^   Marija — mati sirotam
*T^li§at' ^i na smrtni postelji. Mali Dragotinček zr<
fržalosten vanjo. «Mati», tako ihti deček, «vi ne smeteumreti Kakšen revček  bom,   ker me ne  bo nihče  več   rac imel,   nihče  mi  kruhka   dajal?»   —   «0  ljubi otrok» de mati,  «ljubi Bog  čuje  nad nami ter je tudi malin« sirotam preskrbel prav dobro mater — najsvetsjšo DeJ vico — ki se je v Lurdu prikazala revni pastarici, kakod sem ti vže pravila. Ako bom umrla, prosi prav pobožncl ljubo Mater božjo lurško, naj te varuje in skrb  za-te.J
«Mati, kje naj jo pa iščem?  Ali jo bom našel šd v lurški votlini ?»                                                        J
«Ne, ljubi otrok, ona se je vrnila v nebesa in ja ne moreš več videti, vendar pa čuje ona našo nolitevl čuje tudi mojo prošnjo sedajle, ko tebe, ljubi otrolJ njej izročam v varstvo. 0 ljubo dete», nadaljuje ubogJ mati, »obljubi mi, da boš Ijubo božjo Mater vedno š« bolj rad imel, kot si rad imel mene.» Ihteč se oklenal deček matere okrog vratu. Mati mu položi roko ni glavo: «Marija naj te blagoslovi; bodi tvoja mati. Ko ne bod<^ pokopali, pojdi v mesto Lyon, tam so Ijudje, tako sena slišala praviti, dobri in usmiljeni; ondi je več liiš sirol
17
lic, kjer sprejemajo sirote, katere jim pošilja Marija. dobra Mati božja bo skrbela zate, Ijubo dete!»
Glava uboge matere oraahne na blazino; govor jo je utrudil. Uboga mati, ubogi otrok! «0 ljuba Ma-rija lurška, bodi dobra mati mojemu Dragotinu!» šepne tiho žcna, ter izdihne dušo Stvarniku v roke.
Mater so pogrebci zagrebli! sirota Dragotin je milo jokal ob njenem pogrebu. Potem se je podal na pot proti mestu Lyonu, kakor mu je bila naročila mati ter jf ihteč molil: «Ljuba nova mati, jaz ti obljubim, da te bom ravno                                                   Malo dnij
I'                                                                                             tii\111 llVrifllr|T iflf Ij
prej.                                             *                   je užaljena
mati, «o, pusti mi mojega Henrika, saj je on moje edino veselje na svetu. Vsi moji so šli že na oni svet; ako mi pa vzameš otroka, o potem pa vzemi še mene, ker mi potem ni več živeti!»
«Mati, kako mi je hudo», zdihuje otrok, «mene dušf, ne morem več dihati . . .» In iz prsi otroka se je čulo mrtvaško grgranje.
«0 blažena Devica lurška, ali mi ne bodeš prišla na pomoč?« je molila mati. ... «0 kaj naj storim, kaj naj obljubim, da ostane moj Henrik še živ ? O Ma-rija, prosi, prosi ...»
,,Angdjlek." VII.                                                                              2
18
Zastonj. Henrika je pograbila smrt. Ko je izdihnil otrok, se uboga mati ni dala potolažiti; neizmerno je jela žalovati. Nihče je ni mogel pomiriti. Zapustila je kraj, ki jo je spominjal smrti ljubega jej otroka, ter se je napravila na pot v svojo rojstno hišo, kjer je preži-vela srečna mlada leta. Pot je držala čez hribe Solnce je že zaliajalo, ko se je voz približal zadnjemu liolmcu, ki je zapiral še pogled na rojstno hišo. Gospa I. stopi iz voza, da bi s svojo zvesto strežnico Katarino clihala gorski zrak, ki jej je prej tako ugajal, ter gre peš v hrib. S holmoa ugleda naposlcd očetov grad, stoječ med starim, košatim drevjem ter otožno opazuje ljubljeni kraj, kjer želi pozabiti svojo neomejeno žalost Tedaj zazvoni: «Ave Marijo« in glas zvona odmeva milo od gora. «0, preljuba Devica lurška», moli gospa L, »stori z menoj po svojej volji . . . Kaj zahtevaš od mene? Glej, jaz sem tvoja služabnica.»
Ob potu med lepim in visokim drevjem je stala podoba Naše ljube Gospe lurške; iiboga mati poklekne prednjo. — Na spodnji stopnici pa sedi dečsk, star blizo toliko, kot njen umrli Henrik. Deček je bil bled, truden ter je milo jokal. Gospa I. se ustraši ter je mi-slila iti urno naprej; pa deček se jej zasmili; silone se ter vpraša: »Kaj pa ti tukaj delaš, moje deteV)
«0 gospa, jaz sera tako truden, da ne morem na-prej; tudi nisem od danes zjutraj še nič jedel in sem celi dan hoclil.»
«Kam pa greš?»
«Moja mati so mi uinrli; nihče se me ni hotel usmi-liti in sedaj grem v Lyon, da me spravi ljuba Mati božja lurška v veliko hišo,  kjer sirote  sprejemajo.*
Gospa I. ga nepremično gleda ter misli na svo-jega sina . . . «Kaj so mi mari tuji otroci?» leče na-posled ter vrže otroku novec. Denar pade na tla, deček ga začudcn pogleda.
«Jaz sem lačen», zastoka milo otrok. Strežnica Katarina je bila dobra duša; zasmili se jej deček v srce, vendar si ne upa nič reči.
«Kaj so mi mari tuji otroci^, ponavlja gospa I. ter sede zopet v voz, ki naglo oddrči. — »Katarina, ali ni tožil deček, da je lačen?«
19
,         «8eveda,  milostna gospa,   in  če  se ga nihče  ne
1 usmili, bo po noči umrl glacla in mraza.»
«Umreti pa ga ne smem pustiti; zatožil bi me mojemu Henriku, če pride v nebesa. Reci, naj konji ob-stoje, Katarina! . . . pojdi po dečka; naj sede spredaj polega Petra.»
Ko je voz oddrčal, je začel deček milo plakati. — «0 ljuba sveta Devica lurška, ti moja nova mati, o pomagaj mi! Jaz ne morem več naprej, mrači se in jaz bom umrl lakote in mraza!»
«Ne, ne», rede milo Katarina, «ti ne bodeš umrl. Pojdi z menoj.»
«Ali te je poslala Ijuba Gospa?* vpraša. Katarina mu pa veli vsesti se poleg voznika ter mu da kos kruha, katerega je deček željno povžil.
«Deček bi danes ponoči zmrznil ali pa umrl la-kote», reče na to zvesta strežnica gospej; «rešili ste mu življenje, milostna gospa!«
Podoba Henrika je stopala zopet večkrat pred dušne oči materi in zdelo se jej je, kot bi se jej zahva-ijeval za ljubezen, ki jo je skazala tujemu dečku ter govoril: «Mati, vse sirote so moji bratci. če se sirote usmiliš, lepšaš moj venec z novimi cvetlicami.»
Mrtvaško tiho je bilo v starem gradu, v katerem je pred časom odmeval vesel otroški krik; nekako strah je bilo gospo I. v tej tihoti . . . Nikogar več nima, kogar bi še ljubila . . . Umrla bi rada . . . Drugo jutro se odpravi zgodaj v kapelo. «Moj Bog», tako je molila, «daj mi moč v žalosti! Presveta Devica lurška, jaz sem tvoja dekla. Stori z menoj, kakor hočeš. Srce moje je globoko užaljeno, jaz ga tebi izročim. Stori ž njim po svoji volji.»
Katarina je viclela gospo iti v kapelo; poznala je dobro srce njeno ter je peljala tudi Dragotinoka tje.
Gospa I. se je prestrašila, ko so se vrafa kapele odprla. — «Zopet ta otrok«, govori s seboj, «srce me boli, če ga vidim», ter obrne glavo proč.
Katarina veli dečku poklekniti. «Ali znaš moliti?«
«0 seveda ; z materjo sem moral vsak dan moliti.« «Dobro dete, moli na glas.»
2*
«Moj Bog», moli otrok, «ki se usmiliš ubožčko« in sirot, ustnili se mene. Najsvetejša Devica lirška, t9 veš, da so mene mati na smrtni postelji tebi iiročili, cfl
^                       li       I
bodi tedaj moja mati!» — Malo je prenehal, poterM pa pristavil jokajoč: «Ko so mati še živeli, seit molilfl ,Moj Bog, ohrani  jih  zdrave';  sedaj,  ko  so mrtvi,  tfl
prosim, daj zdravje tema gospema, ki ste tako dobri in mi kruha dali.»
«Ne, ne», rede na to gospa I., «več se ne bom ustavljala povelju najčistejše Device; ona mi je poslala tega dečka, moj naj bode.»
Hitro vstane in prime dečka za roke. «Prav je, ljubo dete, da se zahvališ najsvetejši Devici; ona te je pripeljala sem k neutolaženi materi. Ti boš tukaj ostal; jaz bom za-te skrbela.»
Gospa  I. je  zopet  pokleknila ter  izročila dečka • dobri Katarini.
j         «Sedaj je milostna gospa rešena«, si tnisli ta; lju-
'iezen do otroka ji bode zopet dala veselje do življenja.«
Dragotin je postal priden mladenič. Gospa I. ga je vzela
za svojega in sedaj je on njeno veselje in čast. Ljubezen
do Marije ga vocli v vseh dolih.
Uslišala je tako Marija prošnjo dveh mater in molitev uboge sirote.                                             R.