'
V pomladni noči.
Divje race skozi mehko noč gredo             Jutri pod oknom roža se odpre
in ko da s perutnicami ob zvezde bijejo,    in vrt in breg vsevprek
pojo —                                                       pokrije cvetni sneg
pomlad v dežel neso.                                  in mmm . . . čebele pesem zašume.
Ej, kaj če bi še jaz, ko je vigred
in čas zato, s čebelami šumečimi
poslal vse svoje misli v svet
po med I —
Joža Lourenčič.
Gnezdo.
Gnezdo v zimskem grmu,        Gledam gnezdo, poslušam list
list nad njim osamel               ali je mraz tako,
drhti:                                       ali je bridka misel
ti ti ti ti ti ti . . .                      objela dušo mojo?
Gnezdo v zimskem grmu,
list nad njim osamel —
vse je šlo,
danes, jutri bom še jaz odleteli
Joža Lourenčič.
Kazalec na dvanajstih.
v
Odlomek iz hribovske zgodovine. — Dr. Ivo Sorli.
Tiho in mirno leži strniška fara. Kakor ogromna zelena rjuha, na veliko zdrapirana, skoro že samo vržena, je globel pritrjena na tri, štiri nebotične bele grebene, na dnu najnižje gube obtežena s tremi, v ravni črti dobre četrt ure vsaksebi ležečimi vasmi z živordečimi strehami in kipečimi zvoniki: Strniščem, Središčem in Dolenjim. Od vasi do vasi se sporedno bleščita bela cesta in srebrna reka. Vse naokrog pa je ovešeno s čednimi naselbinami kakor majčkenimi slikami.
Pred dobrimi dvajsetimi leti bi bil celo tujec uganil, katera teh treh vasi je kraljica; ko je imela namreč samo prva tu na levi, vas Strnišče, zraven cerkve tudi pokopališče. Zdaj ga ima še Dolenje,
Ali kakor ni dvoma, da so nekoč v davnih časih Strniščani z otožnimi srci pripravljali vrtec
beli božji dekli — Dolenjcem zdaj ni bilo tako. Zakaj lotili so se bili dela iz jeze in upornosti. Srdito so peli pikoni in so žvenketale lopate, in nič manj niso švigale iskre iz oči nego iz kamenov pod udarci.
Vsega pa je bil kriv gospod Jože Skočaj, župnik strniške fare, sam, kolikor se na svetu po pameti o krivdi govoriti more. Človek bi res pričakoval, da bi moral biti župnik vesel, če se tudi podružničarji za svojo lastno cerkev pobrigajo in jo po moči ozaljšajo in odičijo. In v resnici so Dolenjci tri mesece prej samo čakali, kako jih bo gospod zdajci pohvalil, ko je stopil na velikonočni ponedeljek — dolenjsko opravilo — pred oltar — prižnice njihov sveti Marka ni premogel — in je obrnil oči tja gori pod strop na sredi cerkve,