288 NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET V sredino sveta Octavio Paz OCTAVIO PAZ, pesnik, pisatelj in esejist, sodi med najvidnejše oblikovalce sodobne mehiške književnosti. Rodil se je leta 1914 v družini, ki je štiri leta prej odigrala pomembno vlogo v revoluciji. To je močno vplivalo na njegovo duhovno zorenje, za katero sta pomembna tudi pesnika lose Go-rostiza in Xavier Villaurrutia, glasnika mehiške stvarnosti tridesetih let, predvsem pa raziskovalca duševnosti mehiškega človeka in njegovega odnosa do življenja in smrti. Leta 1937 se pridruži republikanski vojski v Španiji, kjer se jasno zave svoje človeške razsežnosti in duhovne resničnosti. Po porazu ostane še dolgo v Evropi. V Parizu se sreča s Peretovim in Bretonovim nadrealizmom, ki ga globoko prevzame in zapusti vidno sled v vsem njegovem ustvarjanju, nič manj pomembno pa ni odkrit,? D. H. Lanrenca, nemških romantikov in Saint Johna Persa. Po vrnitvi v domovino se spopada z domačo stvarnostjo z novega zornega kota, predvsem pa ga zanimata preteklost njegovega ljudstva in kulturna dediščina Majev. Izda več pesniških zbirk in drugih del, s katerimi za-slovi tudi zunaj španskega jezikovnega območja. Zdaj je profesor na harvard-ski univerzi- O njegovi poeziji so zapisali, da vodi v neraziskana področja, kjer se resničnost in sanje zlivajo v eno, kjer se združujeta zemeljska opojnost in norost neba. Njene glavne teme so ljubezen, samota, smrt, bog, nič in spet ljubezen. Vendar opisuje ljubezen le kot izraz hude drame, ki sooča človeka z njegovimi mejami, ženska pa mu je pretveza, da poskusi prebiti nepremostljivo pregrado, s katero je moški ujet v samega sebe. Pazova erotika je torej izraz notranje muke, katere korenine so in ostanejo zgolj eksistencialne narave. PESNIKOVA Besede? Da, iz zraka USODA in v zraku zgubljene. Pusti me, naj se zgubim v besedah, pusti me, naj bom zrak na ustih, tavajoča sapa brez obrobja, bežen vonj, ki se v zraku razgubi. Tudi luč izgine sama v sebi. 289 V sredino sveta ZASLUTENO Bliski ali ribe ŽIVLJENJE v noči morja in ptiči, bliski v noči gozda. Kosti so bliski s' noči telesa. O svet, vse je noč in življenje blisk. NAUK 1. Oživitev STVARI Na knjižni polici med glasbenikom iz obdobja Tang in vrčem iz Oaxaca, razbeljena in živahna, z bleščečimi očmi iz srebrnega papirja naše odhode in prihode motri majhna lobanja iz sladkorja. 2. Tldlocova maska, vdolbena v prozoren kremenjak Okamnele vode. Stari Tlaloc spi v njih in sanja o viharjih. 3. Isto Dotaknila se ga je luč in kremenjak je v hipu slap. Na njegovih vodah plava, deček, bog. 4. Bog, ki vstaja iz blatne orhideje Med cvetnimi listi iz ila se rojeva, smehljaje, človeški cvet. 290 5. Olmeška boginja Octavio Paz Štiri temeljne točke se vračajo k tvojemu popku. Na tvoj trebuh trka, oborožen, dan. 6. Koledar Proti vodi, dnevi ognja. Proti ognju, dnevi vode. 7. Xochipilli Z drevesa vise jantarjevi sadeži, kri in ogenj v noči. o". Kriz z naslikanima soncem in luno V rokah tega križa sta se vgnezdila dva ptiča: Adam, sonce, in Eva, luna. 9. Otrok in vrtavka Vsakič, ko jo zažene, pade natanko v sredino sveta. 10. Predmeti Živijo nam ob strani, ne menimo se zanje, ne menijo se za nas. Včasih se z nami pogovore. Tang — trinajsta kitajska dinastija (618—907), pod katero je dežela uživala veliko blaginjo, Oaxaca — mehiška zvezna država; Tlaloc — bog vode pri starih Mehikancih; Olmeki — staro mehiško ljudstvo z bogato kulturo; Xochipilli — azteški bog cvetja in ljubezni. 291 V sredino sveta TVOJE OČI Tvoje oči so domovina bliska in solze, molk, ki govori, neurja brez vetra, morje brez valov, ujeti ptiči, pozlačene speče zveri, topazi, kruti kot resnica, jesen na gozdni jasi, kjer svetloba poje na plečih drevesa in so ptiči vsi listi, peščina, ki jo jutro najde posuto z očmi, košara ognjenih sadežev, laž, ki hrani, zrcala tega sveta, vrata onstranstva, mirni utrip morja opoldan, popolnost, ki mežika, pusta planota. NA BREGU Vse, kar se blešči v noči, ogrlice, oči, ozvezdja, serpentine barvastih ognjev, se blešči na tvojih rokah reke, ki zavija, na tvojem vratu dneva, ki se zbuja. Kres, ki ga kurijo v gozdu, svetilnik z žirafastim vratom, oko, sončnica nespečnosti, so se naveličali čakanja in iskanja. Ugasni, da bleščiš, so dovolj oči, ki naju zro: občuduj se v meni, ki te občudujem. Spi, gozdni žamet, mah, kamor naslanja glavo. Noč z modrimi valovi briše te besede, zapisane z lahkotno roko v dlani sna. ZAPISANO Zelena tinta ustvarja vrtove, gozdove, travnike, Z ZELENO krošnje, kjer črke pojo, TINTO besede, ki so drevesa, stavke, ki so zelena ozvezdja. 292 Daj, da moje besede, o bela, se spuste in te prekrijejo kakor listnat dež belo polje, kakor bršljan kip, kakor tinta tole stran. Roke in pas in vrat in prsi, čelo, čisto kakor morje, tilnik jesenskega gozda, zobje, ki grizejo travno bilko. Tvoje telo se posuva z zelenimi znamenji kakor telo drevesa s poganjki. Ne maraj za tako majhno svetlo brazgotino: glej nebo in njegovo tetoviranje zvezd. Prevedel Miroslav Košuta Octavio Paz