Nova pota zgodovinskega pouka? Iz razgovora z Albertom Žerjavom, čigar »Metodiko zgodovinskega pouka« izda letos Slovenska šolska matica. ABbert Žerjav je naš najplodovitejši pedagoški publicist, znan prav dobro vsem čitateljem »Popotnika«. Ni skoraj številke, v kateri ne bi zastavil svoje ostrp pero, bodisi v tehtnih teoretičnih in praktičnih razpravah, bodisi v objektivnih kritikah pedagoških in literarnih proizvodov. Pa tudi v drugih listih, n. pr. v »Gradanski školi«, »Učitelju«, »Savremeni školi« in celo v znani češki reviji najstrožjih kritikov mladinske literature »Uhoru« sodeluje stalno kot priznan in široko razgledan strokovnjak. V Mariboru, kjer je že 4 leta na meščanski šdli, si pedagoškega sestanka brez resnega in včasih kritično »nasajenega« Alberta niti rriisliti ne moremo! Včasih prav iniciativno posega v pedagoški razvoj naše »province«, kar mti je tem laže, saj je — častna izjema med mariborsko »pedagoško gardp«! zakrknjen samec, ki preživlja v svoji samotni sobici tam v Cvetlični ulici med nagromadenimi knjigami svojstveno življenje — pravega pravcatega književnika! Ne moti ga zunanji svet, edino razvedrilo mu je njegov 5 cevni Philips-Super, pa tudi v etru neprenehoma brska po pedagoških predavanjih ... Vsake kvatre enkrat žrtvuje tudi kakšno urico svojim prijavteljem, najraje ob kozarcu Pekrčana. Pa tudi ob takih prilikah so v ospredju pedagoški problemi, tako da mu marsikdo zameri, češ da je pedagoško preveč »Tiavudren« ... ' Radoveden sem bil, kaj dela na pustru torek, ko se ves svet izživlja v vrtoglavosti in veselju. Našel sem ga zatopljenega med knjigami in prav nič ga ni skrbelo, kam pojdc nocoj ... Niti kopica reklam, vabil in piakatov nasproti njegovega stanovanja ga ni vzncmirjala. Tako sva povsem resno bila takoj spet sredi pedagogike... Pa je prišlo do takegale »intervjuja«: Tvojo prvo knjigo »Metodika*^f«dovinskega pouka« izda torej SŠM —kljub nekaterim oviram — v celoti. Kako to, da si se »zapičil« v probleme šolske zgodovine? »Iz nujnosti, to je vsakdanje potrebe. Že današnji čas je tak, da v skrbeh za bodočnost iščeš in tipaš tudi v ljudski preteklosti in zgodovini. Kdor je ne pozna, se težko orientira v labirintu sodobnih razmer in težav; kdor pa zgodovinsko-razvojno misli in sklepa, kaj lahko opazi, v kakšno smer hiti družbeai razvoj in napredek miselnosti v teh časih. Naj nikogar ne motijo začasni »ovinki« ali zastoji, ki jih opažamo' v vsej Senci na političnem poprišču evropske zemlje. PrepriČan sem, da je razvojna zakonitost družbenega življenja in gospodarstva močnejša kakor volja, sila teh ali onih posameznikov, ki bi hoteli vladati milijonom, samo po svoji edini logiki. Pridružujem se Weyrichu in drugim, da je treba gledati na preteklost z očmi, ki jih je učila gledati zgodovina. Večletne izkušnje mi kažejo potrebp, da je treba sodobni zgodovinski pouk drugače prijeti in ga voditi kakor je to pri nas običaj. Prav posebej imam v mislih tri reči: zgodovinsko učivo, otroka z vsemi njegovimi lastnostmi in posebnastmi ter učiteljevo vzgojno in učno dejavinost. Pa o tem bo govorila moja knjiga bolj podrobno! Samo to naj pristavim, da bi naj bila naša skupna skrb, iztrebiti iz zgodovine vso usodepolno frazo, ki se je razbohotila v najrazličnejših obHkah v šolskih knjigah in v pouku samem. Saj sam vidiš, da se izraža vsa »modrost« šolske zgodovine v izrazih kakor: nadoblast, bitka, knezi, cesarji, so zmagali, bili poraženi... in v podobnih besedah, povrh pa še cela parada potrebnih in nepotrebnih letnic, ki jim otrok še ni dorasel. Tako zgodovinsko besedilo pač ne more uspeti pri mladini, kaj šele, da bi razvijalo zgodovinski čut in mišljeuje, pa živo zavest, da so zgodovino delali ne samo posamezniki ali izbranci, temveč da je pri zgodovini sodelovalo tudi ljudstvo v polni meri svoje življenjske sile in moči. Nedvomno ima - narodno gospodarstvo in pa človeško orpdje večje zasluge za kulturni in socialni napredek naroda kakor pa žvenketajoče sablje, puške in podobni ifiventar arzenalov. Opazovanja in izkušnje mi pravijo, da se dandanes zgo dpvina bistveno nič drugače ne poučuje kakor pred 25, 30 leti, samo besedilo je nekoliko spremenjeno. In vendar hočemo govoriti o — pedagoški renesansi! Moje dek> želi biti pri naS prvi resnejši korak k vsestranski, t. j. idejnj in didaktičnl refprmi zgodovinskega pouka od 3. razreda ljudske šole pa tja do male mature.« Slišal sem, da si refprmo zgodovinskega pouka utemeljil tudi mladinoslovno? »Na vsak način; to poglavje je tudi najobširnejše v knjigi. V duhu sodofonih psiholoških dognanj razlikujem štiri oblike zgodovinskega pouka: koncentracijsko - pripovedovalnega, strokovno pripovednega in opisovalnega ter slednjič bolj znanstveni sistem obravnave zgodovinskih resnic ali drugače povedano: elementarnemu ter čustveno zajetemu pripovedovanju naj sledi bolj njiiselno opisovanje, ki na višji stopnji že prehaja do vzročnega utemeljevanja in abstrahiranja razvojnih zakonov in posebno&ti v sklenjeni vrsti. V življenjski šoli bi naj učenci doživljali ali vsaj podoživljali dogodke iz preteklo sti in to tako, da bi pred izstopom iz šole mogli že razumevati primerno zgodovinsko utemeljenost razmer, križev in težav, ki spremljajo šodobnega človeka v družini in javriem poklicu. Iz mladinoslovnih razlogov zagovarjam tudi primemo depolitizacijo šolske zgodovine, česar pa ne smemo napačno razumeti.« Kakšno stališče si zavzel do zgodovinskih virov in državljanske vzgoje? »Važno vprašanje! V šoli govorimo o urbarijih, zlati buli... toda malokdo izmed šolskih zgodovinarjev je videl te dokumente v prepisih ter obrazložene s kompntarji. Z zgodovinskimi viri in pa z načinora raziskovanja zgodovinskih listin, naj bi se seznanili uciteljski pripravniki pri svojem seminarskem delu, potem uteghe ličitelj laže postati vnet raziskovalec svojega šolskega okoliša. V Ijudski in nižji srednji šoli pa imajo zgodovinski viri za učence seve samo ilustrativen pomen. Moja knjiga naravnost kTiči po primeTni pomožni knjigi zgodovinskih virov, ki bi jih bilo treba čimprej izdati. Najdelikatnejše je vprašanje državljanskega pouka in vzgoje. Ni idealno, če se ta smer pouka menjava z osebami in Težimi! Koristneje je, če ima državljanska vzgoja trdne temelje in evohicijsko smer. Marsikaj dobrega in posnemanja vrednega nam Iahko še vedno nudijo zapadne demokracije, kjer je vsem ppsameznikom dopuščena neka določena duševna, kulturtia in urnetniška svoboda izživljanja, seveda ne na škodp družbenega in deloTnega človeka!« Po vsem tem vidim, da bo tvoja knjiga potreben in zarumiv priročnik za učitelje. »Nikar ne hvali dneva pred večerom! "Zase vem, da sem se lotil dela z ljubeznijo in izkušnjami. Nanizal sem najrazMčnejše vzpodbude, misli in načrte, ki utegnejo prav priti vsem, ki imajo kakršenkoli opravek s poukom zgodovine. Iz dejanskega stanja dosedanjega zgodovinskega pouka sem skušal zgraditi idealnejšo podobo zgodovinskega razpravljanja v duhu življenjsko-dinamične šole. Hvaležen sem Slovenski šoteki matici, da je sprejela moje delo ž v svoj letošnji program.« Kakšne načrte še snuje tvoje pero? »Kako bi ti odgovoril? Načrtov je poln lcoš, samo kje in kako vzeti čas! Tudi čitatelji si žele včasih oddiha ali pavze, ki pa tudi avtorjem dobro dene. Ko so lansko leto moji znanci hodili v počitnicah po Parizu, Pra.gi, Milanu, sem jaz doma prelival črnilo ob svojem knjižnem prvencu ter tako zamudil vse počitniške izlete in doživljaje. Ni šlo drugače, kajti med šolskim letom je težko pripravljati daljše tekste, ko te vsak teden zasleduje misel, da je treba do srede ali četrtka poleg nadur še korigirati kupe zvezkov ali domačih nalog. Tako se godi vsern, ki so si poleg zgodovine in zemljepisa izvolili še jezik za predmet!« Z željo, da bi knjiga čimprei izšla. sva vstala in jo zavila proti »Uradniški menzi«. Ljudje mimo naju so hiteli na pustne zabave, tu in tara je smuknila mimo vabljiva maska... Albert se zanje ni zmenil. Morda bi postal pozoren, če bi predstavljale zgodovinske figure,.. Na, žalpst tega ni bilp; E. Vranc.