LJUBLJANSKI ČASNIK.
M S8.
V petih 18. Ko&opershu
18SO.
,, Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se začelo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranuinera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vratlne naznanila*
13. oktobra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CXXXIV. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer v edino nemškem, v madjarsko-, lior-vaško-(ilirsko) in serbsko-(ilirsko) in romansko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan. — 14. oktobra se bo ravno ta del v česko-nemškem dvojnem izdanju izdal in razposlal.
Zapopade pod
Št. 380. Raspis ministra uka in bogočastja od 4. oktobra 1850, s kterim se po najvišjem sklepu od 29. septembra 1850 poterjeni začasni predpis čez pravno akademijo na Ogerskem razglasi.
Št. 381. Razpis ministra uka in bogočastja tudi od 4. oktobra 1850, s kterim se po najvišjem sklepu od 29. septembra poterjeni začasni predpis čez pravno akademijo v Zagrebu razglasi.
S tem delam se bo tudi dva in petdeset dokladni del izdal in razposlal. Zapopade najponižniše prednašanje ministra uka in bogočastja, k predstoječiina, v CXXXIV. delu občniga deržavniga zakonika pod št. 380 in 381 naznanjenima razpisama.
vosodja k prejšnimu pod št. 382 v CXXXV. delu občniga deržavniga zakonika naznanje-nimu cesarskimu ukazu od 29. septembra 1850.
Potem bo 16. oktobra 1850 CXXXVI. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer za zdaj v edino-nemškem izdanju izdan in razposlan. Zapopade pod
Št. 383. Ukaz ministra notrajnih zadev od 8. oktobra 1850, s kterim se od njegoviga veličanstva poterjena vredba politiških gosposk kraljestev Galicie in Lodomerie z vojvodstvam Avšvic in Zator in velkim vojvodstvam Kra-kavskim razglasi.
Št. 384. Ukaz ministra notrajnih zadev od 8. oktobra 1850, s kterim sc od njegoviga veličanstva poterjena vredba politiških gosposk v Rukovini razglasi.
Tudi 13. oktobra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju XLVII. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 26. aprila 1850 v edino-nemškem in madjarsko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel, v horvaško-(ilirsko), serbsko-(ilirsko) in romansko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan. — 14. oktobra 1850 se bo ravno ta del v česko-nemškem dvojnem izdanju izdal in razposlal.
Zapopade pod
Št. 144. Razpis ministra bogočastja in uka od 29. marca 1850, po kterem se bodo spričbe po drugih avstrijanskih vseučiliših navadne po ministerskem razpisu od 10. marca 1850 tudi na vseučilišu v Pestu vpeljale.
St. 145. Ukaz ministra bogočastja in uka od 31. marca 1850, zadevajoč dvignjenje vodjev in imenovanje dekanov in rektorja na vseučilišu v Pestu.
Dunaj 12. oktobra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
16. oktobra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CXXXV. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer v edino-nemškem, v horvaško-(ilirsko) nemškem in serbsko-(ilirsko) nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 382. Cesarski ukaz od 29. septembra 1850, s kterim se začasni red od gruntnih bukev za horvaško in slavonsko kronovino po terdi in razglasi.
S tem delam vred se bo tudi tri in pet de seti dokladni del izdal in razposlal. Zapopade naj ponižniši prednašanje ministra pra-
Tudi 16. oktobra 1850 se bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju XLVII. del ob čniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 26. aprila 1850 v edino-nemškem in madjarsko-nemškem dvojnem, 13. oktobra v horvaško-(ilirsko), serbsko-^ilirsko) in romansko-nemškem in 14. oktobra 1850 v češko nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel, v slovensko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan. Zapopade pod	»
Št. 144. Razpis ministra bogočastja in uka od 29. marca 1850, po kterem se bodo spričbe po drugih avstrijanskih vseučiliših navadne po ministerskem razpisu od 10. marca 1850 tudi na vseučilišu v Pestu vpeljale.
Št. 145. Ukaz ministra bogočastja in uka od 31. marca 1850, zadevajoč dvignjenje vodjev in imenovanje dekanov in rektorja na vseučilišu v Pestu,
Predvčerajšnim, 14. oktobra 1850 je bil ravno tu VIII. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 15.januarja 1850 v edino-nemškem, 6. maja 1850 v češko- in poljsko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel, v slovensko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Zapopaile pod
Št. 11. Cesarski patent od 30. septembra 1849, s kterim se deželna vstava za voj-vodstvo zgornje in spodnje Silezie z dotičnim volitnim redam za deželni zbor razglasi in naznani.
Dunaj 10. oktobra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Politiške naznanila«
Avstrijansko cesarstvo.
Dopis iz Dunaja. Delavnosti politiških in sodniških vradnij so se v raznih zadevah napote uperle, zatorej je tudi več prememb v tej reči sklenjenih. Med drugim bo vojaška sodnija zlo veliko udov zgubila. Tisti opravki, ki so jih ti udje do zdaj imeli, se pa ne bodo
od druzih udov opravljali, ampak bodo, ker bolj Cesarju samimu, kot vikšimu zapovedniku na suhim in morju slišijo, popolnama odpadli. Kakor se zdi, je, veliko število vradnikov zlo tak denarnici, kakor tudi clo hitrosti nadležno, s ktero bi se v vstavni deržavi vse dela dognati imele. Zavolj tega se tudi zlo sliši, de bodo krožne poglavarstva jenjale in poprejne komisije zopet nastopile. De bi ravno za vse to ne bilo napačno, vsak lahko vidi. Po deset ur morajo postavim zdaj na veliko krajih ljudje k okrožnimu poglavarstvu iti, kar ne more drugač biti. Ko bi se pa prejne komisije le z veči močjo zopet vstanovile, bi te sitnosti naglo odpadle. Nekoliko opravil bi se tudi še zamoglo županijam prepustiti. Kakor se sliši, bo minister Bach popred zadeve krožnih poglavarstev v vsih kronovinah pozvedil in še le potem te uradnije odpravil, če se bodo povsod tožbe zastran te reči oglasile.
Po vsim Dunaju se en glas sliši, namreč, de bo vstava 4. Sušca odpravljena. Izvir tega govorjenja je nar berž ta, ker se bo, kakor smo že omenili mnogo poprav v sodniših in politiških vradnijah storilo, zakaj, de bi to besedovanje prepričan uzrok imelo, ni misliti. Kako bi namreč to skupej šlo, de bi ravno tisti ministri, ki so avstrijansko vstavo osnovali, to vstavo sami zopet zavergli, de bivša delavnost, ki jo v vsih oddelkih vstavnigazidanja kažejo, le v to obernjena bila, de bi ljudstva oslepili! ? Pa kakor jasna je tudi ta reč so vender vsi dunajski časopisi silin hrup zagnali. Tako neumno upitje ne prinese ravno dobriga sadu, slasti na Dunaju, ki ga eno leto že težki obležni stan nadlegova. Ta hrup zbuda sicer v narodih nezaupanje, pa on zbuda tudi veči ojstrost pri vladi. Avstrijanska vstava sloni terdno na ramah vladarja, ministrov in 40 miljonov ljudi. Tudi kdor denarne, politiške in clo vojaške zadeve naše carovine pogleda, ne bo nikdar le nar manjši mislivvzdig-njenju avstrijanske vstave imel.
Razmere med avstrijansko in hanoveransko vlado če dalje prijazniši in kakor se čuje clo nježne prihajajo. Darila se pošiljajo sem in tje. Hanoveranski kralj ima zlo zale kraljične in zlo želi, z Avstrijo tudi v familiarnih razmerah v zvezi biti. Ravno teh misel je tudi nekaj avstrijanskih ministrov, ki žele v se-vero-zahodu družbnika zoper poruske naklepe imeti. V kratkim, upamo o tej reči kaj bolj gotoviga povedati.	Dermavov.
Ljubljana 16. oktobra. — C. — Ker je 14. t. m. v pervem volitnem oddelku samo 6 gospodov čez polovico glasov dobilo, so tedaj še štirje svetovavci manjkali. Toraj je vo-itna komisija osem sledečih gospodov naznanila, ki so za izvoljenimi naj več glasov dobili, in razglasila, de se imajo 16. t. m. iz teh osem še štirje voliti. Ti so:
Gosp. Fidelis Ter p in c, posestnik.
„ Kari Kranz, vodja sladkornice.
„ Andrej Malič, posestnik.
„ Ferdinand Schmidt, hišni posestnik.
,, dr. Albert Merk.
Gosp. od Creizberg, krožni svetovavec. „ Benjamin Pichler, posestnik. „ Anton S c hm al z, svetovavec deželne sodnije.
Danes je bila ponovljena volitev. Popoldan ob štirih smo zvedili, de so bili sledeči štirje gospodje zvoljeni:
Gosp. Fidelis Terpinc.
„ Kari Kranz.
$ Ferdinand S c h m i d t.
„ Benjamin Pichler.
Na tako vižo so tedaj volitve v Ljubljani dokončane, upamo, ako Bog da, de v sreče Ljubljane. Kar smo koj od konca že rekli, namreč de se mestnjani živo vdeležujejo in krepko poganjajo pri volitvah, moramo zdaj, ko so dokončane , še enkrat poterditi. Tako marljiviga gibanja in prizadevanja menda že dolgo popred v Ljubljani ni bilo kakor ravno med volitvami. Ne le volivci, ampak tudi drugi ljudje so nad tem živo sočutje kazali, ker povsod, kamor je človek stopil, so se ljudje le od volitev pogovarjali. Izvoljeni so večidel Ljubljančanam zlo všeč. To je tedaj izid volitev ; naj bode v prid in blagor Ljubljane!
Ljubljana. Znano je, de se je novomeška podružnica kmetijske družbe nekterim postavam ljubljanske kmetijske družbe uperla, in meni nič, tebi nič zoper te postave naravnost ministerstvu natisnjeno pritožbo kakor tudi nadvojvodu Jovanu poslala. Zraven tega se je tudi v „Gracarci" očitno oglasila in zoper postave govorila. Se ve de, de dopisniki v „Gra-carco" in „Lloyda" niso molčali, marveč čez ljubljansko kmetijsko družbo in nje postave, zložene od gosp. dr. Bleiweis-a, ki so se v velkem zboru posvetovale, hudo zabavljali. De svitlimu najvojvodu tako tihotapno ravnanje kratko malo ni bilo všeč, je znano, in de se je, ko je bil v Ljubljani zoper to pritožil, tudi vemo. Te dni pa je prišel odgovor od svitliga ministerstva na pritožbo novomeške podružnice, in kaj menite, kaj visoko ministerstvo k temu pravi? Čuj podružnica novomeška , čujte dopisuni, ki druziga ne znate kakor grajati in sveti mir podkopavati: „Vi-soko ministerstvo zaverne naravnost novomeško podružnico in pravi, de so postave krajnske kmetijske družbe popolnama po mislih ministerstva osnovane."
Ljubljana. Gospod dr. Jovan Bučarje zvoljen za ministerjalniga koncipista in druziga prestavljavca občniga deržavniga zakonika in vladniga lista. Gospod dr. Bučar je pa tudi gotovo ves pripraven za to opravila.
Austrijanska. Slišimo, de vlada pripravlja družinski red in de ga bo skoraj razglasila.
*	Ministerstvo vojske je ukazalo, de ima 22,000 vojakov z 3500 konji in 48 topovi se z armado zediniti, ki na Tiroljskim stoji.
Horvaška. Za ministerjalniga koncipista in druziga prestavljavca občniga deržavniga zakonika in vladniga lista v horvaško-ilirsko in ilirsko-serbsko je gospod Pejakovič zvoljen.
*	„Jugoslavenske nov." pišejo: Že so razpisani konkursi za učiteljske stolice avstrijan-ske deržavljanske in kazenske pravde. Naši bratje, Slovenci, ki so v tej reči že zdaj znajdem, imajo zdaj priliko, postati deležnijugo-slavenski vzajemnosti. Mi jih bomo z radostjo pozdravili.
*	Iz verjetniga vira, pišejo „JugosI. nov." smo zvedili, de bo z letam 1851 na Horvaš-kem avstrijanski kazenski zakonik in kazensko ravnanje javno in ustmeno v moč stopilo. Mi vse pravoznance, ki bodo imeli opravila pri sodništvu, na to opomnemo, de si do časa preskerbe s potrebnimi knjigami. Kazenski zakonik bo prišel na svitlo še to leto v hor-vaškem jeziku.
Serbska. „Srbske nov." prinesejo iz Dunaja novico od 1. t. m., de se bodo opravki pri
sodništvih v vojvodstvu, in sicer pri deželnem sodništvu v Novim Sadu in Zomboru v serb-skein jeziku vodili, v Lugošu v rumunskem in v Temišvaru v nemškem. Viši deželno sodništvo bo svoje opravila vodilo v nemškem jeziku, od drugih sodništev ima pa prijemati pritožbe in kazni v jeziku, kteri je v dotičnih sodništvih opravilni. Bazun tega pa morajo vse sodništva prošnje jemati, v kterem si bodi jeziku. Na tako vižo se bo vsim narodam zadostilo. Vredništvo „Nar. nov." pristavi k temu dopisu pregled stanovništva v vojvodini in pravi, de ima Serbov 236,059, Horvatov 9900, Slovakov 10,503, tedaj Slavenov skupej 256,462, potem Nemcov 117,761, Mad-jarov 50,160, Ilumunov21,816, Judov 1246 Ciganov 454; vsake sorte namešaniga naroda 17,212, vsih stanovavcov tedaj 465,111. — Slišalo se je na Dunaju, de je unidan gospod Nevera v Lugošu zapovedal, de se imajo sodniške opravila v madjarskem jeziku voditi. Ko so to nekteri tukaj stanuvajoči Rumuni slišali, so se naglo pri ministerstvu pritožili, in zdaj slišimo, de je bil zavolj tega gospod Neveri karan. Iz tega se vidi, kaka sreča de je za narod, ki ima pri vladi svoje zastopnike.
Solnograd. V Solnogradu je bil zamestniga župana Franc Spiith zvoljen.
Tuje dežele.
Bosna. Iz bosniške meje se piše 8. oktobra. Omer paša je dobil po berzoteku iz Carigrada povelje, in je potem koj drugi dan ležiše v Pridoru zapustil, in se z svojimi vojaki v Travnik napotil, ravno to je tudi drugi oddelk njegove armade storil, ki je bil v Otoku, vendar se ni naravnost v Travnik podal, ampak v Banjaluko.
Med vojaki Omer pašata je mnogo Madja-rov; večidel njih je bilo pri Otoku, ki so most čez postavili, ki pa ni dolgo stal, ker gaje močna voda pretergala.
Vojakov je 12,000 v Bosni Omer paša nabral in jih v Travnik poslal, kjer se bodo v orožju vadili.
Gradove takraj Une bodo vojake posedli, kar Bosnijakam ne bo zlo ljubo. Ale Kedič in Dizdar sta doma in sicer pervi v Bužimu in poslednji v Vranoprači; oba sta žalostna, akoravno jih je Omer paša z denarji obdaroval, in se bojita, de bi jih ne poklicali, se opravičiti.
Rusovska. Mnogo ljudi je na Poljskem, ki vse sorte reči pripovedujejo od popotovanja ruskiga cara. Primerjajo to s popotovanjem cara Aleksandra pred 25 letmi. Znano je de se je car Aleksander poslednikrat tudi v južne kraje podal in sicer v 25. letu svojiga vladanja in v Taganrogu umeri. Ta dogodba je vzrok vsake sorte pravlic, ki se med ljudstvam slišijo.
*	Vse se že pripravlja medmitno mejo med Poljskim in lluskim dvigniti, kar se bol. januarja 1851 zgodilo. Generai Dajm bo poveljstvo prevzel na zahodni meji; njemu bodo tudi vsi vradniki podložni. Na vsaki mejni vradni bo stalo 400 pešnili vojakov, 500 Kozakov in ravno toliko žandarmov. Na vsakih 75 stopinj se bo koča napravila, v kteri bo en ogleda, enpisavec dva ruska in en poljski čuvaj prebival.
Železnica iz Petrograda v Moskvo bo 1. januarja 1851 dodeljana.
#	De se občenje na Volgi, Oki in Kami pomnoži, seje v Petrogradu parobrodarsko društv o pod imenam „Merkur" vstanovilo, ktero je že car poterdil. Glavnica tega društva ima obstati iz 750,000 rubeljev, ki se bo na delnice nabrala. V ta namen se bo 3000 delnic napravilo, vsaka za 250 srebernih rubeljev. Društvo bo napravilo dva parobroda. Upravniki in poverniki bodo v Novgorodu, Moskvi,
Kalomni, Samari, Astrakanu in še v nekterih drugih mestih postavljeni, glavno opravništvo društva bo v Petrogradu. Terpež društva je vstanovljen za 15 let.
Nemška. „C. BI." naznani, de bodo skoraj vlade Ruskiga, Angleškiga in Francoski-ga Schlesvvig-holsteinski vojski naznanili, de tirjajo, de naj orožje odloži. Ni še dolgo kar se je to sklenilo.
Bavno ta časopis tudi pripoveduje, de se bo pri Erfurtu vojaški oddelk zbral pod poveljstvam kneza Radzivila.
*	Do 7. t. m. zvečer so se v Kaselnu le 4 puške oddale. Višji vojaško sodništvo je, kakor se zdi sklenilo, generalaHaynau-a zapreti, potem ko ga je on razpustil.
*	„ Beri. Nat. Ztg." pravi, de je nesrečni izid napada na Friedrichstadt veči zguba za Schlesvvig - holsteince kakor je bila v zgubljeni bitvi pri Idstedtu. — Po bitvi, pravi, so se Schlesvvig - Holsteinci kmalo spet opomogli. Odbit napad na mesto pa, kteriga clo vodji pred dvema tednama niso za vredniga deržali, se v njem braniti, je bolj hudo zadel. Prebivavci malo upajo.
Laška. Pinelli ni v Rimu nič opravil. Že se je nazaj na Sardinsko vernil.
Francoska. V poslednjih sejah v Parizu se je zlo ostro govorilo, minister vojaštva in general Changarnier sta se sperla.
Razne naznanila.
—	V Ljubljani se je p. m. katolško izrejen učenec ranocelništva oglasil, de hoče k lute-ranski veri prestopiti. Spomladi t. 1. sta to tudi storila dva zakonska človeka komedianš-kiga stanu.
—	Na Dunaju je od 21. do 28. septembra 77 oseb vradno naznanjenih bilo, ki so za kolero zboleli. Iz poprejšniga tedna je še 91 bolnih ostalo, toraj je bilo vsih skupej 168 bolnih. Od teh je 62 spet ozdravelo, 34 pa jih je umerlo in 72 je še bolnih ostalo. Od 28. septembra do 5. oktobra jih je spet 52 zbolelo; toraj je bilo vsih skupej 124 bolnih, 55 se jih je ozdravilo, 38 jih je umerlo in 31 še bolnih ostalo. Vsih skupej je bilo toraj letos na Dunaju 1624 za kolero bolnih, od kterih se jih je 901 ozdravilo, umerlo pa 692.
Tudi v Ljubljani se je te dni kolera pokazala, in jih nekaj že vsmertila, ravno to se tudi iz Tersta sliši.
—	Lepoznanski češki časopis „Wčela" z doklado „Zihadlo" vred je od deželniga vo-jaškiga poglavarstva v Pragi prepovedan.
—	Telegrafiško naznanilo pove, de je bel-giška kraljica umerla.
—	Sliši se, de se je dvema pešnima bataljo-name ukaz dal, vbakonski gojzd se podati, in tate, ki se tam vlačijo, poloviti.
—	V okolici Matre na Ogerskem, se piše v „Magyar Hirl." pride tu in tam v soseske listek z besedami: „Pošlite milostljivi gospod ali občani za domovino terpečim kruha, slanine in vina". Prebivavci potem živež nabirajo in ga pošlejo pisavcam , ki so begoči oboroženi honvedi, ki v gorah stanujejo, kjer jih do zdaj žandarmi niso mogli zalesti.
—	Nek dopisnik iz Carigrada v „Pesti Na-plo" pravi, de ni res, de bi se begunam skoz in skoz slabo godilo, samo leni, ki niso za delo, so v nadlogi; on sam ki je pri nekem pašatu v službi, pravi, de se je v enem letu razun mnogih podarjenih dragotin čez 2000 gold. prihranil, in zraven tega so Turki, ako jim od evropejskih zadev pripoveduješ, zlo hvaležni; vsak dan se krog njega mnogo Turkov zbere, ki ga zlo radovedni poslušajo, ako kaj pripoveduje in evropejske zadeve razjas-nuje. Oni blagoslujejo Bema, Steina, Kme-
ti—a itd. ker so se jim oči odperle, de so se k muhamedanski veri spreobernili; Košut-a Perčela in druge, ki so kristjani ostali, derže za oslepljene.
—	Na Češkem stoji pod poveljstvam nad vojvoda Albrechta okrog 85,000 mož.
—	Gospod Davorin Terstenjak, zdaj učitelj verozakona na gimnaziu v Mariboru je prejel od svitliga cesarja zlati križ za civilne za^ sluge, ker je v Ptuju v dveh bolnišnicah slu žbo duhovniga pomočnika neutrudljivo opravljal in z nevarnostjo svojiga lastniga zdravja in življenja več kakor 7000 bolnikam duhov no postrežbo brez odmikanja delil.
—	Dunajski časopis „0ester. Volksbote" se ni smel izdati, ker je „Bekenntnisse eines Sol daten" ponatisnil.
—	Deržavni zakonik se natisne vsakbart v 75000 iztisih.
—	V Radgoni in bližnih soseskah na Štajar-skem je bila velika povodenj. Komaj so ljudje utegnili živino iz hlevov spustiti, de ni utonila.
Nekiga mizarja, očeta enajstero otrok so valovi vzeli, v kterih je utonil. Najdli so ga še le potem,ko se je voda odtekla. Vdova z dvanajstim otrokam noseča ga najde mertviga. De je voda v zgornjih krajih veliko škode napravila, se že iz tega vidi, de je vsake sorte živina po vodi plavala, eno uro pod Radgono so najdli mertvo kravo in mertvo žensko, ki je verv v roki deržala.
—	„Jugosl. nov." pišejo: Doznali smo iz verodostojniga vira, de je njegovo veličanstvo veteranu naše literature, gosp. Ignacu Uerliču podelilo za književne zasluge zlato svetinjo „pro literis." Gospod Berlič se je pred letam 1830 gotovo sam trudil v narodni literaturi in zbudoval ljubezen k narodnemu jeziku. In se še zdaj trudi, akoravno je že zlo star.
Odperto pismo hmelam glede Kolere,
Ako vas gost obiše, kteriga niste povabili, ki je vam neprijetin in žuga v vaši hiši mir podkopati, mu boste gotovo vrata pokazali in naznanili, de nima pri vas nič opraviti. Večkrat vendar tak gost vas obiše, kteriga se nikakor ne more znebiti, akoravno ga silno težko gledate; ako se to zgodi, boste z njim ravnali , kakor se vam prav zdi in skerbeli, v svojih domačih opravkih in celem življenju se tako obnašati, de bo vam njegovo obiskanje manj ko mogoče škodovalo. S perviga bo vam to težko prav od roke šlo, in rad bo vas goljufal, posebno dokler njegovih zvijač dobro ne poznate; ako pa večkrat pride, boste že bolj pripravljeni, ga sprejeti kakor se mu spodobi in se boste tako obnašali, de bo hudi sovražnik primoran vas zapustiti.
Tak nadležen gost je kolera; že je nas nekdaj obiskala, tako de bi jo imeli že precej poznati, in vendar čudno, še nas vedno rada nepripravljene najde, kakor ko se je pervi-krat prikazala; celo škoda soseda ni v stanu, nam oči bolj odpreti.
»Kaj pa bomo počeli, de sami sebe, svojo rodovino in celo sosesko te nadloge in božje šibeobvarjemo? tako govorimo in z glavo od-majujemo. Na to odgovorim: Poglejte na polje, tam boste vidili, de tam, kjer je čez zimo gnoj na kupih ležal, naj več in naj gorših bilk iz zemlje poganja; ravno tako tudi tam, kjer po hišah naj več blata, nesnage in gnoja leži, kjer velike luže gnojice krog hiše tu in tam stoje, kj er so stene po hiši plesnjeve, kjerže tlak gnjije, ker se okna le malokdaj, ali skoraj celo leto ne odprejo; tam tudi ta bolezen
naj hitrejše kal požene, in se od tod naprej razširi. Umen kmetovavec se bo iz tega učil, kakor že sam ve, de če je več gnoja in nesnage doma, manj ga je na polji in narobe, on bo toraj, koj ko bo od kolere kaj slišal, dvor in hleve počistil, nepotrebni gnoj na polje zvozil, dvoriša in grabne strebil in globo keje skopal in zlo na to gledal, de doma in na potih nič ne ostane, kar bi gnjilo in smrad napravljalo.
Ravno tako se bo tudi pridna gospodinja obnašala, ona bo stene pobelila, posodo in orodje očistila, postlje prevetrila in z novim platnam blazine prevlekla, in z novo slamo napolnila Ona bo vsako jutro okna odperla in po hiši z brinovim lesam pokadila. Ker ogenj zrak zčisti, razdene vse škodljive dele in mokroto suši. Ona bo skerbno pazila na svojo družine, de pride zvečer o pravem času domu, in de gre o pravem času spat. Ona bo zlo na to gle dala, de si otroci z nezrelim sadjem, s kumarami itd. želodca ne prenapolnijo; ona bo skerbela, de družina, preden se zjutraj na delo poda, kaj gorkiga (naj boljše kako juho) vžije; ker teš človeka se bolezen veliko raji prime. Ona si bo prizadevala, de preveč ljudj v eni izbi ne bo spalo, ker po noči človeško telo zlo hlapi, zrak se zavolj tega bolj spridi in je toraj veliko prejemljivši za nalezke. Ona bo toraj , posebno poleti družino in otroke razdelila po raznih prostorih hiše , po kamrah, izbah, veži, jim tudi na tleh v suhem senu post-ljala in jim odejo dala, de se ne prehlade Tako bo ravnala vsaka pridna in skerbna gospodinja.
Jaki občinski svetovavci, iz srede kmetov odbrani iz naj boljših in vrednih mož, ne bodo rok križem deržali, oni bodo pokazali, de so vredni zaupanja, kteriga občani vanje stavijo. Oni ne bodo v nemar pušali in leno gledali, marveč skerbeli, de se povsod potrebno stori, de se grabni, po kterih mlake stoje potrebijo, de se vse ulice in gazi čedno počedijo, de je konjederska klavnica daleč od vasi in de se merhe globoko zakopujejo Svetovavci bodo vsako hišo obiskali in se posebno v koče siromaštva podali, ker skušnja uči, de se v tih bolezen najpred začne; oni bodo iz občinskiga premoženja ubogim slame za postlje podarili, in med časam nevarnosti kako kuhano gorko jed (posebno juho) mednje delili. Ti stroki, ako jih z žugajočo nesrečo primerimo, popolnama zginejo. Ko je nevarnost pred durmi; bo vsak rad pomagal; ker vsak sam nase misli in na svoje otroke kterim bo morebiti tudi kmalo pomoči potreba ker v takih časih velja pregovor: „Danesmeni jutro tebi." Občinski svetovavci bodo še o pravem času dva potrežnika za bolne postavili, korenjaka, in naj boljši taka, ki sta že kdaj take opravila imela, ktera pa ne smeta pijanca biti; tema bo odločil stanovanje v občinski hiši, de bosta vedno ko bo treba, koj pri roci. Tudi nekaj rujuh za postlje si bodo svetovavci preskerbeli, in jih ubogim posodili dokler so bolni. Ker je mogoče, bodo tudi v občinski hiši, eno posteljo napravili za kakiga tujca ali druziga, ki zboli in nikjer pod streho ne more. Skerbeli bodo tudi, de se pri pokopa-lišu mertvašnica napravi, v kteri naj mertvi 48 ur leži, vendar ga mora čuvaj varovati. To je zlo potrebno, de se bolezen preveč ne razširi, in ker se merlič popred kakor je 48 ur preteklo ne sme pokopati, ker se večkrat prigodi, de ljudje človeka za mertviga derže, ki se pa še zbudi, ozdravi in še dolgo živi. Občinski svetovavci bodo zdravnika kolikor bodo mogli, podperali in se prepričali, ako se to spolnuje, kar on ukazuje. Oni bodo skerbeli, de kerčmarji pokaženih pijač ne bodo prodajali, sploh bo na to gledal, de se bodo vsi godovi, pojednje itd. trezno praznovali. Na tako vižo
bo občina mirno bližnji nesreči nasproti gledala s tolažljivimi besedami: „Gospod, Tvoja volja naj se zgodi!"
Pa, mi bo kdo zavernil, jez sim se tako dobro preskerbel, kupil sim si za dvajsetico Bastlerjevih kaplic,ker sim bral, de skor nobeden ne umerje, kdor se jih posluži, drug misli, de žveplena kislina gotovo pomaga; tretji za terdno verje, de je galvaniška verižica naj boljši; spet drug če še bolj umen biti, slišal je v mestu, nek bogat mlinar mu je pravil, de doverška štupa gotovo pomaga, de je ima on vedno pri sebi; alo v Iekarnico in si je kupi ter meni, zdaj pa si mi ne more nič zgoditi.
Pa, ljubi prijatli, saj že veste,de ni vsaka reč dobra, ki se svetje, te reči so vam škodljive, že zato, ker nič ne pomagajo, ker mislite, de se ne more vam nič zgoditi, toraj zamuditi čas, pomoči iskati, in ne živite tako, kakor bi bilo prav.
Nekdo misli, jez sim pravo znajdel, jez vsako jutro nekoliko kaplic ruma, dobriga žganja itd. popijem, to želovec in celi život ogreje; on pravi, de mu je zdravnik to svetoval in de sam ravno tako ravna. To pa tudi mnogo ljudi verje, ker, komaj se kolera prikaže, že vse dere vkerčmo pit slivovec, bri-njevc, žganje itd. in take pijače še domu nosijo.
Na to pa odgovorim: Vaš zdravnik je bil tabart slab prerok, žgane pijače so ob takih časih posebno za tiste, ki jih niso navajeni, zlo škodljive. Vi niste pervi, kterim je to v glavo padlo, ampak že sto in sto jih je moralo ravno zavolj tega umreti, ker so take pijače pili. Namesti žganja bi vam svetoval, predenj greste zjutraj na delo, raji prižgano župo z kimeljnam. Ona je boljši kup, tudi nobenimu glave ne zmeša kakor žganje, ki kri draži in um iz človeka izganja.
Ja, se mi eden oglasi, vse prav, vse prav; kaj pa hočemo početi, če se je bolezen že med nas pritepla ? Kako se je za-moremo varovati, ki človeka, ko bi trenil napade in predenj je sonce v zatonu že umori ? Ko bi človek le en dan, al saj kako uro pred kaj čutil, bi bilo že še, pa tako naenkrat, kako se bo človek branil?!"
Nato zavernem: Ogenj, ki je vstal s tem, de je zvečer po neprevidnosti iskrica iz pipe v steljo padla in po noči tiho tlela, je proti jutru naenkrat celo hišo vgrabil, pa zato še ni naenkrat vstal, ker ste ga še le zdaj z velikim straham zapazili. Kavno tako je tudi pri koleri; res je sicer, de se zgodi, de včasih človeka kolera na enkrat vgrabi in umori, pa to se le zlo malokdaj zgodi. Večidel je človek že kake dva ali več dni popred nekoliko betežen, on toži, de se mu v glavi verti, de mu v ušesih šumi, de ga v trebuhu kolje , v žlici nad želodcam tiši, v nogah tu in tam včasih nekoliko všipne, na koncu jezika se vidijo lepe čistorudeče bradavičice, največkrat pride k temu še driska. Pa žali Bog, te znamnja ne padejo tako v oči, de bi jih vsak, ki se posebno ne varje, zapazil, človek še opravlja vsakdanje delo, je kakor po navadi, de ga bolezen kakor strela zadene. Kdor je zveden in previden, je že davno vidil, de bi znala burja vstati, on svoje reči lepo v red spravi, in pričakuje napada. Ko se od takih bolezen nič ne sliši, kmet gotovo takih malenkost ne bo porajtal, to ga ne bo pri svojem delu mudilo, v časih, ko je pa že kolera blizo, ali clo že v soseski, se mora vsako maj-hino reč k sercu vzeti. V hiši, v ktero se taka bolezen vleze, jih rada več napade. Komaj eniga v grob spravi, že druziga napade, toraj se je gotovo posebno varovati v takih okoljšinah.
Nekoliko k poznanju Serbov i Serbstva.
Iz Kovčežiča Vuka Stefanoviča Karadžiča.
Serbi stanujejo dan današnji: v današnji Serbii, t. j. ined Drino, Tim o ko m, Donavo, Balkanom, ki mu Serbi stara planina, Turci pa Kodša Balkan pravijo, v Metobii, ki od Kosovega polja unstran starih planin seže. Tukaj je Prizren, slavni grad Serbskega Cara Dušana, Ipek ali Petj, sedež Patriarhov, i slavni manastir (klošter) Dečan. Nadalje žive Serbi v Bosnii, Hercegovini, vZeti, (nareki enacega imena) v Cernigori, vBanatu, vBa-čki, Sremu, na desnemu bregu Donave od Siseka do st. Andreja, v Slavonii, v Turški Horvatii, v austrijanski Horvatii, zadnjič na vsem jadranskem primorju od Tersta do Ivo-tarov. Doklje v Albanii i Macedonji Serbi sežejo ni popolnem znano; toliko se ve da je tudi tukaj dosti Serbov.
Število' Serbov v vsih tih zemljah prebiva-jočih, preseže berž ko ne 5 miljonov. Vsi govorijo jeden jezik, pa verujejo tri vere.
Kake 3 miljone jih je gerške cerkve. En miljon letih živi v današnjivSerbski i v Metobii, en miljon v Bosnii v Cernigori, v Hercegovini i na Zeti, en miljon v austrijanskih der-žavah.
Kaki dve tretjini unih dveh miljonov je Turkov, (v Bosnii, v Hercegovini, na Zeti itd.), ena tretjina jih je rimsko-katolške cerkve (v Bosnii, v Hercegovini, kantonu Antivari i na Avstrijanskem.)
Serbe se imenu.jo sami sebe le 3 miljoni gerške cerkve. Una dva miljona, ki sta i turške i katolške vere se tako ne imenujeta. Častitelji Korana mislijo da so pravi, od nekdaj Turki, se imenujejo „T ur k e", desiravno med njimi komaj stoteri turški zna. Rimski katoliki se imenujejo po tistih krajih v kterih prebivajo; postavim Slovaci, Bosnjaci, Dalmatinci, Dubrovčani itd. tudi Ilirce se imenujejo. Drugači imenujejo spoznovavci ene vere, spoznovavce druge vere. Gregi pravijo katoljčanom v Bački, Bunjevci, v Sremu, Slavonii i v Horvatii, Šoke i, v Bosnii i v okrajni Dubrovnika (Ragusa) L a t in i, Lati n c i (veliko junakov v Serbskih pesmah se imenuje Latince. Menim da to toliko pomeni kakor Katoljčan.)
Ime Bunjevci se mi zdi da pride od reke Bunje v Hercegovini. Od tod namreč so bili prišli pervi Katoliki v Bačko. Ime Šoke i pride menda od laške besede sciocco, i je toraj naj berže šaljivo ime. Sami sebe imenujo „Šokac" i „Š o k i c a" „Bunjevac" i „Bu-njevka". Katoliki nasproti i tudi Mahomedani sploh pravijo Gregom „Vlasi" v krajini Spa-latre i Senja Bkaci ali Hrkači!
V prijaznem pogovoru z o vej o Gregi Katolj-čane „Krščani" i lvatoljčani Grege „Hri-š č an i."
Ni skoraj enacega zgleda pri nobenem ljudstvu, kar narodski iz vere rojeni razcep Serbov zadene. Čudno je da katoljški Serbi ravno kakor tudi gerški, imena: „Serb" imeti nočejo. Magjari so katoljške i kalvinske cerkve, i vundar se vsi „M a d j are" imenujejo. Nemci, Katoljčani i Protestanti se imenujejo „Nemce."
Albanezi so v ti primeri še imenitneji i Ser-bom bližneji zgled kakor Magjari i Nemci. Akoravno so častitelji Izlama i Katolicizma, vmes je tudi nekoliko Gerkov, i vunder se imenujejo vsi „Arnaute". Ako ravno med sabo v pripiru žive so vundar zoper vunanje-ga sovražnika zedinjeni kakor bratje. Maho-medanski Arnaut bi življenje kerščanskega Arnauta na desetih Mahomedanih, ki pa niso Arnauti, kervavo osvetil. Tudi arnautski Katoljčan bi deset Lahov ubil za enega maho-medanskega Arnauta.
Vzrok tega, v naročji enega naroda rojenega sovraštva, ki tudi na splošno ime naroda seže, bi se tegnul v sledečem iskati:
Dubrovčani (Raguzani) i gotovo tudi drtiga primorska mesta, ki so se samostojno vladala, se menila že v poprejšnih časih, daje njih svoboda pred serbskimi Cari i pred Her-cogovino v nevarnosti.
Davek i harač so jim plačevali i branbc pri vunanjili močeh zoper te mogočne sosede iskali. Kogar se pa bojimo tega tudi čertimo. K temu je pristopila še pri vsih Serbih ukoreninjena misel, da je vsaka vojska zavoljo vere,
bilo jc toraj natorno, da sc je v cerkvenem razceplenju že poprejšni čert le še bolj unel. Serbi ki so v osredju med Rimom i Carigradom živeli so se večidel bližnemu i priložnišem Carigradu pridružili i pri gerški cerkvi ostali; vsi primorci pa so k Rimski cerkvi pristopili. Če se premisli, da so primorci, posebno Dubrovčani svoje mogočne sosede čertili, ker so se jih bali, da so sebe zavoljo prijatelstva sosednjih Italijanov čez une znekako ošabno-stjo povzdigovali; da ob času cerkvenega razcepa vera v ljudstvu ni bila še tako ukoreninjena, kakor jc zdaj, če se vse to premisli, se vidi da jim je bila cerkvena ločitev prilo-žna prilika se od svojih narodskih bratov popolnoma odtergati, i da niso sčasoma samo latinskih čerk poprijeli se, ampak da so tudi splošno ime naroda popustili.
Še lažej se leto pri Serbih turške vere d loči.
Arnauti, od Serbov veliko manje ljudstvo, so si v svojih hribih samosvojnost proti vuna-njim močem i enakopravnost med sabo obraniti znali. Niso imeli v svojem jeziku ne čerk ne knjig; kerščanstvo jim ni moglo v serce seči. Torej se niso mahomedanski Arnauti od kerščanskiii nikdar i nikakor ločili. Obojim je od nekdaj več njih jezik, več njih narodnost mar bila kot vera; za vero se še dan današnji nihče dosti ne peča. Drugači se je v Bosnii godilo.
Serbi so imeli od nekdaj knjige. Lete i njih popi, menihi, mnoge cerkve i samostani so pri njih rodili i ohranili veliko pobožnišega duha j kakor pri Arnautih. Nar berž da so bili tudi pri njih ljudje višjih stopinj, ki so se od prostega ljudstva po marsikakih šegah ločili. Zgodovina nas že uči da so v Bosnii nar pervo naj imenitneji rodovine k turški veri prestopile, od kterih jih je veliko do danas svoje perve ime obderžalo, kakor: Kuliči, Bu-daiči, Ljuboviči, Brankoviči, Todoroviči, Filipovimi itd. Ako so se imenitneji Serbi že popred od prostega ljudstva ločili, ko so ž njim še v eno cerkvo hodili, ž njim iz enega kelha pili, je toraj pravosledno, da so zdaj ko so se vere poprijeli, katera jih ni le v svojem bitju, ampak tudi v jeziku i pisanju od vere preprostega ljudstva ločila, s vso močjo prizadjali se od svojega roda popolnem odtergati'. Imena „Serbov" še na svojih podložnih terpeti niso mogli i so jih „Vlahe" imenovali.
Kakor so bili pobožni v kerščanski, ravno tako ojstroverni so v turški veri. Ne najdel bi lahko med vsimi Turci pobožnejih od Bošnjakov.
Na ravno zdaj razloženo vižo se je menda tudi splošno ime pri katoljških i mahomedanskih Serbih zgubilo. Zdaj je nasprotno sovraštvo skoraj že ob vso moč prišlo; i Gerci i Katoljčani spoznajo da so sinovi jedne majke.
Trudijo se nasprotno zadno iskrico bratov-skega vraštva zamoriti ali saj pomanjšati. Ka-toljškim Serbom vunder še zmirom teško dene ime: ,,Serb". Upati je da se bodo k enemu, splošnemu, izvirnemu imenu svojega naroda vernuli. Imena: Slovaci, Dalmatinci, Dubrovčani zaznamjejo kje kteri narod stanuje, pa ne kažej o narodnosti. Ime „ Slavja n" je vsim slavjanskim narodom splošno; ime „Hrvat" je za Serbe malo prilično. To ime je bilo pervič tako imenovanim „Cakovce m" prilasteno, ki so bili po mislih učenih mož ostanek Porpbirogenitovih Hrvatov, če-gar jezik se od serbskega nemalo loči, pa mu je vundar podobneji, kakor bodi si kteremu hoče slavjanskemu narečju. To ime je bilo tudi prilasteno Horvatom v Zagrebški, Va-razdinski i Kriški okolici, kar se je nekdaj .,gorna Slavonija" imenovalo, po bitvi pri Mohaču 1526 pak, ime Ilorvatije prejelo. Čakovski jezik je prestop slovenskega k serijskemu. Kako bi se to ime z druzimi Katoljčani v Banatu, v Bački, v Sirmii i Slavonii, v Hercegovini i v Bosnii ali Dubrovniku, spo-vzelo, ne vem. Ako bi hotli za uzrok lega imena i kjer so Staroslovenci ie izgovarjali, uzeti, postavim lipo (namesto liepo), bi se ta uzrok, posebno pri Dubrovčanih, okrog Kanala, Perata in Dobrote lahko prekucnul i zraven tudi pri vsih tistih kteri tega razločka v govorjenju nemajo. Pa naj bo, da vsi tisti kteri lipo namesto liepo govorijo, niso
„Serbi", kako bomo pa shajali, ako terdi-
mo da so Cakovci (ki tudi lipo izgovarjajo) dalje Kajkavci (ki lepo govorijo) i zad-nič tudi Štokavci	(ki ljepo izrekajo)
skupej vsi Horvatje imenovani? še nevkretneji bi bilo ime „IIirci." To ime je mertvo, tam-nega pomena, i po spričevanji vsih zgodovinarjev je gotovo, da nekdanji Ilirci niso bili Slovani.
(Dalje sledi.)
Pripovedka od Glasan-Boga
ali
Poskus narodne epopeje Slovencov.
Kralj Matjaž je zgubil očeta, mater in brata, ki so ga v mladosti vodili in ni nikogar imel, ki bi ga ljubil kot majka, mu svete dajal kot otec, mu stregel kot bratec. Žlahtni se zberejo tedej skupej, gredo k Matjažu in ne odidejo, preden jim ne obljubi, si tovaršico zbrati, ki mu bo majko, otca in bratca namestila. Matjaž se poda potem na pot in si iše neveste v devetih kraljestvih in v devetih deželah in ne najde vender nikogar. To ga pripravi v nevoljo in sklenil je, si iz svojih lastin tovaršico zbrati. On gre tedej v domače kraje in pride do prijazne zelene trate. Na levi je stalo mogočno poslopje na desni pa je stala revna lesena bajtica. Na mostovžu poslopja sedi deklica, žarna kot poldano solnce, cve-teča kot roža ljubezni. Lase ima zlate, raz-česane, v polnili kodrih po belini tilniku ra-spušene. Matjaž osupne, obstoji in gleda zamaknjen na čudež stvarjenja. Pa ko se proti bajtici ozre, vidi tudi ondi na klopi deklico, ne žarno kot solnce, pa milo kot luno, ne cvetečo kot rožo ljubezni, pa ponižno in belo kot limbar na polju. Ni imela razčesanih las, pa imela je v rokah bukvice od slave Marije.
Na dvoje je zdaj pazljivost Matjaža, na dvoje njegovo serce razdeljeno. Že si zvoli rumenolaso Kalrico, pa ko v modro oko Marice pogleda si zbere to in že bi jo bil nagovoril, ko bi mu ozir na Katrico ne bil volje premenil. Matjaž dvomi in tehta. Marica se mu bolj mila, Katrica bolj zala zazdeva. Zbere si zadnjič Katrico, jo nagovori, poprosi in prošnja je uslišana. Katrica postane tovar-šica Matjaževa. Marica pa izdihne, ustane in jokaje v leseno bajto odide. — Matjažu se bliža star mnih in mu reče: Vsako delo in početje je brez blagoslova, kjer usmiljenja ni; bodi tedej dobrolljiv in skaži milost! Matjaž se ozre in vidi revno, bolno ženico z nagim detetam memo mostovža iti. Reče je poklicati, dobro obleči, zdraviti in z vsim pre-skerbeti. Deteta pa uzme k sebe za svojiga, ga oblači in redi po kraljevo in mu da ime Matiček in na stran nar umniši učenike in nar modriši svetovavce.
Leto je tega, kar se je Matjaž oženil. Na obletnico pokliče vse prijatle žlahtne in podpornike prestola in jim napravi gostarijo, s kakoršno je le kralj Salomon kraljico iz Sabe počastil. Veselje je splošno, ni je solze 15 dni široko in deleč, s kraljem se kraljestvo veseli. Pa plašno stopi v izbo poročnik z besedami: Turk seje naveličal mož beseda biti, mir je prelomljen, 20,000 sovražnikov je že čes mejo, 20,000jih je unkraj meje in 200,000 obseda mejo. Gostarija neha, žiahtni primejo za orožje, Matjaž gre od doma na boriše. Deset tavžent junakov se mu ponudi, doma mu Katrico varovati, pa jezno jim odgovori: Ne gre nam žene braniti, ampak gre nam braniti meje, de Turk brez upore do žen ne pri-ruši; le brale si sme Katrica doma obderžati." Tako je govoril Matjaž in vse se vzdigne in na boj hiti. Le brate si Katrica doma pri— derži. Rilo jih je devet in devetdeset in njih vsakteri je imel samo v levi pesti moč petih sovražnikov.
Matjaž pride na boriše in kakor ličar vrabce, oplaši on divje Turčine. 20,000 jih pobije, 20,000 mu jih uteče za goro. Pa ko seka na desno sc oberne poglavna moč Turkov na levo in obleže grad Matjaževe Katrice. Bratje jo branijo, pa njih 99 pobije Turk z 99 tavženti. Grad je dobljen, Katrica uplenjena in na turško zemljo v turško sužnost nesena.
(Dalje sledi.)
Tako imenovani od besedice ča (kaj?).
Od besede kaj?
Od besctlicc šta, (kaj?)