in lepo Kultura Vzgoja, september 2022, letnik XXIV/3, številka 95 9 V tem članku bom predstavil teorijo edukacije, ki temelji na teoriji resonance, ki jo je razvil nemški filozofični sociolog Hartmut Rosa (Rosa, 2019; Žalec, 2021a; b). Izraz edukacija uporabljam v pomenu, ki zajema tako vzgojo kot izobraževanje. V nadaljevanju bom najprej podal oris Rosove teorije resonance, potem pa predstavil uporabo te teorije na področju teorije edukacije. Pedagogika odnosa in resonance Pojem resonance, njene bistvene značilnosti Po Rosovi opredelitvi je resonanca odnos človeka s svetom, ki ima štiri bistvene se- stavine oz. značilnosti. Te veljajo za obe strani, ki sta v resonanci: 1. vzajemna afi- ciranost, dotaknjenost; 2. lastno učinko- vanje; 3. preobrazba; 4. nerazpoložljivost (Žalec, 2021a: 827–828). V resonanci smo takrat, ko se nas nekaj dotakne, ko nismo ravnodušni. Dober primer tega je ljube- zen ali pa prevzetost nad 'čudeži' narave, lepoto umetnine itd. Lastno učinkovanje pomeni, da v odnosu resonance nobeden od deležnikov ni samo pasiven, ni samo objekt, ampak je vedno tudi dejaven, iz- vaja lastno učinkovanje na drugega dele- žnika. To se dogaja na primer v resničnem dialogu, ki je vzorčen primer resonance. O dialogu ne moremo govoriti, če nek- do samo posluša in sprejema, drugi pa le govori. Na primeru dialoga lahko poka- žemo tudi, da resonanca ni samo ujema- nje, skladnost, harmonija, konsonanca, ampak je vedno tudi nasprotje, disonanca. Kjer obstaja popolno ujemanje, popolna konsonanca, tam dialog ni potreben in je nesmiseln. Za dialog je potrebno neko ne- skladje, neka različnost, nasprotje. Potreb- no je, da vsaka stran govori in da govori s Bojan Žalec, red. prof. dr., filozof, je predstojnik Inštituta za filozofijo in etiko na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti (sedež v Salzburgu), avtor 170 znanstvenih publikacij, od tega sedmih samostojnih znanstvenih knjig. svojim glasom. Vendar pa to še ni dovolj za dialog. Ta glas mora priti do drugega in se ga dotakniti, glas drugega pa mora priti do mene. Dialog in resonanca na splošno sta vedno dvosmeren in obojestranski proces. Nadalje pravi dialog pomeni, da sta oba deležnika v dialogu oz. po njem bolj ali manj spremenjena, da sta doživela določeno preobrazbo. Primer resonance je vzajemna ljubezen. Pri njej so lepo raz- vidne vse tri bistvene značilnosti resonan- ce: vzajemna dotaknjenost, lastno učin- kovanje in preobrazba obeh deležnikov. Ljubezen, ki nas ne spremeni, po kateri smo isti kot pred njo, ni prava ljubezen. Z ljubeznijo pa lahko ponazorimo še četrto bistveno značilnost resonance: nerazpo- ložljivost. To pomeni, da nam entiteta, s katero smo v resonanci, ni popolnoma na razpolago, da z njo ne moremo poljubno razpolagati, je kontrolirati, jo upravljati itd. To je lepo vidno pri ljubezni. Ljubezni ne moremo popolnoma nadzorovati, zato pravimo, da nas ljubezen zadene. Ljubezni in resonance ne moremo izsiliti in jo po- ljubno proizvajati. Inženiring ljubezni in resonance ni možen. V odnosu resonance smo lahko samo z entiteto, ki ohrani del svoje samostojnosti, avtonomije. Reso- nanca vključuje določeno avtonomijo in hkrati delno izgubo avtonomije deležni- kov v odnosu. Oboje je prisotno v pristni vzajemni ljubezni. Nasprotje resonance Rosa imenuje od- tujenost, s tujko alienacija (Žalec, 2021a: 829). Odtujenost v Rosovem smislu je brezodnosni 'odnos'. To je 'odnos', v ka- terem so osi ali kanali resonance mrtvi, nemi ali zamašeni. Glas drugega ne pride do nas, do drugega smo ravnodušni ali pa ga obravnavamo kot mrtvo stvar, kot goli predmet za našo uporabo in manipulacijo, kot golo sredstvo. Tako imamo do narave, Foto: Alenka Veber in lepo Kultura 10 Vzgoja, september 2022, letnik XXIV/3, številka 95 Slika 1: Uspešen pouk kot trikotnik resonance Slika 2: Neuspešen pouk kot trikotnik odtujitve če smo z njo odtujeni, zgolj izkoriščeval- ski odnos. Drug primer je depresija, ki jo Rosa opredeli kot skrajni primer odtuje- nosti, tj. mrtvosti, nemosti resonančnih osi depresivne osebe s svetom. Rezilientnost vključuje resonanco: prava edukacija je edukacija za resonanco Naslednje pomembno dejstvo o resonanci je, da človekova rezilientnost vključuje oz. predpostavlja resonanco (Žalec, 2021c). Za rezilientnost 1 žal zaenkrat nimamo ustreznega prevoda, zato uporabljam iz- posojenko. Rezilientnost lahko prevede- mo kot trdoživost, odpornost, tudi vzdr- žljivost. V endar moramo biti pazljivi, da te izraze prav razumemo. Prava prispodoba za rezilientnost ni kakšen robusten tank ali hrast, ampak nežen grmič, ki se v vi- harju upogne, potem pa se vrne nazaj v položaj in stanje pred viharjem. Človek je rezilienten samo, če je v resonanci. To lah- ko razumemo, če upoštevamo, da je rezili- entnost več kot zaščitenost pred poškodbo ali prizadetostjo. Vemo, da to ni mogoče, saj ni mogoče živeti pod steklenim zvo- nom. Človeka moramo pripraviti, da bo preživel kljub preizkušnjam, ki ga bodo poškodovale, ranile. To pa bo zmogel, če bo opremljen, da bo kos preizkušnjam. Taka oprema so kreposti, kot so vera, upa- nje in ljubezen. Vse te kreposti pa pred- postavljajo resonanco in s tem ranljivost. Cilj edukacije je oblikovanje človeka, da bo kos življenjskim preizkušnjam. Tem bo kos lahko, če bo imel vero, upanje in lju- bezen. Vse tri predpostavljajo resonanco. Zato ne rečemo zgolj, da je prava vzgoja vzgoja za kreposti, ampak je prava vzgo- ja tudi vzgoja za resonanco. Prava vzgoja mora v človeku razvijati in utrjevati zmo- žnost resonance, dispozicijsko resonanco. Dejali smo že, da resonance ne moremo kontrolirati, ona 'svojeglavo' pride in gre. Na to, da bo posameznik v resonanci, to- rej ne moremo neposredno vplivati. Lah- ko pa v njem oblikujemo zmožnost in občutljivost za resonanco in poskrbimo, da ta v njem ne bo zamrla. Zato je prava vzgoja vzgoja za zmožnost za resonanco. Ne nazadnje moramo omeniti, da merilo kakovosti življenja niso materialne dobri- ne, položaj, ugled, pozicije moči, ampak kakovost odnosov. Človek je bitje odno- sov, zato v prvi vrsti potrebuje ustrezne odnose. Resonanca je temelj vseh dobrih odnosov. Zato je po mnenju Rosa človek bitje resonance, ki ima po svoji naravi zmožnost za resonanco, teži k resonanč- nim odnosom in se poskuša izogniti pu- ščavam odtujenosti. Prava edukacija naj bi človeka usposobila za dobro življenje. To pa spet pomeni, da je prava edukacija edukacija za resonanco, saj je resonanca temelj dobrega življenja. Ne nazadnje pa ima resonanca še eno pomembno etično lastnost: sam lahko živim dobro samo, če tudi drugi živi dobro, saj sem sam lahko v resonanci z drugim samo, če je tudi on v resonanci z menoj. To pa pomeni, da mi skrb za moje dobro življenje nalaga skrb za dobro življenje drugega. Etika resonan- ce je etika vzajemnosti. (Ne)uspešnost edukacije v obliki trikotnika resonance oz. odtujenosti Po tem splošnem orisu teorije resonance in njej ustrezne filozofske antropologije in etike se malce podrobneje posvetimo še resonančni teoriji edukacije. Rosa jo nazorno predstavi z dvema trikotnikoma (Rosa, 2019: 242–243). Prvi je trikotnik resonance, drugi pa odtujenosti. Trikotnik resonance predstavlja uspešno edukacijo, trikotnik odtujenosti pa neuspešno. Med vsemi tremi oglišči trikotnika mora obstajati resonanca, da je lahko edukacija po merilih resonančne teorije zares uspe- šna. Da do tega pride, morajo biti izpol- njeni štirje pogoji (Rosa, 2019: 245): 1. Učitelj in učenci morajo biti sposob- ni doseči drug drugega. To pa terja, da učitelj verjame, da ima nekaj po- membnega povedati svojim učencem, da je pomembno, da jim to posreduje in da oni to slišijo. Podobno velja za učence. Tudi oni morajo biti prepri- čani, da so pomembni, da so njiho- vi odzivi pomembni, da lahko nekaj prispevajo. Če tega prepričanja ni, os resonance ne more zaživeti. To impli- cira, da so učenci prosti strahu pred odzivanjem in sodelovanjem. Učenci in učitelji morajo torej imeti potrebno stopnjo prepričanja o svojem lastnem učinkovanju ter medsebojnega zaupa- nja. Morajo biti pripravljeni in si želeti doseči drug drugega in biti prepričani, da je to mogoče. Brez tega prepričanja resonanca ni mogoča. in lepo Kultura Vzgoja, september 2022, letnik XXIV/3, številka 95 11 2. Drugi pogoj je, da učna snov, ki jo učitelj posreduje, nagovarja tudi sa- mega učitelja in se njemu samemu zdi pomembna. Samo tako bo lahko prepričan, da ima nekaj pomembnega povedati, (pre)dati, posredovati učen- cem. Samo tako bo prepričljiv pred učenci in jih bo lahko navdihnil. 3. Učenci morajo odprto pristopati k snovi, biti morajo pripravljeni, da se z njo zavzeto ukvarjajo in da se jih dotakne, da jih 'gane', jim pride do živega, jih premakne. Morajo imeti zaupanje, da lahko snov pripravijo do tega, da jim spregovori. Otrok, ki doživlja šolo kot območje odtujeno- sti, ni zmožen take pripravljenosti oz. odprtosti. 4. Ugotovili smo, da mora za dogajanje resonančne edukacije obstajati reso- nanca med učiteljem in snovjo, med učenci in snovjo ter resonanca med učiteljem in učenci. A to še ni dovolj. Obstajati mora tudi resonanca med učenci samimi. To je četrti pogoj za dogajanje trikotnika resonančne edu- kacije, saj se odprtost za resonanco lahko razvije samo, če to omogoča oz. dopušča ozračje v razredu. Opombe 1 Za podrobnejšo pojasnitev rezilientnosti in njene poveza- nosti s (teologalnimi) krepostmi gl. Žalec, 2020. Literatura • Rosa, Hartmut (2019): Resonance: A Sociology of Our Relation- ship to the World. Cambridge: Polity Press. • Žalec, Bojan (2020): Rezilienca, teologalne kreposti in odzivna Cerkev. Bogoslovni vestnik 80, št. 2, str. 267–279. Pridobljeno 4. 7. 2022 s spletne strani: https://www.teof.uni-lj.si/zalozni- stvo/bogoslovni-vestnik/bogoslovni-vestnik-80-2020-2, DOI: 10.34291/BV2020/02/Zalec. • Žalec, Bojan (2021a): Bivanjsko upanje, smisel in resonanca. Bogoslovni vestnik 81, št. 4, str. 825–834. Pridobljeno 5. 7. 2022 s spletne strani: https://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/ BV2021/04/Zalec.pdf, DOI: 10.34291/BV2021/04/Zalec. • Žalec, Bojan (2021b): Religija in narava v luči Rosove teo- rije resonance. Poligrafi: revija za religiologijo, mitologijo in filozofijo 26, št. 103/104, str. 5–22. ISSN 1318-8828. Prido- bljeno 5. 7. 2022 s spletne strani: http://ojs.zrs-kp.si/index. php/poligrafi/article/view/298/344, DOI: 10.35469/poligra- fi.2021.298. • Žalec, Bojan (2021c): Resonance as an integral part of human resilience. XLinguae 14, št. 3, str. 139–150. Pridobljeno 6. 7. 2022 s spletne strani: http://www.xlinguae.eu/issue-n_3_2021. html. V sodobni družbi zahodnega sveta lahko opazimo, da si otroci in najstniki svoje ideale oblikujejo na podlagi tega, kar srečujejo na socialnih omrežjih. Večina teh idealov temelji na formi, na zlahka zaznavni zunanji lepoti, ki vse prevečkrat skriva notranjo stisko, notranjo 'nelepoto'. Različne aplikacije najstnikom celo promovirajo 'nekulturno' obnašanje, nad katerim se marsikdo upravičeno zgraža. Kljub temu da živimo tisočletja stran od antičnih civilizacij, nas te znova in znova učijo tudi o današnjem svetu in podajajo odgovore na sodobna vprašanja. Kalokagathía Kulturni cilj antične vzgoje Etimološki in socialno- zgodovinski vidik kulture Beseda kultura izhaja iz latinščine. Tako kot ima beseda v slovenščini več pome- nov, je tudi latinski glagol colo, iz katerega beseda izhaja, večpomenski. Prvotno po- meni 'obdelujem' (polje), pomeni pa tudi 'spoštujem, čislam', kar se prenese tudi na latinski samostalnik cultura s pomenom 'vzgoja, izobraževanje, čaščenje, spoštova- nje'. Neposredno s kulturo je povezan tudi glagol kultivirati, ki z enakim etimološkim izhodiščem v svojem izvoru pomeni »pri- pravljati zemljo za rast rastlin; načrtno se ukvarjati s čim, navadno z namenom doseči boljšo, popolnejšo obliko« (Snoj, 2015). Pomeni tudi 'krepiti, razvijati, utr- jevati'. Tako se starši in pedagogi trudimo kultivirati otrokov značaj, njegove sposob- nosti. Enako kot kultiviramo rastline in se trudimo za njihovo boljšo, popolnejšo obliko, se pri vzgoji trudimo, da vzgajamo kulturne posameznike. Predstave o tem, kaj je kultura in kaj je kulturno (obnašanje), so se v zgodovi- ni razlikovale. Ozvald (2000), ki je pisal pred 100 leti (Kulturna pedagogika je še danes zanimiva), je strogo ločil med kulturo in civilizacijo. Menil je, da je za Tina Weilguny, profesorica latinskega jezika in književnosti ter teologije. Na OŠ Alojzija Šuštarja v Zavodu sv. Stanislava poučuje klasično kulturo in klasično kulturo z latinščino. duhovno rast človeka ključno, katere vre- dnote so pomembne v posamezni dobi. Kulturo je opredelil kot posameznikovo ustvarjanje znamenitih del ali odkrivanje velikih vrednot na različnih življenjskih področjih, ob čemer se oplajajo tudi osta- li člani družbe. Elena Nikityuk, ena so- dobnejših raziskovalk kulturne vzgoje v antiki z državne univerze v St. Petersbur- gu, bi temu smotrno dodala, da ima kul- tura, posebej v kontekstu izobraževanja, na vsaki stopnji zgodovinskega razvoja pomembno vlogo pri postavljanju siste- ma individualnih in kolektivnih vrednot (Nikityuk, 2019). Foto: Petra Duhannoy