Winkler Venceslav
Rajanje
Skokoma s hriba na polje hitimo, jutranjo zarjo za roko lovimo.
Zarja z zvczdami po logih opleta,
kjer se dotakne, glej, cvet poleg cveta!
Zarja svoj plasč čez gorice razgrne, zvezdo poslednjo na nebu utrne.
Zarja omahne, svetlo zagori,                '"'";
tiho utone v bleščeč sončni sij.        '      ¦ ¦*•
Mi pa nad sonce brž prav po otročje in ga zajamemo polno naročje.
236