas molim Jezuška, da vam da lubo zdravje pa za našega dedeka v starem kraju in tudi Ave Maria me veseli brati pozdravim jest in moja mama in ata bom že večkrat prišla na Vaš korner. Justina Trstenjak. Draga Justina: — Jako me veseli, ko tako pridno prihajaš vsaki dan k sv. obhajilu. To je jako lepo! Jezušček te bo že blagoslovil. Da bi te pa jaz tepel, o tega pa že ne! Dobre otroke ni treba nikdar tepsti. Veseli me. da se ti dopade tukaj pri nas. Le pridna bodi, pa lepo še naprej tako pridno hodi k vsakdanjemu sv. obhajilu. Ko boš dedeku pisala v stari kraj, le povej jim, da jih še jaz pozdravljam. Tvoj striček. Cleveland, O. — Cenjeni striček: —Tukaj Vam pošiljam za 5c stamps ker ste nam pisali, da kdor Vam pošle za 5c stamps, mu bote poslali kar tri številke "Orliča" na ogled. Težko pa bom čakal kdaj bom Vam poslal kvoder za "Orliča" da ga bom čital in veselil se ž njim. V starem kraju sem tudi čital ta lepi "Orlič". Rev. gospod Miklavčič so mi prinesli take lepe podobice in zdaj mi bojo pa še rnašne knižice pa zakaj? Zato ker je bil moj birthday jan. 29., 1922. English sem se tudi še nekaj naučil če prav še nisem dolgo časa tukaj v Ameriki. Z Bogom. Vam udani Frank Trepal. Dragi Francek: — Pozdravljamo te prav lepo tukaj v Ameriki. Jako nas veseli, da se je s Teboj zopet naše število pomnožilo. Le priden bodi, pa pridno slovensko čitaj, da ne boš slovenščine pozabil. Jako lepo je od Fathra Miklavčiča, da so ti dali lep prezent. Tudi jaz ti vošim vse dobro. Za prezent se te bom pa spominjal pri sv. maši. Pozdravljen! Tvoj striček. Cannon City, Pa. — Dragi striček: — Jes Vas lepo pozdravim. Jest nisem še bla na vašmi kornerju tudi jest grem pogledat kako se imate če ste kej zdravi. Jest grem va St. Michaels School, jest som v 7 razred i ja sem stara 12 let. Ne zamerite ki slabo pišem to je moje ta prvo pismo po slovensko pa popravite kar nej prov a nej treba det v koš de me ne boste dejli ob korajžo. Ana Susman. Draga Annie: — Prav dobro si napisala. Jaz nigem nič popravil, ker vedno dam prečitati vsako pismo tako. kakor ga dobim. To je bolje radi tega. ker boš sama videla napake, katere si naredila, kakor hitro se boš malo boli naučila slovensko. Le večkrat mi piši in pridno beri. To velja tudi vsem mojim otrokom na kornerju! Lepo te pozdravljam. Tvoj striček. Grattan, Minn. — Dragi striček: — Najprvo Vas pozdravim. Jaz sem v 8. let. Hodim v šolo v First grade slovensko še neznam pisat. Mama prav de me bo učila. To mi je mama napisala, jaz sem prepisovala. Zdej Vas pozdravim in bratca Andrej in Toni. — Excuse me for this poor letter. Good bye, dear Father. Miss Annie Plemel. Draga Ani: — Prvi del pisma je bil samo za me. Hvala Ti lepa. Drugi del je za vse. Res parkrat sem moral očala obrisati, tako so mi slabo kazala. Vendar sem videl, kako lepo je od tebe, da si se čeravno tako majhna, že lotila pismo pisati. Otroci, vidite Miss Annie Plemel, v prvem razredu je, pa je že napisala pismo. Zakličmo ji vsi Three Cheers! To je lepo! Prav lepo te pozdravimo vsi kakor tudi Tvojo dobro mamo in ata. Tvoj striček.