104419/V Štev. 1. Umetnost in kritika Janko Kukovec Cankar in naši stranki: „. . . iz naslednjega eseja je raz¬ vidno, kako se godi pri nas umetniku (Cankarju), zato ker piše to, kar nosi v svoji duši, in ne tega, kar stoji morda na programu kake stranke. “ „Naš List* št. 22. Dunaj 1905 Izdaja in ureja F. L. Tuma Cena 30 v., s poštnino 35 v. „Novih esejev“ št. 1. Izdaja in ureja F. L. Tuma, Dunaj. Janko Kukovec: Umetnost in kritika Dunaj 1905 Natisnil A. Slatnar v Kamniku. 104419 ■'pl. Ji mel sem že kdaj priliko, opozarjati na to, kako ve- Ij. liko vlogo igra včasih, če ne razumemo, ali pa le slabo razumemo človeka po svojih dejanjih, čutih in mislih. Kdo že ni imel trpeti vsled napačnega razu¬ mevanja svoje osebe? In da ne baš v svoje veselje in prid, je razumljivo. Zato se potrjuje vedno bolj nazor, da bodi prva zahteva vsakega socialnega or¬ ganizma, zahtevati od slehernega posameznika v svojih mislih preciznega izrazenja. (Res je, da ni vedno lahko izpolniti te zahteve in da se je povspelo le malo mož do te idealne višine. Mach n. pr. smatra to kot precej naravno, če tudi pravi, da ni imel na svoja stara leta niti dovolj ve¬ selja niti vztrajnosti, da bi se učil spoznavati nem¬ ščino Avenaria, in se zahvaljuje drugim razisko¬ valcem, ki so poskušali objasniti Avenaria.) Želel bi, da so te misli i moja vodilna zvezda, in bil bi več kot zadovoljen, da bi hodil tudi vedno po tej poti. — Pričujoče skromno delo naj služi tudi v toliko svojemu samostojnemu namenu, da izrazi vsaj po¬ vršno, t. j. brez vzgledov in dolgega besedičenja, mo¬ derno in poleg tega tudi moje stališče o umetnosti v obče in o zahtevah njene popularnosti v posa¬ meznih slučajih — in to kot odgovor, nanašaje se na znano kritiko »Slovenskega Naroda" o še bolj znanem »Predgovoru" Cankarjeve »Gospe Judit". Cankar trdi več ali manj prepričevalno, da ima umetnost pravico, gibati se v tistih mejah, ki si jih je vstvarila sama, obenem pa misli z vsem svojim prepričanjem, da ni mogoče identificirati modernega 3 pisateljevanja — in njegovo naj je tudi tako — s slovensko narodno nravjo z vso svojo dušo; da ni ono nikakor v namen, biti v opremo raznim moralnim pridigam, patriotičnemu fanatizmu, pohlepom staro- devičarskih src in kar je še podobnih primesi. Njegov kritik zopet se prerine prav bojazljivo do naziranja, da nima umetnost svojih zakonov, takih torej, ki bi bili neodvisni tudi od narodnega žitja, narodnega mišljenja in stremljenja, njegovih teženj in njegovega veselja. Pravi namreč, da ima vsaka pesnitev svojo stalno vrednost le tedaj — seve, če odgovarja pred vsem artističnim zahtevam — če izvira iz srca naroda. Kakor že omenjeno, je to na- ziranje le nekako slabo podprto. Kritik sam pravi namreč, da Cankar vendar ne bo take mladeniške nezrelosti in mislil, da bi ga liberalizem proti svoji lastni škodi podpiral — in jaz sem mnenja, da je to edina ločnica, ki razdružuje kritika in umetnika. Mi razumemo to prav dobro! S tem bi bile omenjene glavne sporne točke. * V tej kritiki naj potrdijo Herder in drugi bla¬ ženo v Gospodu umrli minljivost vsega zemeljskega — posebno še, če ni vzklila ta liki cvetica iz na¬ ročja svojega naroda. Kot znano je Herder pravi patriarh in dvorni pridigar narodnega pesništva, je pa ostrega in svet¬ lega duha. Že zaradi te svoje razumnosti je vreden, da iz- pregovorimo zopet kako besedo o njem. Če pa je že hotel dokazati kritik bralcu, kako važna in neizogibna je »narodna duša" v vsaki pes¬ nitvi, kako nesrečno roko pač mora imeti potem dia¬ lektik, ki vzame v ta namen Herderja, da pokaže, da pričajo tudi o njem le na spomeniku zlate črke: da je bil svoj čas genij, da je storil svoj čas to in 4 to, in da porumeni in segnije sčasoma tudi zeleni bršljan.. . Ali ne zdelo bi se mi, da bi me vznemirjal ta mali dialektični pregrešek, da mi ni bil vodnik pri mojih nadaljnih mislih. Pač je res, da je Herderjev duh kvečemu lite¬ rarnim historikom nekaj, kar je pustiti težje izven opazovanja — ali pa morda zato ne deli tudi nas smrtnikov usode, ker nima ničesar več povedati? Ker smo se dvignili že nad njegovo stališče? Kakor bo vsakomur znano, se je boril Herder še proti francoskemu vplivu svojega časa in njegovo prizadevanje je bilo, postaviti v nemškem slovstvu protiutež vedno se razširjajoči francoski posebnosti, ki jo je označevala neka čudna zavitost v jeziku in umetno nalepotičenje. Toda, ali ne bi obsojali dandanes vsakega naj¬ bolj nesmiselne obmejenosti in najborniranejše pedan- terije, če bi branil kdo pesniku, govoriti o idilični kmetski priprostosti z njej pripadajočimi mislimi in željami? Ali pa bi se zgražal kdo nad okusom pisa¬ telja, katerega razgreta fantazija bi iskala svojo snov v divji, nebrzdani človeški strasti ali pa v kakršni¬ koli vrsti takozvane haute ali demimonde? Naše to¬ lerantno mišljenje — pa kaj govorim o toleranci, naše nekoč enostransko pojmovanje, naš obzor in naše uvi- devanje je vendar že dospelo tako daleč, da sodimo pesnika le po tem, kar nam podaje. Kajti resnično, kje ni dobiti kotička življenja, ki bi ga ne mogel vzbuditi pesnik v pravi umotvor? Bralec mora pač znati prispodabljati se situacijam pisatelja in se vglabljati v nje. Po tem procesu ako- modiranja naj šele presoja in opazuje ves umotvor. To je nekaj najmanjšega, kar moremo zahtevati o presojajočem čitatelju. Pa ovito je pojmovanje že najpriprostejšega človeka v sto in sto skrivnosti 5 in negotovosti! In poleg tega prinese še mnogokrat čitatelj s seboj svoje, v dnevnem boju umazane misli: svoje praktično stališče! Potem imamo res slovensko kritiko par exeellence! Kakor se mi zdi, zapuščamo čas, ko je komaj podstavil kritik podpis svoji sodbi, da jo more tako tembolj diktatorično vsiliti duševno nižje stoječemu. Danes reče s svojim podpisanim imenom toliko kakor: to je samo moje mnenje, in rad ti odstopim pravico, da se med seboj le razgovarjava. Kajti sčasoma je postal kritik ponosen, če je mogel spoznati in se navaditi razumeti druge ljudi, druge situacije. Tu je ravno ono čudovito in dobro v tem, da se izroča vsak posamezni individij še drugim ljudem, se vtaplja v njihovo dušo, kakor v nekaki Jjubezni do bližnjega 11 — in s tem raste in se po- polnuje sam t. j. njegova osebnost; in čut vzvišenosti mu diči prosto čelo. Nietzsche obnemaga naposled v svojem drznem duševnem poletu. Ce je hotel, da se izraža vedno ostreje moč individualnosti, potem bi pač moral znati premagati in brzdati svoj ljudi prezirajoči aristokra- tizem. Kajti kdo bi se drznil obsoditi najmanjšega med nami — preden ne izpolni sam svoje življenske naloge? Nietzsche je storil tako in zaradi tega so njegovi nauki filozofija bolnih in slabotnih: domišljal si je skotiti ponosnega orla, ali mršava kukavica je zlezla iz njegovega gnezda. — — * In kako se dela včasih še danes — predvsem v slovenskih kritikah? Stare tradicije in strankarsko naziranje smatrajo kot nekako samoobsebi umljivo stališče, s katerega presojajo najrazličnejše umotvore! Kako vendar pro¬ stodušne ne pripozna Cankarjev kritik, da ne bi imel za Cankarjeve krasotno izpeljane oblike in za njegovo 6 stilistično umetnost druzega, kakor zgolj pohvalo in slavospevov: — — ali kako neizkušen mladenič je vendar še Cankar, če misli, da bo hotel biti libera¬ lizem herold njegovim spisom, ker ni v njih ravno kadila tej stranki! O, da se ne more opirati samozavest starca na nič druzega, kakor ravno na svojo starost, na svoj »nekdaj" in na svoj „bil“! Ali zakon lesa je, da raz¬ pade in se razsuje vse preperelo. —- — Ali prosim, ne mislite, da me je pripeljalo do moje vere v bodočnost le idealistično navdahnjenje. Pred nedolgim so vprizorile literarične družbe vzhodne Švice moderne gledališke igre z dvojnimi tendencami. Poskušalo je namreč nekaj avtorjev, na¬ praviti nekak most, prehod med zahtevami modernega časa in pa med asketičnim srednjeveškim naziranjem — plavali so torej v reakcionarnem vodovju — brez¬ pogojno so se klanjali zopet drugi svobodnemu duhu. In tu se je zgodilo ono čudo, da so stavila gla¬ sila nasprotnega naziranja prednosti in vrline svojih nasprotnikov nad svojimi lastnimi privrženci: ker niso hoteli vzbujati sumnje, da so bili v umetnosti strankarske sodbe. Mislim, da je tu že preveč „dobrega" —■ pre¬ sega že celo moj „ idealizem (?)“. Če bi pa kdo mislil, da prezrem pri tem naše slovenske razmere — njih različnost od švicarskih — temu lahko povem, da sem vernega prepričanja na¬ šega kritika, ki je iz taborišča liberalne, in ki se go¬ tovo vsaj na prakso dobro razume, da je vsako ljud¬ stvo daleč od vsakega direktnega vpliva literature: čemu torej potem pomešati praktično strankarsko sta¬ lišče z umetnostjo? Toda ne ozirajmo se več v nadaljnem na to kri¬ tiko: mislim, da je iz povedanega že dovolj jasno njeno ponesrečeno stališče napram Cankarju. — — 7 Obžalujem, da je imel marsikdo priliko, zapa¬ ziti nasilno pretrganje vodilne niti. Moj zopetni po¬ skus, nadaljevati pri izvajanjih o sujeju v slovstvu, naj te odškoduje. Ta velika lastnost kritika, znati se vživeti v tuje situacije, je takorekoč tudi izvor vse umet¬ niške zmožnosti. S to svojo vedno se popolnujočo lastnostjo obmolkne in je tudi res obmolknil bojaz¬ ljivi klic umetnikov: L’ art pour 1’ art. Ta klic pa ima globok zgodovinski pomen. Bil je vzbuditelj sa¬ mozavestnega umetniškega zavedanja, hotel je opro¬ stiti slikarja, pesnika ... iz svojega službujočega stanu napram drugim umetnostim in znanostim, da, celo napram življenju samemu. Oskar Wilde je pravi eksemplar te šole. Sploh pa je imela in ima ta svoje najmogočnejše pri¬ staše na Angleškem. Tako šteje med svoje prvake Mora, Whistlerja in deloma celo Ruskina. Ali jasno je, da popelje eno do praznega rit¬ mičnega žvenklanja, drugo k prešernosti barv, brez vsakega smotra in cilja. Svet ravno ne more živeti brez ekstremov in „srednje poti najboljše poti“ se vse varuje. Očividno bo tudi dalje, da niso prava ta po Wildeju v prozi peta pota, ker on zahteva, da posreduj med gledalcem kakor poslušalcem in med obema umetnikoma le čuvstvo. Samo neko brezsapno prisluškovanje in v srce segajoče opazovanje: ritmus v jeziku in bujno razkošje v barvah, to mu je vse. Ali k nesreči (ali pa tudi k sreči) ni dobiti ni¬ kjer človeka, ki bi se navadil pozabiti na svoj pri¬ merjajoči razum, na svoje psihološke zmožnosti in na svoje življenske' izkušenosti — vsak nosi vedno te hvalevredne lastnosti s seboj. Toda tako, kakor se popolnuje znanost, tako ne zaostaja tudi umetnik v svojem hrepenenju po vedi — že kritiki ga zbadajo k temu — in umetnosti in 8 znanosti se popolnujejo medsebojno, in ravno s svojim detajliziranjem se bližajo druga drugi. Dar opazovanja se izrazuje pri vseh vedno ostreje. Sicer pa menim, da so pripomogli k poti, po kateri hodi zdaj umetnost, mnogo kritiki sami, kot vobče najprosvetnejši. Pa tudi vsak umotvor hoče zdaj poosebljati nekaj kritike. * Nikakor pa nočem trditi cenjenim čitateljem, kakor da sta stopila kritik in umetnik na „ zlato srednjo pot“, kajti ne še pred prav dolgo časa so za¬ znali iz Schopenhauerjeve zapuščine njegove misli o umetnosti — in resnično, ni samo on teh misli! »Umotvor upodobljajoče ali slikarske umetnosti je poosebljenje svetovne ideje, človeka; je pred vsem izklesano ali naslikano filozolško spoznanje brez vsakih čut izključujočih primesi, ker čute pro- vzročujejo le interesantni deli umotvora in pravi umetnosti primanjkuje ta interesantnost“ — meni Scho- penhauer. Iz prebogatega čuvstva in iz prečistega filozofski mrzlega stališča sta nastala oba ekstrema. Vse takozvano „srednje“ sovražim že od nekdaj, ali vendar se odločim tu za srednjo pot, ker mi je edini prelaz med dvema visokima gorskima veli¬ kanoma. Wilde daje umetnosti samonamen, „L’ art pour r art“ — Schopenhauer ji odkazuje službu¬ joče mesto kot dekla znanosti in vede. Proti naziranju slednjega pesimističnega filozofa je bil prav upravičen bojazni polni klic: L’art pour 1’ art — umetnost zaradi umetnosti. Izvajanja o znanstvenem vplivu na umetnost pa ni smatrati tako dobesedno, kajti vsaj toliko umetnika je skoro vsak slikar, da ne bo smatral kot nekaj po- 9 sebno genialnega, če bo služil samo znanstvenemu spoznanju in iznajdbam vede. Mislim vendar, da pridejo v enostranski karakte¬ rizaciji — kar moramo prepustiti (popolnoma naravno) zopet le umetniku, kaj razume pod tem — kakor če bi zlezel umetnik v kožo psihologa in menil, da mora zato študirati svojo žrtev na leta, da odseva potem njegova modrost ali njegova junaška jakost v značaju iz naslikanega in poniža s tem svojo umetnost do navadnega simbola-da pridejo tako s tem pre¬ tiranim povdarkom neizprosno do veljave neprebav¬ ljivi znanstveni vplivi. Tak škodljiv vpliv je opaziti dostikrat v ravno tako oškodovanih pesnitvah. Ali če je služila in če služi včasih umetnost znanstvenim spoznanjem, potem so nastopili in vsta¬ jajo še vedno take umetniške nravi, ki so znale sma¬ trati te pridobitve le kot sredstvo svojemu velikemu namenu. Tako se je razvila iz tega umetnost, ki je in še bo prekosila impresionizem in še več moderno secesijo. Ta umetnost bo privedla bogato šareno, razkošno življenje do krasotne oblike — to bi bil ze¬ meljski odsvit nebeškega ženitvanskega praznika Bocklina in Menzelna. Mislim pa, da je komaj še potrebno, da spo¬ minjam, da sta se pokazali te dve različni smeri ne samo v slikarstvu, ampak tudi med pisatelji in pes¬ niki vseh časov, zdaj ostreje zdaj manj, da se je po¬ vesila tehtnica zdaj tej, zdaj oni struji v prid. Že v naravi pesništva leži, da so se mogle vstvarjati pod peruti teh dveh smeri komaj posebne nasprotujoče si šole. Pesništvo more podati v obče le redkokdaj tako blestečo zunanjost, da bi znalo za¬ kriti s tem svojo notranjo praznoto. Moderni in sicer čisti naturalizem nima n. pr. po mojem prepri¬ čanju nobenega stika s tema dvema ekstremoma. to Edino po izbiranju snovi se da govoriti o svoji šoli, toda s tem se ne obmejuje niti po izrazenju čuvstev, niti po zunanji izpeljani obliki. Služi vendar včasih celo v najmodernejšem času pesništvo — v najširšem pomenu besede — na po¬ polnoma nizek in hlapčevski način raznim znanostim in psevdoznanostim, kakor medicini, psihologiji, filo¬ zofiji, spiritizmu itd., pod varnim okriljem Prevosfa, Mirabeau’a, Poe’ja, Taine’ja in deloma celo Zo¬ laja. To pelje do službujočega pomena. Gotovo more tudi pretirani naturalizem — irnajoč kot nekak samo- cilj celo vse grdo in nespodobno, privesti do hlapče¬ vanja— in stori to dostikrat! službovanje pač nikdar ne stori dobro — in naj si ga ima v najemu kak zu¬ nanji namen ali pa le zveneča beseda ali pa nekaj sladko se svetlikajočih barvnih tonov. To službovanje na to ali na ono stran pa ni v bistvu druzega, kakor eden navedenih ekstremov. In prispodabljanje umetnosti tem je provzročilo in je signaliziralo klic: L’ art pour 1’ art. Biti gospod nad svojo individualnostjo, obvladati prepolno mero čuv- stvenih izbruhov, kakor ne manj poznavalec vsega vnanjega sveta in vseh znanstvenih panog — v tej luči vidim prihajati najmodernejše umetnike in že se oglašajo njih predhodniki.-— Umetnost je meni duhteč venec, ki se spleta iz umetnikovega srca. Ta venec pa dobi svoj oplodujoči sok iz tega večnega oživljajočega „biti“. Predpogoj umotvora je torej individualnost. Individualnost pa zavisi od razločnosti in od izpre- memb časa. Naš čas ljubi osebe, katerih srce je enako raz¬ vito z razumom; te najpopolnejše harmonije pa je najbolj deležen le umetnik. In venec, ki naj ga vije iz svojega veselja in trpljenja, ta naj ne duhti niti po rožah, niti po vijolah, niti po ciklamih — mi že- Vv, n limo le vonja, ki diši iz njegove individualne duše, iz njegove osebe. —• — Tako sem poskušal označiti svoje stališče na- pram gibanju „L’ art pour 1’ art“ — paralelno s kri¬ tikom. Poravnati pa nam je še nekaj diferenc. Po¬ jasniti bi bilo pred vsem nekaj pojmovanj, ki sem jih sicer ovrgel že v svojih prvih besedah, toda ker so se ljudem v naši domovini tako vsesale v kri in meso, ki so postale že nekak bojni klic, ki jih po¬ navlja sleherni že iz spoštovanja do pietete, ne da bi pomislil kaj več o njih. Te besede se jim zde ne¬ zmotljive kakor rimski kuriji dogme. Bile so nekoč upravičene zahteve tudi pri drugih narodih in deželah. Mislim namreč na klic „popularnost“, »poljud- nost“, „narodnost“ (Volkstiimlichkeit). Pri nas merijo vrednost literarnih proizvodov po tem, kako jim je naklonjeno širše ljudstvo. Kritik hoče pokazati to mero vrednosti tudi pri tujih slov¬ stvih. Iz srca rad akceptiram njegov primer o „Minni von Barnhelm'' — ta drama bi mogla biti kakor navlašč izklesana po nemškem narodnem značaju. Toda ni baš neopravičeno vprašanje, kdo pa pozna in razume Minno von Barnhelm, misli in čuti ž njo, ž njo in njenim stotnikom in se smehlja tisto brozgo govorečemu Francozu? Kaj morda nemško ljudstvo, ki se šopiri po kmetih in napoinuje umazane tovarne? Ta drama, kakor vsi klasiki, govore o težnjah meščanske družbe. Iz nje so vzeti vsi značaji, risane so njene ekonomične in duševne razmere, osmešene njene neumne manire — skratka, klasikom je sujet izvečine le meščanstvo. In zdaj, prosim vas, kako govoriti o kaki poljudnosti, popularnosti dramatikov, kakor v Minni von Barnhelm ali drugih Schillerjevih delih ali celo v Faustu? Človeštvo se je razcepilo v različne socialne družbe, katerih bitje in. žitje je kaj različno, tako 12 tudi njih čuvstvo in misli. In umotvori, ki imajo to ali ono kasto kot nekako temeljno podlago, torej obrazsvetljujejo gotovo družbo ali pa se norčujejo iz nje — take umotvore bodo razumeli v resnici le pri¬ padniki te družbe, le ti jih bodo najčeščeje obožavali — ali pa jih proklinjali. Če pa obdelujejo ti duševni proizvodi, ki jih sta vij a kritik za vzgled, le meščansko družbo — ki gotovo ne soglaša z nižjo družbo niti po svojih vrlinah niti po svojih slabostih — kako more govoriti kdo o poljudnosti teh del?! In vendar smo si v tem edini, da morejo biti in tudi so umotvori. S tega stališča se lahko tudi popolnoma otre¬ semo tega konfuznega pojmovanja, ki ima pomen edino le v liriki, ki ima res svoj izvrstni in naj- prvotnejši vir v narodnem razpoloženju — tu moremo smatrati poljudnosfkot nekako merilo za lepoto. Na tem mestu je tudi primerno, če se spominjamo Rou- sseaujeve misli, ki pravi, da soglaša veliko bolj vse duševno čuvstvovanje vseh ljudi, kakor pa od generacije do generacije izpreminjajoči se razum. Pri vseh drugih pesnitvah (epiki, romanih, novelah .. .) pa stopa v ospredje z vedno večjim poudarkom razum. Ker je izpolnjevala pri nas Slovencih lirika do naj¬ novejšega časa malodane največ in najboljšega našega slovstva, zato prenašamo le preradi njeno vrednostno merilo na druge slovstvene izdelke. Naj opozorim že zdaj — o priliki razširim še ta izvajanja — da je ta predsodek v literaričnem presojevanju že starega data in da ima svoj izvor v ponesrečenem primerjanju se¬ danje kulture z grško, ki je stala lev svoji primi¬ tivnosti na vrhuncu kulture.- Cankar piše največ o meščanskih razmerah, in pri kritikah o njem pride v poštev edino: kako slika te razmere. V poštev pride le občno merilo lepote. 13 Prav vseeno je — seveda po literarni vrednosti — ali razume ljudstvo njegove drame in povesti ali ne. Vrhutega pa še ne stoji ljudstvo v nobeni deželi pod direktnim vplivom literarnih struj. Ali glavno je pri tem, da se ne kritikuje le s praznimi pojmi, ki izvirajo zopet le od slabega raz¬ umevanja kake stvari. Pa kaj vsega ne stori svet, da si otrese z vratu fatalnega nasprotnika: To naj si gospod Cankar malo bližje ogleda in premisli. Morda se izpremeni potem njegova huda jeza v razumljiv posmeh. Pripomnim naj še, da nisem ničesar izprego- voril o vrednosti Cankarja kot pisatelj, niti enega zloga ne. Janko Kukovec. Predstoječi esej je prvi, katerih smo se name¬ nili izdajati večjo vrsto pod naslovom „Novi eseji 11 . Pisatelj »Umetnosti in kritike", Janko Kukovec, nam je blagovolil poslati razen tega še pismo, ki se nam zdi s prejšnjo vsebino tako nerazdružljivo, da je ob¬ javljamo na tem mestu. Pripomnimo tudi, da je nje¬ gov esej več skica umetniško-estetične razprave, ki bi obsegala v svoji popolnosti vsaj še enkrat toliko. Govoril bi še o grški umetnosti, o Rihard Wag- nerju itd. Ker pa je naš namen, izdajati le eseje, je z razlago slednje besede že tudi naš smoter dovolj označen. V teh esejih želimo podati svojim rojakom impulz za stvari, ki jih pri nas ni mogoče drugje in drugače objavljati, ne da pride s tem v nevarnost njih snov ali vsebina — prepuste volji in zanimanju vsakega posameznika (ali po kasnejšem primernej¬ šem času) govoriti in razpravljati o njih obširneje. Javljamo naj še, da se nam je posrečilo zago¬ toviti si izdajo gotovo zanimivih estetičnih razprav o 14 Prešernu, o Cankarju kot pisatelju, o modernem ruskem slovstvu, pa tudi drugih, socialne vsebine, kakor ženski licej v Ljubljani itd. Kot naslednji esej (št. 2.) izide Janka Kukovca razprava in kritika F. L. Tumovih zapiskov „V znamenju ž i v 1 j e n j a“. Ob enem pa se obračamo s prošnjo do sloven¬ skih strokovnjakov na tem ali onem polju, naj nam blagovolijo poslati kaj razprav, ki bi spadale v okvir naše že omenjene naloge. Ker imamo že lite¬ rarnih in estetičnih razprav zagotovljenih, bi želeli v prvi vrsti političnih in narodno-gospodar- skih, ne da bi hoteli s tem vezati komu roke. Založništvo in uredništvo „Novih esejev". * Last not least obljubljeno pismo: Slavno uredništvo! Zelo lahko je tudi mogoče, da sem pomešal ne¬ koliko preveč svoje naziranje s tujimi, zato se hočem dotakniti še enkrat (prav na kratko) glavnih točk. Moji nazori o vsem kritikovanju — najsi je to že imenitno ali neimenitno — so vseskozi le prak¬ tični in polemični, brez vsake teorije, zato mislim, tudi razumljivi. če sem govoril o poljudnosti (Volkstumlichkeit) v literaturi, imam v mislih le odvisnost in nanašanje na najprimitivnejše ljudske kroge, nekak „en groš de la nation“. Ali ker se ločijo posamezne narodnosti vedno ostreje druga od druge, ker divergirajo vedno bolj vsa njih čuvstva in misli — zato bi bilo tudi nesmisel, oprijemati se še slej te zahteve: to bi iz¬ pričevalo ubog kramarski duh, ki le vedno kriči „Mi smo vsi jednaki“, kajti najboljši umotvor si 15 lahko vzame svoj sujet iz tega ali onega sloja, ker umetnost (če noče, da izgubi pravico do tega imeno¬ vanja) ne sme nikdar smatrati življenja kake so¬ cialne družbe kot namen svojega žitja — to pelje k ekstremnemu naturalizmu, kjer naj bi nadomestovala prirodnost, natura — lepoto. In lepota je vendar namen umetnosti! — Zato sem tudi izvečine nepri- jatelj tistim modernim umetniškim stremljenjem, ki jim je narava glavna stvar. Meni je poznavanje narave ravno tako važno, kakor umetnikova tehnika, njegove psihološke zmož¬ nosti opazovanja: vse to je predpogoj, sredstvo k velikemu namenu umetnosti. Kajti vsak umotvor nam mora predstavljati s posredovanjem čuvstva in razuma, kako je razumel umetnik živ¬ ljenje. In resnično, umetnik pomenja več kakor vsak¬ danji človek — individualnost. Lepota je plod časa; odkar so se nam odprle in poostrile oči za anatomsko sestavo razmerja, se je moralo zgoditi to pri umetniku v tem večji meri, da nam je mogel pokazati to lepoto. Umetnik je odvisen vedno od svojega časa, ali zato se nikdar ne sme podvreči kaki posebni duševni struji, ji služiti. J. K. 16 KNJIŽNICA 00000513655