L e o n i d   Martinov
Nekaj
je novega v svetu.
Človeštvu se hoče pesmi.
O liri mislijo ljudje, o poetu.
Svet brez pesmi bi bil
nezanimiv.
Veter,
vej e,
vlažnost pomladi
in črna, kot stari papirus,
množica lanskih trav.
Ljudje bi pesmi radi.
Imajo prav.
In zdaj hodim
po svetu.
Rad bi odkril to liro,
ali kot ji reko še zmerom
instrument za ljubeči
dotik prstov, v navdihu drhtečih.
Šum, podoben valovanju morja...
Pesmi se hoče ljudem sveta.
Tu so te strune resnice, najsi bakrene, železne magari, tanjše niso, kakor je treba. ne debelejše od telefonske žice. Prosijo me:
»O, daj, udari!«
A vendar še nisem nanje udaril —
daljno bučanje zaznavam,
kot da v dalji nekje neprestano,
za trepetajočo membrano
suženj se goli vzravnava;
gobavec čudežno zdravi;
po nedolžnem obsojeni vstaja,
rad bi predstavil se, a kaj se dogaja,
le »To sem jaz, to sem jaz!« pravi.
715
Na drevju se listi razcvetajo, iz ščetin čopiči spletajo, platno na dvoje razkraja in izginjajo sleherne plesni. Delo mojstra poraja. Človeštvu se hoče pesmi.
716