LJUBLJANSKI ČASNIK.
M 5G.
V petih 11. Mozopersha
18&0.
»Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se začelo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta
3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-tionsgelder) v njem, ni treba1 nič poštnine plačati.
Vi-ailnc naznanila.
7. oktobra 1850 bo v c. k. dvorni in der žavni tiskarnici na Dunaju CI. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer v poljsko-neinškeni in rusinsko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 309. Cesarsko naredbo od 27. junija 1850, s ktero se za vse kronovine vladarstva začasna postava čez privatni poduk razglasi in od dneva naznanila v moč stopi.
St. 310. Naredbo ministra bogočastja in uka od 12. julija 1850, čez vpeljavo šolnine na vseučiliših na Dunaju, v Pragi, Pestu, Lvovu, Krakovi, Olomucu, Gracu inlnsbrucku.
St. 311. Naredbo ministra bogočastja in uka od 14. julija 1850, zadevajoč zmožnost živinozdravnikov, ki niso magistri živinozdrav-ništva.
Ta del se je izdal in razposlal 3. augusta 1850 v edino nemškem, 27. septembra 1850 pa v talijansko-nemškem, 28. septembra 1850 v slovensko-nemškem in 1. oktobra 1850 v serbsko-(ilirsko) nemškem in romansko-nem-škern in 3. oktobra 1850 v česko-nemškem, madjarsko - nemškem in horvaško - (ilirsko) nemškem dvojnem izdanju.
Tudi 7. oktobra 1850 bo I. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 5. januarja 1850 v edino-nemškem, 12. augusta 1850 pa v česko-nemškem, 13. augusta 1850 v talijansko-nemškem, 15. augusta 1850 v rusinsko-nemškem, serbsko-(ilirsko) nemškem in romansko-neinškem, 15. augusta 1850 v slovensko-nemškem in 19. augusta 1850 v poljsko-nemškem in horvaško - (ilirsko) nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel, v mad-jarsko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 1. Cesarski patent od 30. decembra 1849, s kterim se deželna vstava za nadvojvodstvo avstrijansko pod Anižo z dotičnim volilni m re dam razpiše in naznani.
Dunaj 5. oktobra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
9. oktobra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CXXXII. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista , in sicer v edino nemškem in v vsih devetih dvojnih iz-danjih izdan in razposlan. Zapopade pod
St. 373. Ukaz ministra bogočastja in uka od 11. septembra 1850, s kterim se dvignejo letni doneski tešenski evangelski gimnazij ohraniti , ktere so dozdaj občine augsburške in hel-vetiške vere morale odrajtovati.
St. 374. Cesarski patent od 25. septembra 1850, s kterim se vodila vstanove, po kterih se je ravnati pri odškodovanju istin pri vsih rečeh, ki so po zemljišnem odškodovanju dvignjene ali pa za take spoznane, ki se morajo odškodovati.
Št. 375. Razpis ministra kupčije od 30. septembra 1850, s kterim se v porazumljenju z ministram notrajnih zadev, od 1. novembra 1850 na spodnjem Avstrijanskem, na kmetih naredba v prodaji govejiga mesa začasno dvigne, in pravila vstanove zoper zlo rabo pomanjkanja zastopnosti od strani mesarjev v prodra-ženje mesa.
Št. 376. Vkaz ministra notrajnih zadev od 1. oktobra 1850 v zadevi začasniga vravna-nja javne medicinalne oskerbnije.
Št. 377. Razpis ministra denarstva od 3. oktobra 1850, s kterim se ravnanje z 5 per-centnimi obligacijami dvorni kamre redne št. 228, ki so bile 1. oktobra t. 1. srečkane, naznani.
S tem delam vred se bo tudi pedeseti doki a dni del izdal in razposlal. Zapopade najponižniše prednašanje ministerstva svetovavstva k prejšnimu, pod št. 374 naznanjeni-mu najvišjimu patentu od 25. septembra 1850 in naj ponižniše prednašanje ministra notrajnih zadev k predstoječimu pod št. 376 naznanje nimu ukazu ministra notrajnih zadev od 1. oktobra 1850.
9. oktobra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CIII. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 6. augusta v edino nemškem izdanju na svitlo prišel, v talijansko-nemškem, horvaško-(ilir-sko) nemškem in serbsko-(ilirsko) nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 313. Cesarski ukaz od 17. julija 1850, s kterim se sodniško vravnanje za Dalmatinsko vstanovi.
Dunaj 8. oktobra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
3. Kozoperska 1850 je bil izdan in razposlan XXIV. del deželniga zakonika in vladniga lista za krajnsko kronovino, ki zapopade:
Naznanjenje zapopada postav in ukazov v delih CVII—CXXI. občniga deržavniga zakonika in vladniga lista. — Razglas c. k. višje deželne sodnije za Koroško in Krajnsko od 5. Kimovca 1850. Kako se imajo žandarjipred civilne kazenske sodnije kot priče pozivati.
volitvi le malokter zvoljen, se je že naprej vidilo , ker je vsaka stranka druge volila. Zlo radovedni so bili Ljubljančani, kteri de so z voljeni. Povsod se je le od tega govorilo in po-praševalo. V sredo dopoldne je bil pa izid volitve naznanjen, na vogle ljubljanskih ulic se je prilepilo sledeče naznanilo:
„Pri včerajšni volitvi druziga volitniga oddelka se je pokazalo potem, ko so se glasovi prešteli, de sta le dva voljenca, namreč: kupec Lambert Lukman in hišni vlastnik in zvonar Anton Samasa večino glasov dobila in toraj za občinska svetovavca zvoljena bila, de se tedaj mora še 8 občinskih svetovavcov iz tistih 16 zvollti, ki so za zvoljenima največ glasov dobili. Ti so:
Gosp. tesarski mojster Jovan Košir. „ dr. Jovan Čuber. „ kupec Kari Pachner. „ pravdosrednik dr. Matevž Kaučič. „ posestnik Anton baron Kodelli. „ pravdosrednik dr. Anton Kudolph. „ kupec Kari Holcer. „ vodja normalnih šol Jovan Nep. Š1 a k e r. korar Jovan Bapt. Novak, dr. R a i m u n d Melcer. „ kupec Jožef A ichholcer. „ krožni svetovavec Miroslav vitez
od Creizberg. „ vodja eolniga vrada Henrik Costa. „ pravdosrednik dr. Matija Burger. „ hišni posestnik JožefMayerhold. » „ „ Ferdinand Selim i d. Iz teh 16voljencov bodo še tistih 8, ki jih še manjka, tisti volivci volili, ki so se vče-rajšne volitve vdeležili, vsak glas, kteriga kak drug dobi, ki ni med zgorej imenovanimi, je neveljaven.
Za to volitev dobi vsak volivec pri mestnem poglavarstvu listek, na kteri ima iz imenovanih 16 voljeneov 8 njih zapisati.
Listek se mora 10. t. m. dopoldne od 8—12 v izbani mestne hiše komisii osebno izročiti.
Volitna komisija druziga oddelka ljubljanske mestne občine 8. oktobra 1850."
Kar to oznanilo zadene, nam to pravne do-pade, de seje samo v nemškem jeziku natisnilo in na hišne vogle prilepilo; ker marsikter volivec ne razume nemškiga jezika in tudi nemško
» n
Politiške naznanila*
Avstrijansko cesarstvo.
Ljubljana. Njih ces. svetlost Franc Kari, ki so predvčerajšnim ob pol petih popoldne po železnici v Ljubljano prišli, so včeraj dalje v Terst odrinili.
Ljubljana. — C. — V poslednjem listu smo obljubili naznaniti izid volitve druziga volitniga oddelka. Akoravno so bile v tem oddelku razne stranke zlo marljive in so vse žile napenjale svetovavce po svoji volji zvoliti, se je vendar po dokončanih volitvah pokazalo, de precej volivcov ni prišlo k volitvam* Le 307 jih je volilo čez 160 pa ne. De bo pri pervi
in
brati ne zna. Take reči, ki celo Ljubljano zadevajo, bi se saj imele tudi v narodnem jeziku razglasiti. De je to tirjati pravično in ne prenapeto, bo vsak vstavni deržavljan poterdil. Kar ljudstva ne zadeva, naj bo v samo nemškem jeziku, ne bomo se nikdar zoper to pritožili, zadeve ljudstva se pa morajo tudi v tistem jeziku naznaniti, kteriga ljudstvo razume. To visoka vlada natanjko spolnuje, toraj tudi tirja. Kak izid je imela včeraj ponovljena volitev, še ni znano , toraj bomo dru-gopot naznanili.
Iz Loke se piše v„Nov." dne 7. okt. Pre-tečeno sredo zjutraj zgodej so po celi Krajnski okolici patrolirali. Vsaka županija po svojim. — Bitenska patrola je v gojzdu blizo Černgroba na eno tropo tatov in rokovnačev
zadela, kteri so bili s pušami in pištolami dobro oboroženi in so na patrolo strelaje kmete na korajžo klicali: „kmet le gor, ako češ kaj dobiti." Ker kmetje druziga orožja niso imeli ko kole in gerjače in žandarjev je premalo bilo, se jih niso upali lotiti in so se nazaj umaknili. Pred sv. Mihelam tisti večer so ponočnjaki v Maučičah eniga hlapca ubili. V nedeljo zjutraj so ga blizo cerkve mertvi-ga našli. V čeraj so se blizo sv. Duha stepli in en pošten gruntar je nekiga potepuha po nesreči s pervim udarkam ubil, in se je koj sam jokaje sodni gosposki izdal.
Terst. V Terstu so imeli 30. septembra mestni svetovavci pervo sejo.
Austrijanska. Ministerstvo uka zdaj terdno dela, revni učiteljski stan poboljšati; pred vsim je neki vsim vradijam ukazalo, de naj skerbe, de učitelji svoje dohodke, ki jim grejo, gotovo dobijo; za prihodnje leto pa naj se jim iz verske založnice toliko poplača, de bojo mogli pošteno živeti. Bog daj, de bi se to zgodilo.
<f Svitli cesar je ukazal za vikši in kasa-cionalno sodništvo na Dunaju veliko hišo dobiti, in ako bi bilo to nemogoče, veliko poslopje v ta namen sozidati. Pripravljajo se že poslopje avstrijanskih stanov za 150,000 gold. kupiti. Za postavijenje služb se bo kon-kurs razpisal. Do 1. novembra t. 1. mora dopolnjeno biti.
* V „D. Z. a. B." se iz Dunaja piše, de se bo več žlahtnikov liberalne stranki iz raznih kronovih snidilo in pogovarjalo. Tudi iz Ogerskiga jih bo nekoliko prišlo.
Ogerska. V „Pesti Naplo" se iz Dunaja piše, de je Ladislav Szogenyi za deželniga poglavarja na Ogerskem zvoljen.
Lombardo - beneško kraljestvo. Govor, s kterim je 16. pr. m. avstrijanska armada na Laškem civilnimu in vojaškimu poglavarju lom-bardo-beneškiga kraljestva F. M. grofu lla-deckimu, bogato okinčano maršalno palico podelila, se takole glasi:
S slavo venčani in nezmagani vodja!
„Ko je začelo blagostanje ljudstev z miram in redain pešati, ko sta brezpoveljstvo in punt ošabno glave dvigala in z ptujo nezvestobo zakleta, podlago našiga cesarstva majala, ste se vzdignuli Vi, operti na vero in hrabrost vojakov ki ste si jih sami zredili, prederzno viharju naproti. Vaši prevzvišenosti so se mogli vsi spodtikljeji vmakniti, ktere bi vojskovodja spodverati vtegnile, z trumami zvestih junakov ste bili potem zmagavec vsake bitve. Slavo večno, začudenje sedanjega in bodočiga roda ste si pridobili, zahvala cesarja in ljubezen cesarstva Vam je gotova. Veličanstvi zgled Vaše prevzvišenosti je mogočno pomagal; vsa armada je enacega ognja gorela za ohranjenje cesarstva; zberala se je kakor eden edini mož okol cesarskiga prestola. Izdajstvo in brezpoveljstva je zginulo spred ban-der pravice.
V spomin tega Vam, veličanski vojvoda! avstrijanska armada želi znamenje svoje ljubezni posvetiti. Izvoljen je od armade znam Vaše časti, namreč maršalna palica s katero ste ji pot časti in zmage kazali.
De bi Vaša prevzvišenost to znamenje še dolgo v brambo prestola in očetnjave, v ponos in zadovoljnost trum nosili, ktere v Vas svojiga častitijiviga očeta, svojiga predraziga vodja in svojiga s zmago venčaniga, nezma-ganiga feldmaršala časti.
Tuje dežele.
Bosna. Iz Bosne se piše v „Reichsztg.": Razni takoimenovani svobodni časopisi so v poslednjem letu gostoljubnost Turkov hvalili in
pripovedovali, kako lepo Turki begune iz vsih
dežel sprejemajo. Hotli so občinstvo uveriti, de beguni tukaj mnogo mnogo sočutja najdejo, in de jim nič več ne ostane, kar bi še želeli. Bcsnica je pa, de bi beguni raji na Avstri-janskem suh kruli grudili, kakor se na Turškem s pečenko gostili. Ako bi morebiti ta ali uni, ker ga je sram, tajil, kako težko mu je pregnanstvo, je vendar gotovo, de vsi čutijo in obžalujejo, de so se tako deleč zgubili, de več v domovino ne smejo. Cul sim nektere nekdaj prenapete Madjare na glas terditi, de jim je zlo žal, kar so poslednje dni počenjali, in de so se spametovali in de bodo, ako še kdaj domu pridejo, pripovedovali, koliko de so prestali, kaj doživeli in poskusili. Vidil sim nekiga nekdaj napilinjeniga konjka se jokati in me prositi, de bi mu pomagal dovoljenje pridobiti, se domu verniti. Avstrijani, ki so v vojake uversteni, pravijo, de bodo z silo ušli, ako jih Turki z lepo ne spuste, njih je več sto in so dovolj močni skoz Turke udariti; pravijo, de so njih drugi to-varši po drugih mestih enakih misel. Miren Madjar je djal, de bo najpervo, ko bo na avstrijansko tla stopil, zemljo poljubil. Cesarskiga general-konsula zlo nadlegujejo za potne liste, posebno zdaj, ko je več skesanih pri Turkih zagovarjal in jim potne liste dal. Lahko se po tem takem vidi, de Turki skerbno ču-jejo, de noben avstrijansk, zdaj turšk vojak li konsulu ne pride. Misliti bi se pa imelo, de bi turška vlada smela vesela biti, se vojakov znebiti, ki so armadi gotovo v škodo. Turški vojaki so zlo sirovi in malo vbogajo. Kar so v Sarajevem združeni, je velika dra-gina, in zraven tega deželani komaj naj po-trebniši reči na prodaj prinesejo in vojaki poberejo vse, in namesti plačati, le navkaze dajejo, za ktere nikdo nič ne dobi: kupci pravijo, de je že več milionov piastrov na tako vižo na dolgu.
Težko bi se kdo dobil, ki bi n. pr. iz bliž-njiga Iviseljaka kisle vode prinesel, ker nizam (vojak) konje zaderžuje, kjer jih dobi. Naj boljši konje jemljejo vlastnikam z silo in jih potem pod nič prodajajo; mnogo konj na slabih potih konec vzame, ker jih poveril še silno oblože in jim po dva dni nič ne dajojesti. De se konji le kristjanam jemljejo in de zanje nič odškodnine ne dobi, se razume.
Ta vojaška sila zadene le mesta in kraje, ki poleg cest leže. Po derva, krompir, maslo, seno itd. se mora iz glavniga mesta Bosne 6—10 ur daleč iti, ali prav za prav poiskati in z spiemstvam domu spraviti, de se blaga na cesti ne polaste ; to pa pride silno drago stati. Clo rokodelci niso varni pri svojem delu. Ne verjemite, de več povem kakor je res. Bevšino si lahko mislite, ki iz tega izvira. De tukaj med 60—70.000 prebivavci ni le ene lekarnice, menim, sim vam že naznanil. De je pa kolera tukaj vstala, to ni res.
Dozdajni vezir v Bosni Hafiz-paša, kije še le pred nekterimi mesci zvoljen bil, je spet nazaj poklican in se je že na pot iz Bosne podal. On se je z Omer-pašalam sperl. Vzrok tega je bila nevošljivost, de je Omer-paša v toliki časti. Ta je veliko bolj izobražen kakor vsi drugi pašati, in koj na njem se vidi, de je bil pod drugim solncam rojen , ki je od tu-kajšniga vse drugačno. Akoravno je že 20 let Turk, se vendar kmalo spozna, de je bil dru-gači zrejen, kar se je boljšiga naučil, mu je popolnama ostalo. V avstrijanski vojaški šoli odgojen, preseže že zavolj tega vse druge Turke, ki so v naj višjih službah; de mu je marsikak Turk, ker je bil kristjan, zavidljiv, je naravno posebno pri Hafiz-pašatu , ki je Turk stare šege, siv, pa dober in mil starček. Nove postave vpeljati, je treba močne roke in velike marljivosti; bomo vidili, ali bo novo
izvoljeni poglovar Bosne Haireddin-paša temu
kos. Začasno vlado je prevzel mladi vojaški poveljnik, general Abdi-paša.
Za Hercegovino je pa nesreča, de pride vezir Ali paša Stolčevič, ljut, sirov, vsaki popravi sovražin starec spet v Mostar in de bo vladarstvo dežele prevzel; z njim so vstajniki v Krajni mnogo podpore dobili. Z veseljem se pripoveduje po mestu, de je c. k. ge-neral-konsul tega moža vpričo pašatov iz Zvor-nika in Tusle zavernil, in scer tako ostro, de se temu Turku še nikdar ni kaj taciga prigo-dilo. Zavolj tega je bil pozneje, kakor pravijo, ves zloben. Ako bi bil kdo drug kaj taciga storil, bi bil gotovo ob glavo prišel; mnogo se od njega pripoveduje; poslednje dni je ukazal nekiga mladenča ob glavo djati, ker je predrago obleko nosil. Take reči se še v Evropi gode in se komaj zvedo, ker se vsak boji kaj taciga naznaniti, de bi ga kdo ne izdal.
Bulgarska. Iz Bulgarske meje se piše 21. septembra, de je zadnje dni serbska vlada prijazne naznanila dobila, de so Bulgari z ravnanjen Rešid-pašata popolnama zadovoljni. Sčim je v Nič prišel, je ukazal, de se imajo povelja turške vlade zveršiti, namreč: 1. de se morajo mnogi kristjani, ki so bili nedolžni v ječo verženi, oprostiti. 2. Je mnogo Bu-Ijuk-pašatov iz službe spustil in druge na njih ineslo postavil, za ktere so pravični možje pričali. 3. Dečevnikam je prepovedano, brez dovoljenja deželniga poglavarja med ljudstvo hoditi. 4. Angaria je popolnama prepovedana, tako, de se nobeden pod ostro kaznijo ne sme podstopiti, derv, priprav k stavbam itd. brez plačila od ljudstva tirjati, marveč mora vsak, kar potrebuje, za svoje denarje kupiti. 5. Ako se spahii na pot podajo, ne smejo od nobeniga clo nič tirjati, razun vode, vse morajo kakor kupci za lastni denar kupiti; kdor to zapoved prelomi, mora v kazen 5 meseov železo na nogah nositi. 6. Kura je po mnogih carskih poveljih dvignjena. Sicer je pa za-povedal, de , če se hoče kdo k Izlamu spre-oberniti, se mora njegova rodovina poklicati, de mora ta v to dovoliti; ako se njegova rodovina temu upre, se mora tisti, ki je namenjen prestopiti, škofu ali kakimu drugimu duhovnu tri dni v duhovno posvetovanje prepustiti; ako potem pri svojem sklepu stanovitno ostane, sme Turk postati. 7. V prihodnje se zamorejo tudi kristjani za priče rabiti in sicer ravno tako kakor Turki, ker to je volja Sultana, pred kterim so vsi enaki, vsi njegovi raje. — Te postave so Bulgaram gotovo silno koristne, njih neizrekljiva sreča.
Rusovska. Za prihod ruskiga cara se v Varšavi že vojaki zbirajo. General Paniutin, Benskovvski in Grotenhielm so v Varšavo prišli. Nemški časopisi raztrosujejo naj nesram-niši novice od ruskih in polskih zadev. Tako se je bralo, de minister denarstva Moravski v Varšavi, Busii v denarstvenih zadregah s tem pomaga, de vedno nove davke podložnim naklada. Ta znajdba, ki se je že večkrat posebno v časopisih iz Berolina razglasila, se toliko popravi, de v Varšavi ni nobeniga ministra, toraj tudi ne ministra denarstva. Rusii z naklado davkov pomagati, bi bilo težko, Rusija mnogo več denarja izda, kakor ga od davkov dobi, posebno zdaj, ki si toliko prizadeva, si na morju veliko moč vstvariti.
Nemška. Naskok na mesto Friedrichsstadt se je pričel 5. oktobra. Holsteinci so mnogo ljudi zgubili, med njimi 16 častnikov. Pravijo, de so bili naskakovavci zapodeni. Streljanje je pol mesta požgalo. Holsteinci so se v Suderstapel umaknili.
* General Haynau je v Kasel-u k častnikam ostro govoril. Mestjanska straža je razpu-šena, vendar noče orožja odložiti. Stanovsko hišo so zaperli med tem, ko so bili udi sta-
novskiga odbora v hiši. Vse je napeto, mir je vendar še povsod.
* Kurheške zadeve tirjajo natanjčne razlo-čitve. Po novili poročilih iz Kaselna, so se tudi višji častniki na stran vstave vergli. Vojvoda Haynav, z milostjo svojiga vladarja obdarovan, je iz tihiga življenja poklican punt mirit, pa viharskih valov on ni zamogel ober-zdati, moč njegove slave je vničena, zakaj v neprijetni zapertii domačiga poslopja, kteri samo še straže manjka, gleda dalnim osodam volitniga kneza naproti. Odbor višjiga kerva-viga sodništva je terjal od kneza pot, po kterem zdaj hodi, popustiti. Zraven se ume že samo zase , de le s tem pogojem heško ljudstvo daljni nepokoj ustavi. Tudi odbor vojašine ena-cih misel je šel v Wilhelinsbad in brez dvombe bo pri tej priložnosti volitnimu knezu zavolj vojaške pokoršine in zavolj vojaškiga reda oči odperl.
Znano nam je to pleme pasivne protivnosti, ki se za svoje lastne formelne pravdne izreke vtaboruje in potem po okoljnostih prisiljen po orožje seže deržavi smert in pogin proteč.
Vidimo Holstajnce za svojiga vladarja bojevati se zoper Dansko. — Vidili smo tudi Madjare enako pričeti. Kako so končali?
„Nemška preosnova" nam očita, de krivično ravnamo, ako besen - darmstedtski punt zoper davke z kurheškim v eno versto stavimo, ker je tudi ona med Kurhesi in Darmstadt-liesi vselej natanjčen razloček delala.
Nam je pa le za pravico in oliranjenje sa-movladarske vstave ne pa za prazne razločke med temi in unimi, ki so trezni logiki skoz in skoz nasprotni, in ki nič druziga ne povedo kakor de so v Kurhesi močno združljivih, Rein-ski Hesi večidel demokratskih, prisiljeno veliko nemških torej protipruskih misel. Po za-dolženju sc lahke dvombe brez truda vganejo, ktere se pri vladi večkrat oglasijo, kjer se pa samovladarske pravice tako z nogami teptajo kakor v Kurheskem, tam se je ojstrejih pripomočkov poslužiti, de se razpad reda in gnjiloba deržave obrani. Punt zoper davkeje samovladarski napravi naravnost nasproti, pasivna protivnost Kurhesov je torej zvezi ojstro nasprotna, ker zveza volitniga kneza resnič-niga vladarja želi, in je tudi z malimi izjemi zgol na samovladarsko podstavo zidana.
Daljna obstojnost te protivnosti je naravnost nemogoča, pokazala se bo v djanju, pa kmalo in ta protivnost bo — prekucija. Dolžnost nemške zveze je nasproti vstopili se ji. Tu velja zmaga obema strankama. Tako modruje več časopisov.
Laška. Iz Turina se 30. septembra piše: Po dolgem iskanju je vlada iz stariga hraniša postavo najdla, s ktero je menila celi svetza-dovoiiti. Ko je Pinelli v Ilim prišel je bila perva beseda Antonelli-a, nadškofu Franzo-ni-u se mora svoboda dati, predenj so zamo-rejo pogodbe pričeti. Ravno to je tudi sveti oče piemonteškimu poslancu rekel. Kar sar-dinsko vlado zadene, bi se bila rada temu tirjanju podvergla, al upala se ni zoper de-mokratiške časopise se upreti, ki se nad nad-škofam hudujejo. De bi bila toraj demokrate in papeža zadovolila, je poiskala med postavami stare vlade tisto, ktera je sodniške senate opravičila, se v cerkvene zadeve vtikati. Na podlagi te postave, ktera je po dani vstavi dvignjena, je višji sodništvo nadškofa iz dežele sognalo in mu posestva vzelo.
Iz tega meni ministerstvo sledeče prednosti si pridobiti.
Pervič bo njegov poslanec kardinalni komi-sii rekel, de so se želje papeža spolnile ker se je nadškofu svoboda dala: kar pa njegovo posestvo zadene,bo njegov naslednik 100,000 frankov na leto vžival. Drugič se je ljudstvo s tem nekoliko bolj zadovolilo.
Res je, de ravnanje vlade ni vstavno. 'Al na Piemonteškem še niso tako prebrisani, de 3i spoznali, de bo vlada, ki zdaj dvignjeno postavo zoper nadškofa rabi, pozneje tudi zoper druge osebe, zoper svobodo ravno tako ravnala in vstavo vničila.
Ministerstvo je ravno to postavo tudi zoper kagliarskiga nadškofa rabilo. Mogel je deželo zapustiti in se je v Civitavecchia podal.
* Gosposke na otoku Sardinia so bile tako srečne, vendetti (kervavimu maševanju), ktera je že dolgo prebivavce „Sante Terese" in v tamošnjih krajih živeče pastirje razdvojila, zavolj ktere je mnogo kervi prelite bilo, konec storiti. Pod milim nebam se je čez 600 družinskih očetov zbralo, ki imajo v tistih krajih neomejeno oblast nad svojimi, in za mir in red skerbe, in so prisegli vse nasprotno razžalenje pozabiti in stanovitni mir skleniti.
Francoska. 4. oktobra je bil zopet pregled vojske. O resnici novice , dc so hotli vojašino z jedjo in pijačo sebi pridobiti, sini se hotel prepričati, kteri se mi je le preres poterdila. Predsednik meni tako vojake sebi pridobiti. Nevem če mu bo stekla ali ne. Pri pijači se marsikaj govori pa vunder nisem druziga slišal kakor pesmi, ne politiškiga ampak prav zaljub-Ijeniga zapopadka. Neki vojak, ki ga je, že vinjen, en kozarčik v zdravje republike zver-nil, je le veselje tovaršev obudil, ktero je bilo kmalo tudi med gledavci. Vojvoda Changar-nier je zoper take delitve. To prav očitno pokazati se je koj po dokončanih vojaških vadilih preč podal.
V „Journal desDebats" je pismo grofaMoleta, ki pokaže, kako resno on od naših zadev misli, natisnjeno : „Skušal bom še enkrat vse misli ze-diniti". Prav jc,de misli, de je to grozna naloga, tode on je pač ne bo končal. Elisče je poln strahu zavolj Moletove samotnosti. Elisče se boji brez potrebe. Mole je prav razdraž-Ijiv, verh tega se tudi nekoliko njegovih nasvetov ni spolnilo. Zabavlja zavolj tega nekoliko, pa preveč jc dela vajen, zatosemende ne bo čisto v samotnost podal. „Bulletin de Pariš" te čerte v njegovem značaju ne vidi, torej napak govori od njega.
Poglavar bele gore Larochejacquelin je sklenil, spačen od prijatlov, svojiga druziga pisma ne natisniti dati. Škoda bi bilo ako bi ga ne bil dal. Po otročje razodene marsikako imenitno reč.
Naznanjena je že sprememba, ki bo ministerstvo kmalo zadela, po kteri ne bo nika-koršne politiške prekucije. Predsednik pa svoje zveste prijatle v zbor kliče.
„Le Pays" govori: Ministerstva čakajo spremembe, ki pa vlade in politike ne bodo nič zadele. Visokih mož vlada ne potrebuje, še le nevarni bi ji znali biti zavolj nevošljivosti in zavida družili. Izvcrstni mož v okrogu ver-lih delavnih vradnikov bi bil naj bolji ministerstvo.
Kdo bi pa ta izverstni mož biti utegnil? Menim de Mole-ta mislijo, na kteriga se zdaj zlo zanašajo. To ni napak. Vender ne vem, če bo on kaj koristovati zamogel pri tej reči. Po nasvetovanem načertu bi imel Mole predsednik ministerstva biti. Dvomim, če se bo Mole podati hotel.
Monlalivetovim bukvam se čudijo zlo zlo. Napis imajo: „Kralj in civilni list". Opombe vredno rozodetje sc v tih bukvah najde. Dalje sledi v prihodnem mescu.
Zdi se, de se jc sreča Lamarlin-oviniu načertu azjatskih naseljencov po robu postavila Govori se od družbe akcij. To bo narobe v sedanjem času.
Ni še davno, kar je policija premoženje ka-liforniške družbe konfiscirala in zlo ostro čuje nad vsako rečjo, ki si ji nevarna zdi. Novice iz Sardinije so nam znane. Posre-
dovanje je zdaj skorej nemogoče. Nekdo, ki iz Piemonteškiga pride, mi pripoveduje, de tralj vse stori, si kraljestvo podkopati; njemu druziga ni mar, kakor njegove veselice.
Azeglio vidi nesrečo in si ne prizadeva jo ustaviti. Prekucija se z urnimi petami bliža.
(Reichsz.)
# Predsednika republike so v Faubourgu Saint Antoine slabo sprejeli. Nadškof Fran-zoni je prišel v Lyon in bo tam ostal.
Razne naznanila.
—	Kolera je po Dolenskiin huda. V Novim-mestu jih neki umerje na dan po 7 —■ 12. V (Mirnipeči) po pet v eni hiši — tudi gospod kaplan so nevarno bolni. Pri Trcb-nim je tudi huda, po 4 na dan grejo v večnost. Molitve se očitno opravljajo, pro-cesje derže, za odvernitev te sovražnice člo-veškiga življenja. V Šentruperski fari je ponehala in se doli proti sv. Trojici vleče. (Nov.)
—	Iz Celja se piše „Nov." 5. oktobra. Naše mesto danes v velikim jezeru stoji. Po večdnevnim deževanju so Savinja in druge vode tako velike priderle, de je čez noč do 4. t. m. strašna povodenj vstala. Kakor daleč oči zagledajo, je žalibog! vse v vodi. Kar je žita in sočivja še na polju bilo, je vse pokončano. Huda bo zima in dragota gotovo še večji.	(Nov.)
—	Njegovo veličanstvo svitli cesar je prišel o. oktobra v Insbruck.
—	„Pešti Naplo" pripoveduje od sledečiga poskušeniga samomora:
Mladeneč, ki se jc že naveličal živeti, gre na pokopališe in se v persi ustreli ter na kup pade. Rana pa ni bila smertna; ko se spet zave, vzame še enkrat samokres, ga nabija, de bi se še enkrat ustrelil. Ljudje pa, ki so slišali strel, skupej privrejo in mu sa-mokrez vzamejo. On rano z perstam razširi, de bi kri hitreje tekla. Ljudje ga v bolnišnico spravijo. Predenj se je šel ustrelit, je še od svojih prijatlov, od vsakiga posebej slovo vzel in rekel, de se bo na daljno pot podal. K ta-kimu sklepu ga pa ni obup pripravil in tudi ne slaba vest, ampak jeza, de mu je osoda vedno sovražna in de se zanaprej ne ve kam oberniti.
—	Iz Dubrovnika se v »Glasnik dalmat." piše. Mali grad Ston, kteriga je naj strasnejši šiba, potres zadel, je iskal pomoči poln zaupanja pri svojih bratih Dalmatincih, ktero je tudi v svojem tužnem stanju dobil. Zaderska občina je poslala nesrečnim 114 gold. in 13 kr., občina Obrovska 7 gold. in gosp Urban Bogdanovič škof Evropee 10 gold.
Za resnico, ako je kak narod zaslušil, de se mu v nesreči pomaga, so to gotovo zaslužili stanovavci Stona. Poderte hiše je z noviga potres v razvaline poderl, cele rodovine so brez strehe, poglej, kamor koli ti je drago, povsod je nesreča in žalost, de človeku serce poka.
—	V ogerski vojski je prišlo z vsimi skupej 150 do 200,000 ljudi ob življenje.
—	Iz Ranata se piše, de se je cena žita v kratkem zlo ponižala. Mnogo ladij stoji na bregeh Tise in Donave, ki so namenjene na Horvaško žito peljati in zavolj plitve vode ne morejo naprej odriniti.
—	Njegovo veličanstvo, cesar Franc Jožef je blagovolil solnograškimu deželnimu poglavarju 1000 gold. podeliti, de jih bo med uboge solnograške kronovine razdelil.
—	Njegovo veličanstvo cesar je 5. t. m. ob 1'/a popoldne v Insbruck prišel, se pa ni dolgo ondej mudil, ampak je naglo v Bregenc odšel. Če se bo po pogovoru skoz Terst ali skoz Pintzgau in Pusterllial nazaj podal, še ni znano.	_
Tan Tvardovski.
(Polska pripovedka.)
Pan Tvardovski je bil šlahncga stanu. Vsa Krakova zemlja ga je poznala dobrega zdravnika i umetnika, od kiga so menili da vse zna, samo mertvih buditi ne.
Pa nesreča i lakomnost časti ste ga tako dalječ gnale, daje hotel več umeti od druzih poštenih ljudi i zoper smert pomočka iskati, menda ker se mu smert ni kej prilegla.
Čepel je noč in dan nad starimi vampastimi knjigami, o polnoči je hodil v Podgurshje, hudobnega duha klicat.
Hudič se mu kmalo prikaže; se s Tvardov-skim pogovarja, se vsede na rep opert, dene listek papirja na koleno, ter začne bez neha-nja čudopolne čačke risati. To je bila namreč zaveza s hudičem, ki je jo Tvardovski s ker-vjo srednjega persta podpisati moral. Zapo-padek zaveze je bil: „Hudobni duh ni smel ne truplu ne duši Tvardovskega škodovati, drugači ko bi se kdej v Bimu sošla, sicer je bil Pan (gospod) v vsi zemlji prost; hudič ga je moral pa vselej i povsod poslušati, i na njegov ukaz se podati, kamor bo koli hotel."
Koj je zapovedal Tvardovski hudiču vse srebro Polske zemlje v Olkuš spraviti, potem zaklad s zemljo i peskom dobro pokriti.
Odmah se je volja Pana spolnila, i Olkuški rudnik se je odperl. Potem mu zapove visok hrib z imenom peskova skala prestaviti, tako namreč da bo verli doli i podnožje hriba gori obernjeno. Tudi to se zgodi. Obernjeni hrib še danas stoji, pravi se mu sokolova skala.
S hudičevo pomočjo je Tvardovski čudne reči počenjal: jahal je namalane konje, je letal pod nebom bez perut, je jezdil petelina, pa je hitreje šel na njemu kakor bi nar huje-ga jahača pod sabo imel; vozil se je v čolnu v nar večem viharju nasproti reke bez vesla i bez jadra itd.
Necega dneva sreča lepo černooko deklico. Vname se zanjo v goreči ljubezni. Njej pa ni bilo ravno veliko za moške mar i je bila sklenula temu v zakon podati roko, kdor bo vganul kakšno živalico nosi v pušci zaperto.
Tvardovski se spremeni v cunjastega berača, ter se bliža neusmiljeni lepoti.
Ona pa začne peti:
„Kdor vgane kakšno živalko imam Temu jaz v zakon roko podam."
„ Bučelica je! " odgovori Tvardovski, i glej roko termaste samoglavke prejme. Po svoji volji si je Tvardovska v Krakovem na velicem tergu hišico sozidala, ter je z lončarsko posodo kupčevala.
Glej kar se njeni mož pripelja lepo oblečen, kakor nar lepši Pan, ž njim velika množica služabnikov, kterim zapove vso lončeno posodo pobiti. Tvardovska ga je zlo zmerjala i ves svet v svoji jezi klela zavoljo zgube svojega imetja. On pa v visoki kočiije hotel smeha počiti.
Drugi bart je Tvardovski globoko zamišljen po gojadu hodil. Sreča ga zlodej ter ga mora v Hi m podati se. Tvardovski pa ga je tako zaklel, da je zlodej tako prestrašen pobegnul, da se še ozreti upal ni.
Beže pa se hudoba pomisli, izruje smreko s korenom, jo verže za Tvardovskim ter ga v nogo hudo rani.
Od tih mal so ga „krulj evega Tvardovskega" imenovali.
Dolgo je že pekel Tvardovskega čakal. Ko se je vragu dovelj zdelo, pride k njemu v podobi žlahtniča, ga poprosi da bi šla v bližnjo vas bolnika obiskat. Tvardovski ni vedil da je bližnja vas Rim, i se k bolniku napoti. Ivo je čez prag zaznamovane hiše stopil, je priletela tropa sov, krokarjev, topirjev i druzih ponočnih ptičev na streho. Zrak je bil ger-dega krokotarja napolnjen.
Grešnik se 'ni nič dobrega nadjal. Popade v zibeli pred malo časom kerščenega otroka, pa ga hudobi v bran v naročju derži.
Komej je trenutje minulo, kar stopi moz v hišo, v trivoglatem klobuku, v dolgi suknji, kratkih hlačah dolzih nogovicah s trakmi i za poni. Pod klobukom je rog molil, iz nog so kremplji moleli i odzad je z dolgim repom migal. Bilje sam hudič ponj prišel; pa novo kerščeno dete je grešnika varovalo pred nje govo oblastjo. Po kratkem premiselku reče hudič:
„Quhl cogitas, domine Tvardovski? An nc-scis pacta nostra ? Verbum nobile debet esse stabile!(?)" *)
Tvardovski, da bi svoje besede ne prelomil položi otroka nazaj, zlodej je pa skoz dimnik ž njim zletel. Zmirom višej i višej sta bila od zemlje.
Tropa sov, vran, krokarjev, topirjev je niju spremljevala, strašno krokajoča.
Tvardovski se je na zemljo ozerl. Vasi so se mu zdele kot komarji, mesta kot muhe, Ivrakovo kot pajčevna. Žal je bilo Panu zemljo zapustiti, v sercu mu je kri znierznula od groze.
Kmalo so dosegli neizmerno višavo, kamor šelvarpatski orel svojih kril zdvignuti ne upa. Tvardovski dušne zavednosti še ni zgubil. Svoje zadnje moči zbravši zopoje lepo pesem v slavo Marije, ki je jo bil v letih nedolžnosti sam zložil. Dalječ po čistem zraku je do-nil glas. Pastirji na polju pri živini so dvigali oči v višino, od kodar je z viharnimi ob-aki pesem veršela. Pesem namreč ni grome-la v višavo, ampak k zemlji.
Tvardovski je vso pesem spel. Vidil je v svoje začudenje, da se ni ne više vzdignul ne niže padel. Bazzgubili so se peklenski to-varši, le samo glas hudiča se je se iz za ob-"sa slišal: „Tako boš visel do strašnega dneva poslednje sodbe!"
Kakor je takrat visel, visi Tvardovski še zdaj v zraku.
Beseda mu je na ustnicah umerla, nihče ga ne sliši. Stari ljudje njegovega kraja, ki jim vera gre, pričajo, da ni dolgo kar so pri vedrem mescu visoko černo pičico vidili. To je truplo Tvardovskega, ki bo tam gori viselo do strašnega dneva poslednje sodbe.
(Beilage z. Morgbl. d. Wienerz.)
Mohamedov vhod v sedmera nebesa.
(Po Washington-u Irving-u).
Ko so biliMuhameda njegovi prijatli, v hiši njegovega nekdanjega učenca Mutem Ibn Adi-a skrili, potem si je prerok zopet upal v Meko vernuti se. V dolini Naklali je imel čudna ra-zodenja i vedne prikazni, ki se vernim še zdaj čudne zde. Naj čudnejša je Muhame-dova nočna vožnja v sedmera nebesa, ki jo pobožni tako le pripovedujejo:
Bilo je polnoči. Ob tej uri hoče natura sama sebe v strašnih prikaznih zmagati. Vetrovi so tulili po černi noči, vsakaršni glas je vtihnul. Psi so se strahoma pod poslopje potikali, petelinje molčal, kakor bi bil pozabil ure s petjem oznaniti. Tulenje divjih zverin, krokdtanje kavranov kakor tudi šumljanje potokov i dihanje sapic je onemilo. Pocelistva ritvi je bil strašen molk. Gromoviti glas: ,Zbudi se iz spanja!" je proroka predramil, i pred njim je stal angelj Gabriel. Celo nebeškega posla je bilo svitlo, njegov obraz nježin i bel ko sneg, vlasje so se mu do tilnika spuščali, ko mehka svila; na obeh straneh je imel čudosvitli peruti; tankoravno telo mu je drago z biseri i zlatom prepreženo oblačilo odevalo. Pripeljal je preroku belo silno lepo kobilo, kije imela človeški obraz i konjske čelusti. Oči so ji bile kakor hiacinte, i so se bleskale kakor zvezde. Imela je solnčnimi žarki obdane peruti, na pozameznih udih njenega telesa so se žlahtni juveli i dragi kameni svetili. S to bliščobo ie vsacemu ogle-dovavcu oči zaperla. Zavoljo njene posebne hitrosti ji je bilo Al Borak ali blisk, ime.
Muhamed je hotel ravno zajezditi jo, kar plašna odskoči i razgatali začne.
„Bodi pri miru, Borak!" reče Gabriel, „i časti preroka božjega; nikdar te ni še človek jahal, kterega Aliah (Bog) bolj časti od tega!"
„Ah Gabriel" začne na enkrat z besedo obdarovana kobila govoriti, „me ni v starodavnih časih Abraham, prijatel božji, jezdil, ko je svojega sina Izmaela obiskal? Ali ni ta prositelj i srednik ljudi pri Bogu?"
„Tako je istina, o Borak, oznanovavec je prave vere, rojen v srečni /\rabii, po imenu Muhamed Ibn Abdallah. On je poglavar vsih Adamovih sinov, naj veličastneji vsih božjih poslov i cvetlica prerokov.
„Kaj misliš, Pan Tvardovski? Ne veš najine zaveze? Beseda pana, bi mogla biti der-žana!"
Vse stvari potrebujejo njegove prošnje, preden v raj pridejo. Na njegovi desni so nebesa, plačilo vsih tistih, ki ga poslušajo, na levi mu je ogenj Gehenne (pekla), da bo vse tiste požerl, ki njegovo vero zaničujejo."
Al Borak poprosi: „0 Gabriel! zarotim te pri Vaši splošni veri, prosi ga, tudi meni o dnevu vstajenja raj pridobiti!"
„Bodi bez skerbi Borak! reče Muhamed, da boš po mojih prošnjah v raj prišel."
Komaj je to izrekel, se mu že kobila ponižno pripogne, da bi preroka nase vzela, se dvigne s svojo težo ko pušica v višino, je derjala v skok, čez naj višji hribe proli Meki.
Ko so med nebom i zemljo leteli, Gabriel povzdigne glas, rekoč: Stoj Muhamed! stopi na zemljo, opravi svojo molitev, pripogni sc dvakrat do žemljice!"
Mož i konj sta se do tal spustila. Ko je molitev opravil, praša angelja: „0 prijatel i ljubček moje duše! zakaj sim moral tu moliti?"
„Ker je tukaj goraSinai, na kteri se je bil Bog Mozesu razodel."
Spet je zavsedel kobilo. Leteli so dolgo časa med nebom i zemljo. Na enkrat ga angelj spet ustavi, ter mu reče zopet moliti i dvakrat pripognuti se. Prerok ga posluša. Ko je odmolil ga popraša, kakor pervič, zakaj mu je tukaj moliti rekel.
„Ker je tu Betlehem," reče Gabriel, kjer je bil Jezus, Marijin sin rojen.
Ko je po zraku jahal, začuje na svoji desni glas, ki mu je te besede govoril: ,, Stoj! o Muhamed, stoj vsaj eno trenutje, da se s tabo, ki iz vsega serca tebi služim, pogovo-
rim
t«
Al Borak je tekel ko blisk, i Muhamed si ga ni upal ustavljati; vedel je da ni njegova ampak božja skerb kobilo ustavljati. Zopet zasliši na levi strani glas, ki ga je ravno tako ustavljal, Al Borak je letel i Muhamed ga ni prideržavai.
Pogleda pred se, kar vidi neizrečeno lepo, nesramno okinceno devico, ki ga je z nebeškim nasmehljejem k sebi vabila: „Le en sam hip postoj, da se tvoja nar ponižniša dekla s tabo pomeni! Umna žival zmirom leti v skok i Muhamed je ni ustavljal, ker je vedel, da le Bog ima oblast ustaviti jo.
„Prijatel Gabriel!" je rekel Muhamed, „po-vedi, kdo sta bila glasova, i kaj mi je blaga deklica hotla?"
Gabriel odgovori: „Pervi glas je bil glas Juda, ako bi ga bil poslušal, bi bilo vse tvoje ljudstvo od Jeruzalema zmagano. Drugi glas je bil Kristjanov. Tebe i ljudstvo bi bil kri— stjanslvu pridobil, ako bi se bil ti ustavil. Devica je bila svet, s vsim njegovim prilizova-njem, nečimurnostjo, z njegovimi zakladi i mesenimi veselicami. Ko bi jo bil poslušal, bi bilo tvoje ljudstvo zemeljsko sladnost namesto nebeškega blagoslova zvoljilo; bilo bi se, po tacem, večno pogubilo.
(Konec sledi.)
Ces. kralj, loterija.
Naslednje številke so vzdignjene bile: V Terstu 5. Kozoperska:
04. 53.	7». 31.
Prihodno srečkanje bo v Terstu 19. in 30. Kozoperska.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih
CJ
pisem 9. Kozoperska 1850.
Deržavne dolžne pisma po 5 » » » » 4 » » » » 4 Obligacioni avstrijanskih pod t in nad Anizo, čeških, morav-skili, silezkih, štajarskih, koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
od 100 (v srebrn) 95% 6
83
od 100 i
V. »
50 40
fW
Dnarna cena 8. Kozoperska 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 25'/, gld. Srebra	» » » » 18'/« »