193Jezikoslovni zapiski 30.2 (2024), 193–196 Metka FUrlan voščilo ob sedemdeseti obletnici onomasta dR. silva toRkaRja Cobiss: 1.18 https://doi.org/10.3986/Jz.30.2.14 Osebne obletnice so vedno prilika za vpogled v preteklost in prihodnost. Ko se je letošnjega 1. oktobra v Ljubljani ob pričetku študijskega leta s prihodom novih in starih znanja željnih študentov povečal vrvež na ulicah, je kolega dr. Silvo Torkar brez trušča obhajal svoj sedemdeseti rojstni dan, verjetno zadovoljen in hvaležen, da mu je življenje omogočilo vsrkati neizmerno količino znanj, da danes velja za priznanega in čislanega imenoslovca, na katerega se pogosto z različnimi ime- noslovnimi vprašanji obračajo številni posamezniki, strokovnjaki in laiki. Silvo Torkar ima v slovenskem jezikoslovju posebno mesto, saj je edini, ki se pri nas popolnoma in stalno posveča slovenski onomastični problematiki. Tako ga poz- najo tudi v širšem, slovanskem jezikoslovnem prostoru. Morda je zadovoljstvo ob slavju okrogle obletnice skalilo le, da si sam za rojstnodnevno darilo ni mogel po- dariti svoje nove knjige, ki naj bi izšla v tem letu, a žal še čaka na odhod v tiskarno. Čeprav je od leta 2022 upokojen, svoje onomastično poslanstvo brez prekinitve nadaljuje in čakajoča knjiga ni edina, ki jo lahko pričakujemo od njega, kot nam je bilo namignjeno. Otroštvo in mlada leta je Silvo Torkar, ki je bil rojen v jeseniški porodnišnici leta 1954, preživel med domačimi v Hudajužni na Tolminskem. Gimnazijska zna- nja je nabiral v Gimnaziji Tolmin, kjer je leta 1973 maturiral. Po diplomi na Filo- zofski fakulteti v Ljubljani iz ruskega jezika s književnostjo pod A in sociologije pod B leta 1978 je bil za diplomsko delo Nacionalno-ruska dvojezičnost v ZSSR v luči sociolingvističnih raziskav nagrajen s Prešernovo nagrado za študente Filo- zofske fakultete Univerze v Ljubljani. Med letoma 1979 in 1989 je bil zaposlen v različnih podjetjih, od leta 1990 do upokojitve leta 2022 pa na Inštitutu za slo- venski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Še kot član Terminološke sekcije je bil v letih 2001–2003 zaradi široke razgledanosti in dobrega znanja vsaj dveh slovan- skih jezikov, ruščine in poljščine, izbran za strokovnega tajnika 13. mednarodnega slavističnega kongresa, ki je leta 2003 potekal v Ljubljani. Po tej zadolžitvi, ki jo je Metka Furlan  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  metka.furlan@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0001-7531-6489 194 Metka Furlan  Voščilo ob sedemdeseti obletnici onomasta dr. Silva Torkarja opravil nadvse uspešno, je leta 2005 postal član Etimološko-onomastične sekcije. Ob že prej izraženi naklonjenosti do onomastike se je v novem delovnem okolju lahko temu področju posvetil popolnoma, z dušo in telesom, in dotedanje razi- skovanje slovenskega onomastičnega fonda vsebinsko in metodološko pomembno nadgradil, predvsem na toponimskem in antroponimskem področju, v slovenski in slovanski onomastiki pa postal pomembna referenčna osebnost. Kot v diahronijo usmerjenega onomasta in onomasta etimologa Silva Tor- karja odlikuje široka razgledanost po domači in tuji slovanski strokovni literaturi, ki mu je ob dobrem poznavanju in strogem upoštevanju slovenskih historičnih onomastičnih pisnih virov ter hkrati slovanskega onomastičnega zaledja omogo- čila, da je prepoznal marsikateri slovenski onomastični problem in ga tudi uspešno rešil. Poudarja, da šele čim večje število časovno različnih zgodovinskih zapisov v urbarjih, katastrih, matičnih knjigah in drugem arhivskem gradivu omogoča zas- ledovati spreminjanje imena toponimskega denotata, kar je ob drugih, predvsem narečnih in komparativnih slovanskih podatkih neizogibna podlaga za čim bolj zanesljivo razlago sodobnega toponima. Poučne so njegove analize, ki so pokazale, da je toponimsko gradivo, ki je bilo do sedaj na slovenskem zahodu ocenjevano kot substratno ali adstratno ali pa sploh tuje, dejansko slovenskega in tudi slovan- skega izvora (npr. prepletanje romanskih imen na -anŭ < lat. -anum s slovanskimi na -jane, analiza toponimov Avča in Davča). V prispevkih je v analizah toponim- skega gradiva večkrat pokazal, da historični zapisi konkretnega toponima kažejo na fonetične in druge jezikovne pojave v slovenskem jeziku, ki jih apelativni fond ne izkazuje več ali pa jih izkazuje v pičli meri. V tem smislu so njegove raziskave koristne in spodbuda za raziskovalce tudi zunaj onomastičnega področja. Pomembna je njegova obravnava onomastičnih problemov v okviru t. i. imen- ske besedne družine, ki pogosto omogoča uvid v posamezne toponimske razvojne stopnje in nastanek našega sodobnega toponomastičnega fonda. Kot zanimivost naj izpostavim, da sta na mednarodni konferenci v Korčuli leta 2006 dva različna referenta, Silvo Torkar in nizozemski komparativist Tijmen Pronk, vsak s svojega zornega kota prepričljivo pokazala, da je ime naše prestolnice Ljubljana slovan- skega in ne katerega koli drugega izvora, kot se je v preteklosti večkrat domne- valo. Čeprav se z nekaterimi Torkarjevimi rešitvami vedno ni mogoče strinjati, bo za prihodnje rodove na rešetu ostalo marsikaj spodbudnega, hvale vrednega in uporabnega. V letošnjem oktobru je njegova bibliografija znanstvenih in strokovnih del obsegala zavidljivih 350 enot, iz nje pa Silva Torkarja lahko spoznamo tudi v dru- gačni vlogi, kot neonomasta. Prevajal je iz ruščine, tudi gruzijske avtorje. Bil je pomembna gonilna sila pri ustvarjanju Ukrajinsko-slovenskega in slovensko-ukra- jinskega slovarja (2018). Med uredniško dejavnostjo naj izpostavim samostojno gostujoče urednikovanje tematsko zastavljenega 55. letnika ljubljanske revije 195Jezikoslovni zapiski 30.2 (2024) Linguistica z naslovom Slovanski jeziki v stiku z neslovanskimi: diahroni onoma- stični pogled = Slavic/Non-Slavic language contact in the area of diachronic onomastics (2015), v katero je k sodelovanju pritegnil kar 19 avtorjev iz dvanajstih različnih držav. Kot sourednik je sodeloval pri zbornikih Ob jubileju Ljubov Vik- torovne Kurkine (2017) in Merkujevega zbornika (2007), Merkujeve monografije Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu (2006) in Pravnega terminološkega slovarja: do 1991, gradivo (1999). Med letoma 2000 in 2002 je bil član sloven- ske skupine jezikoslovcev pri mednarodnem projektu Słowiańska onomastyka. Encyklopedia (Varšava, Krakov). Z več geselskimi članki je sodeloval pri ustvar- janju nacionalnega projekta Enciklopedija Slovenije. Kot priznani strokovnjak na svojem področju je bil za recenzenta za onoma- stično tematiko vabljen v številna uredništva tujih onomastičnih revij (Voprosy onomastiki, Slavia Occidentalis itd.). Je član Komisije za slovansko onomastiko pri Mednarodnem slavističnem komiteju in od ustanovitve oktobra 2021 član sku- pine Pracownia Onomastyki Słowiańskiej na Instytutu Filologii Słowiańskiej Uni- verze v Vroclavu. Z referati je nastopal na več mednarodnih znanstvenih simpo- zijih in kongresih, tudi zunaj Slovenije, npr. v Velikem Novgorodu (2019), Brnu (2017), Krakovu (2016), Bratislavi (2014), Minsku (2013), Jekaterinburgu (2012, 2015), Lodžu (2013) in Korčuli (2006). Torkarjevo skrb za dvig imenoslovne kulture v Sloveniji odražajo njegova številna poljudnostrokovna predavanja o zemljepisnih imenih in priimkih ter sode- lovanja z onomastičnimi prispevki v različnih slovenskih medijih. V ta sklop bi bilo mogoče uvrstiti serijo člankov z naslovom Odstiranje slovenskih krajevnih imen, ki je med letoma 2012 in 2018 izhajala v Glasniku Slovenskega etnolo- škega društva. Pogosto je sodeloval v inštitutski Jezikovni svetovalnici, za katero je prispeval več kot dvesto razlag, predvsem priimkov. Tudi med inštitutskimi sodelavci je bilo znano, da se je rade volje in hitro odzival na različne onomastične dileme, ki so se porajale med nami. Verjamem pa, da je Silvo Torkar predvsem in tudi upravičeno lahko ponosen na svoj strokovni onomastični opus. Ob številnih izvirnih znanstvenih člankih, ki so bili objavljeni v domačem in tujem strokovnem tisku (revijah ali zbornikih), magistrskem delu Zgodovinska antroponimija vzhodne Tolminske (2003) in diser- taciji Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov: identifi- kacija, rekonstrukcija in standardizacija (2010) v njegovi bibliografiji izstopata monogafiji Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske (2020) in Rokopisna zbirka slovenskih krajevnih imen iz Metelkove zapuščine 1 (2023). Prva monografija, ki predstavlja znatno predelano in dopolnjeno magistrsko delo, saj ga je dopolnil z raziskavo toponimov z istega področja, je na simbolni ravni poklon rodni Tolminski, na katero kot naturalizirani Ljubljančan nikoli ni pozabil, saj so vprašanja zgodovinskega domoznanstva Baške doline in Tolminske njegova 196 Metka Furlan  Voščilo ob sedemdeseti obletnici onomasta dr. Silva Torkarja stalnica, v strokovnem oziru pa je njegova analiza gradiva »narejena po najboljših metodoloških vzorcih, ki se uporabljajo v sodobnih onomastičnih raziskavah na področju slovanskih jezikov«, kot je zapisal eden od recenzentov monografije. Rokopisna zbirka slovenskih krajevnih imen iz Metelkove zapuščine, ki še čaka na izid druge knjige, pa je obsežna znanstvenokritična izdaja Metelkovih rokopisnih v gotici in bohoričici napisanih dvojezičnih nemško-slovenskih seznamov s kra- jevnimi imeni na Gorenjskem, Dolenjskem in v beljaškem okrožju Koroške iz leta 1823, ki se hrani v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici. Ta pomembni zgodovinski dokument o stanju in normiranosti krajevnih imen iz prve polovice 19. stoletja bo v kritični izdaji vključno s komentarjem s sodobnega zornega kota imenoslovnih znanj po Torkarjevi zaslugi končno dostopen širši strokovni in laični javnosti. S Silvom Torkarjem sva bila v Etimološko-onomastični sekciji dolgo časa sodelavca. V raziskovalnem smislu naju združuje predvsem diahroni raziskovalni pogled na jezik, njega pretežno na onomastičnem, mene pa na apelativnem gra- divu, čeprav ostre ali celo izključujoče meje med lastnimi imeni in občno leksiko ni in je tudi ni pametno postavljati. Vsako lastno ime ali pa vsaj njegov del je bilo namreč nekoč občno ime. V desetletjih sem Silva Torkarja spoznala kot izjemno predanega stroki, lahko bi se reklo zaljubljenega v onomastiko. Brez pretiravanja lahko rečem, da je svoje življenje posvetil predvsem svoji stroki. Besedo v pogo- voru, morda celo nevede, pogosto rad preusmeri na onomastiko. Kot sodelavec je bil deloma nekonvencionalen s samosvojim urnikom. Ko se je naš delovnik že zaključeval, se je njegov šele dobro začel, a nato tudi trajal pozno v noč. Zato se je lahko tudi pripetilo, da te je začudeno pogledal, ko si »že« odhajal domov. Številna poznanstva, ki jih je sklenil doma in v tujini, so bila največkrat pove- zana z onomastiko ali vsaj z diahronim jezikoslovjem. Posebna vez je stkana med njim in starosto ruske etimologije Ljubov Kurkino iz Moskve. V naših očeh je Ljubov tako rekoč Torkarjeva krušna mati in njen krušni sin ji to materinsko nak- lonjenost vseskozi vrača. Okrogli jubilej je Silva Torkarja našel sredi dela in načrtov. Ker mu življenj- ske energije in radosti ob delu ne manjka, mu, čakajoč na nove onomastične pod- vige, iz srca želimo predvsem zdravja in nadaljnje sreče v osebnem življenju, ki mu je v zrelih letih naklonila, da zanj danes ni več pomembna le Ljubljana, ampak v enaki meri tudi Radovljica.