Za poduk iu kratek čas. Slovenci na narodopisni razstavi v zlati Pragi. III. Najlaglje bi opisal razstavo, ko bi mogel podati podobe in naslikati hiše in celi prostor. Ko bi to videl, dragi bralec, gotovo bi vse bolje razumel, da celo lahko rečem, da bi si vse prav predstavil, ker »Slovenec si preiirisane glave«. Ker pa tega ne morem, sledi mi! Peljem te kar iz paviljona, v katerem so nas tako lepo sprejeli. na plano. Iz »vaiaškega doma« stopiva v gost lipov drevored. Lipe so povsod Slovani radi zasajali in pod njih imeli v starih časih svoje shode. Pod lipovo senco se je rada tudi zbirala mladina, da si je po nedeljah in praznikih kratila z igri čas. Po hrvaških deželah se je tudi zavrtela v plesu, ki ga imenujejo »kolo«. Na vasi sva češki, »vesnice českoslovanska« jej pravijo. Na sredi vasi vidiS cerkev »kostel«, in sicer leseno, kakeršnih ne vidiš pri nas Slovencih. Na severnem Moravskem in Šleskem še imajo zdaj po nekaterih krajih take cerkve. In to cerkev so tudi prenesli semkaj na razstavo. Ker je vse leseno, so jo razdrli in potem zopet sestavili ravno tako, kakor je bila poprej in okoli nje vse lako napravili, kakor je bilo tam, kjer je poprej stala. Pred cerkvijo teče mali potok, prek katerega prideš črez mostič. Pred cerkvijo stoji slovanska lipa, pred mostom križ. Cela cerkev je pokrita s škodljami. L >pa je stara podoba, predočujoča sv. Andreja. Okoli cerkve je pokopališče, na katerem vidiš nosiljke, truge in pa na grobeh križe. Seveda se v tej cerkvi ne mašuje, ker je samo zato sem postavljena, da vidijo ljudje, kakšne cerkve so v prejšnih časih imeli Gehk Pa tudi staro šolo lahko vidiš iz prejšnih časov. Mala hiša je, v kateri je vse po starem uravnano. Učilelj li sedi za mizo, ena učenka piše in nekaj drugih šolarjev sedi v starih klopeh. To so podobe, pa tako lepo in živo napravljene, da misliš, ko vstopiš v šolo, da res imajo uk. N"e daleč od cerkve jo mlin, kovačnica in ribarska hiša, kjer si lahko dobil od ribarskih hčerij pečonih rib. Da, celo priprosta slovaška koča to je vabila, če ti ni bilo dobro, da si si vzel prislne slovaške slivovice za želodec par požirkov. Nizke hiše so kazale deželno priprosto življenje, kjer so se prodajali »kolaOU, narodna jed češka. Videl si pa tudi bogate hiše, lesene in tudi zidane, seveda nekoliko drugače, kakor pri nas Slovencih. Slovani so namreč stavili svoje hrame iz lesa. Pa nekaj sem opazil drugače delano, kakor pri nas. Kjer so stavljene lesene hiše, niso bruna, trami ali kakor že pravijo, po vseh štirih plaleh obtesani, temveč le na straneh, na katerih se dotikajo drug drugega. Šprane pa so zamazane z glino ali blatora. Po hišah nimajo »poda«, kakor je navada povsod n. pr. v Savinjski dolini, temveč je brez desak le ulrjena zemlja, kakor sem videl ponekod po Halozah in marenberškem okraja po Radlu. Pa snažno je vse po hišah, kar bi tudi bilo Slovencem po nekih krajih priporočati, da ne bi naletel človek v hišo, kjer imajo ljudje v enem kotu, v drugem pa svinje svoj prostor, kakor sem videl v nekem kraju. Lep je hram, ki se od drugih razlikuje, južnomoravskih Slovakov >phalupa Tvrdanska« po svoji slikariji na >žudru«. »Žudro« je slikana lopa, bi rekel, kjer je vhod v pravo hišo, vse premalano s sila razlienimi barvami. Pred >chalupo« stoji visok križ. Lepo je tudi poslopje »hanački grunt« imenovano. To je posestvo bogatih prebivalcev. Hiša, shrambe za žito na eni strani, hlevi na drugi in v sredini dvorišče. Vse je pa pokrito s slamo. ¦ (Dalje prih.) Smešnica. Kmetič pride v mesto iu zapazi, kako ljudje trumoma hilijo v neke ulice. Vpraža meščana: »Kaj pa imajo liudje v onih ulicah?« — Mešoan odgovori: »Krava je jajce znesla!« — »0 potem bo gotovo tacega junca zvalila, kakor ste vi!« odreže se kmetič.