53421

G3C»>E3 55^51 Ktš&Sl KSŠŽX5EI

Deteljica

ali

življenje treh kranjskih bratov
francoskih vojakov.

Spisal

Janez Cigler.

Četrti natisek.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

D.S.M.

1911 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.


ii/rea2\i|


Deteljica

' ali

življenje treh kranjskih bratov francoskih vojakov.

-E-

Spisal

Janez Cigler.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

—a—

Četrti natisek.

D.S.M.

1911.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

53421

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijštva.

Uvod.

ranjska dežela je bila od leta 1809. do
leta 1813. pod francosko oblastjo. Go¬
spodoval je v tistih letih siloviti francoski cesar
Napoleon I. S silno vojsko pridere Napoleon I.
leta 1809. v avstrijsko cesarstvo, vzame veliko
zemlje avstrijskemu cesarju in dobi v svojo oblast
tudi poglavitno mesto Dunaj ali Beč. Potem sta
francoski in avstrijski cesar sklenila mir; prišla
pa je vsa kranjska  dežela, Primorska, kos
hrvaške in kos koroške  Francozom v roke
Vse te dežele je Napoleon I. imenoval „Ilirijo“.

Napoleon je bil v vednih vojskah, zato je
potreboval veliko vojakov. Tudi Ilirci so morali

4

svoje fante dajati v vojake. Leta 1812. je začel
vojsko z Rusom; v ta namen je nagnal iz vseh
dežel svojega cesarstva vkup brez števila vojakov.
Strašne trume vojakov vsake vrste so se valile
v poljsko  deželo, iz poljske pa v rusko  proti
Moskvi, poglavitnemu mestu ruskega cesarstva.
K tej vojski je tudi vzel veliko Ilircev, ki so se
morali iti vojskovat proti Rusom, pa le malo jih
je prišlo srečno nazaj. Nekateri so bili ubiti,
večina njih je pa zmrznila v hudi ruski zimi.

Prvi del.

Oče Jožef P. da tri sine v vojake.

rav blizu Ljubljane je živel pošten mož v javni
službi, spoštovan od gosposkih in kmetskih ljudi,
Jožef  P. po imenu.

Jožef  P. je živel več let v zakonski slogi
srečno s svojo ženo Mico. Imela sta štiri zale in zdrave
fante. Dorasli so ravno ob tisti hudi francoski vojski leta
1812. Najstarejšega, Andreja  po imenu, in za njim Luko
vzeli so ob enem k vojakom. Tretji, Jakob,  je bil uče¬
nec in je ravno stopil v peto šolo. Ko Jakob vidi, da sta
mu dva brata že vojaka, misli si: „Saj vem, da jim ne
uidem; drugo leto pridem na vrsto, rajši grem letos sam.
Kjer sta dva moja brata, naj bom pa še jaz!“

Preden se gre zapisat, razodene svoj namen očetu,
rekoč: „Dragi oče! Dobro vem, da ste zelo žalostni, ker
sta vam bila ob enem dva sina, moja brata, vzeta k voja¬
kom. Dobro vem, da boste žalovali še huje, če vam po¬
vem, da se jaz mislim sam radovoljno zapisati v vojake.
Pa, ljubi oče, le pomislite, vojakom uiti mi ni mogoče, ker
drugo leto že dosežem leta, da me pokličejo k vojakom;
namesto da bi šel drugo leto, grem raji letos sam prosto¬
voljno, če vam je prav.“

Oče se zavzame in pravi: „Ljubi moj Jaka, kaj pa
misliš? Ali me tudi ti hočeš zapustiti? Dva tvoja brata,
zdaj vojaka, pojdeta po svetu, Bog ve kam! Vem, da ju
ne bom videl nikoli več; zdaj pa hočeš tudi ti mene, sta-

8

rega očeta, in mater zapustiti. Vse svoje upanje stavil sem
v te, zato sem te dal v šolo; zdaj, oh, v taki hudi vojski greš
pa k vojakom. Vtopil se bom v solzah prevelike žalosti.“

Jakob odgovori nato svojemu žalostnemu očetu: „Oče,
ne zamerim vam, da ste tako žalostni, zakaj kri ni voda.
Tudi meni je težko pri srcu, da morata moja dva brata biti
francoska vojaka; ampak ker je božja volja tako, vedno
mislim, mora že tako prav in dobro biti. Ravno iz ljubezni
do svojih dveh bratov mislim se sam v vojake zapisati, zato
da ne bosta prav tako močno žalovala, — smilita se mi. Ker
bomo pa vsi trije vkup, bomo eden drugega tolažili. Pa
brez vašega privoljenja, ljubi oče, vendar ne storim tega “

Oče umolkne na te Jakobove besede in premišljuje,
kaj bi rekel. Potem odgovori svojemu sinu: „Ljubi moj
Jaka! Žalostno je tvoje srce; vem, da ne greš rad k vo¬
jakom, in da storiš to le iz ljubezni do svojih bratov, zato
da boš videl, kako se jima bo godilo, in da boš meni vse
pismeno sporočil: pojdi tedaj v imenu božjem! Nerad te
pustim od sebe; grozno žalost in veliko bridkost čuti moje
srce, vendar ker toliko ljubiš svoje brate, pojdi torej ž
njima. E, kjer sta ona dva, naj še ta bode!“

Drugi dan se gre Jakob P. takoj v vojake zapisat in
prosi stotnika, naj ga dene k isti kompaniji, v kateri sta
njegova brata Andrej in Luka. Stotnik je to prav rad do¬
volil, ker je bil Jakob zal fant in je še kot učenec prosto¬
voljno prišel k vojakom. Jakob je kmalu znal orožje su¬
kati in vežbati se; tudi se je kmalu priučil francoskemu
jeziku, katerega je že v šoli malo znal. Postal je zato
kmalu desetnik ali korporal.

Vsi trije bratje iste kompanije, Andrej, Luka in Jakob
P. so šli s tisto strašno trumo francoskih vojakov, ki so
zagrnili ruske dežele kakor ptice roparice. Veselo so šli
naprej vrli francoski vojščaki, ker so se jim Rusi le vedno
umikali; le malokdaj so se jim postavili v bran. Vsi trije bratje
so šli vkup do ruskega mesta Smolenska. V tem mestu zboli
Andrej; moral je iti v bolnišnico, ker ni mogel več naprej.
Luka in Jakob jo mahneta z drugimi tovariši proti Moskvi.

Andrej P., bolnih v Smolenshu, strežaj generala 1

Andrej P. je v Smolensku dobil hudo vročinsko bo¬
lezen; kar ganiti se ni mogel več. V bolnišnico ga zape¬
ljejo in po moči zdravijo; toliko mu pomagajo, da ni umrl,

vendar je zelo oslabel. Ko mu je že nekoliko odleglo,
pripeljejo v bolnišnico zalega mladega generala J., kate¬
remu je zdrobila ruska krogljica popolnoma spodnje rebro
na desni strani, da je komaj ostal živ. Zdravih strežajev
ni bilo v bolnišnici, ker so vsi morali iti v boj; general J.
pa, zelo ranjen, je potreboval posebnega strežaja. Andrej
je bil tedaj odločen, ker je bil prišel že malo k moči, da
ima generalu J. streči v bolezni in ga prekladati. General J.
je bil plemenitega stanu in tudi Napoleon sam ga je spo¬
štoval. Lepo in skrbno mu je stregel Andrej, kar je le
mogel. S časom se je dobro navadil francoskega jezika,
ker je vedno moral govoriti z generalom, general pa dru¬
gega ni znal kot francoski.

Grozno se je tožilo generalu po njegovi domovini.
Večkrat je tožil svojemu strežaju: „Glej Andrej, kako ža¬
losten je moj stan. Jaz sem daleč doma, prav iz Pariza
sem. Imam še očeta in mater; bogati so moji stariši, ve¬
liko imajo premoženja; jaz — jaz pa sem tukaj tako reven,
od vseh zapuščen, ranjen in trpim hude bolečine. Tukaj
v tuji ruski deželi bom moral umreti, težko bom kedaj še
videl svojo domovino, težko še kedaj objel svoje stariše.
Kaj mi pomaga, da so mi stariši pripomogli toliko, da sem
general, ko sem pa zdaj tako zapuščen in v taki nadlogi.
Oh, ako bi moj oče in moja mati vedela, kako se mi godi,
gotovo bi se milo zjokala, toda tega jima še sporočiti ne
morem iz tega pustega, mrzlega kraja!“

Lepo je Andrej tolažil ranjenega generala: „Plemeniti
gospod general, nikar preveč ne žalujte, ampak dajte se
potolažiti in spomnite se, da imamo dobrega Očeta v ne¬
besih, kateri nikogar ne zapusti in vsakemu rad pomaga,
kdorkoli v njega zaupa. Trdno zaupajte v dobrotljivega
nebeškega Očeta in videli boste, da bo vaše nesreče kmalu
konec. Glejte, meni se ravno tako godi. Tudi jaz imam
še stariše, daleč sem od njih, doma sem iz Ljubljane, po¬
glavitnega mesta ilirske dežele. Nisem sicer ranjen, kakor
ste vi; a huda vročinska bolezen me je položila na postelj,
da sem komaj ostal pri življenju. Trdno sem zaupal v
Boga in ga prosil iskreno, da bi me še ne poklical v
mladih letih s tega sveta. Bog se me je usmilil in zopet
sem ozdravel. Ravno tako boste tudi vi še ozdraveli in
videli svoje stariše, zaupajte le trdno v Boga!“

General pravi nato: ,,Andrej, ti me prav lepo učiš;
vse ti verjamem, ker takih lepih besed mi še nikdo ni

8

povedal kakor ti; pa vidiš, moja rana je prevelika, težko
da se mi zaceli, Boga pa tudi ne morem prositi, ko ne
morem moliti zavoljo velike bolečine."

Andrej nato pravi: „Dragi gospod, vi ste učen mož;
zvedeni ste v vojaških in tudi v drugih učenostih, sicer
bi ne bili postali general; pa ne zamerite, če vam rečem,
da se krščanskega nauka še niste kaj dosti naučili, ki je
vendar vsakemu kristjanu zelo potreben."

General pravi: „Andrej, prav praviš, resnico govoriš.
Ne zamerim ti, temveč hvaležen sem ti, da me tako lepo
opominjaš. Res je, dokler je človek zdrav, pač malo misli
na Boga, posebno v vojaškem stanu; nesreča še le človeka
uči, da naj išče pri Bogu pomoči."

Andrej zdaj svetuje generalu, da naj le iz srca vzdi¬
huje k Bogu in ga s trdnim zaupanjem prosi zdravja. Ge¬
neral posluša rad vse, česar bi v zdravju še slišati ne bil
hotel, in zmanjševale so se bolečine njegove rane.

Nekega dne gre Andrej za svojega bolnika iskat boljših
jedi, pa dobi le malo in še to težko. Ves plašen in prepa¬
den pride v bolnišnico nazaj in reče svojemu generalu:
„Gospod, kaj bo? Kako bomo bežali? Vedite, naša vojska
je izgubljena; zvedel sem za gotovo od takih, ki so pri¬
bežali iz Moskve. Rusi so veliko mesto Moskvo požgali;
naši vojaki nimajo ne jesti, ne strehe, Rusi pa jih v tej
hudi zimi neusmiljeno pobijajo in lovijo. Vse se pomika
nazaj proti nemškim deželam. Rusi pritiskajo za našimi in
jih podijo neusmiljeno. Naš cesar Napoleon je zapustil svoje
vojščake v največji nadlogi in največji stiski in jo pobrisal
na Francosko."

General se grozno prestraši tega žalostnega sporočila
in reče: „Oh, zdaj vidim, da je moja nesreča prikipela do
vrha. Ruski meč bo storil konec mojemu življenju in moje
truplo bo gnojilo rusko zemljo. Ljubi Andrej, ker si meni
tako dober in tako postrežljiv, naj ti Bog obilo povrne
vse to, kar mi dobrega storiš, če ti jaz ne bom mogel
povrniti. Če pa ostaneva pri življenju, povem ti, da hočem
zvesto povrniti ves trud in skrb, ki jo imaš z menoj. Pro¬
sim te, pojdi hitro iskat voznika, da se odpeljeva, preden
ne prigrmi velika vojska za nama. Obljubi vozniku dobro
plačilo, saj imam še nekaj skritih zlatov, všitih v oblačilu."

Andrej gre, išče dolgo časa in najde vendar usmilje¬
nega moža, ki odpelje za veliko plačilo bolnega generala
in njegovega strežaja iz mesta.

9

General in njegov strežaj ujeta.

Usedeta se na sani general J. in njegov strežaj; toda
general je mogel le ležati. Dva urna konjička dirjata naglo
po poljski deželi proti mestu Vilni.  Vedno je general želel
priti do Vilne, potem je mislil, da pride kmalu na Nemško
med dobre, usmiljene ljudi. Že pridirjata blizu Vilne, kar
prijaha od strani deset strašnih kozakov, ruskih konjikov.
Kozaki ukažejo vozniku, da vozi vstran proti daljni vasi.
Tam odloži voznik generala in strežaja. Kozaki mu nič ne
storijo, ukažejo mu le, da se naj vrne domov in mu ostro
prepovedo, da ne sme prevažati Francozov proti nemškim
deželam; če ga še enkrat dobijo v tem opravilu, bo precej
ustreljen. Generala in strežaja denejo v revno in pa mrzlo,
nič zakurjeno bajtico. K sreči kozaki niso vedeli, da je
ranjeni vojak general, ker je bil zavit v strgane cunje;
Andreja pa je prosil, da bi nikomur ne povedal, da je bil
njegov gospod general. „Le vedno govori," reče mu, „da sem
tvoj tovariš, sicer bodo kozaki neusmiljeno ravnali z menoj.“

Kozaki so šli ponoči po drugih potih in po drugih
opravilih. Oba jetnika so v bajtici pustili brez vse straže,
ker so videli, da uiti ne moreta, ker sta oba nadložna, eden
zelo ranjen, drug pa slaboten. Ponoči vidita jetnika, da ju
ne straži nihče. Tu pravi general Andreju: „Glej, kako
lahko bi zdaj midva ušla, da bi jaz le malo mogel hoditi.
Bog ve, kaj bodo zdaj Rusi storili z nama, Bog zna, kam
naju poženč. Vem, da usmiljenja ne bo, ker nas zelo so¬
vražijo, da smo prišli v njih deželo.“

Andrej pravi: „Tudi jaz se tega močno bojim, pa naj
bo kakor hoče, le Bogu se izročiva; on, dobrotljivi nebe^
ški Oče, naju ne zapusti, če trdno v njega zaupava in ga
prosiva. Ne žalujte, dragi moj gospod! Kar bo vam, to bo
meni; ne zapustim vas ne, dokler mi bo mogoče pri vas
biti in vam streči, ker smilite se mi.“

Te besede Andrejeve so generala tako razveselile, da
je občutil v sebi toliko moči, da bi poskusil z Andrejem
zbežati in se odpraviti na cesto, s katere sta bila odpeljana.
Upala sta tam dobiti druzega voznika, ki bi ju pripeljal
do Vilne, in potem bi se že spravila na Prusko. Andrej
precej privoli v generalovo misel, gre iz bajtice, ogleduje
in pazi, če bi kje ne ugledal kake ruske straže; ker pa
nikjer ne ugleda nikogar, gre nazaj in reče generalu:
„Gospod, nikogar ni, da bi nama branil. Ako si upate kaj

10

hoditi, vsaj malo, pojdiva, beživa, morebiti je zdaj ravno
prilika, uiti hudi nesreči; na me se boste naslonili, pa
pojdeva počasi, Bog naju bo v  spremljali General napne vso
moč in se spravi na noge. Čeravno težko, vendar naslonjen
na svojega Andreja gre počasi proti cesti v temni noči.
Ko se ni mogel več prestopiti, zadel ga je Andrej na rame
in ga nesel in hitel ž njim, kar je mogel, da sta prišla
pred dnevom do ceste. Srečno in brez vsega napotka do¬
sežeta cesto in se vsedeta oba zelo trudna; hiše pa tam
ni bilo nobene. Kmalu ugledata po cesti več francoskih
vojakov, ki so bežali pred kozaki, in jih vprašata, kako
je z vojsko. Pa nista zvedela drugega kot to: vsak beži,
kdor more in kamor more; vse je izgubljeno. Kmalu se
pripelje velik voz s štirimi konji, poln bolnih in ranjenih
vojakov. General prosi, da bi ga vzeli na voz in peljali s
seboj v Vilno. Prostora že ni bilo na vozu; ker so pa
bolniki spoznali svojega poprejšnjega generala, vzamejo
ga vendar na voz in ž njim tudi Andreja.

V Vilni so že tudi zvedeli, da se vrača vsa francoska
vojska, da je Moskva požgana, da vojaki trpijo grozen
mraz in veliko pomanjkanje, in da se Rusom ne morejo
več v bran staviti; vendar še ni šlo vse tako križem, kakor
v drugih krajih bliže Moskve. General je najel v Vilni za
dobro plačilo voznika, da je njega in Andreja odpeljal v
mesto Kraljcvec (Kčnigsberg) na Pruskem. Odondot piše
general svojim staršem v Pariz, prosi, naj mu pošljejo
denarja, da bo mogel priti s svojim služabnikom domov,
in pove obkratkem, kako hudo se godi Francozom, ker jih
Rusi strašno podijo iz svoje dežele.

Preden je pretekel mesec, dobi general J. od svojih
staršev iz Pariza zadosti denarja, da se je mogel po poštah
skozi nemške deželo peljati na Francosko. Ko je prišel
general do Draždan, reče mu Andrej: „Vi greste zdaj na
Francosko v svojo domovino, jaz pa pojdem v Ilirijo, svojo
domovino ; ločiti se morava torej; jaz ne grem z vami
naprej.“

General odvrne žalosten Andreju : „Ljubi moj Andrej,
lepo te prosim, ne zapusti me 1 Dobro vem, da nisi več
dolžan streči mi, pa Andrej, poslušaj moje besede: Ti si
bil meni zvest in me nisi zapustil v hudih nadlogah, ne
zapusti me tudi zdaj, hvaležen ti bom vekomaj. Ne boj se,
ne bom nikdar pozabil dobrot, katere si mi storil; preskrbel
te bom, dokler boš živ. Posebno sem ti hvaležen, ker si

11

me učil Boga spoznati in vanj zaupati. V Boga sem za¬
upal, kakor si me ti učil, in Bog se me je usmilil in me
rešil iz sovražnikovih rok. Andrej, kjer bom jaz, tam boš
tudi ti; ne pojdeš več od moje strani, dokler bom živ. pri
meni boš povsod.“ Prošnji tako blagega gospoda se Andrej
\Ma.

Andrej F. u Parizu.

Po dolgih dneh se pripelje general J. z Andrejem v
Pariz, poglavitno mesto francoskega cesarstva.

Neskončno je bilo veselje staršev mladega generala,
da še vidijo svojega sina, otetega iz tolike nevarnosti.
Srčno ljubeznivo so ga sprejeli v svojo hišo, kakor le
dobri starši morejo sprejeti ljubljenega sina. Z velikim
veseljem je bila napolnjena hiša žlahtnih generalovih star¬
šev. čeravno je njihov sin J. zdaj ranjen še moral leči v
mehko postelj, Andrej pa bil vedno zraven njega.

Mlad general je ob toliki postrežbi v hiši svojih
staršev hitro okreval. Rana se mu je dobro zacelila, smel
je zdaj glasno govoriti, poprej pa ni smel nobene besedice
glasno izreči zavoljo hude rane. V celi bolezni mu noben
drug človek ni smel streči kakor Andrej; brez njega se
general ni dal premakniti. Nekega dne popoldne sta bila
oče in mati pri postelji svojega bolnega sina, ki reče svo¬
jemu Andreju : „Ljubi moj Andrej, pojdi zdaj malo gledat
po mestu Parizu; da se pa ne izgubiš, dali ti bodo moj
oče svojega hlapca s seboj. Opravljen sem za danes, pusti
me zdaj samega, da se pogovorim s starši. Razgleduj se
po velikem mestu, katerega nisi še nikdar videl; ne bo
ti žal; videl boš marsikatere reči, kakršnih v drugih mestih
ni videti. Hodi brez skrbi, hlapec naj te spremlja, kamor¬
koli hočeš iti, da le zvečer prideš domov.“

Ne moreš si misliti veselja, kakor ga je imel Andrej
zdaj, ko je smel ogledovati mesto Pariz, in pa še hišnega
hlapca je imel za spremljevalca. Ves popoldan je Andrej
hodil po mestu iz ulice v ulico. Čudil se je, videč toliko
in takih reči, kakršnih prej še nikdar videl ni. Ves truden
pride zvečer domov ter lepo zahvali svojega gospoda, da
mu je dovolil toliko lepega videti.

Medtem, ko je Andrej ogledoval mesto, pogovarjal se
je general prav prijazno s svojimi starši in jim čisto vse
povedal, kako se mu je godilo v vojski, kako je bil ranjen,
kako 'ujet in po Andreju otet. Močno je hvalil svojega

12

služabnika in rekel staršem: „Sum moj Andrej me je ohra¬
nil pri življenju. Že bi bil zakopan v ruski zemlji, ako bi
mi ne bil on stregel tako ljubeznivo in radovoljno in pa
še z grozno težavo me rešil iz sovražnikovih rok. On je
zame postavil v nevarnost svoje življenje; gotovo sem jaz
njegov velik dolžnik. Prosim vas, ljubi moj oče in ljuba
moja mati, ne zaničujta ga, čeravno je nizkega stanu, mi
smo pa žlahtnega in imenitnega. Ne zamerite mi, da ga
toliko čislam; dolžnost me veže; hvaležni moramo vsi biti
za prejete dobrote. Ne zamerite mi, da vam še nekaj po¬
vem o svojem zvestem Andreju. On mi je v mojih groznih
stiskah in nadlogah govoril besede, kakršnih mi vi nikoli
niste govorili. On me je učil, da je le v Boga staviti za¬
upanje, Bogu se priporočati in le pri njem iskati pomoči.
Takih lepih in resničnih naukov bi jaz niti poslušati ne
bil hotel v svoji sreči, iz ust svojega služabnika Andreja
pa sem jih poslušal z veseljem, ohranil v srcu in zaupal
v Boga. Bog pa mi je pomagal in dopustil, da vas zdaj
spet vidim in se veselo z vami pogovarjam in radujem.“

Celi dve leti je bil general J. bolan, pa v celi bolezni
mu noben drug ni smel streči kakor le sam Andrej. Čez
dve leti, ko gospod ozdravi, ni nikoli nikamor šel brez
svojega zvestega Andreja, povsod ga je moral spremljati.
Ni se sramoval hvaležni gospod v najimenitnejši tovarišiji
imeti pri sebi svojega služabnika. Ta generalova hvalež¬
nost je tudi vsem dopadala.

Ko je general menil, da je že prav popolnoma zdrav,
pride mu nekega dne na misel jezdariti. Pokliče svojega
zvestega Andreja in mu reče: „Andrej, veš, ko sem bil še
zdrav in v vojaški službi, kako sem znal junaško jahati;
zdaj moram to spet poskusiti. Osedlaj *mi liščka, sebi pa
murčka, pripelji mi ju pred hišo, da ju zasedeva ter jezdiva
iz mesta sprehajat se v mestni gozd." Andrej pa molči in
le odmajuje. Ko gospod to vidi, vpraša: „No, kaj ti ni prav,
da se malo sprehajava ?“ — Andrej odgovori: „Meni je že
prav, pa vam ne bo prav! Vi še niste prav zdravi, vam je
bilo v vojski rebro prestreljeno, komaj se vam je zacelilo,
znate se kaj pretresti in nanovo obolite.“ — Gospod pravi:
„Andrej, zelo me veseli, da imaš toliko skrb za me, pa le
osedlaj, da zajahava."

Andrej osedla konja, kakor mu je bilo ukazano ; potem
zasedeta in odjahata, gospod naprej, Andrej nekaj stopinj
vedno za njim, proti mestnemu gozdu Boulogne (reci Bulonj).

13

Počasi jahata po veliki cesti, katera drži skozi veliki
mestni gozd. Kar zaslišita lajati lovske pse, kar je bilo
znamenje, da preganjajo divjo zver. Pasje lajanje se je
bližalo bolj in bolj. Naenkrat, ko se nista nadejala, priteče
velik volk, od psov gnan, in plane čez cesto ravno pred
generalovim konjem. Konj se ustraši volka, skoči vstran
proti jarku, zadnje noge mu spodrsnejo in konj in jezdec
ležita v precej globokem jarku, pa k nesreči tako, da je
konj ležal vrh jezdeca. General zavpije: „Oh Andrej, po¬
magaj, pomagaj, če ne, bo kmalu po meni!“ Andrej ves
prestrašen priveže svojega konjiča h grmu, skoči v jarek
svojemu gospodu pomagat, pa ni mogel sam nič opraviti,
ker je bil konj težak. Začne vpiti in klicati lovce na po¬
moč, kateri so tudi prihiteli in z Andrejem izvlekli iz jarka
konja in oteli gospoda. Gospod pa ni mogel več vstati, ker
ga je konj pritisnil na ravno tisto rebro, katero mu je bilo
v vojski prestreljeno. Andrej poprosi enega lovcev, da tako
dolgo ostane pri gospodu, da pride z vozom, po katerega
hitro zdirja domov.

Andrej doma nič ne pove, kaj se je zgodilo, ampak
ukaže kočijažu hitro napreči zložno kočijo in peljati, ka¬
mor mu bo pokazal, in mu reče konje priganjati, da prej
prideta na mesto. Lepo primejo zdaj gospoda vsi trije in
ga denejo v kočijo, da ga prav počasi pripeljejo domov.
Lovcu je pa podaril Andrej na gospodovo povelje pet frankov.

Ko se gospod pripelje domov, ukaže poklicati naj-
modrejšega zdravnika, naj pregleda, koliko je poškodovan,
ker mu zelo hudo prihaja. Zdravnik pregleda bolnika po
vseh tistih krajih, kjer so bile največje bolečine, in najde,
da je zlomljeno ravno tisto rebro, ki je bilo prestreljeno,
pa ne še prav trdno zarastlo; rana je bila velika in zelo
nevarna. Zdravnik pravi: „Gospod, ne upam se vas sam
zdraviti; pošljite še po kakega bolj učenega zdravnika,
kakor sem jaz, ali pa še po dva, da se posvetujemo, kako
bi se vam pomagalo. 41  Gospod pošlje po dva učena zdrav¬
nika ; ti ogledujejo bolnika, pa le zmajujejo z glavo, vendar
vsi tolažijo bolnika, da si bodo vse prizadeli, da ga spet
ozdravijo, resnice pa mu niso hoteli povedati. Medtem, ko
so bili zdravniki pri bolniku, je sedel Andrej v veži na
klopi v kotičku ves žalosten. Zdravnik ga ni videl noben,
ker se noben ni ozrl v tisti kot, in on je slišal vse natanko,
kaj so se zdravniki pogovarjali. Dejali so enoglasno: „Tega
bolnika ne bomo dolgo imeli, le obiskujmo ga pridno in

14

dajajmo mu zdravila in upanje, bogat je, dobro bomo pla¬
čani. Osmega dne bo težko dočakal."

Komaj so zdravniki odšli, že zapoje zvonček, s ka¬
terim bolnik kliče Andreja. Andrej priteče hitro k bolniku
in vpraša, kaj mu ukaže. „Pojdi hitro, Andrej, segrej mi
pšeničnih otrobov, zaveži jih v rute, ter mi jih gorke na
život priveži, tako so zdravniki ukazali." Andrej urno stori,
kar mu je ukazano, in prinese sparjene otrobe. Le on,
noben drug, mu je smel kaj postreči, ker je imel bolni
gospod vse zaupanje v svojega zvestega Andreja. Zraven
bolnikove postelje sedita oče in mati in jokata, ker vidita,
da je v nevarnosti bolnikovo življenje.

Tudi Andrej se usede bolniku k vznožju in čaka ka¬
kega povelja, da privzdigne bolnika ali pa mu kaj prinese.
Bolnik govori s tihimi besedami tako-le svojim staršem:
„Ne zamerite mi, da vam napravljam s svojo boleznijo to¬
liko žalost. Spoznam, da sem sam kriv svoje nesreče. Kaj
ne, Andrej, ko bi bil tebe ubogal, pa bi bil zdrav, ko bi
ne bil šel jahat."

Andrej vzdihne in pravi: „Res je to, gospod, ampak tudi
jaz bi vam zdaj rad nekaj povedal, če bi se vam ne zameril."

Bolnik pravi: „Andrej, govori zdaj vpričo mojih star¬
šev in povem ti, da vse rad storim, kar mi boš rekel, ker
sem prepričan, da mi ti le dobro hočeš."

„Ne prestrašite se, naravnost vam povem, iz te bo¬
lezni ne boste več vstali, ampak umrli boste, težko boste
osmega dne doživeli, zato vam svetujem, da se pripravite
na dolgo pot v večnost. To vem iz tega, kar so se menili
vaši zdravniki, ko so šli od vas. Sedel sem v vežnem ko¬
tičku, noben me ni videl, zato sem vse dobro slišal, kar
so govorili o vaši bolezni. Tega se vam nihče ni upal
sporočiti in pa zdravniki so še celo sklenili, vam ne po¬
vedati, da kmalu umrjete, da bi vas ne prestrašili. Jaz vam
pa povem, zato da se pripravite, ker vam želim iz srca le
vse dobro; zato želim, da bi vi po smrti bili bolj srečni,
kakor ste bili na tem svetu."

Na te besede se začneta oče in mati bolnikova na
glas jokati. Bolnik ju lepo prosi, naj gresta v drugo sobo
se razjokat. Andrej sam ostane pri bolniku. „Dragi moj
Andrej, praviš, da bom moral zdaj umreti, praviš, da bi se
pripravljal; povej mi, kako pa se naj pripravljam?"

„Kako ? Glejte, izpovedati se morate in pa svete za¬
kramente prejeti."

15

„1 kako sc hočem izpovedati, ko se še nikoli nisem
izpovedaval ?.“

Andrej pravi: „Pošljite po izpovednika, on vas bo
poučil, kako se morete prav pripraviti/ 4
Bolnik pravi: „Pokliči mi mamo !“

Mati naglo pride k bolnikovi postelji in ga prijazno
pop rasa: „Česa želiš, moj sin ?“

Bolnik ji odgovori: „Ljuba mamica, moral vas bom
zapustiti za vselej. Pripraviti se moram zdaj na dolgo pot
v večnost: vi pa me niste nikoli učili, kako se je treba
pripraviti nanjo. Nikoli me niste k izpovedi peljali, tudi
me nikoli niste učili drugih svetih zakramentov prejemati.
Zakaj me niste marali poučiti v toliko potrebnih resnicah!
Učit ste me dali vseh drugih posvetnih učenosti, katere mi
zdaj nič ne morejo pomagati, krščanski nauk pa ste po¬
polnoma zanemarili. Glejte, žalostno in grozno nesrečno bi
moral jaz zdaj umreti, ko bi me ne opominjal moj zvesti
služabnik Andrej. Mati, hitite mi po duhovnika, božjega
namestnika, dobrega izpovednika ! Prosite ga lepo, naj pride
k meni, da me pripravi, kolikor je mogoče. Čutim, da se
bliža konec mojega življenja. Mati, mati. kako ste spolno-
vali dolžnost svojega stanu!“

Te bolnikove besede so mater globoko zbodle v srce;
nič ni vedela na to odgovoriti, ker je spoznala svojo za-
nikarnost v vzgoji svojih otrok.

Vsa objokana in v žalost vtopljena ukaže hitro na-
preči kočijo in se pelje do slavnega pridigarja in dobrega
izpovednika Frančiška, korarja pri škofijski ali stolni cerkvi
Matere Božje. „Dragi duhovni gospod,“ nagovori ga ža¬
lostna mati, „lepo vas prosim, pojdite obiskat mojega bol¬
nega sina; zelo vas želi k sebi, da bi se z vami kaj po¬
govoril; grozno hudo mu je, ne bo dolgo živel, tako
nesrečno je s konjem vred padel v jarek. 44

Korar Frančišek pravi: „Že sem slišal o nesrečnem
padcu vašega sina. Žlahtna gospa, prosim vas, malo po¬
trpite in precej grem z vami vašega bolnika obiskat. 44

Korar poklekne pred podobo križanega Jezusa, opravi
kratko molitvico, vzame s seboj, kar mu je treba, in odide
z gospo do bolnika. Ko pride v hišo, poda mu bolnik vesel
roko in pravi: „Bog vas sprimi! Zelo me veseli in hva¬
ležen sem vam, da ste prišli k meni, da mi boste poma¬
gali pripravljati se na dolgo pot v večnost, zakaj pri koncu
je moje življenje. 44

16

Ves dan je bil korar pri bolniku, kateri je opravil
veliko spoved. Drugi dan so ga obhajali in prevideli z
vsemi svetimi zakramenti, bolnikom potrebnimi. Bolnik je
bil zdaj pokojen in ves udan v božjo voljo; lepo se pri¬
pravlja za smrt, nanagloma mu slabeje prihaja.

Proti večeru je bolniku malo odleglo. Andrej sam
sedi pri njegovi postelji in bolnik reče s slabim glasom:
„Andrej, kaj ne, da sem prav storil, ker sem te slušal in
poslal po izpovednika ? Kako lahko mi je zdaj pri srcu,
in nič se zdaj tako zelo ne bojim umreti kot prej.“

Andrej pomolči, potem pa reče: „Gospod, še nekaj

bi vam jaz rad povedal, ko bi me hoteli ubogati.“

„Kaj takega ?“

„Zdaj ste račun naredili z Bogom, naredite ga tudi s
svetom. Vi imate veliko premoženje, naročite, kako naj se
razdeli po vaši smrti, da vas ne bodo po smrti preklinjali,
namesto da bi za vas molili. Naredite oporoko." Bolnik
pravi: „Andrej, prav praviš. Dobro, da si me opomnil,

kmalu bi bil pozabil; tudi izpovednik mi je to priporočal.
Pojdi klicat mater, naj pridejo k meni."

Mati naglo priteče k bolnikovi postelji in vpraša:
„Kaj želiš, moj sin? Ali ti je zelo hudo?"

Bolnik pravi: „Vedno huje mi prihaja, zato vas pro¬
sim, ljuba mati, kakor ste mi pripeljali izpovednika, pri¬
peljite mi tudi pisarja, da zapiše mojo poslednjo voljo ali
oporoko."

Kmalu pripelje mati pisarja in naprosi tri priče, da
pridejo potrdit, kar bo bolnik naročil; vse je bilo po redu
opravljeno.

Drugi dan spet pride spovednik, ostane ves dan pri
bolniku, ga tolaži in ž njim moli. Zvečer ob peti uri umrje
general J. v najlepših letih svojega življenja. Starši so tako
žalovali za njim, da sta oče in mati kmalu drug za drugim
pomrla.

Naslednik mu je bil Avguštin, rajnega generala sestre
sin. Njemu je bilo od gosposke izročeno vse premoženje
rajnega ujca, pa mu je bilo tudi povedano, koliko da mora
od prejetega premoženja oddati drugim po poslednji volji.
Tudi zvesti služabnik Andrej je dobil izpisek, koliko mu
je odločil rajni general. Zapisano je bilo tako-le: „Nasled-
nik mojega premoženja mora mojega zvestega služabnika
Andreja P. do smrti pri hiši ohraniti, oskrbovati ga z vsem
potrebnim, s hrano, z oblačilom, in česar bo potreboval,

17

vse se v  mu mora dati, ne da bi bil dolžan, kaj delati pri
hiši. Če si kaj prisluži, bo to njegov poboljšek. Če bi pa
Andrej ne hotel pri hiši ostati ali pa če bi ga naslednik
ne hotel imeti pri hiši, mora naslednik dati Andreju vsako
leto štiristo frankov (po našem denarju blizu 400 kron).
Ako se pa Andrej oženi, dobiva njegova žena po smrti
svojega moža vsako leto polovico, to je dvesto frankov."

Novi Andrejev gospodar je bil od začetka prav dober
in prijazen, toda kmalu je pozabil, koliko dobrega je njegov
ujec prejel od Andreja.

Avguštin je začel kazati, da bi se Andreja rad iznebil,
odveč mu je bil že pri hiši. To Andrej dobro čuti, zato
reče nekega dne svojemu gospodu : „Vidim, da me že težko
gledate pri hiši; zato sem sklenil iti v svojo domovino na
Ilirsko. Dajali mi boste v denarjih, kakor vam je naročeno.
Prosim vas, imejte potrpljenje z menoj le še en mesec, da
dobim priliko ali kako tovarišijo, da ne bom hodil sam."

Avguštin reče: „Prav je, zadovoljen sem tudi jaz s

tem. Bodi tukaj še cel mesec, medtem ti bom tudi jaz
poiskal priliko, da odrineš na Ilirsko."

Andrej F. se pelje v Ameriho.

H koncu je že šel odločeni mesec, da bi Andrej
odrinil v svojo domovino, kar pride neki mlad trgovec,
Fleuri  (Flori) po imenu, posetit svojega prijatelja Avgu¬
ština in slovo jemat od njega, ker gre po kupčiji v Ame¬
riko. Fleuri tako govori svojemu prijatelju: „Veš, da sem
od mladega pri kupčiji in barantiji; tudi sem dozdaj vedno
imel srečo, da sem si pridobil nekoliko premoženja. Zme¬
rom me je mikalo videti Ameriko; zato sem najel veli k o
ladjo, nakupil sem raznovrstnega blaga, kakršno se lahko
poproda v Ameriki; pojdem poskusit in iskat sreče v
Ameriko. Vse imam že pripravljeno; v treh dneh mislim
odriniti, zato sem te prišel obiskat, ker ne vem, ali pridem
še srečen nazaj ali ne; na morju so velike nevarnosti.
Samo kakega zvestega človeka mi še manjka, da bi pazil
na blago v ladji, druzega bi nič ne imel opraviti. Dobro
bi mu hotel plačati, ako bi se smel popolnoma zanašati
nanj."

Avguštin pravi nato: „Prijatelj, spomnim se ravno
zdaj:  vem ti svetovati takega človeka, na katerega se smeš
v vseh rečeh zanašati, samo da bi le hotel iti. Andrej,

2

Deteljica.

18

zvesti služabnik mojega rajnega ujca, generala J., ta bi bil
prav zate. On misli Pariz zapustiti in koncem tega meseca
odriniti v svojo domovino na Ilirsko."

Fleuri želi videti Andreja in ga vprašati, ali bi bil
volje, ž njim iti v Ameriko. Avguštin pokliče Andreja in
Fleuri ga vpraša: „Kaj, ali res misliš zapustiti Pariz in iti
na Ilirsko?"

„Res.“

„Veš kaj, saj ti plačam, pojdi z menoj v Ameriko!
Gospod Avguštin mi je vse povedal, kako si zvest in ko¬
liko si storil rajnemu generalu. Če si volje, povej mi, ko¬
liko plačila hočeš za to, da mi boš pazil na blago, da se
nič ne pokaži. Čez štiri mesece upam že priti nazaj, potem
znaš iti, kamor se ti bo poljubilo."

Andrej premišljuje nekaj časa, kaj bi naredil, potem
pa pravi: „Eh, saj nimam nič zamuditi, grem, da vsaj

Ameriko vidim. Dali mi boste pa, kolikor se vam poljubi,
samo to si izgovorim, da me nazaj pripeljete."

Fleuri obljubi Andreju gotovo plačilo in da ga bo
tudi v štirih mesecih pripeljal nazaj, ako bo hotel. „Da bo
le blago prodano, poj deva precej iz Amerike nazaj v Evropo.
Če mi pa pomagaš v Ameriki nakupiti blaga, kakršno se
v Evropi lahko proda, ti bom za to posebej plačal, da le
ne pojde ladja prazna nazaj."

Vse je bilo že pripravljeno; čakali so samo še pra¬
vega vetra. Začel je pihati dne 19. sušca in 20. sušca je
odrinila ladja z Andrejem P. proti Ameriki. Veter pa ni bil
na celi vožnji ugoden, ker je včasih vlekel tudi nasproti.
Ladja se je pripeljala v Ameriko šele čez 60 dni in je ostala
pri velikem mestu Nov-Jorku. Fleuri gre iz ladje, Andreju
pa priporoči, naj dobro pazi na blago v ladji, da se ga
kaj ne pokrade. Fleuri gre po Nov-Jorku okoli trgovcev
in jim naznani, da je pripeljal lepega blaga iz Evrope na¬
prodaj. Kmalu so trgovci prišli na ladjo pregledovat. Andrej
je bil vsem postrežen in prijazen; vsakemu je razložil, kaj
je v tej ali oni skrinji. Kmalu je bilo nekaj blaga proda¬
nega po taki ceni, da je ob vseh precejšnjih stroških ka¬
zalo veliko dobička. Naposled pride Henrik Lauriston, naj¬
večji trgovec iz mesta, sila bogat mož, in reče Fleuriju:
j,Kaj boste blago na drobno prodajali! jaz kupim vse, kar
je še v ladji," in ponudi za blago toliko, da bo gotov
dobiček. Fleuri je vesel, da je blago tako hitro z dobičkom
prodal, in kar privoli in prodano je bilo naenkrat vse blago.

19

Andrej je zdaj pridno skrbel, da se je ladja izpraznila in
se blago spravilo v shrambo bogatega trgovca.

Pri tem opravilu pokazal se je Andrej prav umnega
in skrbnega barantača in se je močno prikupil Lauristonu,
ker je imel toliko skrbi, da bi svojega gospodarja obva¬
roval vse škode in mu pripomogel do večjega dobička.
Iskal je Andrej potem skrbno blaga, katerega bi njegov
gospodar nakupil v Ameriki, pripeljal v Evropo in ga tukaj
spet z dobičkom prodal. To je bilo velikemu trgovcu
Lauristonu posebno všeč in nekega dne reče Fleuriju: „Ali
je Andrej vaš služabnik ali vaš tovariš ali vaš sorodnik,
ker se toliko poteguje za vaš dobiček ?“

Fleuri odvrne: „Andrej ni ne moj služabnik, ne to¬
variš, ne sorodnik, ampak le spremil me je v Ameriko.
Vzel sem ga samo zato, da je pazil na blago. Vrne se spet
z menoj v Evropo, ker sem mu obljubil, da ga pripeljem
nazaj, kakor sem ga bil odpeljal."

Henrik pravi: „Ravno takega človeka bi jaz rad imel;
kaj se vam zdi, Fleuri, ali bi hotel pri meni v službo
vstopiti? Dobro plačo bi mu dal."

Fleuri mu odgovori: „Tega vam ne vem povedati;

vprašajte ga sami; toliko vem, da v Evropi nima zdaj
nobenega opravila."

Henrik ukaže doma napraviti dobro kosilo in povabi
nanj Fleurija in Andreja. Pri kosilu vpraša Henrik Andreja:
„Ali res misliš spet nazaj v Evropo odriniti ? Ali bi ne
hotel vsaj nekaj časa tukaj ostati in v službo stopiti pri
meni ? Zelo potrebujem takega človeka, kakor si ti. Dati
ti hočem, kar je prav. Če ostaneš pri meni, izučil se boš
dobro v kupčijstvu, ker vidim, da imaš brihtno glavo; to
ti zna danes ali jutri dosti pomagati."

Andrej nekoliko pomolči, potem pravi: „Vidim, da
ste dober in pošten gospod; naj bo, ostanem pri vas, toda
s tem pogojem, da ostanem samo eno leto, in vi se zave¬
žete, da me daste koncem leta na svoje stroške spet v
Evropo prepeljati. Ako ste zadovoljni s tem pogojem,
ostanem, če pa ne, nič hudega zato, se pa odpeljem nazaj
v Evropo z gospodom, ki sem se ž njim pripeljal v Ame¬
riko." — Trgovec Henrik nato Andreju kar roko poda in
pravi: „Mož beseda, že velja; le sezi mi v roko, popol¬
noma sem zadovoljen z vsem, kar si si izgovoril. Jaz imam
več ladij na morju, vsak mesec gre gotovo ena ali druga
v Evropo, brez skrbi in brez vseh stroškov te postavim

20

v Evropo; ako boš pa hotel pri meni ostati še eno leto,
pomenila se bova ob letu. Plačo za prvo leto ti pa dam
tako-le: v denarjih boš imel sto dolarjev, obleke kolikor
je boš potreboval, hrano in stanovanje boš pa imel v moji
hiši."

Andrej pravi zdaj Henriku: „Gospod, vse bo prav,
samo to ne vem, kako bo, ker vašega jezika ne znam, ne
znam druzega, kot slovenski, francoski in pa nemški, pa
kaj to, ker vem, da tukaj ni nobenega Slovenca.“ — Henrik
pravi: „Tega se ni treba bati, ravno takega človeka potre¬
bujem ; naš jezik boš pa kmalu znal, hitro se ga boš navadil."

Andrej stopi precej v službo pri Henriku. Obnaša se
pridno in pošteno. Poslušen, skrben in varčen je bil v
vseh rečeh in Henrik je imel posebno veselje nad njim.
Zvest je bil Andrej svojemu gospodarju tako, da je raje
sam trpel kako majhno škodo, kakor da bi se bila gospo¬
darju naredila najmanjša škoda. Henrik je imel zavoljo
svoje velike kupčije še dvanajst drugih služabnikov, toda
nobeden mu ni bil tako zvest in tako vdan kakor Andrej.
To je Henrik kmalu spoznal; zato ga je tudi najbolj čislal
in mu konec leta zaupal že taka opravila, kakršnih bi ne
izročil nobenemu svojih služabnikov. Vsi tovariši so kmalu
spoznali, da ima Henrik Andreja najraji, zato so mu bili
nevoščljivi in so ga pisano gledali. Andrej pa se za vse
to ni nič zmenil in je še bolj pridno in zvesto opravljal
svojo službo. Zaničevali so ga tovariši in rekli: „Andrej
se hlini in se tako zvestega in pravičnega kaže našemu
gospodu zato, da bi nas vse v zamero spravil in na§"po-
črnil — pa ga bomo že s poti spravili" itd.

Ta naklep je Andrej natanko zvedel po tovarišu, s
katerim je bil vedno še nekoliko prijatelj. Nekega dne gre
Andrej h gospodu in ga prosi, da bi rad sam govoril ž
njim. Brž vede gospod Andreja v samotno izbico in mu
reče: „No, Andrej, kaj mi boš posebnega povedal ?“

Andrej odgovori spodobno in pohlevno: „Dobri go¬
spod, prav rad sem pri vas, zato ker vse pošteno in po
pravici ravnate, toda povedati vam moram, da bom težko
aostal leto, moral bom že poprej zapustiti vašo službo."

„ Zakaj ?“

„Zavoljo tovarišev, kateri so me začeli zelo sovražiti
in me grdo gledati. Pravijo, da se vam le prilizujem, da
sem hinavec, in Bog ve, kaj še vse; vrhtega žugajo, da me
spravijo s poti. Raje sam grem, kakor da bi me s slabim

21

imenom od hiše odganjali. Ne zamerite gospod, da vam to
potožim in vas prosim, da me izpustite iz službe. Če tudi
ne dobim nikjer službe, naj se mi godi kakor hoče, kri¬
vice ne bom nikdar delal. Gotovo je, kdor drugim ni zvest,
tudi Bogu ni zvest.“

Henrik pravi ves togoten: „Andrej, zakaj mi nisi že
poprej tega povedal ? Povem ti, ti ne pojdeš od hiše, pa med
vami tudi ne trpim razprtja. Pojdi z menoj v pisarno in po¬
vej mi, kateri tvojih tovarišev so tvoji največji sovražniki. 4 '

Andrej tri posebno imenuje in Henrik jih veli pri tej
priči poklicati v pisarno ter jim tako govori: „Ali veste,

zakaj sem vas poklical ?“

„Ne vemo . 44

„Zato, da vam povem star pregovor, ki ste ga gotovo
že večkrat slišali, in ta je: Kdor drugim jamo koplje, sam
vanjo pade. Tu imate plačilo, kar vam gre, in v moji službi
ne boste več, ampak še danes se mi spravite iz hiše . 44

Žalostni so bili vsi trije in osramočeni, ko so morali
nagloma zapustiti dobro službo, toda bili so sami krivi.
Nevoščljivost ali zavist vedno škodi človeku. Od zdaj so
Andreja spoštovali vsi služabniki, niso mu več žugali,
ampak bali so se ga. Vesel je živel Andrej, z vso močjo
stregel svojemu gospodu in opravljal svoja dela z veliko
večjo gorečnostjo in natančnostjo. Henrik je tudi spoznal,
koliko mu je Andrej pridobil; bil mu je tudi hvaležen za to.

Minilo je leto Andrejeve službe; Henrik se boji, da
ga izgubi. Poslednji dan ieta mu da plačilo in ga vpraša:
„Kako bo, Andrej ? Ali ostaneš še v moji službi ali pa se
boš vrnil v Evropo? Prav srčno želim, da bi vsaj eno
leto še ostal pri meni . 44

Andrej odgovori: „Dobri gospod, prav rad sem pri

vas, posebno zato, ker vidim, da me ne pustite zaničevati;
toda preveč opravila mi nalagate; vsak dan sem naprežen,
od jutra do trdne noči nimam nikoli počitka. Rad storinp
kar morem; kar je pa preveč, pa ne morem dognati . 44

Henrik pravi: „Andrej, saj vidiš, da ne morem dru¬
gače, ker le tebi zaupam vse. To je tebi lepa čast, zato
boš imel od zdaj vsako leto dvesto dolarjev, pa še drugih
prihodkov ti bom naklonil, da boš dobro plačan za velik
trud in za svojo zvestobo . 44  In Andrej obljubi Henriku, da
zopet eno leto ostane.

V drugem letu Andrejeve službe je začel Henrik
kupčijsko opravilo v daljnem mestu. Moral je biti z doma

22

cela dva meseca. Preden se odpravi na pot, izroči mu tudi
skrinjo, v kateri je bilo dosti denarjev shranjenih. Andrej
obljubi, da bo vse dobro oskrboval medtem, ko gospoda
ne bo doma.

Kmalu se je zvedelo, da je šel Henrik za dalj časa
z doma, in da je vsa opravila doma in tudi vse denarne
zaklade izročil svojemu zvestemu Andreju. Dva meseca
potem pride nekega večera k Andreju v pisarno, kjer je
bil čisto sam in je pisal potrebne račune, nek človek, slabo
opravljen, videti ves togoten in sovražen. Andrej se obrne
in pravi: „Kaj bi radi ?“

Odgovori srdito: „Koj ti povem, kaj bi rad in kar

mi moraš dati — če ne — te ustrelim pri tej priči!" Med¬
tem potegne hudobnež iz žepa samokres, pomeri na Andreja
in pravi: „Koj odpri železno skrinjo tu pri peči in daj mi
mošnjo, v kateri je štiri tisoč zlatov. Dobro vem, da je v
tej skrinji več takih mošenj s toliko zlati. Če mi je pa ne
daš, sprožim in po tebi bo, kot bi pihnil."

Andrej ves prestrašen pogleda hudobneža in vidi, da
je ravno tisti, katerega je bil Henrik lansko leto spodil
iz službe, ter mu reče : „Prijatelj, kako ti smem dati mošnjo
zlatov. ko niso moji? Saj veš, da so gospodarjevi."

Hudobnež pravi: „Nič se ne mudi in le brž odpri!

Glej, kar stisnem pištolo, pa boš mrtev." — Andrej vidi,
da si ne more pomagati; klicati mu hudobnež ne pusti,
tudi premakniti se ne. Vzame ključe železne skrinje in
gre, kakor da bi jo mislil odpreti; nakrat pa udari kot
blisk hudobneža z vso močjo s ključem po roki, v kateri
je držal samokres. Ta pade na tla, se sproži in strel za¬
dene hudobneža v desno nogo. To ga še bolj stogoti. Ker
ni dobil denarjev, skoči v Andreja in ga hoče zadaviti. V
smrtni nevarnosti pa se vsak brani, kar največ more; tudi
Andrej se trdno brani, zraven pa vpije in kliče na pomoč.
Slišavši pok in zdaj vpitje, ljudje hitro priderejo gledat,
kaj se godi. Hudobnež popusti Andreja in zbeži, pa se
skrije za vežna vrata bližnje hiše. Lahko so ga sledili, ker
mu je kri tekla iz noge. Ze čez pol ure so ga ujeli, zve¬
zali in zaprli v ječo.

Drugi dan so Andreja poklicali že k sodišču, da pove,
kaj sta imela z onim, ki je bil včeraj v pisarni v nogo
ustreljen. Andrej pa je bil vsled smrtnega strahu in boja
s hudobnežem zbolel tako hudo, da se ni mogel ganiti iz
postelje. Dolgo je ležal bolan.

23

Ko Andrej ozdravi, pokličejo ga zopet in sodnik ga
vpraša: „Zakaj si ti Jurija J.“, tako je bilo hudobnežu ime,
„ustrelil v nogo, ko te je prosil vbogajme?“

Andrej odgovori: „ Gospod sodnik, če je Jurij J.

tako povedal, da sem ga v nogo ustrelil, je gotovo lagal;
ampak reč je bila ob kratkem ta-le: Jurij je prišel k meni
v pisarno, kjer sem bil ravno sam, in mi je ponudil lep
samokres, da bi ga kupil. Povedal sem mu, da ga ne
kupim, ker ga ne potrebujem. Jurij pa le ponuja in kaže
samokres, kar mu ta pade iz roke, se sproži in ga rani
v nogo. Zavoljo tega ga nič ni treba kaznovati. Zbežal je
pa le zato, ker so ljudje slišali pok in se je bal, da bi ga
ne dolžili kaj hudega.“

Tako je Andrej izgovoril svojega najhujšega sovraž¬
nika, da je bil izpuščen brez vse kazni. Dobro je vedel
sodnik, kaj je bil Jurij J. naredil, toda po amerikanski
postavi ne smejo obsoditi nobenega, če ni gotovega tož¬
nika. Andrejevo obnašanje v tej zadevi je zelo dopadlo
vsem ljudem, ker je odpustil svojemu sovražniku in mu
dobro povrnil za hudo.

Ko pride Henrik domov, povedali so mu vse, kako
je Andrej svojega gospoda obvaroval velike nesreče. Vsi
so se čudili Andrejevi zvestobi, čudili so se pa največ
temu, da je hudobneža tako izgovarjal in mu odpustil.

„Dragi moj Andrej,“ mu reče zdaj Henrik, „dobro
sem vedel, da si pošten in zvest; vendar tega nisem mislil,
da bi ti šel v smrtno nevarnost zame in se držal tako
stanovitno. Vem, da bi še moj sin ne bil storil tega; zato
ti povem, Andrej, tega ti ne bom nikoli pozabil in obilno
ti hočem povrniti ob svojem času. Od mene pa ne pojdeš
več, prav domač mi boš zanaprej.“

Andrej P. stanoviten v veri.

Henrik Lauriston, sila bogat kupčevalec, ni imel več
kot tri otroke. Starejši sin, Viljem po imenu, je bil že
oženjen; dal mu je oče veliko hišo v last, obdaroval ga
z veliko zalogo knpčijskega blaga in mu dal vrhtega še
tudi dosti denarjev, da je tržil na svojo roko in je bil tudi
že premožen. Drugi sin Adolf je bil doma, namenjen na¬
slednikom svojega očeta. Hčerko je imel eno samo, z
imenom Lujizo. Za njo je imel Henrik veliko skrb. Nikoli
ni smela iti iz hiše brez očeta. Oče jo je dal učiti več

24

jezikov, kakor laškega, francoskega, pa tudi nemškega.
Tudi v drugih učenostih je morala biti zvedena. Lujiza
je tudi lepo spoštovala svojega očeta; mati ji je bila umrla
že davno. Vse je rada ubogala, kar ji je oče ukazal; bala
se je z najmanjšo besedico razžaliti ga, zato je z veseljem
in zvesto spolnovala njegova povelja. Oče ji je večkrat
rekel: „Draga moja Lujiza, le pametno in spodobno se

vedi, vedno ti bom jaz dober oče. Na možitev nikoli ne
misli, ko nisi dopolnila dvajset let. Če ti je kaj dobrega
namenjenega, došlo te bo gotovo, ako ti je pa odločeno
kaj hudega, bo prišlo še prezgodaj.“ Z domačimi služab¬
niki Lujiza ni smela nikoli govoriti, samo z Andrejem se
je smela pomeniti kaj malega; toda Andrej se ni hotel
nikoli dosti pogovarjati ž njo, da bi očeta Henrika ne pri¬
pravil v nevoljo. Govoril ni z Lujizo nikoli več, kakor je
bilo potreba. Tako se varuje moder in previden človek
vsake še tako male prilike, katera bi mu utegnila biti
nevarna.

Meseca rožnika je bila Lujiza dvajset let stara; ro¬
jena je bila 21. dan ravno tega meseca. Henrik je na ta
dan napravil veliko pojedino in povabil z vseh krajev
dosti prijateljev, da so prišli veselit se ž njim in voščit
Lujizi srečo za god. Med obedom Henrik takole govori
povabljenim: „Dragi moji prijatelji! Zelo me veseli, da

ste me prišli posetit in obhajat god moje hčerke Lujize,
katera je ravno današnji dan dopolnila 20. leto. Očitno
povem vam vsem, da dam danes svoji hčerki pravico,
možiti se. Dam ji pravico prav prostovoljno izbrati si že¬
nina, kakršnegakoli hoče, bogatega ali revnega, kateri ji
bo po godu; zakaj premoženja imam dosti, da jo bom
lepo preskrbel, če si izbere tudi revnega ženina.“ — Vsem
povabljenim je bilo to všeč in enoglasno so zavpili: „Dolgo
naj živita Henrik in njegova hčerka Lujiza!“

Henrika so zaradi velikega bogastva poznali daleč
okoli; zato se je po vsem mestu in po okolici kmalu
zvedelo, da se njegova hčerka zdaj moži in išče ženina.
Oče Henrik je dal svoji Lujizi pravico, da jo zdaj sme
posetiti vsak moški.

Kmalu so se jeli snubači oglašati. Ni minil dan, da
bi ne bilo nobenega; včasih so prišli po trije, po štirje
obenem. Marsikateri bi bil rad skrivaj kaj govoril z Lujizo,
toda dekli, kateri je oče za postrežbo odločil svoji hčeri,
nista je smeli zapustiti ne pol ure ne. Prišli so mladi, bo-

25

gati, prišli so tudi žlahtni gospodiči; prišli so pa tudi revni,
posebno zali fantje. Oče Henrik ni vprašal nikoli Lujize
zavoljo možitve; rekel ji je: „Kadar si izvoliš ženina, pa
mi povej." Lujiza je z vsakim prijazno govorila in vsakega
dobro pregledovala, kako se vede, kako govori, kako se
drži itd. Pa kakor je bila zale postave, tako je bila tudi
izbirčna. Noben snubač ji ni bil všeč; pri vsakem je kaj
našla, kar ji ni dopadlo. Vsakega je lepo odpravila, nobe¬
nemu ni nič obečala. Le nekaj časa so hodili snubači; ko
so pa videli, da je zaman vsa snubitev, popustijo jo vsi,
nobenega ni več blizu. Rekli so: „Lujiza, čeravno je zala
in bogata, nas ima za norce.“ Ostala je Lujiza brez ženina
ob vsem velikem premoženju. Že je bila v 23. letu, pa
nobeden več ni poprašal za njo.

V drugi polovici 23. leta se je nekega dne Lujiza po
kosilu pomudila s svojim očetom. Ker sta bila prav sama,
reče mu Loj za prijazno: „ Ljubi oče, veste, ženina sem si
izvolila, pa saj vem, da mi ne boste privolili vzeti ga.“

Henrik jo pogleda radovedno in pravi: „No, čas je
že, saj izbiraš že dve leti in še zdaj ga nimaš; jaz se le
bojim, da boš za izbirek prejela, ko tako izbiraš. Slišim,
da ti nobeden ni po godu. No, povej mi, koga si si izvo¬
lila?" Lujiza pomolči nekoliko, potem pa reče: „Našega
Andreja!  Vem, da vam ne bo prav, Andrej je katoličan,
mi pa smo protestantje." — On pravi: „Hm, to se kmalu
popravi, Andrej naj prestopi v našo vero, pa se lahko vza¬
meta. Povej mi, kaj ti dopada pri Andreju, ker ni zal, tudi
ni več mlad, tujec je, pa še naše vere ni."

„Dragi oče, zelo me veseli, da to vprašate in želite
zvedeti od mene, zakaj bi se najraje zaročila z Andrejem.
Povem vam vse odkritosrčno. Kolikor časa je Andrej pri
hiši, imamo pri vseh rečeh srečo. Nikoli ga nisem videla
jeznega in sovražnega. On vsako jutro poklekne pred po¬
dobo križanega Jezusa in iskreno moli, prej ko gre po svojih
opravilih. Zvečer zopet vselej kleče moli pred Kristusovo
podobo, preden gre k počitku. Oče, tako storiti vas nisem
videla nikoli; pa tudi mene niste učili tako storiti. Andrej
pred jedjo in po jedi vselej moli. Vsako nedeljo in vsak
praznik gre v cerkev svoje vere, pa še kako daleč ima
hoditi! Posebno dobro srce je pokazal Andrej o tisti pri¬
liki, ko je odpustil hudobnežu, ki mu je stregel po življe¬
nju, kar vam je znano. Tak človek se mi zdi dober in po¬
božen, ima žlahtno srce, četudi je tujec in ni naše vere."

26

Henrik ves ganjen ob besedah svoje hčere odgovori:
..Prav si govorila, ljuba moja Lujiza! Tudi jaz spoznam to.
Iz tvojih besedi zdaj vidim, da imaš tudi ti žlahtno dušo,
ker znaš ceniti in čislati take dobre lastnosti na tujcu. Pa
povej mi Lujiza, si li vprašala Andreja, če ti hoče dati
roko v zakon ?“ — „Nič ga nisem vprašala, nikoli mu
nisem vzela besedice v misel, on o vsem tem ne ve niče¬
sar. Le vas sem hotela prej vprašati in od vas zvedeti, ali
bi ne zavirali, ako bi Andrej bil volje. Prosim vas oče.
vprašajte ga vi.“

Prvo nedeljo reče Henrik pripraviti boljše kosilo od
navadnega, pa tudi Andreja povabi. Po kosilu gredo vsi od
mize, samo Lujizi in Andreju reče ostati in Andreju prav
prijazno takole govori: „Andrej, vem, da si mi dober in

zvest služabnik, obljubil sem zate skrbeti, ker si postavil
za moje premoženje svoje življenje v nevarnost. Glej, moja
hčerka Lujiza, katera tu poleg tebe sedi, bi najrajši tebe
imela za ženina in se s teboj zaročila. Vprašala me je, če
bi jaz dovolil v to ženitev. Povej mi v resnici, ali bi se
hotel zaročiti z Lujizo ?“

„Žlahtni gospod, moj veliki dobrotnik, ali smem
odkritosrčno govoriti ?“

„Govori, pa s kratkimi besedami. “

,,Z Lujizo se ne bom nikdar zaročil!“

Henrik začuden vpraša Andreja: „S čim se ti je

Lujiza tako zelo zamerila ?“

„Gospod,“ odgovori zdaj Andrej, „meni se gospo¬
dična nikoli ni zamerila; tudi jaz se ji menda nisem. Zelo
mi je všeč zavoljo svoje zale postave, zavoljo svoje raz¬
umnosti in največ pa še zavoljo svoje žlahtne duše in
dobrega srca. Toda med nama stoji visoka in debela stena,
katera nama brani zaročiti se in ta stena je — vera;
jaz sem katoliške, ona pa je protestantovske vere.“

Henrik pravi: „Odpovej se ti katoliški veri, stopi v
našo in kmalu moreš biti ženin moje Lujize.“

Nato pravi Andrej : „Dobri gospod Henrik, ali vam

smem zopet naravnost povedati, kakor mislim ?“

Henrik pravi: „Govori, oba te bova poslušala. “

„Vi mi svetujete, da bi zapustil katoliško vero in
stopil v vašo protestantovsko. Vedite, tega ne storim za
ves svet ne. Kaj bi mi pomagalo bogastvo, ko bi svojo
I dušo vekomaj pogubil! Kako bi bil zvest ljudem, ko bi
\  bil Bogu nezvest ? Nehvaležen je otrok, kateri zapusti svojo

ljubo mater; še veliko bolj nehvaležen je pa tisti, kdor
zapusti svojo skrbno mater katoliško cerkev, katera sama
mu kaže pravo pot v nebesa. Le samo ona ima resnične
pripomočke, s katerimi morejo kristjani doseči večno zve¬
ličanje. Vaša protestantovska vera je kriva vera, škodljiva
in zapeljiva je. Vaša vera vam nebesa obeta, ne da bi jih
zaslužili; to pa ne more biti. Zakaj pa nočete vedeti, da
je vera brez dobrih del mrtva, da sama vera nikogar ne
izveliča ?“

„Brez truda, brez dela ni zasluženja, brez zasluženja
ni plačila. Brez boja ni zmage, brez zmage ni venca. Ne¬
beško kraljestvo silo trpi, le s težavo se dobi. Kdor se za
nebesa ne bo trudil in si prizadeval jih zadobiti, gotovo
jih ne bo dobil. Vi pa pravite, da človek le veruje, pa bo
zveličan. Gospod, kar sem pri nas, še nisem vas videl
moliti. Še pokrižati se vas nisem videl. V cerkev tudi
nikoli ne greste, kvečjemu enkrat v letu. Za časno pre¬
moženje, za blago se trudite noč in dan in ste zelo obo¬
gateli; koliko storite pa za dušo, za prihodnje življenje?
Svetih zakramentov nikoli ne prejemate in jih tudi ne mo¬
rete, zato, ker v vaši veri nimate več kot dva. Nimate
maše, ne rožnega venca, ne litanij. Malo časti skazujete
Bogu. Blagi gospod, prosim vas, ne zamerite mi teh besed.
Nisem hotel vam ničesar očitati, ampak le pokazati, da v
tako vero ne morem stopiti, katera daje tako malo pripo¬
močkov svojim vernikom. Pokazati sem vam hotel, da je
naša katoliška vera prava, ker le ona daje svojim verni¬
kom vse pripomočke, da moremo doseči večno zveli¬
čanj e. “

Lujiza je grozno žalostna zavoljo teh Andrejevih besed,
gre od mize, zapre se v čumnato in se razjoka na glas.

„Toliko sem imela snubačev, zalih in hogatih, pa ni¬
sem hotela nobenega, ta pa me noče, katerega bi rada, dasi
je reven in tuj ec.“ — Dolgo časa ni Lujiza izpregovorila
z Andrejem ne besedice in ga tudi ni pogledala. To zelo
zaboli Andreja in ga užalosti, ker se nikoli ni rad komu
zameril. Lujiza pa nič ni bila jezna na Andreja, ampak
odzdaj ga je še veliko bolj čislala in še višje cenila ter
je rekla sama pri sebi: „Ta je pravi kristjan, ki se ne da
preslepiti časnemu bogastvu. Raje trpi revščino, nego bi
užival bogastvo v škodo svoji duši.“ Z Andrejem le zato
ni hotela biti več tako prijazna, da bi ne mislil, da bi ga
hotela pregovoriti in odvrniti od njegovega sklepa.

28

Kmalu potem kupi Lujiza katoliško knjigo, to je
krščanski nauk ali katekizem. Zvesto prebira knjižico, si
dobro zapomni vse resnice katoliške vere in se nauči
vsega, kar je treba znati katoliškemu kristjanu. Potem gre
nekega dne popoldne k očetu, ki je bil ravno sam, in mu
tako govori: „ Dragi moj oče, zopet sem prišla nekaj vas
prosit; ne odrecite mi pohlevne prošnje."

Oče odgovori: „Ljuba Lujiza, saj veš, da te ljubim,

ker imam samo tebe; rad ti dovolim, česar želiš, če le ni
nič nespametnega."

„Nič nespametnega, ampak nekaj sila potrebnega za
moje zveličanje prosim. Prosim vas, dovolite mi, da popu¬
stim našo protestantovsko vero in stopim v katoliško. Po¬
vem vam, da sem v srcu že katoliška kristjanka, zato mi
ne branite! Ne mislite oče, da bom storila to zaradi mo¬
žitve, ampak to storim iz notranjega nagiba, ker sem pre¬
pričana o resnici katoliške vere. Tudi jaz pravim: kaj mi
pomaga bogastvo, če pa pogubim dušo!“

Oče Henrik zmaje z glavo rekoč : „Lujiza, kaj si upaš
popustiti vero svojih očakov ? Ali nisi slišala nikdar, da ni
nikoli nič prida človek, ki zapusti vero svojih prednikov!"

„Oče, recite, kar hočete, zapustila jo bom zato, ker
dobro spoznam, da je naša vera kriva in le katoliška je
prava. Vedeti morate oče, da so naši predniki bili vsi
katoliške vere; zakaj so jo zapustili in se podali v zmot-
njave? Jaz ne bom zapustila vere, ampak le vrnila se bom
v naročje matere katoliške cerkve."

Henrik pravi; „Če se ti zdi prav, stori, kakor hočeš,
nič ti ne bom branil."

Kmalu potem pošlje Lujiza po katoliškega misijonarja
in ga lepo prosi, da jo pride obiskat. Misijonar gre z ve¬
seljem, pa čudno se mu zdi, kaj ga kličejo v protestantsko
hišo. Ko pride, mu gre Lujiza prijazno naproti in pravi:
„Duhovni pastir, kaj ne, da se vam čudno zdi, ker vas
kličemo k nam, ki nismo vaše vere? Ne čudite se, pokli¬
cala sem vas jaz, ker želim stopiti v vašo katoliško vero."

Misijonar pravi: „Prav zelo me veseli zaslišati kaj

takega, pa gospodična, povem vam, da se to ne more tako
naglo zgoditi. Treba je prej poučenja, treba je dobro znati
resnice naše katoliške vere."

Lujiza odgovori vesela: v „0 to že vse znam, naučila
sem se iz vašega katekizma. Če vam je ljubo, precej me
znate izpraševati."

29

Misijonar jo izprašuje in se čudi, da Lujiza vse res¬
nice katoliške vere zna in tudi ve razložiti njih pomen.
Misijonar obljubi, da še pride, da ji bo še bolj natanko
razjasnil katoliške resnice in jo potrdil v njenem sklepu.
Pol leta je minulo po poučevanju. Ko misijonar vidi, da
je Lujiza popolnoma poučena in da je stanovitna v svojem
sklepu, pove svojemu škofu, naj določi dan, kdaj bi
Henrikova Lujiza očitno stopila v katoliško vero. Škof od¬
loči prvo nedeljo po binkoštih, to je nedeljo sv. Trojice.

Kmalu se je zvedelo po celem velikem mestu in po
okolici, da se bo v nedeljo Henrikova Lujiza očitno od¬
povedala protestantovski veri in bo stopila v katoliško.
Od vseh strani je privrelo toliko ljudi vkup, da je morala
javna oblast postaviti vojaško stražo v cerkev, da bi se
kaka nesreča ne zgodila. Ob desetih je bila velika maša,
katero je opravil s posebno pobožnostjo katoliški škof
tistega mesta. Med škofovo mašo je Lujiza vsa v belem
oblačilu pohlevno stopila pred škofa ter se slovesno in
na glas odpovedala krivoverstvu. Očitno je prisegla, da
hoče biti zvest otrok matere katoliške cerkve do konca
svojega življenja. Obljubila je ne samo, da bo verovala,
kar naša mati katoliška cerkev uči, ampak da bo tudi
trdno živela po zapovedih katoliške vere.

Ko je zdaj zapustila protestantovsko vero in se vrnila
v katoliško, prejela je med mašo od škofa zakrament
sv. birme in potem je prejela iz škofovih rok tudi zakra¬
ment sv. Rešnjega Telesa. Na obrazu Lujizinem se je
videlo neizrekljivo veselje zavoljo tolike sreče, ki jo je
zdaj dosegla. — Vsi katoliški kristjani so bili tega zelo
veseli, protestantje pa so zabavljali in dejali, da je Lujiza
le zavoljo možitve zapustila protestantovsko vero in pre¬
stopila v katoliško. Lujiza pa je vesela dejala: „Naj pra¬
vijo ljudje, karkoli hočejo, dobro vem, kaj sem storila.
Jaz iščem prihodnjega bogastva v nebesih, posvetno časno
bogastvo mi ne more dati prave sreče. Dobro vem, da mi
protestantovska vera ne more dati prave, resnične sreče;
ta se najde le v katoliški veri; zato sem jo sprejela.“

Ko je bilo vse opravljeno, povabi Henrik več svojih
prijateljev na gostijo, katero je ukazal napraviti. Povabi
tudi škofa in več katoliških duhovnikov, pa nobenega pri¬
jatelja ni bilo, kar jih je bilo protestantov; dejali so: „Ne
gremo v goste k Henriku, ker se ne moremo veseliti, da
je njegova hči zapustila našo vero.“ Kar je bilo katoličanov,

30

so prišli in so bili prav veseli pri taki slovesni spremembi.
Posebno veselje so obhajali škof in njegovi duhovniki; hva¬
lili so Boga, da je razsvetlil bogato gospodično in jo pri¬
vedel v krdelo zvestih ovčic nebeškega pastirja. Samo oče
Henrik je bil ves zamišljen in malo besedi; na obrazu se
mu je videlo, da ima v srcu neko skrb.

Po jedi, ko vsi vstanejo izza mize, gre Lujiza ponižno
k očetu Henriku, mu poljubi roko, poklekne pred njim,
sklene roke in mu tako govori: „Dragi moj oče, iz srca
vas zahvaljujem, da ste mi dovolili stopiti v katoliško vero,
da mi niste branili ali drugih napotljejev stavili. Povem
vam, ljubi oč, da občutim v svojem srcu nebeško sladkost,
katero more dodeliti le katoliška vera. Nekaj pa vendar
imam v srcu, kar zelo kali moje dušno veselje. O dragi
oče! neskončno srečna bi bila, ako bi vi tako radi uslišali
mojo drugo prošnjo, kakor ste uslišali prvo."

Vsi povabljeni stoje okoli Henrika, škof najbliže, in
radovedni pričakujejo, kaj bo neki Lujiza prosila svojega
očeta. Oče Henrik si obriše solze, ki so mu pritekle po
licu; videč svojo ljubeznivo hčerko pred seboj klečati in
ga prositi, reče ji: „Draga moja Lujiza, saj veš, da te lju¬
bim, čeravno si zapustila našo vero; vstani in povej mi,
če je le mogoče, dal ti bom, kar želiš; to obljubim vpričo
prečastitljivega gospoda škofa in drugih gostov.“

Lujiza zdaj ponižno prosi očeta: „Dragi oče, samo to
vas prosim, da bi tudi vi zapustili krivoverstvo in se vrnili
v naročje matere katoliške cerkve, popolno bo potem moje
veselje."

Henrik obledi, molči, ne ve, kaj bi odgovoril. Vsi
pričujoči težko čakajo Henrikovega odgovora. Po neko¬
likem molčanju reče Henrik: „Draga Lujiza, v tej reči
težko da uslišim tvojo prošnjo. Jaz sem z mnogimi ljudmi
v zvezi zavoljo kupčije; vsi so naše vere. Če zapustim
vero in stopim v katoliško, zapustili me bodo vsi in imel
bom veliko škodo."

Lujiza pa pravi: „Oče, boljše je še tako veliko škodo
trpeti, kakor svojo dušo izgubiti."

Henrik odvrne: „No, bom že še videl; dobro bom
to pred premislil, vse se še zna zgoditi."

Lujiza ima zdaj veselo upanje, da privede tudi svo¬
jega očeta v katoliško cerkev.

Nekaj časa potem sede pri mizi nekega dne sami:
Henrik, Lujiza in Andrej. Lujiza pravi: „No Andrej, podrta

31

je zdaj tista visoka stena med nama, katera je nama bra¬
nila poročiti se; boš li zdaj volje biti moj mož?“

Andrej pomolči na to vprašanje, potem pa reče:
„Gospodična, povem vam odkritosrčno, da me grozno
veseli, da ste se podali v katoliško cerkev, vendar pa se
z vami poročiti ne želim.“

„Zakaj ne?“

„Zato, ker bi vsi ljudje rekli, da sem vas jaz naklonil,
da ste zapustili vero vaših prednikov, da bi vas za ženo
dobil. Vam bi pa rekli, da ste zavoljo ženitve premenili
vero.“

Lujiza pravi na to: „Naj ljudje pravijo kar hočejo;
ničesar me ni skrb. Povem ti pa, Andrej, da le brez
skrbi bodi zavoljo tega; nisem stopila v katoliško vero
zavoljo udaje; vedi zdaj, da nočem ne tebe, ne nobenega
drugega moža, ker živeti mislim le za Boga in za zveli¬
čanje svoje duše. Vsemu posvetnemu se bom odpovedala
in le za nebesa skrbela, ker vidim, da na tem svetu ni
drugega kakor ničemurnost."

Oče Henrik kmalu nevarno zboli. Bolezen se vedno
bolj hujša in kmalu ni več upanja, da bi ozdravel. Vsi
zdravniki, kateri so hodili k njemu, so rekli, da ne bo
Henrik več okreval. Lujiza, skrbna hčerka, lepo streže
svojemu očetu in ga vedno prosi, naj se vrne v katoliško
cerkev, preden umrje.

Ko oče vidi, da se mu bliža smrt, pravi Lujizi: „Draga
hčerka, glej, zapustil te bom, umreti bom moral in more¬
biti kmalu. Ne bodi žalostna! Spolnil bom tvoje želje,
stopiti želim pred smrtjo v katoliško cerkev. Pojdi mi
po katoliškega duhovnika."

Ko bi trenil, gre Lujiza klicat katoliškega misijonarja
in mu reče: „Duhovni gospod, prosim vas, pridite hitro v
hišo mojega očeta, on želi z vami govoriti."

Duhovni gospod pride hitro in nagovori prijazno očeta
Henrika: „Dragi gospod, smilite se mi, da vas je zadela
tako huda bolezen; vidi se, da je nevarna. Kaj se vam
zdi, kako neki bo tam, če vas Bog pokliče s tega sveta?"

Henrik pravi: „Nič prida ne bo z menoj, ker naša
protestantovska vera nam le preveč lahko obeta nebesa;
pri vas je pa drugače. Zato sem prosil poklicati vas, da
bi mi pomagali stopiti v vašo katoliško cerkev. Moja hči
Lujiza je že prav storila, da je že prestopila iz naše vere
v katoliško."

32

Duhovnik mu na to odgovori: „Posebno me veseli,
da ste voljni vstopiti v našo vero, kar se bo lahko zgodilo,
da boste le spoznali in verovali nekatere resnice, katerih
ljudje vaše vere ne verujejo.“

Zdaj mu duhovnik razlaga vse resnice katoliške vere
in ga vpraša, če jim hoče pritrditi in jih trdno verovati.
Henrik pritrdi in prosi, da bi ga kmalu vzeli v katoliško
cerkev, ker gre h koncu njegovo življenje. Ravno leto
in dan je minilo, kar je bila njegova hči stopila v katoliško
cerkev, in na dan sv. Trojice se je tudi oče Henrik odpo¬
vedal krivoverstvu in se vrnil v naročje matere katoliške
cerkve. Osem dni potem je umrl.

V svoji poslednji volji zapusti Lujizi petdesettisoč
goldinarjev in pa največjo in najlepšo hišo v Trstu, zelo
založeno z vsem prodajalskim blagom. Hišo v Trstu je
dal Lujizi s tem pristavkom, da ima Andreja do njegove
smrti preskrbeti z vsem, karkoli bo potreboval, z obleko,
z živežem in stanovanjem. Kmalu po očetovi smrti se
odloči Lujiza, da zapusti Ameriko in se preseli v Trst
v svojo hišo. Ker pa je imela Andreja do smrti preskr¬
beti v svoji hiši, poročila se je vendar z njim, preden se
je napotila v Trst, da ne bi sama hodila tako daleč po
svetu. Šla sta Andrej in Lujiza iz Amerike v Trst in sta
tukaj v lepi krščanski edinosti živela veliko let. Lepo sta
svoje otročičke učila v krščanskih resnicah in jih skrbno
varovala vse zapeljivosti.

Tako daje Bog srečo tistim, kateri se njega bojijo,
njemu služijo in se zvesto varujejo greha.

Drugi del.

« Luka F. v Moskvi na Ruskem.

elika francoska vojska se pomika vedno naprej in
hiti proti Moskvi, nekdaj poglavitnemu mestu ce¬
lega ruskega cesarstva. Rusi se le umikajo Fran¬
cozom in se jim malokdaj ustavijo. Francozi so veseli,
da Rusi pred njimi beže, in mislijo: da dobimo le Moskvo
v oblast, dobili bomo tam živeža dovolj, črez zimo se lahko
ohranimo in počijemo in na spomlad Rusom še vzamemo,
kolikor se nam bode zdelo. Prišli so Francozi res do
Moskve in so mesto brez težav dobili v svojo oblast, toda
kolik strah za Francoze! Vsi prebivalci moskovski so bili
zapustili mesto, vzeli s seboj, kolikor so mogli, potem pa
mesto zažgali na vseh voglih, da je čisto vse pogorelo.
Francoskih vojakov je bilo grozno veliko, pa so bili zdaj
brez strehe, nastopila pa je bila grozno huda zima. Zima
je na Ruskem vselej huda, veliko hujša ko v naših deželah,
posebno huda pa je bila tistega leta, ko so Francozi bili
tam, t. j. leta 1812. Francozom je zmanjkalo živeža, morali
so v daljne vasi ga hodit iskat in s silo jemat.

Luka  P. in njegov brat Jakob  sta oba srečno
zdrava prišla v Moskvo, toda zdaj se ločita. Jakob gre
nazaj z vojno trumo, kjer je bil korporal. Luka pa je
moral iti z več drugimi tovariši v daljno vas iskat živeža.
Rusi jih tam primejo, jim pobere orožje in ne pustijo no¬
benega več nazaj, ampak dado jih kmetom za hlapce.

Luka in tri druge tovariše je vzel neki premožen
kmet, ki je imel velike gozde in je kuhal oglje ter
ga prodajal. Vse štiri fante pelje v gozd in jim odkaže,

3

Deteljica.

34

koliko drv morajo posekati in razcepiti. Luka je moral
celi dan drva sekati; ker pa ni bil nič trden, zbolel je
precej prvi dan tako močno, da so ga morali nesti domov.
Lukov gospodar, Jurij  po imenu, in njegova žena Ana,
nista bila trdega srca, čeravno sta zelo sovražila Francoze,
kakor so jih sovražili vsi Rusi. Gospodinja je imela do
bolnega Luka usmiljeno srce in mu postregla, kolikor je
mogla. Posebno se ji je dobro zdelo, ker je Luka, ko mu
je že odleglo, nekatere besede izrekel, ki jih je gospodinja
lahko razumela. Zato mu reče: „Ti nisi Francoz, ki znaš
tako govoriti, da skoraj vse urnem, kar praviš; Francoza
ni moč razumeti."

Luka pravi: „Mati, nisem Francoz, Francozi so me
po sili vzeli, da sem moral ž njimi iti se vojskovat. Jaz
sem Slovan, kakor ste vi; mi smo otroci ene matere Sla-
vije. Vaš jezik in naš jezik sta odrastek istega stebla.
Zato se Rus in Ilirec kmalu razumeta." — Zdaj je gospo¬
dinja toliko rajši postregla Luku in mu kaj dala, tako da
je kmalu ozdravel. Luka je bil pa brihten in se je raz¬
umel na ženska opravila, pomagal je zdaj svoji gospodinji
pri ženskih delih. Naučil jo je žgance kuhati, kakor jih
le Slovenci znajo dobro narediti; gospodarju Juriju so bili
prav všeč. Pokazal je Luka, kako se vkup skuha kaša
in kislo zelje ali pa kaša in kisla repa. Tudi to je rad
užival oče Jurij. Ko je bil Luka že bolj trden, naredil je
pinjo, kakršno imajo na Slovenskem, da ž njo metejo su¬
rovo maslo. Tam, kjer je bil Luka, so pa narejali maslo
tako-le; Smetane in surovega mleka so dejali v meh, pa
ne poln. Meh je moral biti prav dobro zavezan in na
vrvici obešen za žrebelj, ki je tičal sredi hišnega stropa.
Potem vstopita dva možaka vsak v en kot in meh drug
drugemu podajata v roke. Včasih morata dolgo premeta¬
vati ta meh, preden se naredi maslo. Z Lukovo pinjo pa
en sam človek to kmalu naredi. To je Rusom tako uga¬
jalo, da je hotel vsak imeti tako pinjo. Luka jih ni mogel
zadosti narediti. Še več drugega domačega orodja je na¬
pravil Luka, kar je bilo zelo všeč domačim ljudem in
vsem sosedom.

Gospodinja je poprosila svojega moža, da je Luka
doma pustil, da naj pomaga gospodinji, in ga ni več silil
v gozd drva sekat. Kakor se povsod vriva grda nevoščlji¬
vost in naredi veliko hudega, tako je tudi nevoščljivost
tovarišev Luku napravila veliko bridkost. — Oče Jurij je

35

šel vsak dan v gozd obiskat svoje drvarje. Oni mu začno
pripovedovati, da to ni prav, zakaj drži Luka vedno doma.
„Luka in vaša žena sta se preveč seznanila, zato ga drži
doma in vam pripoveduje, da ga doma potrebuješ

Še več hudega so govorili o Luku in tako v srcu
očeta Jurija užgali sovraštvo in hude misli do žene in do
njega. Posebno je potrdilo Jurija v hudih mislih do žene
to, da je neko soboto večer malo prej ko navadno prišedši
domov našel Luka, da je ženi lase spletal. Zelo se raz¬
jezi rekoč: „Aha! 'zdaj vidim, da je res, kar mi pripove¬
dujejo delavci. Ti imaš z Lukom preveliko prijaznost,
zato pojdem k višjemu vojaškemu oblastniku prosit, naj
Luka od tukaj vzame in ga dene, kamor hočeš

Žena odgovori: „Jaz nimam nič posebnega z Lukom.
Da ga rada obdržim pri domu, storim le zato, ker mi pri
vseh ženskih opravilih pomaga, mi vse prav stori in me
veliko dobrega novega nauči. Če mi Luka spraviš ti od hiše,
hočem jaz pa one tri, da ne boš imel nobenega. Če mi je
Luka lase spletal, to je prava reč! Ali je s tem storil kaj
hudega? Saj jih je tudi drugim sosedinim ženam in de¬
kletom! Pokazal nam je, kako imajo ženske na Slovenskem
lase spletene in kako kite zavite. Saj to ni nič hudegaš

Tovariši pa so bili veseli, da so Luka pri očetu Juriju
počrnili, ker so mu bili zelo nevoščljivi. Ostudna hudobija
je nevoščljivost ali zavist.

Luka F. umora obdolžen.

Ravno v tem času, ko se je zvedelo po vsi soseski,
da se oče Jurij in njegova žena Ana prepirata zavoljo
Luka, prigodi se huda nesreča, katera Luku napravi velike
bridkosti; privoščijo mu jo pa njegovi sovražni zavidni to¬
variši. Oče Jurij je prišel vsak večer navadno ob svojem
času domov. Nekega večera so ga čakali jako dolgo, pa ni
ga bilo. Mislili so, da je ostal pri delavcih, ugasnejo luč in
gredo spat. Kar drugi dan pride nekdo povedat, da oče Jurij
leži ne daleč od doma blizu pota mrtev. Ana vzame tri so¬
sede, da gredo ž njo gledat, kje je Jurij umorjen. Kmalu pri¬
dejo za klanček in ga najdejo mrtvega. Vso glavo je imel
razbito. Sosedje naznanijo to hitro gosposki. Prišli so pi¬
sarji in zdravniki ogledovat mrtvega Jurija, da bi zvedeli,
kake smrti je umrl, in kdo je mar njegov ubijalec. Nikomur
ni bilo mogoče zaslediti, po kom i zakaj je bil Jurij umorjen.

36

Sodnija je okoli in okoli pozvedovala po Jurijevem
ubijalcu, pa ni se dalo zvedeti. Natihoma pa so se začeli
ljudje meniti, da Jurija ni ubil noben drugi kakor Luka po
Aninem svetu. Luka pokličejo h gosposki in sodnik ga
vpraša naravnost: „Zakaj si ubil svojega gospodarja Jurija ?“

Luka pravi: „Kdo more meni to dokazati ?“

Sodnik: „Ljudje sploh tako pravijo, da ga ni ubil
noben drugi kakor ti zavoljo njegove žene, s katero živiš
v preveliki prijaznosti."

Luka: „To pravijo le moji zavidni sovražniki. Jaz
pa tega nisem storil in nikoli nisem mislil na kaj takega.
Tisto noč, ko je bil Jurij ubit, narejal sem jaz celo noč
pri sosedi pinjo in se nisem nič ganil iz hiše. To bodo
pričali vsi sosedovi domači ljudje."

Sodnik pa ukaže Luka zapreti v ječo, rekoč: ,,Zaprt
boš tako dolgo, da se zve, pri čem je ta reč". Tudi Ano,
Jurijevo ženo, je poklical sodnik in ji rekel, da je ona
koga najela, da je Jurija ubil.

Ana odgovori: „Gospod sodnik, taka hudobija mi
nikoli ni prišla v misel. Kdor me tega dolži, je krivičen.
Pred Bogom in pri ljudeh sem nedolžna zaradi smrti svo¬
jega moža."

Nato ukaže sodnik tudi Ano v ječo zapreti. Zaprta
sta bila Luka in Ana črez 30 dnij, vsak v posebni ječi,
kjer sta pričakovala sodbe. Zdaj pride obsodba tako-le:

Luka P., o katerem se mora misliti,  da je kriv
Jurijeve smrti, je obsojen za eno celo leto v ječo in gre v
Sibirijo rudo kopat. Ker pa ni dognano,  da je Luka
res kriv Jurijeve smrti, zato ne bo siljen k težkim delom
v Sibiriji, ampak bo stregel le tamošnjim bolnim jetnikom,
za kar je prav pripraven. Ko poteče leto, poslan bo Luka
v svojo domovino na Ilirsko. Če se prej zve, kdo je
Jurijev ubijalec, izpuščen bo Luka pred letom. Jurijeva
Ana pa je bila obsojena za pol leta v ječo, zato ker se
vedno misli,  da je ona kriva Jurijeve smrti. Če pa prej
dokaže, da je popolnoma nedolžna, izpuščena bo prej.

Morala je Ana pretrpeti kazen, čeravno je bila v tej
reči čisto nedolžna. Luka so odpeljali v Sibirijo ravno
tako nedolžnega. Deset mesecev po tej obsodbi zvedelo
se je za gotovo, kdo je bil Jurijev ubijalec. Bil je neki
tovariš Jurijev, ki je bil zavoljo zgubljene pravde že več
časa jezen na Jurija in se je hotel znositi nad njim. Ni
ga ravno mislil ubiti do smrti, pa ga je udaril s kolom

37

tako, da mu je precej glava počila. To je priznal na
smrtni postelji v pričo treh mož. Grozno ga je peklo,
ker je vedel, da sta Luka in Ana tako po nedolžnem
kaznovana. Zvedelo pa se poprej ni za to. ker so imeli
vsi ljudje tega soseda za poštenega in dobrega človeka.
Nihče ni o njem mislil kaj takega.

Luha F. v Sibiriji.

Sibirija je velika dežela v severnem kraju Azije.
Dolga je okoli 800 in široka okoli 300 milj. Neprijazni,
pusti, nerodovitni so večinoma kraji sibirski. Vsa Sibirija
je zelo mrzla. V severnih krajih je tako mrzlo, da ne
raste ne žito, ne sadje in vendar živi božja previdnost
tudi v teh krajih ljudi. Najde pa se v Sibiriji posebno
veliko dobre srebrne, bakrene in železne rude. Ruska
vlada pošilja tja velike hudodelnike, da morajo kopati
rudo in tako zaslužiti troške, ki jih ima vlada ž njimi.
Po navadi bi Luka ne bil imel poslan biti v Sibirijo, zato
ker ni bil za dolgo in ne zavoljo spričane hudobije obso¬
jen, toda poslan je bil tja zato, ker je bilo takrat med
tamošnjimi jetniki veliko bolnih. Luka je bil prav pri¬
praven za postrežbo bolnikom, zato mu tam ni bilo nič
hudega, bil je med njimi, kakor da bi ne bil sam tudi
jetnik. Oskrbnik jetnišnice ga je imel prav rad in mu je
dovolil marsikaj, kar drugim jetnikom ni bilo dovoljeno.
Luka je mislil, naj bo, kakor hoče, eno leto bom že pre¬
trpel. Nedolžen sem umora, katerega so me obdolžili, pa
me kaznuje Bog za druge storjene grehe.

Med jetniki je bil tudi neki zelo bogat grajščak, ki
se je z neko politično pregreho tako zameril ruskemu
carju, da ga je obsodil do smrti v ječo v Sibiriji. Ta je
bil zelo bolehen, zavoljo žalosti in pomanjkanja je šlo h
koncu njegovo življenje. Prosil je Luka, rekoč: „Ljubi
moj Luka! postrezi mi, kolikor moreš; saj vidiš, da ne
bom dolgo, ker gre moje življenje h koncu. Povrniti,
veš, ti tukaj nič ne morem; pa imam še očeta in mater.
Kadar boš izpuščen, moraš iti do mojih ljubih starišev in
jim povedati, kako se mi godi, in če umrjem prej, jim
naznani, da sem rešen vseh težav, naj molijo zame. Za
vso postrežbo meni ti bodo radi plačali moji stariši.“

Luka pravi na to: ,,Kako bom našel vaše stariše, ki
ne vem, kje so in kaj so. 1 '

38

Bolnik odvrne: „Ne skrbi, Luka! Pojdi k oskrbniku
jetnišnice in mu reci, da ga lepo prosim, da naj malo k
meni pride.“

Luka gre k oskrbniku, ki res precej pride k bolniku.

Bolnik reče: „Dobri gospod, vidite, kako sem bolan,
ječa je za-me veliko hujša kot za druge, kateri niso bili
nikoli nič dobrega navajeni. Vem, da mi ne bo več dolgo
živeti; prosim vas lepo, da smem pisati starišem, da mi
Luka v moji hudi ječi lepo streže, kolikor more, in da
naj mu po zasluženju poplačajo veliki trud. Prosim, do¬
volite mi to, dokler sem še toliko pri moči, da morem
pisati. “

Oskrbnik pravi: ,,Dovoljujem, da pišete, toda drugače
ne, kakor da pišete vpričo mene in daste pismo meni v
roke nezapečateno. Pisma Luka ne dobi v roke prej
kakor ob svojem odhodu . 11

Bolnik napiše pismo do svojih starišev in pove Luku
vse, kaj so in kje jih bo našel; pismo pa izroči oskrb¬
niku. Grajščak je kmalu potem umrl v ječi, pismo pa je
čakalo Lukove rešitve. Ko je bil prost, vzel ga je s seboj
in šel iskat ž njim starišev umrlega grajščaka.

Vsi jetniki so čislali Luka, ker je bil z vsakim pri¬
jazen in je vsakemu postregel, kolikor je mogel. Vsakega
jetnika je Luka tudi lepo tolažil in mu rekel, da naj voljno
prenaša svojo kazen. Boljše je na tem svetu nekoliko
časa trpeti, kakor tam na vekomaj zavrženemu biti. Tako
je Luka dajal marsikaterim lepe krščanske nauke. Vedno
bi ga bili radi imeli med seboj, on pa bi bil rajši danes
kot jutri zapustil ječo. Vsak dan je štel, koliko dni bo
še moral biti med jetniki. Tudi oskrbnik jetnišnice je
rad imel Luka, ker mu je lepo stregel v vseh rečeh; zato
mu je tudi dovolil marsikaj, česar bi mu po postavi ne
bil smel dovoljevati.

Bližala se je Lukova ječa koncu; vendar je dočakal
v njej grozno čudne zgodbe, kakršnih bi si nikdar ne bil
mislil. To se pove v tretjem delu.

Tretji del.

I. Moli P. se vrne iz Mssbve.

ekdanji francoski cesar Napoleon I. je dobil s
svojo neskončno veliko armado v oblast Moskvo,
staro poglavitno mesto ruskega cesarstva, 14. dan
kimavca leta 1812. Ker so pa Rusi iz mesta pobrali kolikor
so mogli in mesto popolnoma požgali in pokončali, morali
so Francozi Moskvo popustiti in se vrniti nazaj, ker niso
mogli nikjer dobiti živeža. Napoleon je zapustil Moskvo
19. dan vinotoka leta 1812. Le štiriintrideset dni je notri
prebival. Vojska se je pomikala počasi za njim ravno po
istem potu, po katerem je prišla. Ko so pa Francozi po¬
pustili požgano mesto, jelo se jim je hudo goditi. Rusi
so Francoze zalezovali od vseh strani, jih streljali, po¬
bijali in neusmiljeno morili. Grozno veliko so jih ujeli
in odpeljali v sužnost.

Ko pridejo Francozi koncem meseca listopada 1. 1812.
do reke, ki se ji pravi Berezina,  pokončali so jih Rusi
tam posebno veliko. Strah je brati,'koliko so tam trpeli
Francozi. Rusi hitijo za njimi z močno vojsko. Francozi,
vsi trudni, sestradani in zmrzli, pribežijo do Berezine.
Res, da so črez vodo naredili dva mosta, toda, ker je bilo
ljudstva sila veliko, je hitel vsak na most, da bi ušel
Rusom, ki so jim bili za petami. Mostovi se jamejo po¬
dirati, Rusi na nje streljati. Zima strašna, francoski vo¬
jaki pa niso imeli nič zimskega oblačila. Kdor je padel v
vodo, je zmrznil. Tak strah je bil takrat, da niso mogli

40

nikdar pozabiti tiste nesreče, kateri so srečno ušli. Ka¬
kor so Rusi pisali v svojih vojskinih naznanilih, našlo se
je v reki Berezini 36 tisoč utopljencev. Pa tudi tistih,
kateri so srečno prišli črez Berezino, je med potom mnogo
zmrznilo, ker je bila zima posebno huda, beguni pa niso
imeli ne živeža, ne obleke in ne noč in dan pokoja pred
Rusi. Ostanki velike francoske vojske pribežijo v poljsko
mesto Kovno.  Tukaj jih Rusi več ne preganjajo in ne

morijo.

Vse velike francoske armade na Ruskem

je bilo pobitih. 125.000

Truda, lakote in zime jih je pomrlo. 132.000

Ujetih, med njimi je bilo 48 generalov in 2000

častnikov. 193.000

vseh vkup . . 450.000

Po tolikih nedopovedljivih nadlogah in nesrečah, ka¬
tere so zdaj zaporedoma stiskale francosko vojsko, prišel
je Jakob P. vendar srečno črez Berezino, v kateri je uto¬
nilo brez števila francoskih vojakov. Francozi so se zdaj
umikali Rusom in bežali pred njimi brez vsega reda; hitel
je vsak proti svoji domovini. Jakob P. in trije njegovi
tovariši, tudi kranjski Slovenci, hodili so vedno vkup.
Lačni, raztrgani, ozebli se komaj še premikajo. Pridejo
že blizo mesta Kovno, kjer so mislili počiti, ogreti in
nasititi se, zakaj tam se ni bilo bati Rusov. Malo pred
mestom vsedejo se vsled velikega truda vsi štirje v sneg, da
bi se nekoliko odpočili. Vsedli so se reveži k počitku, toda k
večnemu počitku, ker niso nič več vstali, kajti zmrznili so.

Blizu tistega kraja je bil posestnik Bazilij  po imenu,
pravičen, dober mož, usmiljenega srca; zato pa mu je Bog
dal srečo; imel je lepo pohištvo, dobra zemljišča in veliko
premoženja; tudi je imel gostilnico. Ta dobri mož je že
dal pokopati mnogo Francozov, kateri so zmrznili ali po¬
mrli zavoljo bolezni in pomanjkanja. Ravnal je kakor
nekdaj Tobija. Kakor hitro je zvedel za kakega mrliča,
brž je poslal svojega hlapca z vozom, da ga je peljal na
blagoslovljeno zemljo in ga zagrebel. Zvedel je Bazilij,
da so štirje Francozi zmrznjeni ne daleč od njegovega
domovanja, zato ukaže hlapcu, da napreže sani in nesrečnike
pripelje na pokopališče ter pokoplje. Hlapec stori, kar
mu ukaže gospodar; po opravljenem delu pa pride Baziliju
pravit: „Oče Bazilij, nisem storil, kakor ste mi ukazali.“

41

„Zakaj pa ne?“

„Zato,“ pravi hlapec, „tri zmrznjence sem naložil in
jih tudi zagrebel, ker so bili popolnoma mrtvi; četrtega
sem pustil, ker se mi je zdelo, da še ni mrtev, on je
še voljan in gorak.“

Oče Bazilij je imel eno samo hčerko, Katinko, to je
Katarino. Ta je bila ravno pri očetu in je slišala, kaj je
hlapec pripovedoval o zmrznjenem Francozu. Katinka
hitro poprosi očeta, naj da ponesrečenca pripeljati v hišo.
„Slišala in tudi brala sem, da se zamore na videz mrtev
človek še pripraviti v življenje. Zdavnaj sem želela, da
bi poskusila to pri kakem mrliču, in zdaj to prav lahko
poskusim. “

Oče Bazilij odvrne: „Ljuba Katinka, prav rad bi
spolnil tvojo željo, toda bojim se, da te bo mrliča strah;
lahko strahu zboliš ali pa še umreš, in kaj bom počel
brez tebe v svoji starosti!“

Katinka pravi: „Oče, nič me ne bo strah ne; ne bi
prosila mrliča v hišo, ko bi se ga bala.“

Oče Bazilij dovoli; takoj gre hlapec po zmrznjenega
Francoza in ga pripelje. Katinka in hlapec ga neseta v
mrzlo stanico ter ga položita na golo slamo.

II. 3ahob P. zopet ožiuljen.

Sila veliko si je prizadejala Katinka, da bi oživila
zmrznjenega Francoza. Celo dolgo noč sta bila pri njem
ona in hlapec. Močila sta ga neprenehoma z mrzlo vodo,
drgala ga po prsih in po podplatih s krtačami, namazala
sta ga s segretim žganjem in mu držala pod nos močne
dišave. Vse sta počela, karkoli je potrebno, da se oživi
zmrznjen človek, toda nič ni pomagalo vse prizadevanje; iz¬
gubila sta že vse upanje. Katinka pravi zjutraj: „Vidim, da
nič ne opraviva, da ga ne moreva oživiti; naj le leži danes
celi dan tukaj, zvečer pa ga zakoplješ, če ne zapaziva no¬
benega življenja."

Oba zapustita mrliča in gresta po svojih opravilih.
Okoli devete ure gre Katinka gledat mrliča, kar zapazi na
njegovih licih, da so nekoliko rdečkaste. Pomaže ga zopet
z gorkim žganjem po sencih in za ušesi, na kar mrlič odpre
oči; Katinka pravi zelo veselo: „Cast Bogu, oživel bo!“

Toda mrlič je zopet zatisnil oči. Pogledal je toliko,
kakor da bi hotel Katinko vprašati, zakaj, zakaj si toliko

42

prizadeva, da bi ga priklicala nazaj v žalostno življenje.
Pol ure potem dozdevni mrlič pomalem diha, lica so jela
rudeti in odprl je zopet oči. Katinka spozna, da je zdaj
treba bolnika prenesti v zakurjeno stanico in v gorko
postelj. Zdaj streže Katinka bolniku še bolj, ker vidi da
bo gotovo oživel do dobrega. Okoli enajste ure je bolnik
globoko vzdihnil, žila mu je začela krepko utripati in oči
so se že malo obračale. Ker še ni mogel ust odpreti, vli¬
vala mu je Katinka malo dobre juhe v usta.

Proti večeru je bolnik že prav lahko dihal, lepo gledal
in tudi s prstom lahko malo pomigal, samo ust še ni mogel
odpreti. Katinka gre zdaj očetu povedat, koliko je opravila
pri zmrznjenem Francozu.

„Ljubi oče , 44  pravi Katinka, ..pojdite pogledat mojega
bolnika; videli boste čudo, on je popolnoma živ, samo go¬
voriti še ne more, pa bo tudi govoril kmalu.“ Oče Bazilij
gre precej gledat bolnika in se veseli, ko ga vidi skoro
zdravega; Katinki priporoči, naj ima zdaj skrb, da ga
popolnoma ozdravi. Drugi dan izpregovori bolnik neke
besede, ki jih pa Katinka ni mogla razumeti, ker jih je
zavoljo slabosti pretiho izgovarjal. Katinka misli: „Saj tako
ne morem razumeti, kaj pravi, če tudi glasno govori; on
govori francoski, ker je Francoz, jaz pa francoski ne raz¬
umem ; če mu pa jaz kaj povem, me ne more razumeti,
ker ne zna našega jezikal Tretji dan je bil bolnik že
toliko trdneji, da je zamogel razumljivo povedati nekatere
besede. Proti poldnevu je sklenil roke in rekel: „Bog
vam poplačaj!“

Katinka je dobro razumela te bolnikove besede, toda
ga ni hotela z vprašanjem nadlegovati. Četrti dan je bolnik
že vse razločno govoril. Lepo popraša Katinko: „Ljuba
moja dobrotnica, povej mi, kako sem prišel k vam ? 44

Katinka pravi: „Ne skrbi za to, vse ti bom povedala,
kedar boš popolnoma zdrav in trden. Samo to mi povej,
kako je to, da si Francoz, pa skoraj vse urnem, kar pra¬
viš, dasi ne znam nič francoskega . 44

Jakob odgovori prav počasi: „Nisem Francoz, Slo¬
van sem kakor vi; prisiljen sem bil biti francoski vojak,
doma sem s Kranjskega na Ilirskem, kjer se govori le
slovenski. Vaš poljski jezik se močno ujema z našim
slovenskim, zato se lahko razumemo . 44

Zelo je to veselilo Katinko; povedala je vse svojemu
dobremu očetu Baziliju, kiji  veli, naj skrbno streže Jakobu,

43

da prav k moči pride in popolnoma ozdravi. Hvalil je
oče svojo hčerko, da je zopet v življenje priklicala do¬
zdevno mrtvega Jakoba. „Bog v bo povrnil tebi stotero,
kar si storila revnemu tujcu. Če človek žejnemu poda
kozarec mrzle vode, že ne bo brez plačila pri Bogu, koliko
več smeš upati ti za tolike revežu storjene dobrote!“

Mob F. ostane v Baziiijeui hiši ftahor domač.

Jakob P. je moral ostati 40 dni v postelji, da je
prišel k moči in popolnoma ozdravel. Prvi njegov pot je
bil v cerkev, kamor ga je spremila tudi Katinka; zahvalit
se je šel vsemogočnemu Bogu za toliko dobroto, da je
oživel. Tekle so mu po licu obilne solze srčne zahvale,
da ga je izročil mili Bog dobrim ljudem, kateri so ga
oteli gotove smrti. Ko pride domov, gre zahvalit starega
očeta Bazilija, ker je privolil svoji hčerki toliko skrb za
neznanega tujca. Potem prime Katinčino roko, rekoč:
„Predraga mi Katinka, nikoli mi ne bo mogoče povrniti
ti dobrot, ki si jih meni storila; nikoli ne bom mogel po¬
plačati skrbi in truda, ki si ga imela z menoj! Prosim
te, vzemi me za svojega hlapca, da ti po malem poplačam
neizmerne dobrote. “

Zdaj še le je Katinka pripovedovala Jakobu, kako
se je godilo ž njim, kako je zmrznil, kako ga je dala
pripeljati na svoj dom in zanj skrbela itd. Jakob posluša
pazljivo in večkrat vzdihne. Nikoli se ni mogel skazati
dosti hvaležnega dobri Katinki za toliko skrb.

Jakob P. popolnoma ozdravevši, ostane v Bazilijevi
hiši kakor domač, poprime se vsakega dela in postreže
lepo vsakemu, kdor pride v krčmo, ker krčmarili so pri
Bazilijevi hiši že od nekdaj. Z vsakim človekom je bil
dober, prijazen in postrežljiv, vsakemu se je znal prikupiti,
zato so ga imeli vsi radi. Njegovo vedenje pa in celo
njegovo življenje je bilo vredno posebne hvale in posne¬
manja. Jakob je vstal vsak dan po letu in po zimi zgodaj,
pokleknil in molil po pol ure, včasih tudi še dalje, če ni
imel ravno silnega opravila; ravno tako zvečer in večkrat
po dnevu. Ob nedeljah in praznikih se je vedel pri božji
službi tako, da so se vsi učili od njega prave pobožnosti
in krščanske ponižnosti.

Čeravno se je Jakob rad pogovarjal z vsakim člo¬
vekom, je bil vendar vedno moder in premišljen, držal se

44

je vedno pametno in resno, nikdar se ni nasmejal, ako bi
bil videl še kaj tako smešnega ali norčavega, zakaj vedno
je imel smrt pred očmi. Vsi ljudje so Jakoba čislali in
spoštovali zavoljo lepega in spodobnega vedenja. Posebno
všeč je bilo ljudem, da je imel v taki časti svojo reši¬
teljico Katinko.

Kmalu se je zvedelo po celi deželi, da je Katinka
Bazilijevna obudila v življenje zmrznjenega Francoza; zato
so z daljnih krajev hodili radovedni ljudje gledat Jakoba.
Nekateri niso verjeli, da bi bilo to mogoče, drugi so me¬
nili, da je to vse zlagano, zato so se hoteli prepričati in
so prišli gledat ga. Prišli so tudi imenitni gospodje viso¬
kega stanu in so zvesto izpraševali Jakoba, kako mu je
bilo takrat, ko je zmrzeval.

Pripelje se tudi neki bogat in slaven grof in zelo
radoveden, da bi kaj več zvedel o Jakobu; ta reče Katinki:
„Hočem več dni ostati pri vas in plačal vam bom vse
dobro, če mi pripravite Jakoba, da mi vse natanko pove,
kako se mu je godilo."

Katinka pove Jakobu, kaj grof želi, in mu reče, naj
dopove grofu vse, kar želi zvedeti.

Jakob dovoli, gre v stanico h grofu in priklonivši
se mu reče: „Milostljivi gospod grof, če vam zamorem
kaj ustreči, storim to prav rad.“

Grof pravi: „Veseli me zelo, da hočeš povedati celo
svoje potovanje v rusko-francoski vojski in vse, kar si
pretrpel. Le usedi se za mizo, pripovedoval mi boš vse,
kar si videl in skusil, od začetka vojske do sedanje ure.“

Jakob pripoveduje zdaj po vrsti, kako je bil vzet k
vojakom. Pravil je, kako grozno velika, neštevilna armada
francoska je šla nad Ruse. Kako so Rusi vedno bežali
pred Francozi do Moskve, kako je ruski general Rostopšin
Moskvo požgal in tako podrl Francozom vse upanje, da
bi se preži vili po zimi. Kako so morali Francozi v naj¬
hujši zimi se vrniti, brez gorke obleke, brez jedil in v
vednem strahu pred Rusi, ki so drli za njimi kakor divji
volkovi; koliko Francozov je potonilo v reki Berezini,
koliko je bilo pobitih in ujetih.

To vse je Jakob pripovedoval natanko in obširno,
kakor je videl in skusil. Grof je pazil na vsako besedo.

„Jaz in trije moji tovariši," govori Jakob nadalje,
„pridemo srečno črez Berezino; bežali smo, kar je bilo
največ mogoče; vendar nas je tako prevzela zima in la-

45

kota, da smo popolnoma opešali. Drugega živeža nismo do¬
bili kakor meso kakega živinčeta, katero je poginilo tistim,
ki so bežali pred nami; strašno hudo se nam je godilo.

Pridemo že blizu mesta Kovna;  tam smo upali, da
se malo počijemo, najemo in ogrejemo, ker se ni bilo bati
Rusov tako hitro v Kovno. Videli smo že mestice, pa od
velikega truda zdelani in spehani se usedemo ob cesti v
sneg, da bi se malo odpočili in potem šli v mesto. Usedli
smo se reveži, toda ne v časen, ampak v večen počitek.
Zadremali smo pa jeli zmrzovati; trije moji tovariši so po¬
polnoma zmrznili. Tudi jaz sem bil ves zmrznjen, pa
vendar ne mrtev. Zgubil sem zavest; kaj se je godilo z
menoj, sem izvedel šele od Katinke, ki me je z božjo po¬
močjo zbudila zopet v življenje/ 4

Tako je pripovedoval Jakob in grof ga je bogato
obdaroval.

Nekaj časa potem se pripelje nekaj duhovnih gospo¬
dov; ti ostanejo v Bazilijevi hiši in vprašajo Jakoba, če
bi jim hotel povedati, kako se mu je godilo takrat, ko je
bil na videz mrtev.

Prijazni in postrežljivi Jakob rad privoli v želje du¬
hovnih gospodov in tako-le govori: „Drugim to pripove¬
dovati sem se že naveličal; vam, častitljivi gospodje, ho¬
čem pa vse povedati, kar sem skusil, če me boste le
hoteli poslušati.“

Gospodje se vsedejo okoli mize in pravijo: ,Jakob,
le govori, poslušali bomo pazljivo!“

Jajkob zdaj govori tako-le:

„Častiti gospodje! Vi ljudem prepovedujete, kako
grozna, huda in bridka je zadnja, smrtna ura za vsakega
človeka, toda še senca ni to proti bridkostim, katere trpi
človek, kadar se mu smrt približuje. Z nobenimi bese¬
dami ni mogoče dopovedati, kaj bridkega, strašnega in
žalostnega čuti človek takrat, kadar se bliža smrtna ura.
Bil sem kakor mrtev, le v tanki zvezi je bila moja duša
s telesom, vsako minuto se mi je bilo popolnoma ločiti s
sveta. Več sem bil že na onem -kot na tem svetu. Zdelo
se mi je, da je prišel k meni smrtni angel, vzel mojo
dušo in jo vedel skoz strašen mostovž do grozno velikih
•< vrat, katera so se nama odprla. Pa ko se odpre, oh strah
in groza, bil sem v večnosti. Videl sem v neizmerni da¬
ljavi na ’ božjem prestolu sedeti pravičnega Sodnika, ob¬
danega z duhovi in svetniki brez števila. Videl sem pa

46

tudi od daleč stati peklenskega sovražnika, ki me je tožil
posebno zavoljo treh reči. Moj angel varih pa spremi
zdaj mojo dušo pred Sodnika in jo priporoča božji mi¬
losti; peklenski sovražnik pa od daleč zakriči: »Ta duša
bo moja. Pravični Sodnik, ti sam si govoril, da bo tebe
gledal le tisti, kateri bo ohranil čisto, nedolžno srce; ta
človek pa ni ohranil svoje nedolžnosti.«

Angel varih na to odgovori: »Res je, da ta človek
ni popolnoma ohranil nedolžnosti, ampak pregrešil se je,
toda vendar ne več kot enkrat in še takrat je bil zmočen
in zapeljan; torej je usmiljenja vreden.«

Potem pravi peklenski sovražnik: »Ta duša bo moja,
pravični Sodnik! Tvoje besede so, da krivičniki ne poj¬
dejo v nebeško kraljestvo. Ta človek je pa storil veliko
krivic; po sili je jemal ljudem in neusmiljeno ravnal ž
njimi.«

Angel varih odgovori: »Tudi to je res, pa on je bil
k temu prisiljen. Na vojski ni drugače: kadar pride sila,
vzame vojak, kjer kaj dobi; on ne utegne iti pravice iskat;
zavoljo vseh krivic na vojskah storjenih naj da odgovor,
kdor je vojsko začel!«

Tretjič me je tožil peklenski sovražnik in rekel:
»Pravični Sodnik, tudi to so tvoje besede: Noben pre-
klinjevalec ne bo imel deleža v nebeškem kraljestvu. —
Ta človek je močno klel vreme, zimo itd., torej ne za¬
služi iti v nebesa.«

Angel varih pravi: »Tudi to je res, da je klel ta
človek v svojem vojaškem stanu; toda klel je le zato,
ker se mu je godilo grozno hudo, vendar ni nikoli pre¬
klinjal Boga in svetih reči. Klel je le dan svojega roj¬
stva, kar je tudi Job storil, tedaj mu tega ne gre tako
za zlo jemati.«

Med tem, ko še sodba ni bila sklenjena o meni,
pride Sodnikova mati Marija in prosi lepo svojega Sina,
rekoč: »Ljubi moj Sin, dovoli temu revežu še kake dni
življenja na zemlji; on gotovo vse popravi in stori vsem
nebesom veliko veselje.«

Sodnik reče: »Mati, kar želiš, naj se zgodi!«

Ob teh Sodnikovih besedah sem dobil tako moč, da
sem odprl oči v hiši dobrega Bazilija in usmiljene Katinke.“

Še več drugih reči je pripovedoval Jakob svojim
poslušalcem, kateri so vse pazljivo poslušali, Jakoba ob¬
darovali in potem šli domov.

47

Ženin Jakob P. pride v nesrečo.

Sedem let je bil Jakob v Bazilijevi hiši kakor do¬
mačin. Pridno je delal in živel, da so se vsi sosedje
vzgledovali nad njim. Stari Bazilij mu je izročil vse go¬
spodarstvo, spoznavši, da se sme v vseh rečeh zanašati
na Jakoba bolj, kakor se more oče zanašati na svojega
sina. Ker pa Jakob ni le samo pridno delal, ampak tudi
pridno molil, zato je bil v Bazilijevi hiši poseben blago¬
slov; premoženje je vedno naraščalo; zelo premožna je
postala hiša. Kakor pa se nikjer ne manjka nevoščljivcev,
bili so nekateri tudi nevoščljivi Baziliju in njegovemu
oskrbniku Jakobu. Toda Jakob se ne zmeni za nevošč¬
ljivce, ampak zvesto opravlja svoje dolžnosti in zraven
ne pozabi skrbeti za dušo. Starega očeta Bazilija je
Jakob tako spoštoval, da noben sin ne more svojega očeta
tako v časti imeti. Vsako jutro je šel v sobo k Baziliju
voščit mu dobro jutro in vprašat, kaj se bo danes delalo.
Zvečer zopet je šel vselej k Bazilifu, ki je bil vsled sta¬
rosti že bolehen in nadležen, voščit mu lahko noč in do¬
povedat mu vse, kaj se'je  storilo ta dan in koliko se je
pridobilo itd. Vse to je bilo posebno všeč staremu Ba¬
ziliju; zato je zelo čislal Jakoba.

Ker je stari Bazilij čimdalje bolj slabel in pešal, je
poklical nekega dne k sebi Katinko in ji tako-le govoril:
„Katinka, vidiš, da pešam; star sem že tudi in zraven bo¬
lehen, zato posihdob ne bom več mogel gospodariti. Po¬
išči si ženina, da se zaročiš ž njim, jaz vama vse izročim.
Izgovoril si bom potreben živež, stanovanje in še kaj za
priboljšek. Ako boste lepo ravnali z menoj, bomo vedno
skupaj kakor do zdaj; če bi me pa hoteli zaničevati, umak¬
nem se v svojo hišo, katero sem si posebej pripravil za
stara leta, in dajali mi boste, kar si zapišem. Katinka,
izberi si ženina, katerega hočeš; nič ne bom nasprotoval
tvoji volitvi; kakršnega si boš izbrala, takšnega boš imela.
Le Stanislava mi ne voli; zakaj te volitve bi ne mogel po¬
trditi. Stanislav je res zal fant, je sosed, je premožen,
tudi vidim, da sta si nekaj prijatelja; ker večkrat k nam
pride, obnašaš se ti prav prijazno do njega. Tudi vem,
da bi se on sila rad zaročil s teboj, zato da bi združil
svoje in tvoje posestvo in potem bil zelo premožen in
imeniten. V to ženitev pa jaz ne privolim nikoli, to ti
naprej povem. Njegov oče mi je prizadel veliko hudega,

48

dokler je bil živ; ob veliko me je pripravil, veliko škode
mi je naredil, pa — naj bo, minulo je; jaz sem mu od¬
pustil vse iz srca, Bog naj mu pa tudi vse odpusti, za¬
voljo mene naj nič ne trpi na onem svetu; za zeta pa
vendar nočem imeti njegovega sina, zakaj jabolko ne
pade daleč od drevesa.“

Katinka odvrne: „Dragi oče, pametne so vaše be¬
sede; prosim vas samo, da mi daste tri dni odloga, da
malo pomislim, preden si izberem ženina. Zavolj Stani¬
slava bodite le brez skrbi, tega bi ne hotela, če bi vi tudi
dovolili. Ne dopade mi zavolj grdih besedi, gotovo je
tudi grdega srca. Da sem ž njim prijazna kakor z vsa¬
komur, to zahteva omika.“

Bazilij pravi: „Prav je tako, le dobro premisli; črez
tri dni mi pridi povedat svojo volitev."

Tretji dan pride Katinka v sobo svojega starega
očeta in mu tako govori: „Oče, izbrala sem si ženina, pa
že naprej vem, da ne boste zadovoljni ž njim; vi ste ple¬
menitega stanu, bili ste iz premožne, čislane hiše, jaz pa
sem si izvolila revnega pa poštenega fanta, kateri je ne
le pameten in priden, ampak zraven tudi pobožen in zelo
bogoslužen. Če dovolite, je prav; če pa ne, pa uganite
vi drugega. Izvolila sem pa našega Jakoba; mislim, da
bi bil dober mož."

Oče Bazilij pravi: „Prav po mojih mislih je to; po¬
polnoma sem zadovoljen s tvojo volitvijo. Pa povej mi,
Katinka, ali si z Jakobom kaj govorila zastran tega? Ali
sta se ze kaj zmenila?"

„Prav nič," odgovori Katinka; „če ukažete, prideva
oba vkup pred vas, da se pogovorimo."

„Pojdi, pokliči Jakoba in pridita!"

Zdaj prideta Jakob in Katinka pred očeta Bazilija,
ki reče prijazno Jakobu: „Jakob, v sedmih letih, kar si
pri nas, sem te dobro spoznal; vem, da si priden, zvest
in dober človek; glej, zato te je Katinka, hčerka moja,
izvolila za moža, le s teboj se želi poročiti. Ti boš tedaj
mož moje hčerke in tako moj zet. Vse vama izročim
zato, ker se nadejam, da bosta dobro gospodarila. Zdaj
pa povej, Jakob, ali si s to ženitvijo zadovoljen ali ne?
Ako si zadovoljen, podaj mi roko, drugo bomo potem
vse naredili."

Jakob pazljivo posluša vse te besede, potem pa reče
v vsi ponižnosti: „Dobri oče Bazilij, vse vaše svete spre-

49

jemam z veseljem; vsa vaša povelja rad in zvesto spol-
nujem; da bi pa vzel Katinko, vašo hčerko, za ženo, tega
ne storim in ne morem storiti."

Ob teh Jakobovih besedah ostrmita Bazilij in Katinka,
ker sta menila, da Jakob komaj čaka privoljenja Bazilije-
vega, da bi se zaročil s Katinko; zato pogledujeta z de¬
belimi očmi drug drugega.

Bazilij vpraša: „Zaltaj se nočeš zaročiti s Katinko?"

„Zato, ker je ona moja mati. Nikoli pa niste slišali,
da bi bil kdo vzel svojo mater za ženo."

„Saj Katinka ni tvoja prava mati, zakaj bi je ne vzel?"

„Res, da Katinka ni bila moja prava mati, toda še več
je bila kot moja prava mati. Moja mati me je rodila, ker
me je morala roditi, Katinka pa ni bila dolžna z menoj
toliko trpeti, da me je oživila; zato sem ji dolžan še večjo
čast in spoštovanje ter pokorščino nego svoji pravi ma¬
teri. — Če se s Katinko zaročim, veste, da ji potem ne
morem skazovati take pokorščine kakor v prostem stanu.
Vzemi, ljuba Katinka, za moža, kogar hočeš, jaz bom
vedno tvoj zvesti služabnik. Pri hiši ostanem, dokler me
boste hoteli imeti; kadar me pa poženete, pa pojdem,
kamor bom znal — s trebuhom za kruhom."

Katinka je bila nekoliko žalostna, nekoliko nevoljna
zavolj tega; pa je mislila, če ne bo ta, bo pa kak drugi,
saj jih imam na ponudbo.

V nedeljo ukaže Bazilij, da naj se napravi boljše
kosilo kot navadno in povabi gospoda župnika, kaplana
in še druga dva veljavna možaka, svoja prijatelja. Opoldne
se usedejo za mizo; tudi Jakob in Katinka sta se morala
gostiti s povabljenimi vred. Ko so bili z jedjo že pri
koncu, reče stari Bazilij: „Dragi moj gospod župnik, po¬
vejte mi, ker vi ste naš duhovni pastir: Ali je po cerkve¬
nih postavah prepovedano moji hčerki Katinki zaročiti se
z našim Jakobom, kateremu je otela življenje?"

Župnik zdaj tako govore Jakobu: Jakob, močno se
motiš, ker se braniš zaročiti se s Katinko, češ, da je ona
tvoja mati; to ni res. Ona je le tvoja največja dobrotnica;
zakaj ti nisi bil popolnoma mrtev, ampak tvoja smrt je
bila le dozdevna smrt; ako bi bil ti popolnoma mrtev, ne
Katinka, ne noben človek bi te ne bil mogel obuditi k
življenju; ker je tedaj življenje bilo še v tebi, otela te je
Katinka le gotove smrti. Ker je zavoljo tega Katinka
tvoja največja dobrotnica, dolžan si ji ti veliko hvaležnost.

4

Deteljica.

50

Največjo nehvaležnost kažeš s tem, da se nočeš zaročiti
ž njo; to kaže, da ti Katinka ni všeč, ali pa da se ne
misliš nikoli oženiti. S svojo dobrotnico se zaročiti ni
prepovedano ne po duhovskih, ne po državnih postavah;
stori pa, kakor hočeš.“

Jakob pravi na to: „Gospod, verjemite mi, da dobro
vem, kako grda pregreha je nehvaležnost — da bi jaz
nehvaležen bil svoji dobrotnici, raji storim najtežavnejša
opravila. Na vaše besede vzamem v zakon Katinko.“

„Zagotavljamo te, da bo to ljudem in Bogu dopad-
ljivo.“

Zdaj si Jakob in Katinka sežeta v roke in si oblju¬
bita zakon. Vsi so bili veseli in dobre volje in še tisti
dan naredijo ženitno pismo; ženin in nevesta opravita iz¬
praševanje iz krščanskega nauka in prihodnjo nedeljo pri
duhovnem opravilu sta bila prvikrat oklicana Jakob P. in
Katinka Bazilijevna. Vsi ljudje so se čudili, da Katinka
vzame tujca, pa so dejali: ker je dober in priden človek,
morebiti bo srečen zakon. Le enega človeka je posebno
zelo v srce zabolel ta oklic, in ta je bil Stanislav. Ta se
je tako togotil, da je sklenil to ženitev razdreti, kakor bo
le mogel. „Glejte,“ je rekel Stanislav, „ta tujec, ta pritepe¬
nec, ta capin mi je prevzel Katinko — ne bo je imel, ne!“

Od togote in nevoščljivosti zalezoval je Stanislav Ja¬
koba in mu stregel po življenju; ker pa ni mogel dobiti
prilike, kaj naredi grdi hudobnež? Povabi k sebi tri mo¬
žake, kateri so bili znani zavolj revščine, zapravljivosti in
drugih napačnosti. Ti možje so bili Jurij Lesinski, Janez
Vrbovški in Jakob Gabrovski. Vede jih v stransko sobo,
prinese jim pijače in se zaklene z njimi. Zdaj Stanislav tako
govori: „Možje, dobro vam hočem plačati, če mi pomagate
dovršiti, kar želim; toda najprej mi morate priseči, da
boste molčali.“

Vsi mu obljubijo molčati, da jim le denarjev da.

Zdaj jim reče Stanislav: „Veste, da je moja pristava
blizu ceste in mimo nje mora Bazilijev Jakob večkrat iti.
Čakajte ga, kadar po noči mimo pojde, kar se večkrat
zgodi; privabite ga k pristavi, kakor veste in znate, in če
pride, popadite ga, eden izmed vas naj pa hitro zažge
pristavo. Potem Jakoba pripeljite k meni in recite in
pričajte, da jo je on zažgal; tako ga bom spravil najhi¬
treje s pota in razdrl njegovo ženitev. “

51

Soglasno so vsi privolili v ta naklep ter dejali: „Storili
bomo po tvojih željah; ne bo dolgo, da ga bomo dobili. 1 '

Od zdaj pridejo najeti možaki vsak večer k pristavi
čakat Jakoba, da bi ga z goljufijo zamotali v nesrečo.

Tretji večer ga že dobijo; šel je z užgano svetilko
mimo^ Stanislavove pristave; hitro se Jurij Lesinski vleže
in začne klicati na pomaganje, kakor da bi mu bila že
smrt na jeziku. Jakob zaslišavši ječanje, pride gledat, kaj
se je hudega zgodilo. Komaj pa stopi v hlev in vpraša,
kaj je, kar skočita k njemu Janez Vrbovški in Jakob
Gabrovski, ga popadeta in zvežeta, medtem pa zažge Jurij
Lesinski streho s smodnikom, katerega je imel vedno v
ta namen pripravljenega. Hudobneža, ki sta držala ne¬
dolžnega Jakoba, kažeta mu zdaj ogenj in pravita: „Glej,
kaj si naredil! Zakaj si zažgal in toliko škode storil?
Le pojdimo!" in vlečeta ga k Stanislavu. Ko pridejo do
hiše, kličeta hudobneža: „Stanislav, glej, tvoja pristava je
vsa v ognju, ujeli smo pa hudodelnika. ki jo je zapalil s
svečo v rokah."

Stanislav prihrumi iz hiše in zavpije ugledavši Jakoba:
„Ti hinavski poniglavec, ti nehvaležni pritepin! zakaj si me
pripravil v toliko škodo, zakaj si mi zažgal pristavo?"

Jakob ponižno odgovori: „Stanislav, verjemi mi, da
jaz nisem storil tega, po krivem me tožijo ti možje; oni
sami so zažgali."

Stanislav pravi: „Jakob,.le pojdi zdaj domov, jutri se
bomo do dobrega zmenili pri gosposki; možje bodo pa
pričali, kaj si naredil."

Jakob pride domov ves žalosten in pobit. Vse pove
svoji Katinki, kaj se je zgodilo, in ji reče: „Veš kaj?
ljuba moja Katinka! jaz mislim vse vkup popustiti in še
nocoj pobegniti od tod. Vidim, da so strašen naklep sko¬
vali, da bi me zatrli. Čeravno sem pri tem požaru čisto
nedolžen, me bodo vendar možje spravili v hudo kazen,
če prisežejo, da sem jaz pristavo zažgal; meni ne bo mo¬
goče dokazati nedolžnosti."

Katinka pravi: „Oh, Jakob! ne stori tega ne, ne po¬
begni. Če pobegneš, pokažeš s tem, kakor da bi bil res
ti požigalec; in še mene bodo ljudje sovražili in rekli,
da sem te jaz navajala k takemu delu. Le ostani, naj bo
kakor hoče, saj Bog ve za tvojo nedolžnost, saj Bog ne za¬
pusti zvestih služabnikov."

Jakob ostane.

52

Komaj se dobro naredi dan, gre Stanislav že h go¬
sposki in ž njim tisti trije možaki za priče.

Ko pride v pisarnico, obsujejo ga vsi uradniki in
poprašujejo, kako se je začel ogenj na njegovi pristavi,
ker se tam ni nič kurilo.

Stanislav pravi: „Težko mi je, ker mi je ogenj na¬
redil toliko škode, še hujše pa mi je, ker mi je zažgal
sosed.“

„Kateri sosed ?“ vprašajo vsi.

„1 kdo neki — Bazilijev Jakob, ki je zdaj ravno na
oklicih!“

„E, ni mogoče, da bi on to storil, ker je pameten
in pošten fant. 44

Stanislav pravi: „Ne pomišljujte se, on je zažgal, on;
trije možje spričujejo to, dobili so ga v tem, ko je zažigal.“

Sodnik pravi na to: „Je li res, ali ne, kakor praviš?
Samim besedam sodnik ne sme verjeti. 44

Stanislav odgovori: „Gospod, priče so tukaj; če do¬
volite, da smejo priti v pisarno, zaslišali jih boste in po¬
tem verjeli."

„Naj pridejo! 44

Vsi trije možje stopijo pred sodnika, ki jih vpraša:
„Ali veste za gotovo, kdo je zažgal Stanislavovo pristavo? 44

„Dobro vemo, da jo je zažgal Bazilijev Jakob, zakaj
ujeli smo ga ravno, ko je v slamnato streho vtikal gorečo
svečo. 44

„Ali ste pripravljeni tudi s prisego potrditi to, kar
govorite? 44

„Vsako uro, če je treba. 44

„Zdaj le pojdite, jutri ob devetih zopet pridete tu sem,
da boste prisegali; toda povem vam, dobro premislite, da
ne boste storili krive prisege; zakaj kdor priseže po kri¬
vem, temu pretijo cerkvene in posvetne postave grozne
kazni. 44

Drugi dan pošlje sodnik svojega služabnika po Ba-
zilijevega Jakoba, kateri pride precej, ker je dobro vedel,
zakaj je poklican.

Sodnik ga vpraša zelo resno: „Jakob, znano ti je, da
je po noči pogorela Stanislavova pristava; veš li, kdo jo
je zažgal? 44

Jakob srčno odgovori: „Dobro vem. Zažgali so jo
trije ničvredni možaki, zdaj pa dolžijo mene. Naj lažejo
zdaj, kakor hočejo, nikdar ne bom drugače govoril, kakor

tako, kakor dobro vem, da so oni trije možaki zažgali;
zakaj, tega ne vem, zdi se mi pa močno, da so podkupljeni.
Čutim, da me zavidanje tlači v nesrečo, pa naj se zgodi
volja božja!“

Poklicani so zdaj v pisarno Stanislav in njegove
priče. Sodnik jim reče z ostro besedo: ,Jakob pravi, da
ga tožite po nedolžnem, da ste vi zažgali pristavo, zdaj
pa njega dolžite; kaj pravite na to?“

„Gotovo, Jakob je zažgal pristavo, nobeden drugi ne,
resnico moramo govoriti in svoje besede potrdimo tudi s
prisego. “

Vsi trije prisežejo drug za drugim, da so videli Ja¬
koba z gorečo svečo zažigati pristavo. Zadnji priseže tudi
Stanislav, da ni dal nič nobenemu teh mož za pričevanje.

Zdaj pravi sodnik Stanislavu in njegovim trem pri¬
čam: „Konec je zdaj tožbe, le pojdite domov, pa povem
vam: Gorje in gorje vam, če ste po krivem prisegli, kar
se meni močno dozdeva; ne bo se vas ognila kazen . 11

Jakobu pa reče sodnik: „Zelo se mi smiliš, ker si
prišel v tako nesrečo. Skoraj za gotovo bi rekel, da ti
nisi zažgal pristave, pa ti si le sam, tvoji nasprotniki so
trije in vsi so prisegli, kakor si videl, če si tudi popol¬
noma nedolžen; po postavah se bo izrekla sodba in ta
utegne zelo žalostna biti. Jaz te ne morem obsoditi, zato
bom vso tožbo poslal veliki sodniji v Petrograd; tam naj
razsodijo, kakor se jim zdi prav. Medtem pa, da pride
razsodba iz Petrograda, moram te po postavah zapreti v
ječo. Da ti pa ječa ne bo pretežavna, hodil boš v ječo
le spat, po dnevu boš počel, kar boš hotel; samo zbežati
ne smeš . 11

Jakob pravi: „Storite, kakor veste, da je prav; ušel
ne bom, bodite brez skrbi. Jaz sem se pri vojakih naučil
pokorščine, tudi vam bom pokoren, smete se zanesti na
mojo besedo . 11

Jakob se da zdaj v ječo zapreti in je bil večjidel le
v nji, dasiravno mu je bilo pripuščeno prostemu biti; po¬
koren je bil postavam. Smela ga je priti obiskat Katinka,
kar ni videl rad, zato, ker je grozno žaloval zavoljo te
izgube.

Nekega dne pride Katinka posetit Jakoba in ga vpraša
vsa žalostna, če se ni že naveličal ječe.

Jakob odgovori: „Nič se nisem naveličal te ječe, ker
bo trpela le malo časa; ampak bojim se veliko hujše ječe,

54

katera bi me utegnila doiti, kakor me straši naš sodnik,
dasi dobro ve, da sem nedolžen. Pa ljuba moja Katinka!
ti si mi veliko pripomogla v tako nesrečo, da bom moral
trpeti v strašnih ječah veliko let. Zakaj si mi prigovar¬
jala v ženitev? Ko bi si bila ti izvolila drugega ženina,
bi bil jaz lepo brez strahu živel pri vas, nihče bi me ne
bil nadlegoval, ker bi jaz nikomur ne bil nič prizadejal.
Nevoščljivost zavoljo ženitve me je pripravila v take brid¬
kosti, da bi bilo za me boljše, ako bi me bila v snegu
pustila . 14

Od dneva do dneva pričakuje Jakob svoje obsodbe
iz Petrograda, radoveden, kolika kazen mu bo odmerjena.
Ravno ob mesecu pride do sodnika povelje, da Jakobu
obsodbo naznani in ga pošlje brez odloga v namenjeni
kraj. Sodnik pokliče Jakoba predse in mu oznani, da je
velika sodnija v Petrogradu poslala njegovo obsodbo,
katera se tako glasi:

,Jakob P., prepričan hudodelstva požiganja, kar so
tri priče s prisego potrdile, in ker je zraven trdovraten,
da noče spoznati svoje pregrehe, ampak trdno taji in se
nedolžnega dela, je obsojen za ves čas svojega življenja,
to je do smrti, v hudo ječo, katero bo moral prestati v
rudniku blizu mesta Irkuck v deželi Sibiriji . 44

Ko zasliši Jakob svojo hudo obsodbo, ga spreleti
groza; obhajajo ga grozne žalosti in smrtne bridkosti. „Oh,
preveč je to, prevelika je kazen, ker sem v tej reči čisto
nedolžen ! 44  Pa hitro se zbrihta in reče: „Naj se zgodi
volja božja! Brez volje nebeškega Očeta se ne zgodi nič,
po božjem pripuščenju sem tako zelo obsojen. Čeravno
sem nedolžen v tem, česar me tožijo, morebiti sem si
pa s kako drugo pregreho nakopal toliko kazen. Bom že
prestal, saj ne bo trpelo vekomaj; večkrat sem že slišal,
da noben jetnik v Sibiriji ne živi dolgo, tedaj tudi jaz ne
bom. Zakaj jetniki v Sibiriji grozno veliko trpijo; po noči
in po dnevi morajo rudo kopati in jo na dan spravljati, ži¬
veža pa dobivajo le slabega in malo. Upam, da bom lahko
s svojim trpljenjem poplačal dolg, ki sem ga storil Bogu . 44

Preden Jakoba odpeljejo v Sibirijo, pride ga Katinka
še zadnjikrat obiskat in slovo jemat od njega; toda od
žalosti so jo tako zalivale solze, da mu ni mogla reči
drugega kakor: „Bog te varuj! — trpi voljno ! 44

Tudi Jakobu so se udrle solze, ker je moral zapustiti
svojo nevesto. Drugega ni mogel reči, kakor z milimi

55

besedami poprositi jo: „Daj, ljuba Katinka, moli za me, da
mi mili Bog da voljno potrpežljivost Če se več ne vi¬
diva na tem svetu, Bog daj, da bi se videla v nebesih, kjer
nam nihče ne bo mogel kaliti prave sreče. Izvoli si dru¬
gega ženina, le Stanislava ne jemlji nikar, on me je pri¬
pravil v strašno nesrečo; tudi tebi se ne bo dobro godilo,
če ga vzameš. Katinka, srečna ostani in moli za-me!“

Te besede izgovorivši se usede Jakob na voz, ukle-
njen z debelimi verigami; in zdaj ga odpeljejo v daljno
Sibirijo, kamor je popotoval celih deset tednov.

Mob P. najde v Sibiriji svojega brata Luha.

Ko je bil Jakob P. pripeljan v veliko jetnišnico v
Sibiriji, ukaže oskrbnik jetnišnice na dvor pripeljati vse
jetnike, postavi jih v kolobar in novega jetnika Jakoba v
sredo in jim tako govori: „Glejte, dobili smo novega to¬
variša, Jakoba P.; obsojen je pa za ves čas svojega življe¬
nja zavoljo hudodelstva požiganja; da ga boste poznali."
Potem ukaže precej vse jetnike zopet vsakega v svojo
ječo odpeljati; Jakobu pa odkaže posebno ječo in mu pri-
voli tri dni počivati, ker je bil grozno truden vsled tako
daljnega potovanja.

Med tem stopi izmed jetnikov nekdo k oskrbniku in
ga lepo prosi: „Dobri gospod oskrbnik, lepo vas prosim,
dovolite mi, da smem izpregovoriti z novim tovarišem
par besedic."

Oskrbnik se začudi in pravi: „Kaj bi neki imel ti
govoriti s takim hudodelnikom, ki je v hudo ječo obsojen
do smrti?"

„Dovolite mi, gospod, dovolite! — zakaj naš novi
tovariš je moj pravi brat."

Oskrbnik, čeravno oster do jetnikov, bil je vendar usmi¬
ljenega srca in je dovolil, da Jakoba in njegovega brata Luka
zaprejo v isto ječo. Rekel jima je: „Pogovarjajta se zdaj,
kakor hočeta, le samo preveč na glas ne smeta govoriti,
ker v naši jetnišnici je prepovedano glasno govorjenje."

Zdaj ko sta Jakob in Luka vkup v ječi, objameta
se, oba jokata in grozno žalujeta. Jakob pravi: „Srečen
in grozno nesrečen, vesel in grozno žalosten je zame da¬
našnji dan! Vesel je zame ta dan, ker se po tolikih letih
najdeva in pomeniva, kako se nama je godilo, odkar sva
se ločila, ker oba sva bila v velikih nevarnostih in nad-

56

logah. Žalosten je pa za-me ta dan, ker se najdeva v takem
strašnem in žalostnem kraju — v trdi jetnišnici v daljni
ptuji deželi. Kdo bi bil mislil, da naju bo v tako strašnem
poslopju zedinila nesreča in prignala v take bridkosti. Pa
Bog je gospodar; on, previdni oče, najbolje ve, kaj nam je
koristno. On naju obklada s trpljenjem zato, da bi očistila
svoji duši, da bi nama ne bilo trpeti na onem svetu.“

Luka vpraša Jakoba: „Zakaj si se deležnega storil
požigalstva, ker veš, kako hudo je, če človek komu požge
in ga pripravi v strah in veliko škodo ?“

„Ljubi moj brat, verjemi, da sem v tej reči tako ne¬
dolžen, da bi si želel v vseh rečeh tako nedolžen biti; le
nevoščljivost hudobnega človeka me je pahnila v tako ne¬
srečo/ 4  Zdaj dopove Jakob svojemu bratu vse čisto od
konca do kraja, kako je nevoščljivi Stanislav sam sebi
storil veliko škodo, da je odrinil njega, ki mu je bil na
poti, ga obdolžil požiga in potrdil s krivimi podkupljenimi
o pričami. „Pa — naj bo — Bog_mu odpusti! Zdaj pa ti
povej, kako si ti prišel v to hišo neskončnega trpljenja?
Kaj si vendar zagrešil in za koliko časa si obsojen ?“

Luka mu odgovori: „Jaz nisem prav popolnoma ne¬
dolžen, toda tega nisem nikoli storil, zavolj česar sem ob¬
sojen. Obdolžen sem bil, kakor da bi bil umoril moža
svoje gospodinje; ker pa mi ni bilo mogoče skazati svoje
nedolžnosti v tej zadevi, obsodili so me sodniki le na do-
zdevo za eno leto v ječo. Ko bi se pa utegnilo prej zve¬
deti, kdo je umoril Jurija, izpuščen bom takoj iz ječe.
Nisem bil obsojen, da bi me odpeljali v Sibirijo; ker pa
je bilo v tej jetnišnici veliko bolnih jetnikov, zato so me
poslali le-sem, da strežem bolnikom. Še pol leta imam in
konec bo moje nadloge. Gotovo sem tudi jaz popolnoma
nedolžen zastran umora, ampak kriv sem obdolženja zato.
ker sem bil preveč prijazen z ženo rajnega Jurija. Najina
prijaznost se je čudna zdela ljudem, in ko je mož bil ubit,
je vsakdo rekel, da midva, čeravno ga nisva ubila, sva
o tako obrnila, da je Jurij moral konec vzeti. Toliko sem
kriv svoje kazni.“

Luka F. izpuščen iz ječe.

Vsakdo ve, da je v ječi žalostno in dolgočasno; vendar
Jakobu in Luku je pol leta hitro preteklo. Lukova kazen
se bliža koncu in Jakob se trese žalosti, kadar se bosta

57

ločila in bo on sam ostal med tujci v hudi ječi. Ko na¬
poči zadnji dan Lukove ječe, napove mu jetnišnice oskrb¬
nik, da naj se pripravi, ker je jutri konec njegove kazni;
odpeljan bo do meje ruskega cesarstva, potem naj gre v
domovino ali kamor hoče. Celo noč pred ločitvijo sta
Jakob in Luka molila, pogovarjala se in slovo jemala
drug od drugega. Lepo je tolažil Luka svojega brata in
mu rekel: „Smiliš se mi, ker boš zdaj sam ostal v dalnji
tujini; pa le Bogu se ves izroči in trdno zaupaj v neskončno
božjo milost; Bog ti bo dal toliko moči, da boš voljno in
potrpežljivo prestal kazen, tvoja žalost se sčasom gotovo
v veselje spremeni. Kdor trdno zaupa v Boga, nikoli ne
bo osramočen. Misli, saj bo moje trpljenje kmalu kon¬
čano; dolgo gotovo ne boš živel, ker nisi prav trden in
si že veliko prestal. Bog bo vso tvojo nesrečo obrnil v
tvojo večno srečo; saj si nedolžen — to je tvoja najboljša
tolažba.“

Jakob, ves utopljen v solzah, reče: „Ljubi moj brat!
res me lepo tolažiš, resnične so tvoje besede; toda ti jih
lahko govoriš, saj jutri zapustiš jetnišnico; meni je pa do
smrti ostati v taki hudi neznani ječi, — oh, to je strah
misliti! — Pa naj bo, prestal bom, kakor bom mogel —
Bog mi daj potrpežljivost!"

Ko se Jakob malo pomiri, reče svojemu bratu: „Jutri
zapustiš jetnišnico in mene; veš, da se ne bova mogla nič
več pogovarjati; zato te prosim, oglasi se potujoč v do¬
movino pri moji nekdanji nevesti Katinki. Povej ji, kako
se mi godi, in ji reci, da se priporočam njeni molitvi,
zakaj drugega mi nič ne more pomagati, kakor če moli
za-me, da mi Bog dodeli krščansko potrpežljivost. Reci
Katinki, kadar se bo možila, naj ne jemlje Stanislava, ker
je hudoben človek. Povej ji, da jaz nimam celo nič jeze
na Stanislava; iz srca sem mu odpustil zavolj Boga, če¬
ravno mi je storil toliko krivico. Odpustil sem mu v
resnici zato, da bi Bog tudi meni odpustil grehe; naj mu
tudi Katinka odpusti, da najde pri Bogu milost. In še to
ti povem: če prideš v najino domovino na Kranjsko in
najdeš še pri življenju očeta, prosim te, ne povej jim,
kako se mi godi. Veš, oče morajo že stari biti; ako bi
slišali mojo nesrečo, bi umrli žalosti." Luka obljubi, da
bo zvesto opravil vse.

Zjutraj je bil že pred jetnišnico voz pripravljen za
Luka. Luka vzame slovo od vseh tovarišev, lepo zahvali

58

oskrbnika jetnišnice, da mu je bil tolikanj dober in usmi¬
ljen, in še enkrat objame brata Jakoba; njiju ločitev je bila
težka; oba sta tako jokala, da nista mogla izpregovoriti
besedice. Še jetnišnični oskrbnik se ni mogel zdržati solz
ob taki mili ločitvi dveh bratov.

Luka se odpelje in potuje trideset dni, da pride do
Kovna na Litvanskem, kjer je hotel obiskati Katinko Ba-
zilijevno, kakor mu je bil naročil Jakob. Že blizu mesta
vidi fantička pri cesti igrati se, obstoji in ga vpraša:
„Fantič, povej mi, povej, katera hiša je Bazilijeva?“

Fantin mu precej pokaže lepo veliko hišo in pravi:
„Ta-le je.“

Luka zavije pred hišo, stopi z voza, gre v hišo,
lepo pozdravi Katinko, ki je ravno nekaj šivala pri mizi,
in reče: „Sem li prav prišel ali ne? Je li to hiša Bazili-
jeva? Rad bi pri vas prenočil, da bi mi ne bilo treba v
Kovno hoditi; jutri grem naprej.“

Katinka mu reče prijazno: „Prav ste prišli, prav;
lahko tukaj prenočite vi, vaš voznik in konj; le izprezite
in postavite konja v hlev.“ Luka je vesel tako paijazne
postrežbe, opravi vse, konju in vozniku pa reče dati jesti.
Potem se tudi Luka vsede za mizo in se spusti v prijazen
pogovor s Katinko ter jo vpraša: „No, Katinka! si li
zdrava, kako ti je?“

Katinka ogleduje Luka od nog do glave in mu reče:
„Kaj me poznaš, ker veš, kako mi je ime?“

„Ne poznam te ne; vendar vem. da si Katinka. Si
li že pozabila ženina Jakoba? Ali se še spominjaš nanj?“
Katinka ga srpo pogleda in mu reče vsa začudena:
„Si li ti Jakob P., ker si mu toliko podoben, ali si nje¬
gov duh?“

Luka odgovori: „Jaz nisem ne Jakob P. in tudi ne
njegov duh, ampak Jakobov brat sem, Luka mi je pa ime.“
„Cudno se mi je zdelo,“ pravi Katinka, „kako bi me
ti poznal in vedel moje ime, ker sem spoznala pri prvi
besedi, da si tujec, ker te že jezik razodeva. Povej hitro,
odkod prideš in kam greš?“

„Pridem ravno iz tiste hiše, kjer je gost tvoj ženin,
moj brat Jakob. “

Zdaj pripoveduje Katinki vse od konca do kraja,
kako se mu je godilo; kako je bil le zavoljo sumljivosti
obsojen v ječo za eno leto in odpeljan v daljnjo deželo
Sibirijo, kako sta bila z Jakobom celega pol leta v eni

59

ječi, kar je bil dovolil jetnišnice milosrčni oskrbnik. ,Ja¬
kobu ravno ni velike sile v ječi, vsi ga imajo radi, ker
je potrpežljiv in pohleven. Nikoli se ne roti in ne pre¬
klinja zavoljo tolike kazni, čeravno je nedolžen, dočim
drugi jetniki kolnejo, dasi so zaslužili jetniško pokoro.
Največ bridkosti in žalosti dela Jakobu to, da je obsojen
do smrti. Strašno ga boli, kadarkoli se spomni, da bo
smrt storila konec njegovemu trpljenju; zato te prosi, da
moliš zanj. On mi je naročil prositi te, da bi vsak dan
zmolila zanj en očenaš in češčeno Marijo; on bo pa tudi
za-te prosil pri Bogu, kadar pride k njemu, da bi tudi
srečna za njim prišla k Bogu.“

Ganjenega srce je Katinka poslušala te besede in ob¬
ljubila, da bo vsak dan gotovo molila za Jakoba, in je to
tudi zvesto spolnovala. Potem reče Luku: „Veš kaj, Luka,
ostani pri nas namesto Jakoba. Če boš priden in zvest,
kakor je bil tvoj brat, nič hudega ti ne bo. Saj v svoji
domovini nimaš nič premoženja; ali si tu ali tam, to je
tebi vseeno. Pri nas boš, dokler boš hotel biti; glej, po¬
štenega možkega potrebujemo pri hiši; možiti se pa zdaj
nočem, dokler se kaj ne prenaredi.“

Luka je zadovoljen in ostane v hiši Bazilijevi, kakor
prej njegov brat Jakob.

Lulta F. v Bazilijevi hiši.

Luka P. se je prav dobro vedel v Bazilijevi hiši; bil je
zelo priljuden, z vsakomur prijazen in postrežljiv. Katinka
ga je imela zelo rada, posebno, ker je bil izurjen tudi v
ženskih opravilih. Pri kuhanju je bil bolj izveden kot
marsikatera kuharica. Ljudem ne zna postreči nobeden
tako kot Luka; zato so se iz več krajev ljudje shajali v
Bazilijevo gostilnico, da so videli in skusili Lukovo po¬
strežbo in snažnost' kar pri Poljakih ni ravno navadno.
Tudi stari Bazilij je rad imel Luka, ker je videl, da pri¬
pravi Luka veliko dobička k hiši; pa Luka je imel neko
napako, kakršna se nahaja pri več dosluženih vojakih, to
je, da je večkrat pregloko pogledal v kozarec. Dolgo
časa je Katinka zakrivala pijančevanje Lukovo pred oče¬
tom, toda slednjič zapazi stari Bazilij sam, da Luka škodo
dela pri hiši in pohujšanje s svojim pijančevanjem; zato
ga večkrat posvari, rekoč: „Luka, tako ni prav, kakor
ravnaš. Zakaj se tolikrat opijaniš? To je grozno in

60

škodljivo za dušo in za telo. Ti ne boš nikoli imel sreče,
tudi pri ljudeh ne boš mogel biti nikjer in ne boš živel
dolgo, pred časom si boš priklical smrt in umrl boš ne¬
srečno. Če se pijančevanje pri tebi ukorenini in se ga
navadiš, se ne boš nikoli poboljšal. Stari pregovor pravi:

0 Pijanec se takrat spreobrne, kadar se v jamo zvrne. Kako
ves drugačen je bil tvoj brat Jakob! Nikdar se ni upi¬
janil, nikoli ni uganjal neumnih norčij, ampak vselej je
bil pameten in moder; zato so ga pa tudi čislali in spo¬
štovali vsi ljudje.“

Pa kadarkoli je stari Bazilij kaj opominjal in svaril
Luka ter mu očital grdo pijančevanje, je Luka odgovoril:
„Dobri oče Bazilij, prosim vas, ne zamerite, nobenkrat
več se ne bom upijanil. Odpustite mi, nisem mislil upija¬
niti se, pa tovariši so me zapeljali in so me tako dolgo
silili piti, da so me upijanili."

Od začetka je Bazilij veroval Lukovim besedam,
toda kmalu se je prepričal, da Luka le obeta, da se ne
upijani več, v resnici pa ostane pijanček; zato ga zdaj
nima več rad, ga grdo gleda in težko vidi pri hiši.

Res je, da se je Luka včasih malo napil, pa vendar
ni bilo tako hudo, kakor se je povedalo staremu Baziliju.
Bilo je več takih priliznjencev, kateri so se prikupovali
staremu Baziliju, lizali se mu in vsako reč povedali dru¬
gače, kakor je bilo res. Taki hudobni podpihovalci, oprav¬
ljivci in grdi lizuni so ubogega Luka tako počrnili pri Ba¬
ziliju, da je bil videti desetkrat bolj črn, kakor je v resnici
bil. Tožili in pa po krivem dolžili so Luka ne le samo
zavoljo pijančevanja, ampak tudi zaradi drugih namišljenih
napačnosti.

Nekega dne reče Luka žalosten Katinki: „Vidim, da
me tvoj oče sovražijo in grdo gledajo; zato pri vas ile
morem več ostati. Poiščite si drugega hlapca, konec leta
pa pojdem, kamor bom vedel in znal; pri taki hiši ne
morem biti, kjer me neradi vidijo. Rajši pomanjkanje
trpim, da le jv prijaznosti živim."

Katinka mu reče: „Jaz v tej reči ne morem pomagati.
Potrpi le še do konca leta in varuj se pijančevanja; vse
se potem obrne na bolje."

Luka ostane, ker se nadeja, da mu bo Katinka rada
pomagala že zavoljo Jakoba, dela pridno in se res skrbno
varuje pijančevanja.

61

Moli P. za nedolžnega spoznan in iz ječe izpuščen.

V jeseni se pripelje nekega dne imeniten gospod v
lepi kočiji z dvema posebno lepima konjema, postane pred
Bazilijevo hišo in povpraša Luka P., ki je stal ravno na
pragu, če bi ne mogel tukaj prenočiti. Čeravno še ni bilo
pozno, se gospodu vendar ni ljubilo dalje potovati.

Luka odgovori: „Prav lahko boste prenočili, saj je
krčma tukaj; vso postrežbo boste imeli . 11

Gospod stopi iz kočije in gre v hišo. Katinka mu
že priteče naproti in ga prijazno pozdravi.

Gospod pravi: „No Katinka, kako je že kaj? Ali me
še kaj poznaš ?“

„Gospod žlahtni!“ pravi Katinka, „ne zamerite, prav
nič vas ne poznam . 11

„Saj sem bil lansko leto o tem času dva dni pri vas,
ker sem po opravilih popotoval na Avstrijsko, kamor mo¬
ram tudi letos iti. Grof W. sem, svetovalec našega samo-
oblastnega ruskega čara . 11

„Zdaj se pač spomnim, da ste lansko leto prenočili
pri nas; nisem pozabila ne, da ste mi lep dar podelili.
Zelo me veseli, žlahtni gospod, da ste se zopet pri nas o
oglasili; postregla vam bom, kar bo največ mogoče, da
boste zadovoljni . 11

„Prav je, dobra Katinka, pa povej mi najprvo, zakaj
si tako bleda, pobita in žalostna, ko si bila lani lepa,
rdeča, vesela in dobre volje, zdaj pa si, kakor na pol
mrtva. Ali si bolna, ali pa imaš kake skrivne bridkosti,
kakršne si mladi ljudje sami napravljajo?“

„Žlahtni gospod grof, lepo vas prosim, ne vprašujte
me po takih rečeh, nerada slišim govoriti o svojih težavah . 11

Grof postane še bolj radoveden, zakaj je Katinka le
žalostna, in jo vedno sili, naj mu pove, kaj ji je.

„Saj mi ne morete pomagati, če vam tudi povem,
zakaj sem žalostna . 11

Grof pravi: „Marsikomu sem že pomagal pa zamorem
tudi tebi, če le nimaš kake telesne bolezni. Če imaš te¬
lesno bolezen, ti zares ne morem pomagati, ker zdravnik
nisem; če te pa stiskajo druge bridkosti, zamorem pa
vendar le pomagati . 11

,.E, bolna sem pri zdravem srcu . 11

Grof ji ne da pokoja, da mu mora povedati, kaj jo
tako zelo teži.

62

Ob kratkem pove zdaj Katinka to-le: „Stanislav je
pripravil mojega ženina v grozno nesrečo, v ječo do smrti,
® pa gotovo vem, da je Jakob nedolžen. Trije hudobneži so
s prisego potrdili Jakobovo hudodelstvo, pa v resnici so
0 po krivem prisegli. Eden onih treh hudobnežev mi je že
sam tukaj v hiši povedal, da ga noč in dan grozno peče
vest zavolj prisege, ki je ž njo nedolžnega pripravil v
strašno nesrečo. Rekel je, da bi se sam v roke dal sod¬
niji, pa se boji velike kazni, zato vedno odlaša; in ta je
Juri Lesinski. 11

Grof pazljivo posluša vse te besede, potem pa reče:
„Katinka, bi li mogla poklicati Lesinskega v hišo, da bi
jaz sam govoril ž njim?“

„Precej pride, saj ni daleč odtod.“

Juri Lesinski pride kmalu ter se prikloni grofu,
rekoč: „Kaj mi ukažete?“

Grof ga pelje v stanico, da sta bila sama, in mu
reče: „Lesinski, zakaj si s krivo prisego v toliko nadlogo
spravil nedolžnega Jakoba? Mar ne veš, kako velika
kazen je odkazana za krivo prisego?“

Lesinski obmolči.

Grof mu reče po nekolikem molčanju: „No, govori,
zakaj si krivo prisegel; tajiti več ne moreš, ker že
vem vse.“

Lesinski pomišljaje reče: „Ne zamerite, dobri gospod
grof, res sem krivo prisegel, res, toda storil sem to le za¬
volj revščine. Nič nisem imel živeža, stradal sem; Stanislav
mi je dal denarjev in mi obečal tudi žita, sočivja in več
drugih reči, zato sem prisegel, a nisem mislil, da bo iz te
prisege toli hudega. Saj me je tudi vedno bolelo srce, ne¬
prenehoma sem bil žalosten zavolj te pregrehe. Večkrat
sem mislil sam razodeti gosposki to storjeno krivico, toda
bal sem se kazni; zato sem le odlašal; zdaj pa naj se zgodi
z menoj kar hoče, govoril bom resnico, če me tudi kazen
zadene, ker boljše mi je na tem svetu pokoriti se za stor¬
jeno krivico kakor v večnosti strašne muke trpeti.“

Grof W. zapiše vse njegove besede in reče potem
prav prijazno: „Lesinski, prav je, le resnico govori! Ker
pa spoznaš storjeno krivico in si pripravljen razodeti vse
natanko, bodi brez skrbi, čeravno si zaslužil kazen; prosil
bom za-te, da se ti ne bo zgodilo nič hudega. Zdaj pojdi
domov, poklican boš k sodniji, govori takrat, kakor si
zdaj obljubil. 11

63

Grof W. pokliče Katinko in jo vpraša, če je daleč
od tod Stanislavova hiša? Ona vede grofa k oknu in
mu s prstom pokaže Stanislavovo hišo, rekoč: „Ona lepa
velika hiša je, tik ceste/

Grof pravi: „Je že dobro,“ vzame palico in klobuk,
ukaže svojemu služabniku, naj ga spremi, in oba gresta
počasi proti Stanislavovi hiši. Ko prideta do hiše, ukaže
grof služabniku, naj ostane zunaj in ga čaka, sam gre v
vežo. V veži vpraša deklo: „Je li gospodar doma?“

,,Doma je, doma, kmalu bo tukaj,“ in skoči klicat ga.
Stanislav pride, se odkrije in lepo prikloni, rekoč:
„Gospod žlahtni, kaj zaukažete ? !C  #

Grof vpraša: „Si li ti gospodar te hiše? Si ti Sta¬
nislav ?“

„Da, jaz sem.“

„Pojdiva v posebno sobo, zakaj imam ti povedati
nekaj posebnega, kar le ti smeš slišati, drugi ne.“

Stanislav vede grofa v zgornjo sobo, zapahne vrata
in grof ga tako-le nagovori: „Stanislav, kaj si naredil?

Ali ne veš, da se le to, kar se ne stori, ne zve; karkoli
se pa stori, zve se gotovo, če ne kmalu, pa pozneje. Za¬
kaj si v neizrekljivo nesrečo zakopal nedolžnega Bazilije-
vega Jakoba? Kdaj boš mogel popraviti toliko krivico?

Kaj ne, da me ne poznaš, kdo sem?“

„Se ve, da ne.“

„Jaz sem grof W., veliki služabnik našega slavnega
carja. Grem po opravkih na Avstrijsko, od carja sem po¬
slan; ko sem pa zvedel, da je tukaj blizu tvoje domovanje,
oglasil sem se, povedat ti natihoma, da je prišel glas do
carja, kaj si naredil, koliko krivico si storil; zato te čaka
grozno huda kazen, povem ti, za glavo ti gre. Zdaj si še
moreš pomagati in se ohraniti; toda drugače ne, kakor da
pobegneš po noči in zbežiš pod drugega kralja ali cesarja.
Ako nocoj ne zbežiš, jutri je že prepozno; vojaki so že
na potu, da te ujamejo, zvežejo in priženejo v Petrograd.
Stanislav, zdaj stori, kakor hočeš, Bog te obvaruj, več ne
smem govoriti s teboj/

Stanislav skoraj da ne omedli; ves se trese, komaj
še izgovori besede: ,,Milostljivi gospod grof, lepo vas za¬
hvaljujem, da ste mi prišli povedat, saj se mi je zmerom
dozdevalo, da bo na dan prišla moja hudobija, pa sem
mislil, to se bo vse pozabilo; da, dobri gospod grof, kam
pa hočem zbežati ?“

64

„Zbeži pod Turka, pod Prusa ali pa na Avstrijsko."

,,Pa nimam potnega lista."

„Izroči hitro svoje premoženje drugim v varstvo; zve¬
čer pridi h gosposki in prosi, da ti narede potni list, katerega
$ potrebuješ za na pot vdaljnekraje, in storili bodo, kar jeprav."

Grof odide.

Stanislav hiti denarje vkup spravljat za popotnico.
Komaj stopi grof v hišo Bazilijevo, ga že čaka okrajni
sodnik iz Kovna, ki se mu je prišel poklonit. „Ravno
prav, da ste prišli," pravi grof, „namenjen sem bil vam
pisati, česar zdaj ne bo treba; lahko vam z besedo povem.
Koj zdaj hitite domov; Stanislav vas bo prišel prosit pot¬
nega lista, ker misli iti v daljne dežele; pa kadar pride,
pokličite hitro biriče, primite Stanislava, zvežite ga in za¬
prite skrbno v hudo ječo — na moje besede, bom že jaz
dal odgovor. Potem pokličite tudi vse tiste priče, ki so
krivo prisegle, to so: Juri Lesinski, Janez Vrbovški in
Jakob Gabrovski; pozaprite jih in gotovo se bo pokazala
nedolžnost Bazilijevega Jakoba."

Komaj pride sodnik domov, mu je bil Stanislav že
za petami in ga je prosil, da bi mu dal potni list, ki bo
veljaven za daljne dežele.

Sodnik pravi: .,Precej bo," in pokliče biriča ter mu
ukaže Stanislava trdno ukleniti in zapreti v varno ječo.
Stanislav se brani, joka, prosi, vpraša, zakaj ga zapirajo,
toda vse nič ne pomaga; moral je iti v ječo in se dati
ukleniti. Še tisti večer ukaže sodnik poloviti vse tri Sta¬
nislavove priče in jih zapreti vsakega v posebno ječo.
Drugi dan precej pokliče na izpraševanje vse tri priče,
enega za drugim. Najprvi je bil na vrsti Juri Lesinski.
Ta je govoril golo resnico; priznal in potrdil je z lastnim
podpisom, da je krivo prisegel o Bazilijevem Jakobu.
Potem je bil poklican Janez Vrbovški; ta je ravno tako
potrdil in spoznal svojo krivico, rekoč: „Prav žal mi je,
da sem prisegel in nedolžnega Jakoba v toliko nesrečo
pripravil; naj me zadene še tolika kazen, rad jo presta¬
nem, da mi ne bo treba trpeti na onem svetu."

Zdaj je bil poklican Jakob Gabrovski in izpraševan,
zakaj je krivo prisegel. Ta je pa vse tajil in trdil, da je
pravično prisegel, da je res Jakoba videl gorečo svečo
vtikati v streho.

Sodnika te besede tako razsrdijo, da reče: „Jakob
Gabrovski, ti si trdovraten hudobnež; tajiš, kar si gotovo

65

storil, ker oba tvoja tovariša, Lesinski in Vrbovški, sta
priznala svojo pregreho, tudi Stanislav priznava svojo kri¬
vico in se bo rad vdal vsaki kazni, samo ti si trdovraten,
toda boš že čutil. Ali ne veš, da imam jaz pravico, imeti
te zaprtega tako dolgo, dokler ne govoriš resnice? Če
boš tukaj zaprt deset let, se boš že naveličal tajiti.' 1

Zadnji je bil poklican na izpraševanje Stanislav. Sod¬
nik ga vpraša: „Zakaj si vendar tako nespameten in hu¬
doben, da s svojo nesrečo narejaš strašno nesrečo bliž¬
njemu? Sam si dal svojo pristavo zažgati zato, da si
mogel obdolžiti Jakoba P. in nedolžnega spraviti v strašne
muke. Koliko dobička imaš od tega? Posebna kazen te
čaka zato.“

Na te besede sodnikove se razjoka Stanislav in reče
ves skesan: „Gospod sodnik, ničesar ne tajim; resnico go¬
vorim, ker vem, da je res, kar mi je povedal grof W.: »Kar
se ne stori, se ne izve.« Sama grda nevoščljivost me je zmo¬
tila in zapeljala v toliko pregreho; pač je zavist peklenska
pregreha; prav mi je. da bom zdaj trpel kazen, katero sem
pripravljal bližnjiku; drugemu sem kopal jamo, zdaj se sam .
zvrnem vanjo. Zaviden sem bil Jakobu P., da bi on dobil
zalo nevesto Katinko, katero bi bil jaz rad imel, in ostudna
zavist mi ni dala pokoja tako dolgo, da sem nedolžnega
Jakoba spravil v nesrečo. Ker pa nisem mogel drugače do¬
seči svojega namena, storil sem, kakor vam je znano; mislil
sem, da bo vse to ostalo skrito, in ker je Jakob P. tujec,
da se nihče ne bo poganjal zanj. Spoznam, da sem vreden
velike kazni; rad jo bom pretrpel, naj bo kakršna hoče,
le to vas prosim, dobri sodnik, pomagajte mi toliko, da
me ne bodo dejali ob glavo. Dobro vem, da so v takih
zadevah naše postave grozno ostre."

Sodnik pravi: „Ne boj se, Stanislav; ker priznaš svojo
pregreho in se rad vdaš postavam, ne bo za-te obsodba
tako huda, kakor če bi bil tajil. Vedeti pa moraš, da te
jaz ne smem soditi, ampak te moram poslati v Petrograd
pred veliko sodišče; tam boš sojen in ti bo kazen odlo¬
čena. Jaz pa bom že pisal velikemu sodišču in prosil,
naj te sodijo po milosti. Pripravi se, jutri te odpeljejo v
Petrograd, tam boš zaslišal svojo obsodbo."

Komaj je minil mesec, je že iztekla sodba nad Sta¬
nislavom. Obsojen je bil v smrt na vislicah. Ko Stanislav
zasliši obsodbo na smrt, se prestraši tako, da omedli in
se dalje časa ne zave. Ko se zave, tarna: „Oh, neumna

5

Deteljica.

66

moja glava, zakaj sem se dal premotiti grdi zavisti? —
Kako strašno in žalostno smrt bom moral storiti!“

Predsednik velikega sodišča, ki je Stanislavu oznanil
smrtno obsodbo, pa mu reče: „Ne bodi tako obupen, od-
§ prta ti je pot do svetlega vladarja milosti; on, ki je po¬
sebno usmiljenega srca, ti morebiti prizanese in spremeni
smrtno kazen v ječo. Ako misliš milosti prositi, povej
zdaj, da naredimo pismeno prošnjo." Stanislav prosi, naj
se naredi prošnja do vladarja, da bi mu bila kazen po¬
manjšana, ker se je prenaglil v svoji pregrehi. Prošnja
za Stanislava se je naredila in predložila vladarju. Car je
Stanislava pomilostil in ga poslal v Sibirijo v hudo ječo,
v ravno tisto jetnišnico, kjer je bil nedolžni Jakob. Z istim
vozom, ki bo na njem pripeljan v Sibirijo Stanislav, od¬
peljal se bo oproščeni Jakob P. v Kovno v hišo Bazilijevo
ali pa do avstrijske meje, če bo hotel iti v svojo domovino.

Janez Vrbovški in Jakob Gabrovski sta bila obsojena
na dve leti hude ječe zavolj krive prisege. Janez Lesinski
pa je bil oproščen na prošnjo grofa W. Pri pomiloščenju
Stanislava je car ukazal vse Stanislavovo premoženje iz¬
ročiti Jakobu P., le sodni stroški se morajo plačati poprej.
Ker je Jakob trpel tolike težave črez eno leto, naj dobi
za povračilo Stanislavovo premoženje.

Pot v Sibirijo je grozno dolga, le po dolgem poto¬
vanju se dojde tja. Da bi med tem nedolžni Jakob ne
trpel jetniških težav, ukaže car pisati oskrbniku velike
jetnišnice pismo in ga podpiše s svojo roko. Pismo se
je glasilo tako:

„Moj oskrbnik j etnišnice  !

Precej ko prejmeš to moje pismo, pokliči k sebi Ja¬
koba P., do smrti obsojenega jetnika, oznani mu moje po¬
velje in povej mu, da je oproščen, ker se je pokazala nje-
pova nedolžnost. Precej mu ukaži odbiti železje z nog,
naredi mu vse čisto novo, lepo oblačilo, imej ga pri sebi,
pri tvoji mizi naj je in počiva naj od vsega dela in čaka
tako dolgo, da pripeljejo hudobnega Stanislava; ravno na
tem vozu naj odpeljejo oproščenega Jakoba P. do Kovna,
ali pa, ako bi želel, do avstrijske meje. Vse to zvesto
opravi, kar ti ukazuje

tvoj

car Aleksander."

67

S tem pismom je lepo pokazal ruski car svoje mi¬
lostljivo srce in resnično voljo, vsakomur pomagati, ko¬
likor je mogoče. Prejemši pismo ukaže oskrbnik jetniš-
nice poklicati Jakoba P., ki ni nič vedel o vsem tem. Ko
pride, reče mu oskrbnik vsesti se, kar se je Jakobu grozno
čudno zdelo, ker se ni smel noben jetnik vsesti v pričo
oskrbnika.

Oskrbnik popraša Jakoba: „Veš, zakaj sem te dal
poklicati ?“

„Kako mi je mogoče to vedeti, žlahtni gospod!“ ^

„Preveselo novico ti moram povedati; vedi, da je
konec tvoje ječe; prost si od današnjega dne. Pokazala
se je tvoja nedolžnost in ravno tisti, kateri je tebe spravil
v ječo, pride na tvoje mesto, to je Stanislav. Kadar bodo
pripeljali njega, odpeljali bodo tebe; medtem boš počival,
da se kolikor toliko okrepčaš in okrepčan zapustiš kraj
svojega trpljenja. Jaz sem že blizu trideset let oskrbnik a
te jetnišnice, pa v tem času še noben jetnik, kateri je bil
obsojen za celi čas svojega, življenja, ni bil oproščen prej
ko ga je rešila smrt; zavoljo tebe mi pa piše sam vladar,
zato poslušaj, kaj govori pismo.“

Oskrbnik zdaj prebere Jakobu vladarjevo pismo. Ja¬
kob posluša, pa od prevelikega veselja, od posebno sladkih
občutkov omedli in se zgrudi na tla. Oskrbnik pokliče
naglo zdravnika, da Jakob ostane pri življenju in ne
umrje nagloma od veselja.

Zdravnik ga maže z dišečimi mazili in Jakob se kmalu
zave. Ko se zave, bile so njegove prve besede: „0 Bog, {,
pravičen si, zdaj prav spoznam, da je res: Kdor v Boga
zaupa, nikoli ne bo zapuščen."

Jakob zdaj počiva in dela le, če se mu kaj poljubi
za kratek čas, pričakujoč dneva svojega odhoda iz ža¬
lostne Sibirije.

Preteklo je še celih sedem tednov, kar pripeljejo «
Stanislava uklenjenega v težke verige na rokah in nogah.

Jakob mu gre naproti in mu tako govori: „No, sosed,
ali si prišel za menoj? Akoravno pa si mi storil veliko
krivico, se mi vendar smiliš, da si prišel v tako hudo ječo;
ne privoščim ti tega, ne veselim se tvoje nesreče, ampak
žalosten sem, ker največjemu sovražniku ne želim takih
težav, ki jih morajo trpeti jetniki tukaj."

Stanislav odvrne: „Saj si ti kriv moje nesreče."

„Zakaj, kako da bi bil jaz kriv?"

('8

„Tako-le: ako bi se ne bil ti ženil pri Katinki, bi jaz
nikdar ne bil storil kaj tako hudega in ne bi prišel nikoli
v to ječo."

,,Ljubi moj Stanislav, nisem vedel, da si bil tako na¬
vezan na Katinko; saj veš, da sem se od začetka zelo
branil; ker mi pa niso dali pokoja, dovolil sem v ženitev.
Ako bi bil vedel, da se boš ti zavoljo tega toliko srdil
name, nikoli bi jaz ne bil dovolil v ženitev. Ali, kar je,
pa je. Stanislav, ne zameri mi, odpustiva drug drugemu,
da tudi pri Bogu doseževa odpuščanje. Voljno trpi in
trdno zaupaj v Boga, vse se bo izšlo v tvoj večni prid.“

Še si sežeta v roke. Stanislav gre sila žalosten in
ves objokan v hudo ječo, Jakob se pa odpelje vesel na
dom svoje neveste.

Medtem je Katinka vse zvedela, kako je iztekla sodba
nad Stanislavom in da je Jakob oproščen, da pride domov;
zato ga je željno pričakovala in se ga veselila. Katinka
je bila zdaj vesela, zdrava, rdeča, urna bolj kot poprej,
vendar je preteklo skoraj dvajset tednov, preden je prišel
pričakovani Jakob. Nekega dne ob desetih predpoldnem
pridrdra voz in obstoji pred Bazilijevo hišo. Jakob skoči
n  z njega, stopi v hišo in reče s ponižnim glasom: „Hvaljen
bodi Jezus Kristus!“

Katinka se ozre, spozna Jakoba in zavpije od veselja:
„Oh ljubi Jakob, si li vendar prišel! Bog te sprimi!"

» Ko bratovsko se objameta in obema so igrale v očeh
solze. Katinka ga je nadlegovala z mnogimi vprašanji,
Jakob ji ves prijazen pa vendar resnobno reče: „Ljuba
Katinka, vse ti bom sčasoma povedal, zdaj pa me pelji
najprvo k očetu Baziliju, da ga pozdravim."

Ko je pozdravil Bazilija, bila je njegova prva pot v
župno cerkev zahvalit Boga za rešitev iz groznih jetniških
bridkosti. Z ganjenim pa hvaležnim srcem poklekne pred
veliki oltar in moli tako iskreno, da mu vsled velike hva¬
ležnosti solze teko po licih; na glas j c tako-le molil: „0
neskončno dobrotljivi oče nebeški, tvoje usmiljenje je brez¬
končno; tvojih dobrot bogastvo je neizmerno! Presrčno
te zahvaljujem za dobroto rešitve iz velikega trpljenja.
Prosim te ponižno, da me tudi v prihodnje ne zapustiš,
temveč me pripelješ v večno nebeško veselje."

Jakobov prihod se je hitro zvedel po soseski in prišli
so prijatelji, da bi videli Jakoba in govorili ž njim. Ča¬
kajo ga v hiši Bazilijevi, da pride iz cerkve, medtem se

69

pa tako-le pogovarjajo: Jakob je vendar dobra duša.
Glejte, kako zelo je hvaležen Bogu za prejete dobrote; ni
ga pričakati iz cerkve; daje nam lep zgled ponižne hva¬
ležnosti, ki smo jo vsi dolžni Bogu.“

Ko pride Jakob iz cerkve, obsujejo ga vsi prijatelji
in znanci in mu voščijo srečo, da ga je Bog ohranil in
končal njegove težave. Medtem je Katinka napravila dobro
kosilo, vsi se vsedejo za mizo, so dobre volje, pogovarjajo
se prijazno z Jakobom in pijejo na njegovo zdravje. Po¬
sebno vesel je bil stari oče Bazilij, ki je rekel: ,,Prijatelji,
v srce me veseli, da se je pokazala nedolžnost in osra¬
motila grda nevoščljivost; Bog je neskončno dobrotljiv,
pa tudi pravičen; hvalimo Boga iz celega srca.“

Kmalu potem so naznanili ženitovanje. Stari Bazilij
je namreč rekel: „Moje življenje gre h koncu; zato želim,
da bosta kmalu poročena, da potem mirno umrjem.“

Ob kratkem je bilo vse opravljeno in prišel je dan
poroke. Preden gresta Jakob in Katinka k poroki, gresta
vsa po svatovsko opravljena k očetu Baziliju prosit ga
blagoslova. Kleče ga prosita: „Dragi oče, zdaj pojdeva k
poroki in stopila bova v zakonski stan; zvezana bova do
smrti, dajte nama očetovski blagoslov, da nama bo tudi
Bog obilno dajal svoj blagoslov.“

Oče Bazilij se vzdigne počasi s svojega sedeža, po¬
loži desno roko na glavo Jakobovo, levo pa na glavo svoje
hčerke Katinke in moli tako-le: „Neskončno dobrotljivi
nebeški oče, gospod nebes in zemlje! blagoslovi ta dva
človeka, katera mislita zdaj stopiti v stan svetega zakona.
Daj jima trdno zdravje veliko let, dodeli jima srečo in
razlivaj črez njiju obilne zaklade svoje dobrotljivosti, da
bosta tebe tukaj vedno častila in hvalila, po smrti pa prj
Tebi se veselila vekomaj. Pojdita v miru in Gospod nai
bo z vama! Amen.‘ :

Zdaj gresta k poroki, povabljeni prijatelji ju spremijo.
Ko pridejo od poroke, postavijo se okoli mize, polne dobrih
jedi, toda jedi se nobeden ne dotakne, dokler ne pride oče
Bazilij; vsi so ga imeli v veliki časti. Preden se vsedejo,
želi Bazilij srečo novima zakonskima, da bi srečne videla
svoje otroke, svoje vnuke in svojih vnukov vnuke. Potem
se obrne k ženinu Jakobu in reče: Jakob, jaz se nadejam,
da boš pameten za naprej, kakor si bil doslej, da boš lepo
ravnal s svojo ženo, mojo hčerko Katinko, katera me ni
azžalila nikoli; zato glej. vpričo vseh svatov ti dam pravico,

70

da se v prihodnje ne boš več pisal Jakob P., ampak Jakob
Bazilijevič, zato da se to ime ohrani tudi po moji smrti."

Zdaj so se še le usedli, pili in jedli, bili dobre volje
in hvalili Boga.

® Jakob in Katinka sta živela veliko let srečna in ve¬
sela v zakonu in imela zale in pridne otroke. Ves čas
jima je bil Bog milostiv in v vseh rečeh sta bila srečna,
toda tudi nista pozabila Bogu vedno priporočati se in
pridno moliti. V nobeni hiši ni bilo toliko molitve kot v
Bazilijevi. Marsikatere lepe nauke iz svojega življenja je
vedel Jakob dajati svojim otrokom.

Ko so malo odrastli, pripovedoval jim je večkrat,
kako se mu je godilo, in v njih mlada srca je cepil strah
božji. Skrbno jim je vedno priporočal: „Ljubi otročički,
služite zvesto Bogu in zvesti bodite v vseh rečeh, trdno
zaupajte vselej v Boga in se zanašajte na njegovo previd¬
nost in Bog vas ne bo nikoli zapustil."

Luka F. se loči od brata Jakoba.

Ne dolgo po Jakobovem ženitovanju mu reče Luka:
„Veš kaj, bratec, jaz te bom zapustil; lahko si brez mene
in tvoja žena Katinka tudi rada vidi, da grem od hiše.
Šel bom proti najini domovini, in če se nikjer prej ne
ustavim, pojdem do Ljubljane, zakaj rad bi še videl očeta
našega, če so še živi. Rad bi govoril ž njimi, da bi jim
povedal, kako se nama godi; vem, da o naju niso nič
zvedeli, odkar sva šla z doma."

Jakob mu odgovori: „Ljubi Luka, ostani pri meni,
boš videl, da bo prav; dal ti bom, karkoli hočeš; trpljenja
ne boš imel, delal boš le, kolikor se ti bo zljubilo. Da
bi se te pa moja žena Katinka rada iznebila, ni res, to si
le sam domišljuješ."

Luka pa odvrne: „Veseli me, brate moj, da bi me
rad imel pri hiši; pa brez zamere, od hiše grem vsaj za
nekoliko časa; če mi ne bo nikjer obstanka, pridem nazaj
in bom vedno ostal pri tebi. Ti še ne veš, da imam pri
nekem grajščaku na Poljskem denarjev poiskati, pa kje je
tisti grajščak, tega ne vem; zato grem in bom vpraševal
tako dolgo, da ga najdem. Dobil bom pri njem sto rub¬
ljev; imam pismo v rokah. Sin tega grajščaka je bil v
Sibiriji zaprt ravno v tisti jetnišnici kakor jaz; zelo je bil
bolan, jaz sem mu lepo stregel, kolikor sem zamogel; umrl

71

je, pred smrtjo pa mi je naročil, da naj grem do njegovih
starišev ter jim povem, v kako se mu je godilo.“

Jakob mu reče: „Če je pa temu tako, hodi z Bogom. %
Ko bi se ti kedaj hudo godilo, vedi. da je moja hiša tebi
vedno odprta. Če boš kedaj pomoči potreboval, gotovo
jo boš dobil pri meni.“

Precej drugi dan se pripravi Luka na potovanje. Ja¬
kob mu da denarjev, kolikor previdi, da jih bo potreboval,
in mu reče: „Glej, da ne zapraviš po nepotrebnem, ampak
pazi, da boš dolgo izhajal z denarjem, kar ti ga dam.“

Jakob mu je dal vso čisto novo obleko in lovsko
piščalko, kakršno rabijo lovci, kadar se sklicujejo; dal
mu je tudi lovski rog, da ž njim trobi na lov, in dobro
okovano palico, da se more ž njo braniti, če bo treba.
Luka se pri vseh, kar jih je pri hiši, lepo poslovi, vzame
culico in gre. Jakob ukaže napreči in reče hlapcu, da naj
ga popelje tri postaje, potem pa se vrne.

Prvi dan potuje Luka srečno; nič se mu ni pripetilo
nerodnega.

Drugi dan zarano vstane, se napoti še ob hladu ter
hodi celo dopoldne naprej proti Varšavi. Varšava je bila
glavno mesto nekdanjega poljskega kraljestva, kjer je sto-
loval nekdanji poljski kralj, zdaj pa je sedež namestniku
ruskega carja. Cesta se je vila skozi velik gozd skoro
dve uri daleč; Luka stopa srčno čisto sam po cesti in si
žvižgaje dela kratek čas. Proti poldnevu, ko solnce dobro
pripeka, zavije jo že ves truden vsled potovanja malo s
ceste v gozd in se vsede v senco v  dveh hrastov, da bi se
malo počil in použil kos kruha. Že se mu je jelo dremati,
kar se pripelje po cesti lepa kočija z iskrima konjema; na
enkrat pa vidi, kako skočijo na oni strani ceste iz gozda
štirje roparji kričeč: „Stoj, stoj!“

Kočijaž, ki se je zanesel na mlade konje, misli ropar¬
jem uiti, zato udari konje z bičem in požene na glas, da
bi ubežal. Pa eden roparjev pomeri puško v kočijaža,
sproži in ga ustreli; kočijaž se zvrne in pade mrtev na
tla, pa vajeti in bič vedno še trdno drži v rokah. Roparji
videči kočijaža mrtvega skočijo h kočiji; eden se ustavi
pred konje, trije pa hitro tirjajo denarje od gospoda, se¬
dečega v kočiji. Gospa, njegova žena, se tako prestraši,
da omedli, se zgrudi in se ne zave. Gospod jim da vse
denarje iz žepov, da jim lepo zlato uro, da jim zlate prstane,
ki jih je imel na rokah, moral je vzeti izza vrata zlato

72

verižico z žlahtnim dragim kamenjem in jim jo dati; dal
jim je oblačila in vse kar je imel v kočiji. Toda roparji
niso bili še zadovoljni, ampak so le še hoteli denarjev in
vpili: „Ti imaš v kočiji denarje skrite; hitro nam jih daj,
če pa ne, ravno tako storimo s teboj, kakor s tvojim ko-
čijažemGospod  lepo prosi roparje, naj mu pustijo življe¬
nje, ker jim hoče vse rad dati, da ga le ne umorijo. Vse
preišče po kočiji ter jim da; ker jim pa le ni bilo zadosti,
bodli so ga z ostrim nožem in silili vanj. Kadarkoli ga
je ropar z nožem dregnil in ranil, zavpil je gospod tako
žalostno, da bi mogel ganiti najtrše neusmiljeno srce; le
roparjem se ni nič smilil.

Vse to dejanje gleda Luka komaj streljaj daleč od
ceste; v srce se mu smili gospod, želi mu pomagati, pa ne

'eudarja; potem pravi sam pri

rešim nesrečnega gospoda iz rok neusmiljenih tolovajevi
Luka se pomakne v gostejši gozd in začne na vse
grlo vpiti: „Haj! Haj! Tolovaji, fantje hitite, da nam ne
uidejo;“ in ustreli s samokresom, da se daleč po gozdu
razlega. Potem zapiska s piščalko, ki se lovci ž njo kli¬
čejo, poka z rokami ob škornje pa oponaša lovske pse,
ker je znal tako lajati, kakor da bi v resnici psi lajali, pa
zopet ustreli s samokresom in zažvižga na piščalko ter
vpije na glas: .,Fantje! Hitite, tecite, da jih ujamemo!“

Tak šum je Luka zagnal po gozdu, kakor da bi res
bilo veliko lovcev, ki hitijo za roparji.

Tolovaji zbežijo nagloma, puste kočijo in se umaknejo
v gozd. Luka to videč skoči hitro h kočiji, potegne va¬
jeti in bič ubitemu kočijažu iz rok, skoči na kočijo, udari
konja, zavpije nad njima in ju tako požene, da letita ne
po živinski, ampak po ptičje. Roparji zdaj vidijo, da je
ves šum naredil le en sam človek, da je odpeljal kočijo,
hitijo torej za njo in streljajo, pa k sreči ne zadenejo;
doteči so jo pa še manj mogli, zakaj Luka je konje pri¬
ganjal tako, da je v četrtinki ure prevozil toliko pota,
kolikor se ga navadno še v eni uri težko prevozi.

Ko privozi do prve krčme, se ustavi in vpraša krč¬
marja, ki je ravno stal na pragu: „Imate li dve postelji?“
„Imamo jih, da, pa še dobre.“

Luka reče konjarju konje izpreči in jih v konjak pe¬
ljati; toda en konj se je hipoma zvrnil; pregrel se je bil,
drugemu pa ni bilo nič. Luka prime gospo, jo vzdigne iz

poskusil bom, morebiti vendar

73

kočije in nese na postelj. Potem gre po gospoda, mu po¬
maga iz kočije, ga pelje počasi opiraje ga in položi na
drugo postelj.

Gospa je bila od strahu še vedno v omedlevici; da
se zave, odpne ji Luka oblačila, da je niso tiščala, in jo
moči po sencih z jesihom. Tudi je dobil izlečka iz jele¬
novega roga, katerega je dal gospej večkrat poduhati, da
se je počasi zavedla. Zdaj ji Luka streže tako, da bi ji
nobena ženska ne mogla tako lepo postreči; v takih opra¬
vilih je bil posebno ročen. Znal je dobro skuhati, bil je
izurjen skoro v vseh ženskih delih, česar se je bil naučil
še doma od matere, katera mu je marsikaterikrat rekla:
„Lukec, nauči se tega in onega; karkoli se v mladosti na¬
učiš, to ti zna še kedaj prav priti in ti veliko pomagati. 14

Grozno se čudi gospa, ko se zave, da je v tuji hiši
in ima tujega strežaja, ki ga še ni videla nikoli. Vse od
kraja ji mora Luka pripovedovati, kako se jf godilo od
takrat, kar je strahu omedlela. Gospa zvesto posluša in
se zavzame nad Lukovo srčnostjo; zelo mu je hvaležna
ter mu obeča, da mu izkaže tudi v dejanju svojo hvaležnost.
Gospod je bil sicer pri zavesti, le rane so ga zelo bolele,
ki so mu jih naredili roparji z ostrim nožem. Luka mu
izmije rane z mrzlo vodo, jih lepo izčedi, potem naredi
dobro ranocelno mazilo, namaže ž njim obkladke in jih
poklada po gospodovih ranah, da so se izgubile počasi
bolečine, rane pa se celile. Luku je šlo to delo tako iz¬
vrstno od rok, kakor bi bil izučen ranocelnik. Naučil se
je bil nekoliko pri vojakih, nekoliko v jetnišnici v Sibiriji;
vse mu je zdaj prav prišlo; gospod in gospa sta bila zelo
zadovoljna z Lukovo postrežbo.

Ko Luka vse opravi, gre že pozno zvečer v obednico
in si ukaže prinesti jedi in pijače, ker še ni dobil ves dan
nič gorkega v usta. „Le dajte mi dobrih jedil in vina;
vem, da gospod vse rad poplača za-me.“

Krčmar mu prinese vse po željah, se vsede zraven
Luka in ga vpraša, odkodi da pridejo.

Luka vpraša krčmarja: „Očanec, ali poznate to go-
spčdo ? 4i

„1 kaj pa, da jo poznam; gospod je baron Žiga, gospa
je baronovka, njegova žena. Ti ljudje so zelo premožni,
baron je posestnik velike grajščine ne daleč odtod. 44

Zdaj še-le pripoveduje Luka, kako se je pridružil
družini in jo otel iz rok neusmiljenih tolovajev, da prej

74

ni videl ne poznal nikoli ne barona ne baronovke. Za¬
ključilo se je,“ govori Luka, „da sem ravno videl, kako
so roparji napadli kočijo; ta naključba ni bila brez božje
volje. Bog je tako obrnil, da so bili hudobneži odgnani
in baron rešen, čeravno ranjen, vendar ne nevarno, meni
se pa tudi ni zgodilo nič hudega. ; ‘

Gostilničar pazljivo posluša Luka, se čudi njegovi
srčnosti in naposled reče: „V„eš, Luka, le lepo strezi ba¬
ronu in baronovki; tvoj trud ne bo zastonj; oba sta do¬
brega srca in tudi dobrih rok, bogata pa tudi. Vem dobro,
da boš od zdaj moral več časa pri teh dobrih ljudeh ostati,
ker si jim storil toliko dobroto; zato poslušaj, kar ti po¬
vem, da boš vsaj nekoliko vedel razmere te družine.

V lepi zakonski ljubezni in edinosti sta živela baron
Žiga in njegova žena Matilda, srečo sta imela v vseh rečeh,
vesele dni sta uživala, čislana od vseh sosedov. Pa kakor
časna sreča ni nikoli stanovitna in popolna, ker pride kmalu
kaka bridkost, katera kali ali greni posvetno srečo, ravno
taka je bila sreča baronu Žigi. Pač je res, da na tem svetu
ni najti prave resnične sreče, le v nebesih bomo našli res¬
nično in pa večno srečo, katere nam ne bo grenila nobena
težava, nobena bridkost, ampak brez vsega strahu, da bi to
neskončno srečo kdaj izgubili, bomo se neprenehoma ve¬
selili v Bogu. — Baron Žiga in njegova žena nista imela
več kot dva sinova, starejši je bil Pavel, mlajšemu je bilo
ime Henrik. Lepo sta skrbela oče in mati za svoja fan¬
tiča, skrbno ju učila v krščanskih resnicah, zvesto ju na¬
vajala na lepo krščansko življenje; zato sta stavila v nju
vse svoje zaupanje. Mlajši sin Plenrik je rad slušal svoje
stariše, bil je pokoren v vseh rečeh; zvesto in z veseljem
je spolnoval vsa povelja svojih starišev, spoštoval in imel
je svoje stariše vedno v veliki časti, zato jim je pa tudi
delal veliko veselje. Starejši sin Pavel je bil pa nepoko¬
ren in svojeglaven. Nagajal in kljuboval je starišem, kjer
je mogel; kar sta mu ukazala oče in mati, še ubogal ni,
ali pa je storil vse le z nevoljo, godrnjaje in preklinjaje.
Pajdašil se je s kmečkimi potepuhi; cele noči se je vlačil
ž njimi, popival in pretepal se; da je pa imel s čim pla¬
čevati po krčmah za-se in za svoje pajdaše, kradel je doma
očetu denarje in zapravljal; tako je delal svojim ljubim
starišem veliko bridkost in žalost. Pač sreče imeti ne
more noben otrok, ki ne spoštuje starišev in^ jih žali in
zaničuje; zato je tudi Pavel ni mogel imeti. Šel je k vo-

75

jakom; vojaški stan mu je bil najbolj po godu. Nekaj časa
se je prav dobro vedel, bil je častnik, toda kmalu se je
naveličal; najhujše ga je pa težila pokorščina, v vojaškem
stanu pa je pokorščina najbolj potrebna dolžnost.

Pavel se združi s pajdaši svoje vrste, kateri so bili
ravno tako svojeglavni, prevzetni in hudobni; nobeno po¬
velje jim ni bilo po godu; zabavljali so črez vse naredbe
višjih oblastnikov in želeli le prosto živeti. Zmenijo se
nekega dne, da gredo na lov v daljni gozd; tam v samoti
pa, brez strahu, da bi jih kdo zapazil, naredijo trdno za¬
vezo, da bodo natihoma dobili tovarišev, kolikor bo mo¬
goče, in da se hočejo potem z združeno močjo ustaviti vsem
oblastnikom, odreči jim pokorščino in prekucniti sedanjo
vlado. Trdo so molčali vsi zavezniki; živ človek ni vedel
njihovega skrivnega naklepa; pridobili so že sila veliko
tovarišev. Že se je bližal čas, da bodo zavezniki oznanili
očitno ustajo in pozaprli ali pa pomorili vse višje oblast¬
nike. Višji oblastniki so pa vendar zasledili naklep teh
zaveznikov; zvedeli so za vse, ki so bili v to zaroto za¬
peljani, in so malo dni pred izvršitvijo njihovega namena
vse polovili in pozaprli v ječe. Tako je vlada o pravem
času zadušila osnovano ustajo, katera bi bila utegnila ne¬
varna biti celemu carstvu. Zelo so bili pokorjeni ali kazno¬
vani vsi zarotniki, največja kazen pa je zadela Pavla kot
začetnika in podpihovalca zelo nevarne ustaje; bil je ob¬
sojen na smrt. Ker je pa ruski car usmiljenega in dobrega
srca, prizanesel je Pavlu in spremenil njegovo obsodbo v
hudo ječo do smrti v veliki jetnišnici v Sibiriji. Kakor
slišimo, ni mu bilo treba dolgo časa trpeti kazni; vsled
žalosti, pomanjkanja in trpljenja je Pavel kmalu končal
svoje žalostno življenje. Odkar sta to zvedela baron in
baronovka, sta zelo žalostna. 1 '

Luka je dobro pazil na vse te krčmarjeve besede in
je slutil, da je morebiti bil ravno tega barona sin tisti, ki
mu je on stregel v jetnišnici.

LuHa P. v hiši barona Žige.

Brž ko izve mladi baron Henrik, sin barona Žige, ne¬
srečo svojih starišev, pripelje se jih obiskat in pripelje s
seboj tudi umnega zdravnika, ki je pregledal baronu rane
in izpraševal Luka, iz česa je naredil mazilo, da se po njem
tako lepo celijo rane in ne napravljajo baronu več bolečin.

76

Luka vse zvesto pove in reče: „Veliko vojakom sem
rane zacelil s tem mazilom, zato pa vem, da je dobro in
da v resnici pomaga."

Zdravnik je vse to vpričo barona in baronovke po¬
trdil in za dobro spoznal, kar je Luka naredil; zato je pri¬
poročil Luka baronu, rekoč: „Tak strežaj je plačila vreden."

Henrik in zdravnik sta bila ves dan pri baronu Žigi;
mislila sta ga že drugi dan z baronovko vred prepeljati
domov, toda to ni bilo mogoče; rane se niso še toliko
zacelile, da bi se bil mogel baron voziti brez nevarnosti.
Morala sta ostati v krčmi še štiri dni, potem naj prideta
Henrik in zdravnik z veliko kočijo, da se bodo peljali
vkup domov.

Veliko veselje je bilo v gradu o prihodu barona in
baronovke; sešlo se je več ljudi, ker so zvedeli njihovo
nesrečo in pa njih srečen prihod po prestani nevarnosti;
vsi so jima voščili srečo. Krčmarja je baron obilno poplačal
za vso postrežbo in zahvalil za prijazno sočutje, pa tudi
ga pohvalil kot prijaznega in dobrega gostilničarja.

Ko baron in baronovka prideta v svoje navadno sta-
nišče, boljšata se vedno bolj in kmalu popolnoma okrevata.
Luku sta bila hvaležna, pa tudi mladi baron Henrik je bil ž
njim prijatelj zavoljo tolike starišem izkazane skrbi in truda.
Po zadobljenem zdravju ukaže baron Žiga nekega dne na¬
praviti dobro pojedino in povabi več znancev in prijateljev,
da se ž njimi vred veselijo in na njegovo zdravje pijejo,
pa Luka tudi niso pozabili, ampak zelo so ga hvalili.

Ko se povabljenci razidejo, vsedeta se baron in ba¬
ronovka na podolgasti poblazinjeni stol, pokličeta Luka in
baron mu tako govori: „Glej Luka, srečno sva ozdravela,
čast bodi Bogu! Zdaj povej, ker si nama toliko dobrega
storil, tako lepo nama stregel, da sva v kratkem času ozdra¬
vela, koliko ti bom moral jaz dati za ves tvoj trud? Koliko
boš zahteval? Le naravnost in odkritosrčno govori."

® Luka na to pohlevno reče: „Žlahtni gospod baron,

zelo me veseli, da ste ozdraveli, dobro se mi zdi, da sem
vam mogel nekoliko pomagati v vaši nesreči; pa tega
nisem storil zavolj dobička ali plačila, ampak storil sem
to le iz krščanske ljubezni do bližnjega; storil sem le svojo
dolžnost; če pa človek stori, kar je dolžan, s tem še nič
ne zasluži. Če sem kaj zaslužil, plačal mi bo Bog; če mi
pa vi prostovoljno daste kak dar, rad ga bom vzel, ker
sem reven. Denarci, ki mi jih je dal brat, so že pošli,

77

torej nimam zdaj prav nič. Če mi za popotnico kaj po¬
darite, bom vam zelo hvaležen

Baron in baronovka se spogledata, potem reče baron:
„Luka, ker za ves trud od mene nič ne terjaš, sklenil sem
tako-le narediti, ako ti bo prav: Ti ostaneš v moji hiši,
dokler boš živ; preskrbljen boš z vsem potrebnim; imel
boš lepo obleko, dobro hrano in snažno stanovanje; delati
ti ne bo nič treba, samo meni boš stregel; ti boš moj
osebni strežaj. Za kratkočasnosti ti bom tudi dal včasih
kaj denarjev; le pameten boš moral biti in lepo se vesti.
Pred smrtjo bom že naročil, da te bo moral moj naslednik,
naj bo že moj sin ali pa kdo drugi, preskrbeti z vsem do
smrti, ako bi te pa ne hotel v hiši imeti, ti bo moral dati
vsako leto v denarjih, kolikor bom odločil. Luka, povej
zdaj, si li zadovoljen s tem ali ne?“

„Dobri gospod baron, rad ostanem pri vas, dokler
me boste hoteli imeti; kadar se me pa naveličate, poj¬
dem pa s trebuhom za kruhom. Samo to vas prosim, do¬
volite mi, da grem iskat nekega gospoda, kateremu imam
veliko povedati; ne vem ravno prav, kje prebiva tisti go¬
spod; pa toliko vem, da je v tej okolici nekje njegov grad.“
Baron vpraša Luka: „Ali imaš kako pismo do tistega
gospoda, katerega misliš iskati? Drugače ne najdeš, ker
tudi pravega imena ne vešč

„To je da,“ odgovori Luka, seže v žepe in pokaže list
brez napisa. Baron vzame pismo in bere: zapisano pa je

bilo tako-le: T  • , • • * ,

„Ljubi moj oce!

Če vam Luka P. sam prinese to pisemce, prosim vas,
da mu odštejete sto rubljev za veliki trud, ki ga je imel z •
menoj v moji hudi Bolezni v jetnišnici v Sibiriji; lepo mi
je stregel, zato mu z voljo dajte, kar sem mu obljubil. H
koncu vzamem za vselej od vas slovo, zakaj poteka mi
življenje. Odpustite mi, ker sem vas razžalil.

Vaš nesrečni sin Pavel  v jetnišnici v Sibiriji."

Prebravši to pisemce, prihaja baron bled kot pražnja
ruta; vendar ga na glas prebere baronovki, ki se je na
to pismo tako prestrašila, da je omedlela in se dolgo ni
zavedla. Potem reče baron Luku: „Ni ti treba hoditi daleč
iskat tistega gospoda, glej, jaz sem oče tistega bolnika,
kateremu si stregel v jetnišnici. O Luka! povej, kako se
je vendar godilo mojemu sinu Pavlu v jetnišnici?"

78

Luka zdaj pripoveduje, koliko je moral Pavel trpeti
in da je dobil grozno mučno bolezen, da ni bilo mu mo¬
goče več ozdraveti. „Posebno mi je priporočal malo pred
smrtjo: Ljubi Luka, če boš našel moje ljube stariše, povej
jim, da sem delal ostro pokoro v jetnišnici za svoje pre¬
grehe in napačnosti; zato upam, da mi bo Bog tudi odpustil.“
0  Baron odšteje precej Luku sto  rubljev po sinovem

naročilu, rekoč: „Tu imaš sto rubljev, še več ti bom pa
dal, če bom videl, da denarje prav in v dobro obračaš,
zato da boš tudi ti katerikrat molil za mojega nesrečnega
sina Pavla.“

Oče in mati sta dolgo žalovala po Pavlu, zanj mo¬
lila in svojega mlajšega sina lepo učila, da naj bo poko¬
ren, zvest, priden in dober kristjan. Večkrat je oče rekel:
„Glej, ljubi sin, ako bi bil tvoj brat Pavel mene slušal in
spoštoval, ako bi ne bil zahajal v hudobne tovarišije, bi
ne bil prišel nikdar v tako nesrečo. Varuj se, da se tudi
tebi ne primeri kaj enakega!“

Luka P. se oženi.

Dve leti je bil že Luka P. v hiši barona Žige, vedno
vesel in dobre volje, z vsemi prijazen in priljuden; popol¬
noma se je bil odpovedal pijančevanju, zvesto je stregel
baronu in baronovki, zato sta ga tudi vedno rada imela.
Henrik, baronov sin, ki je bil od začetka Luku zelo pri¬
jazen in dober, pa ga je začel grdo gledati, pri vsaki pri¬
liki mu zabavljati in ga zaničevati; imenoval ga je le pri¬
tepenca, postavača in lenuha; nazadnje se je prijaznost
spremenila celo v sovraštvo do Luka. Pred očetom se
mladi baron Henrik ni predrznil govoriti kaj zoper Luka,
vendar proti svojim prijateljem je večkrat rekel: „Moj oče
so neumni, ki so tega tujca pri hiši obdržali, to ni nič
prida človek; če bi bil kaj prida, ne bi ga bili po Sibiriji
vlačili po jetnišnicah. Če je mojim starišem kaj dobrega
storil, naj bi mu bili zato plačali, pa ga odpravili, ne pa
obljubili mu, da ga preskrbe do smrti z vsem, da bo še
meni prišel na glavo. Moj oče ne bodo več dolgo gospo¬
darili, ker so že stari in zelo oslabeli; ko pa jaz nastopim
gospodarstvo, gotovo ne bom gledal pri hiši tega tujca.“

Luka je zelo čutil sovraštvo mladega barona in to
ga je bolelo; vendar pred starim baronom nikoli ni zinil
ničesar, ker se je bal iti od hiše.

79

Na hišo pa ga je vezala neka druga stvar.

Stari baron Žiga je imel posebno veselje do lepih
vrtov; imeti jih je hotel okoli svojega grada. V ta namen
je vzel v službo umnega vrtnarja, ki je baronu napravil
zelo lepe vrte; drugega dela mu baron ni nakladal nobe¬
nega. Vrtnar, dober, priden mož je v lepi krščanski edi¬
nosti živel s svojo ženo v koči blizu grada. Otrok nista
imela več kakor eno samo hčerko Kristinico.  Nemila
smrt pride, pomori v štirinajstih dneh očeta in mater ter
pusti Kristinico samo, ko je bila komaj štiriletna.

Baron Žiga je bil usmiljen mož in je silno rad po¬
magal revežem, posebno rad pa se je usmilil zapuščenih
otrok, kar je lepa lastnost premožnih ljudi. Vzel je malo
Kristinico v svoj grad in jo preskrbel; vzel jo je kakor
za svojo. Ko Kristinica odraste, pošlje jo baron v šolo
in da poučiti v potrebnih vednostih; ne samo navadna
ženska dela je morala znati, ampak bila je tudi poučena
v tujih jezikih, v glasbi (muziki) in v vseh učenostih, ka¬
kršnih si plemenitniki navadno prisvajajo. Kakor žlahtna
cvetlica v lepem vrtu razvija svoje cvetje in razveseljuje
s svojim prijetnim duhom vsakega, ki jo ugleda, ravno
tako je Kristin^a s svojimi čednostmi in s ponižnim ve¬
denjem razveselila vsakogar, kdor je prišel ž njo v dotiko.
Stari baron je Kristinico imel tolikanj rad, da bi bil rad
videl, če bi hotela biti njegova sinaha; želel je, da bi jo
vzel mladi baron v zakon. Dopadla mu je Kristinica po¬
sebno zato, ker je rada in veliko molila in rada hodila k
božji službi; mislil je pa tudi po pravici, da da Bog vsaki
hiši, kjer radi molijo, srečo in obilen blagoslov.

Nekega dne pokliče stari baron Žiga k sebi svojega
sina Henrika in mu tako govori: „Ljubi Henrik, glej osla¬
bel sem; moč me je zapustila; več ne bom mogel posihdob
gospodariti; iti hočem v pokoj, tebi pa izročiti gospodar¬
stvo. Zato ti priporočam: poišči si tovaršico, izberi si
dobro ženico, da boš srečno gospodaril, pošteno živel in
ohranil dobro ime naše rodovine. Ne pozabi, da je vse
na tem ležeče, kakšno nevesto si boš izvolil. Če bo sre¬
čen tvoj zakon, da boš lepo mirno v edinosti živel s svojo
ženo, srečno bo celo tvoje potovanje na svetu in užival
boš vesele ure; tudi v starosti, če ti jo Bog dočakati do¬
voli, boš imel dobro, zvesto pomočnico. Če bo pa nesre¬
čen vajin zakon, ako ne bosta oba ene misli, ako se bosta
sovražila in grdo gledala, drug drugemu kljubovala in

80

nasprotovala, imela bosta pekel že na tem svetu, izginil
bo blagoslov in zadele vaju bodo mnoge nesreče. Zato ti
priporočam, da si poiščeš dobro, pobožno, pohlevno in pa¬
metno nevesto. Ne bom te silil, katero vzemi, izberi si jo
sam; kakršno si boš izbral, tako boš moral imeti do smrti.
Ker pa vsak oče more dober svet dati svojemu otroku,
zato tudi jaz mislim, da se ne boš kesal, ako storiš po
mojem svetu. Moj svet je pa, da bi vzel za ženo našo
Kristinico. Dekle je zala, mlada, pohlevna, bogoslužna, rada
moli, zvesto služi Bogu in se zelo pametno vede; tega ne
moreš tajiti, ker jo od mladih nog poznaš, saj sta bila sku¬
paj izrejena. Upam, da bi Kristinica lepo ravnala z menoj,
ker je dobrega in blagega srca; vem, da bi me nikoli ne
zaničevala. Stori pa, kakor hočeš; silil te ne bom . 11

Nato reče mladi baron očetu: „Dragi oče, zahvaljujem
vas lepo za nauke, ki ste mi jih dali; kar pa zadeva mojo
ženitev in volitev neveste, prosim vas lepo, da mi daste
štirinajst dni odloga, da malo premislim in kaj poizvem .' 1

„Prav je tako, da se tja v en dan in nepremišljeno
ne zavežeš do smrti. Le dobro premisli, pa tudi molitev
ti priporočam. Prosi nebeškega Očeta, da naj ti nakloni
dobro krščansko nevesto, s katero bi živel srečno in ve¬
selo mnogo let.“

Precej drugi dan se mladi baron Henrik napravi,
obleče najlepša oblačila, ki jih je imel, ukaže vpreči iskre
konje v lepo kočijo in se odpelje posetit daljnega soseda
grofa Vladimira. Vladimir je bil zelo premožen in slaven
grof; imel je več grajščin in veliko bogastvo. Imel je
«tudi tri hčere, že vse odrastle; omožil še ni bil nobene,
ker ni ga bilo ženina še do zdaj, kateri bi bil gospodi-
činam všeč. Baron Henrik se pripelje v Vladimirovo
grajščino in sprejeli so ga slovesno in z velikim veseljem.
Grof ukaže napraviti dobro kosilo, veseli se vsedejo za
mizo, se radujejo in drug drugemu napivajo. Henrik je
imel pri mizi lepo priliko, da je opazoval grofove hčere
ter presojal njih vedenje.

Henrik si je izmed teh gospodičin izbral najmlajšo,
Matildo po imenu, in je potem ostal v Vladimirovem gradu
še štiri dni, da so se do dobrega zmenili in se o vsem
dogovorili, kar zadeva prihodnjo ženitev. Ko so se do
dobrega pogodili, reče Henrik grofu Vladimiru: „Z vsemi
pogoji sem zadovoljen, samo to vam povem, da ženitnine
še ne bomo obhajali, ker čakati moram nekaj časa, da

81

spravim tudi doma vse v red. Posebno dva človeka mo¬
ram prej spraviti iz grada, preden pride nevesta, ker vem,
da bi nevesta ne imela nič veselih dni, ako bi ta dva
ostala pri hiši.“

,,Kdo pa sta ta dva človeka; da ju tako želite od hiše
spraviti ?“

„Ta dva sta: Luka, neki tujec, ki je otel mojega
očeta roparjem; zato so mu pa oče preveč obljubili, namreč,
da ima pravico pri gradu biti do smrti in lastnik grajščine,
naj bo kateri hoče, ga mora z vsem preskrbeti; ko bi ga
pa ne hotel pri gradu imeti, mora mu vsako leto nekaj
denarjev dajati do smrti. Jaz pa mu bom rajši dal de¬
narje, da se ga le iznebim; nič mi ni všeč, on me vedno
toži pri očetu in prenaša besede; tega pa ne morem in
nočem trpeti; zato mora iti od hiše. Tudi je pri gradu
neka rejenka, katero so vzeli oče potem, ko so ji umrli
revni stariši. Dekle je res pametno, toda oče bi radi, da
bi se jaz ž njo zaročil; ker pa tega nočem, vem, da bo
očetu in rejenki moja nevesta odveč in je ne bosta rada
videla; ravno zato jo moram tudi odpraviti, če ji tudi nekaj
dam, ker je bila od mladega pri hiši. Vedite torej, gospod
grof, prišel bom in napravili bomo ženitnino, se gostili in
veselili, kadar vse to strani spravim.“

Henrik se lepo priporoči vsem ter se odpravi na
pot proti domu.

Drugi dan stopi pred očeta, ki je zelo bolehal. „No,
kako si kaj opravil pri Vladimiru s svojim snubenjem?“
vpraša stari Žiga.

„Prav dobro, oče! Izbral sem si za nevesto najmlajšo
hčer Vladimirovo, z imenom Matildo, ki sicer ni tako zala
kakor njeni dve sestri, toda zdi se mi prav ponižna, po¬
hlevna in pametna; mislim, da sem dobro volil in da boste
tudi vi zadovoljni ž njo.“

„Prav je,“ reče Žiga; „pa ljubi sin, verjameš li, da
sem že pred tvojim prihodom zvedel, kakšne pogodbe ste
storili, ko ste se menili o ženitvi? Ti si namreč pred
Vladimirom obljubil, da ženitnine ne boš obhajal prej,
dokler ne odpraviš rejenke Kristinice in pa tujca Luka od
grada. Zakaj si to storil? Kaj sta ti ta dva toliko na
poti? To me je zelo užalilo. Saj dobro veš, da ti Kri¬
stinice nisem nikoli silil ali ti rekel, da jo moraš vzeti;
jaz sem ti jo le svetoval^ zraven sem pa tudi povedal, da
vzameš lahko, katero hočeš. Zakaj boš Kristinico sovražil

6

Deteljica.

82

in jo preganjal? Saj ti ni storila nič hudega. Tujcu Luku
sem pa obljubil, da ga preskrbim do smrti; to obljubo
hočem tudi spolniti, akoravno te bode v oči.“

„Dragi oče,“ pravi na to Henrik, „odpustite mi, če
sem se vam zameril s temi besedami, da bom pred ženit-
nino dva človeka od grada odpravil. Res sem tako go¬
voril, pa sem to rekel le zato, da sem Vladimirovim po¬
kazal, da se ne mislim zaročiti s Kristinico, ki so mi jo
prisojevali. Dobro sem vedel, da vam ne bo všeč, ker
nočem vzeti Kristinice, ki ste mi jo priporočali in hvalili,
silili mi je pa res niste nikoli. Res da je Kristinica zalo,
dobro, pridno in pohlevno dekle, vse hvale je vredna,
vendar za ženo je vzeti ne morem.“

„Zakaj ne?“

„Prvič zato ne, ker je revnega in nizkega stanu.
* Naša rodovina je že od starodavnih časov žlahtna in slo¬
veča, zato se spodobi, da vzamem nevesto tudi_žlahtnega
$ stanu, da se v rodovini ohrani žlahtni stan. Ko bi jaz vzel
I nevesto nežlahtnega stanu, bili bi moji otroci le na pol

9_žlahtni. Pa tudi moji tovariši in sosedje bi me zaničevali

in mi rekli: Škoda, da si baron tako imenitne rodovine,
pa vzameš za ženo revno rejenko nizkega stanu.

Drugič ne vzamem Kristinice zato, ker je revna, nima
nič premoženja, denarjev pa bom potreboval, ko bom pričel
gospodarstvo. Moja prihodnja nevesta bo pa imela lepo
doto trideset tisoč goldinarjev; take dote ni v vsakem
kotu dobiti.

Tretjič ne vzamem Kristinice zato, ker je preveč pri¬
jazna s tujcem Lukom. Res da prav nič napačnega ne vem
o njiju, ampak zapazil sem, da se z očmi pogovarjata. Tedaj
upam, da mi ne boste zamerili, da nisem hotel storiti, kakor
ste mi svetovali. Nadejam se pa, da vam bo tudi moja pri¬
hodnja nevesta všeč; ona je tudi pohlevna, ponižna in bogo¬
služna, zato sem si jo izvolil; onih dveh sester nisem hotel
nobene, ker ste se mi zdeli preveč prevzetni."

Stari baron Žiga je imel zraven svoje domače graj-
ščine tudi še drugo majhno grajščino z imenom Trnjava,
katero je kupil za sedem tisoč goldinarjev. Te grajšči-
nice baron ni združil ali zjedinil s svojo domačo grajščino,
ampak jo posebej oskrboval po nekem služabniku; mislil
se je v nji nastaniti, ako bi se mu v starih letih hudo go¬
dilo, kar se vsakomur zna primeriti. Ker je pa stari ba¬
ron zvedel, da se njegov sin noče oženiti prej, ko bo

83

Kristinico in Luka popolnoma spravil od hiše, reče sam
pri sebi: „Čakaj, da ti ne bo treba odpravljati od hiše teh
dveh oseb, ki te toliko bodete v oči, odpravil bom ju pa
jaz brez tvoje skrbi."

Zato pokliče k sebi Kristinico in Luka, ki so mu le
tujec rekali, ter mu pravi: „Luka, povej mi odkritosrčno,
ali bi se ne hotel zaročiti s Kristinico in jo vzeti za ženo?“

Luka zardi, ne ve, kaj bi odgovoril, nekoliko pomolči,
potem pa pravi: „Seveda bi jo rad, toda je nimam kam
dejati, ker nimam celo nič premoženja . 11

Potem vpraša baron Kristinico: „Si li voljna z Lukom
se zaročiti in ga vzeti za moža ? -1

Kristinica tudi ne ve kaj odgovoriti, ampak vsa opla-
šena milo reče svojemu krušnemu očetu: „Milostljivi go¬
spod, rada bi vzela Luka, ker mislim, da bo dober mož;
pa kaj hočem sirota, ki nimam nič premoženja. Želela
sem do smrti ostati pri vas, da bi vam bila stregla v starih
letih v vaši bolehnosti in vam skazovala hvaležnost za
tolike dobrote; ker sem pa zvedela, da je mladi gospod
baron trdno sklenil, mene in Luka odpraviti od hiše prej
ko pride nevesta, zato se rajši sama umaknem prostovoljno,
da bi le toliko imela, da se pošteno preživim. 1 '

Zdaj reče baron z resno in krepko besedo: poslu¬
šajta me, kaj vama veselega naznanim, česar vem, da se
ne nadejata. Znano vama je, da sem gospodarstvo svoje
velike grajščine izročil sinu; tudi vesta, da imam grajšči-
nico Trnjavo z imenom, katere nisem dal sinu in je moja
lastnina. To grajščinico hočem vama dati v last. Polo¬
vico grajščine Trnjave dam tebi, Kristinica, za doto, ker
si od mladega pri meni; vzel sem te kakor za svojo hčerko
in rada si me slušala vedno; drugo polovico Trnjave pa
dam tebi, Luka, zato da boš preskrbljen do smrti, kar
sem ti obljubil, ker si mi v sili pomagal; vendar te za¬
vežem, da s Kristinico lepo ravnaš in po krščansko ž njo
živiš v zakonu. Ker vama izročam Trnjavo, izgovarjam
si samo to-le: Vsako leto mi bosta dajala za moj pobolj-
šek iz grajščinice dvesto goldinarjev, kar mislim, da vaju
ne bo težilo. Zraven tega morata biti zame vedno pri¬
pravljeni dve stanici z vso hišno opravo, primerno mo¬
jemu stanu. Prišel bodem k vama stanovat, kadar se mi
bode zljubilo, in bodem prebival pri vama, kakor dolgo
se mi bode zdelo. Morebiti še pri vama sklenem svoje
življenje; po moji smrti nimata nobene dolžnosti več iz

84

grajščinice komu kaj dajati. Sta li zadovoljna s to mojo
naredbo ?“

Luka in Kristinica padeta na kolena pred baronom,
primeta ga vsak za eno roko, jo poljubita in jokata od
velikega veselja. ^Milostljivi, nisva vredna tolike sreče;
4 drugega ne moreva reči, kakor Bog vam stoterno in ti-
© sočerno povrni. Bog vas ohrani mnogo let'pri življenju,
da bi prebivali veliko let pri nama."

Te besede so tako ganile starega barona, da so mu
stopile solze v oči; toda hitro se zjasni njegovo obličje in
prijazno reče Luku in Kristinici: „Hitro vstanita, le pred
Bogom se spodobi klečati, ne pred človekom. Pojdita po
svojih opravkih, priporočam vama, da bosta molila za-me.
Jutri se naredi izročilno pismo, potem pojdeta h gospodu
župniku, da opravita izpraševanje in zapišeta oklice. Črez
tri nedelje, ko iztečejo oklici, hočemo napraviti ženitovanje.
Tudi ženitovanje vama bom jaz napravil in povabil nekaj
svojih zvestih prijateljev, da se bom zadnjikrat radoval ž
njimi in se vsaj enkrat še pred smrtjo dobro imel ter
se veselil prav iz srca.“

Bila sta zdaj Luka in Kristinica ženin in nevesta;
ker sta dobro znala krščanski nauk, tekli so oklici po-
redoma, zadržka ni bilo nobenega. Stari baron je že uka¬
zal pripraviti ženitovanje, tudi je oznanil svojim prijateljem
dan, kdaj naj pridejo na gostijo.

Ko mladi baron Henrik vse natanko zve, kako je
naredil njegov oče, bil je tako potrt, da je zbolel od ve¬
like žalosti. Ves zamišljen molči, z nikomur ne izprego-
vori, in če ga kdo vpraša, odgovori mu: „Oče so me za¬
vrgli, oče me sovražijo, zato ne morem biti vesel.“

Nekega dne je oskrbnik tolažil mladega barona:
„Gospod baron, zakaj ste vedno tako pobiti in žalostni
ter nevoljni zavolj grajščinice Trnjave, katero so oče dali
drugim ? Saj imate zadosti dohodkov od domače grajščine;
priženili boste tudi precej, ne bo vam treba stradati ne
če imate Trnjavo ali pa ne; pustite vse to v nemar, kaj
se boste za to toliko gnali in zdravje izpodkopavali; naj
bo Trajava, čegar hoče.“

„Ljubi prijatelj! Vse je res, kar mi pripoveduješ,“
odgovori mladi baron. „Vedi pa, da mi ni toliko za graj-
ščinico, ampak le to me grozno boli in peče, ker me oče
sovražijo in me nikoli ne pogledajo z lepim očesom. Glej,
gotovo več kot dvajsetkrat sem ponižno prosil očeta in

85

rekel: Dragi oče, lepo vas prosim, dajte meni malo graj-
ščinico vsaj po vaši smrti, da bom tudi jaz v starih letih
imel kot, saj nihče ne more vedeti, kako se mu bo v sta¬
rosti godilo. Toda vse moje prošnje so bile zaman, nisem
bil uslišan. Prilizljiva rejenka Kristinica in pa hinavski
pritepeni tujec Luka sta se vedno očetu prilizovala in pri-
kupovala, jih posebno častila, poviševala in hvalila. Za¬
vrgli so oče moje prošnje, kakor da bi ne bil njihov sin,
dasi jih nisem nikoli razžalil, nikoli storil nič napačnega,
nikoli jim nasprotoval; dali so tujcem grajščinico, do ka¬
tere sem jaz imel prvo pravico. 44

„Res je to, 44  reče oskrbnik, „pa kaj vam pomaga to-
gotiti se zavolj tega, saj veste, da s svojim blagom stori
vsakdo, kakor se mu poljubi; tako tudi vaš oče s svojim
premoženjem. Kaj se boste hudovali zaradi tega! Gospod
baron, jaz vam svetujem nekaj prav pametnega. 44

„Kaj takega? 44

„To-le, umaknite se za nekoliko časa, pojdite k svo¬
jemu prihodnjemu tastu grofu Vladimiru. Ostanite tam
tako dolgo, da mine Lukovo ženitovanje; medtem se bo
vaše srce upokojilo, pozabili boste na grajščinico, na Luka
in na Kristinico. Potem se boste oženili in izpremenili
žalost v veselje. 44

In mladi baron ga je ubogal.

Jožef P. najde oba svoja sina Jahoba in Luha.

Določen je bil dan poroke in ženitovanja takoj v
pondeljek po tretjem oklicu; bilo je ravno na sv. Lukeža 0
dan, bil je ženinov najveselejši god. Že v pondeljek
zjutraj se je v grajščinico pripeljalo pet lepih kočij, na-6
preženih z lepimi iskrimi konji; pripeljali so se namreč
povabljeni posebni prijatelji starega barona vsi v lepih,
dragih svatovskih oblačilih. Baron je tudi dal napreči
najlepšo kočijo; vsedeta se v njo ženin in nevesta in vsi
se peljejo k poroki v župno cerkev, katera je stala ob
veliki cesti, od grajščine pičle pol ure oddaljena.

Ker je bil dan poroke znan, prišlo je več ljudi k
cerkvi čakat svatov. Medtem pripotuje neki tuj starček;
videč pred cerkvijo toliko ljudi, se jim pridruži in vpraša
enega izmed njih, kaj da čakajo, ker ni nedelja, ne praznik.

Odgovori mu ta, da bo okoli enajste ure poroka,
ravnokar se bodo pripeljali svatje.

86

Tuii starček vpraša: „Ali bo tudi maša ali pa samo
poroka?“

Povedo mu, da bo tudi maša.

„No,“ pravi starček, „čakati hočem tudi jaz, da bom
pri sveti maši, same poroke pa ne bi čakal.“

Kmalu se pripeljejo svatje. Iz prve kočije stopita
ženin in nevesta in vsi gledalci ju pozdravijo in zavpijejo:
„Živela!“ Tudi tuji starček, radoveden videti ženina in
nevesto, pogleda prav dobro ženina, ki je stal ravno pred
njim. Ta pogled je ganil tako v srce starčka in tako
čudni občutki so se ga polotili, da sam ni vedel, odkod
prihajajo in kaj pomenjajo. Sam pri sebi je rekel: „Ženin
se mi zdi znan; Bog ve, od kod je.“

Starček vpraša enega poleg stoječih: „Prijatelj, kako
je ime temu ženinu in kako se piše?“

„Luka vem da mu je ime, kako se pa piše, tega vam
ne vem povedati," odgovori vprašani.

„Luka, Luka!" ta beseda gre starčku zmerom po
glavi, tako da ga je še pri maši motila.

Po maši gresta ženin in nevesta, kakor je navada
k oltarju, da ju poroči duhovnik.

Starček ni bil daleč od oltarja; vedno ogleduje že¬
nina in bi rad slišal zdaj še njegov glas. Ko zasliši Lukov
glas pri oltarju, začudi se tako, da se ves strese in sam
pri sebi reče: „Tega človeka bi jaz utegnil poznati; tudi
njegov glas se mi zdi znan."

Po poroki posedejo se svatje po kočijah in se od¬
peljejo domov na grad. Tudi tuji starček gre iz cerkve,
gleda za kočijami in premišljuje, kam bi se zdaj obrnil.
„Ej!“ pravi naposled, „naj bo kar hoče, grem do grada,
morebiti najdem med povabljenimi gosti človeka dobrega
srca, da mi bo dal malo jesti, ker sem zelo potreben, de¬
narja pa že nimam nobenega; čisto vse sem že potrosil
na dolgem potovanju."

Starček gre počasi, opiraje se na palico, da pride do
grada; pred gradom se vsede na kamenito klop in sedi
cel popoldan, ne da bi ga kdo vprašal, kaj hočeš ali kaj
bi rad. V gradu pa so uživali obilno dobrih jedi, pili
sladko vince, veselili in radovali se in prepevali vesele
desmi. Starček sedi lačen na klopi; ni ga bilo nikogar,
da bi se bil ozrl nanj in mu podaril najmanjši grižljaj;
v hišo se pa ni predrznil iti in gospodi delati nadlego.
Proti večeru pride nekdo povabljenih iz grada hladit se,

87

ker mu je bilo v obednici prevroče; vsede se na kamenito
klop zraven starčka in ga prijazno povpraša: „Kaj pa vi,
stari mož, čakate ?“

„E, čakam, da bi malo jesti dobil, zelo sem lačen,
danes še nisem nič toplega okusil, denarji so mi pošli, ker
že dolgo potujem, kupiti torej ne morem; trdno sem se
zanašal, da bom tukaj kaj dobil, ker vem, da je vsega
v obilnosti pri ženitnim; ker si pa ne upam v hišo iti
prosit in gospodo nadlegovat, čakam tukaj na božjo
milost. “

Gospod pravi: „Vi ste tujec; obleka in jezik vas
razodevata. Od kod ste doma?“

„Daleč, daleč sem doma, jaz sem Ilirec, Ilirija je
moja domovina, pa nisem Nemec, ampak Slovan sem
kakor vi; vaš jezik in naš sta si močno v rodu."

Prijazni gospod reče starčku: .,Mož, počakajte tukaj,
jaz hočem poskrbeti, da dobite kaj jesti, in potem se ho¬
čeva kaj več pogovoriti, ker se rad pogovarjam s starimi
ljudmi, zlasti pa s takimi, ki pridejo iz daljnih krajev, da
kaj pozvem.“ Gospod gre v obednico k baronu in mu
prijazno reče: „Nek tuj starček, popotnik, sedi pred gra¬
dom; zelo je lačen, pravi, da danes še ni nič toplega
okusil; ne spodobi se, da bi danes kdo lačen šel od hiše,
prosim vas torej, ukažite kaj dati revnemu tujcu; starček
je prav pošten videti."

Baron precej ukaže služabniku prinesti posodo in
sam da vanjo lep kos dobre pečenke, velik kos belega
kruha in kozarec vodke (na Poljskem se žganje imenuje
vodka) in reče služabniku: „Nesi to tujemu revežu; povej
mu, naj použije to, potem pa naj gre v božjem imenu
naprej."

Povabljeni gospod, ki je izprosil jesti za tujca, tudi
gre s služabnikom in reče tujcu: „Glejte, to vam pošljejo
gospod baron, da se boste poživili in udeležili veselja da¬
našnjega dneva. Le uživajte zdaj dar božji, pogovarjati
se znava tudi med jedjo."

Starček odgovori gospodu: „Gospod, vidim, da ste
usmiljenega srca; lepo vas zahvaljujem, da ste mi izprosili
jesti, ker morebiti bi se brez vas ne bil nihče spomnil
name; pa ne zamerite, da ne pokusim nobene jedi prej,
čeravno sem zelo lačen, dokler nisem govoril z ženinom.
Eno samo besedico mu imam povedati in potem sem za¬
dovoljen."

88

Gospod je radoveden, kaj hoče tuji starček z ženinom
govoriti in vpraša: „Kaj bi mu pa radi povedali ?“

Popotnik pravi: „Tega vam ne morem povedati, če
mi pa ženina pripeljete, smete biti zraven in slišati, kar
mu bom povedal . 14

Gospod reče: „Počakajte malo; z ženinom bova kmalu
tukaj . 41  Koj gre, poišče ženina in mu reče: „Neki tuj pri¬
ljuden starček je tukaj in želi z vami govoriti; pravi, da
vam ima eno samo besedo povedati . 44

Ženin stopi precej pred grad, rekoč: „Tuji starček mi
sme povedati več besed, ne eno samo, ker rad kaj zvem
iz daljnih krajev . 44

Povabljeni gospod ga spremi pred tujega starčka in
Luka ga prijazno vpraša: „Oče, kaj mi imate povedati ? 44

Starček ogleduje Luka od glave do nog, potem reče
po domače v slovenskem jeziku s trdno besedo: „Ali nisi
ti Luka P. . . . iz Ljubljane doma ? 44

„Seveda sem . 14

„Kaj me več ne poznaš, svojega očeta Jožefa P .? 44

Takrat spozna Luka svojega očeta, ga objame in se
razjoka od veselja. „Za božjo voljo, oče, kako ste prišli
tako daleč in kako ste me našli tukaj ? 44

„Naključilo se je tako , 44  odgovori oče. „Pa kaj na-
ključilo, Bog je naklonil tako, da sem te našel, ker sem
te želel videti, preden umrjem. Dolg in težaven je pot,
ki sem ga storil, toda nič mi ni žal, da sem te le našel . 44

Luka reče očetu: „Oče, le malo še počakajte , 44  in
steče vesel v obednico, katera je bila v drugem nadstropju,
stopi pred barona, ki je bil v pogovoru s svojimi prija¬
telji; pa Luka ne utegne počakati, da bi bil baron izgo¬
voril, povzdigne roke kakor k molitvi in pravi: Milost¬
ljivi gospod baron, moj dobrotnik, ker ste mi skazali ne-
zapopadljivo dobroto in mi storili neskončno veselje, pro¬
sim, lepo vas prosim, storite mi danes še eno veselje . 44

Baron se smehlja ter pravi: „No, kaj bi neki še rad?
Le hitro povej, česa želiš; danes sem dobre volje, če si
le nisi kaj neumnega izmislil, izpolnim ti željo; kaj želiš ? 14

Luka odgovori: „Moj pravi oče so me prišli obiskat
iz daljne dežele; namerilo se je, da so me ravno danes
našli; samo prosim, da dovolite vzeti za nekaj časa očeta
k mizi, da bodo deležni mojega veselja in moje sreče . 44

89

Baron reče: „Prav je, takoj pojdite po očeta, pri¬
peljite ga tu sem, posadite ga za mizo, da se z nami vred
veseli; ne spodobi se, da bi se sin radoval, oče pa vzdi¬
hoval, saj vem, da otrokova sreča starišem več veselja
dela kot lastna.“

Jakob, ženinov brat, ki je bil tudi med svati, sliši
govoriti o očetu in vpraša ženina: „Kaj so res najin oče
prišli ?“

Luka hitro odgovori: „Res, res, le pojdi z menoj
pred grad!“

Zdaj hiti ženin s svojo nevesto Kristinico iz sobe,
za njim ženinov brat Jakob s svojo ženo Katinko, pa tudi
tisti povabljeni gospod, ki je najprvo govoril z očetom.

Vsi se vstopijo pred očeta in Luka vpraša: „Oče, ali
poznate tega moža?“ ter pokaže na Jakoba.

Oče ga nekaj časa ogleduje, potem pa reče: „Ne
morem ga spoznati, ker me oči že zapuščajo in spomin
moj je grozno slab."

Jakob pravi na to: „Kaj več ne poznate Jakoba P.,
svojega starejega sina?“

Zdaj oče po besedi spozna svojega sina Jakoba in
vzklikne ves ganjen: „Dobrotljivi Bog, kolika sreča mi je
danes došla! Našel sem ob enem oba sina, katera sem
mislil že zdavnaj pokopana. Neskončno milostljivi Bog,
kako hitro spremeniš žalost v veselje, ti rad pomagaš
revnim, ako v tebe zaupajo. Ljuba sina, Jakob in Luka,
zdaj vidita, da Bog rad usliši naše molitve, če le s trdnim
zaupanjem molimo; glejta, vedno sem molil za vaju, odkar
sta šla od hiše, da bi vaju Bog obvaroval vseh nesreč,
— in tu vaju najdem zdaj zdrava in srečna. Molita tedaj
vidva tudi vselej rada, da bi vaju dobrotljivi Bog obva¬
roval časne in večne nesreče."

Zdaj peljejo ženin Luka in njegova nevesta, ženinov
brat Jakob s svojo ženo in drugi povabljeni gospodje
očeta z veliko častjo v grad. Na baronovo povelje so
jim prišli godci naproti in jih spremili v obednico. Ba¬
ron ukaže očeta posaditi za mizo med oba sina in mu
postreči, karkoli je mogoče. Baron se je sam tudi pri¬
jazno pogovarjal s starim možem in rekel, da še nikdar
ni imel takega veselja kakor danes, ko je zapuščeni oče
našel dva sina ob enem v sreči in veselju.

Dobra jedila so uživali in ponujali jih očetu; sladko
vince so pili in se srčno veselili. Vedno sta sina vpra-

90

sevala očeta, kako se kaj godi na Slovenskem in kdo
izmed znancev še živi. Celo noč so se radovali, proti
jutru še-le so pospali, le baron je zavolj bolehnosti že
poprej šel k pokoju.

Preden se pa baron Žiga odpravi k pokoju, nago¬
vori svate še tako-le: „Dragi prijatelji! Le dobre volje
bodite in veselite se, prosim vas pa, da me predpoldnem
jutri nobeden ne zapusti. Jutri opoldne bomo še skupaj
južinali, potem se boste odpeljali vsak na svoj dom.'' To
mu obljubijo vsi in voščijo lahko noč.

D/ugi dan opoldne južinajo vsi skupaj in so Židane
volje; po južini vzamejo drug od drugega slovo in se
odpeljejo vsak na svoj dom. Luka in njegova nevesta
se odpeljeta na svojo grajščinico Trnjavo in vzameta očeta
s seboj. Ženinov brat Jakob in njegova žena jih spre¬
mita in se pomudita pri njih nekaj dni, da si dobro ogle¬
data grajščino.

Ko vzame Jakob slovo od brata Luka, želi njemu in
njegovi ženi veliko sreče in dolgo življenje ter dostavi:
„Dragi bratec, dobro vem, da bi ti rad imel pri sebi
očeta, da bi ti pomagali in te učili gospodariti, česar
nikoli nisi bil vajen; toda očeta ti moram odpeljati, da
bodo videli tudi moj dom. Nekoliko časa bodo pri meni;
ko se bodo naveličali, pridejo pa zopet k tebi.“

S tem so bili vsi zadovoljni. Jakob in Katinka se
z očetom odpeljeta na svoj dom blizu Kovna.

Kako vesel je bil oče Jožef P., da vidi srečna svoja
sina po tolikih prestanih nadlogah, nesrečah in bridkostih,
katere mu je Jakob vse natanko dopovedal. Zato je
rekel: „Glej, moj Jakob, kako dober ti je Bog; velike
žalosti ti je poslal, z mnogimi težavami te je obiskal,
zato da te je sčistil, in zdaj je vso tvojo žalost spremenil
v veselje. Bodi zato Bogu vedno hvaležen; tako dobrega
nebeškega očeta nikar ne žali. Bodi zvest božji služab¬
nik, moli rad in hvali Boga za tolike dobrote, da boš
vreden tudi večnih dobrot v nebesih. u

Jožef P. je bil komaj dva meseea pri sinu Jakobu,
ko mu je jelo tako dolgčas biti, da je prosil Jakoba:

Ljubi sin, kmalu sem se naveličal pri tebi; dolgčas mi
je. Prosim te, daj me peljati k Luku nazaj, da bom še
pri njem nekoliko časa.“

91

Ker Jakob ni hotel žaliti očeta, ukazal je napreči in
je peljal sam očeta k Luku na Trnjavo. Pol leta je živel
Jožef P. pri Luku, potem pa je poln veselja, da je pred
smrtjo še videl oba svoja sina, srečno v Gospodu zaspal.

Srečno in veselo so živeli še veliko let med svo¬
jimi družinami vsi trije sinovi Jožefovi. Blagoslov božji
je bil vedno pri njih, ki so zvesto hodili po njegovih
potih v tem življenju.

Bog nikomur dolžan ne ostane in vse na dobro
obrne tistim, ki ga ljubijo. Njegovo presveto ime bodi s
hvaljeno in češčeno vekomaj!

Pesmi.

Zložil Fr, Ločniškar.

Na polju.

Kjer klasje rumeno se ziblje
in sapica lahna pihlja,
tam v delu prijetnem vse giblje,
tam radost je prava doma.

Škrjanček v višavah kraljuje,
svoj spev neprestano drobi
in v pesmih nam pripoveduje,
kako ga polje veseli.

Med žitom s klobučkom se rdečim
postavlja nališpani mak,
a rad bi pred solncem gorečim
pobrisal jo skoro — junak.

Kot ptičice drobne plevice
med delom]prijetno pojo,
zde njive se jim kotfgredice,
kjer rožice zale cveto.

Veselje povsodi prebiva
kjerkoli obstane pogled;
o srečni prihodnjosti sniva
zamišljen med njivami kmet.

Pozdravljeno tisočkrat bodi
rumeno mi, žitno polje!

Obilo darov nam obrodi
in briši ubožcev solzd!

Zima.

Kakor bela jagnjeta
se sprehajajo oblaki
sredi zimskega neba
pa ugibljejo, kaj dali
zemljici bi trudni v dar,
da bi ž njo se rado vali.

Česar je vesel otrok,
kadar zima k nam prihruje
in prinese mraz in jok —
to oblaki darovali
zemljici so trudni v dar:
toplo suknjo so ji dali.

Toplo suknjo iz — snega,
ki varuje nam polja.

93

Stari grad.

Na griču stari grad stoji,
kot resen starec v dol strmi.

Ves razoran ima obraz,
razpadel je zidovja kras.

Življenje, kot v nekdanjih dneh,
umrlo je v zidovih teh.

Kam, vitezi, bežali ste,
ki tukaj gostovali ste?

Ponosne grajske hčere ve,
kje kliče vaše se ime?

Umrlo vse! Le grad stoji —
molčeč spomin minulih dni . . .

Prodana

Žalostno je zdaj na svetu,
ko za zlatom vse drvi;
eden grabi si zaklade,
drugi lakoto trpi.

kravica.

Nič ne gane več skopuha,
kadar gre se za denar.
Kravico iz hleva vzame —
kaj ubožec njemu mar!

Ali On, ki še črvička
revnega ne zapusti,
enkrat tudi siromakom
večno srečo podeli . .

Vaška lipa.

Pred cerkvijo, sredi vasi,
tam lipa mogočna stoji;
stoletja že tamkaj kraljuje,
o davnosti premišljuje.

Kdo vsadil jo je in zakaj ?
Pred koliko leti? — Bog znaj!
Ljudem najstarejšim na vasi
prav taka se zdi kakor včasi/

V mladosti so davni pod njo
igrali se, peli sladko;
zdaj grob še edini jih čaka,
a ona je vedno enaka.

Veliko je zrla ljudi,
ki s tega sveta so že šli,
je videla turške divjake
in hrabre krščanske junake.

Po ulicah, kjer vlada mrak

Po ulicah, kjer vlada mrak,
ves dan že blodi mu korak.
Bridkost brezmejna spi v očeh,
obkrožil ustnic mu ni smeh,
odkar slovo je zibki dal
in tek presrečnih dni končal.

Po cesti stopa gor in dol,
srce mu stiska težka bol.

Ves dan izteza že roke,
da mraz po prstih v ude gre,
a ni še dobrega srca
dobil, da majhen dar mu da.

Domov na gorko se boji
dokler darov kaj ne dobi.

„Če prazen zopet prideš mi , 1
takoj nazaj odideš mi!“
mu mačeha velela je,
ko zajtrk predenj dela je.

Po cesti gor in dol zaman
z bridkostjo hodi celi dan.

A ni človeka, ni srca,
ki skromno bi obdaril ga.

Bogat gospod zdaj mimo gre —
veselo dečku je srce.-

Ne sliši prošnje bogatin —
ne čuti pač, kaj je trpin.

Vesele tri gredo gospe —
brezčutno vsaka mimo gre.

Tovarne vrata se odpro,
ven trudni delavci gredo.

Poskusi srečo zadnjikrat —
pa stopi deček poleg vrat. —

In razcapan, ubog otrok
v očeh budil je skoro jok . . .
Črez kratek čas dovolj darov
veselo nesel je domov.

95

Naš ded.

Pri peči tu se grejemo,
se šalimo in smejemo;
zgovorni so posebno ded,
nikdar ne zmanjka jim besed.

Predice pridno predejo,
a niti se jim medejo,
ker ded šaljivo govore
in smeh na ustnicah hude.

Naravo je pobelil sneg —
i ded so beli po laseh;
pod snegom mlada spi pomlad —
in ded so v duhu čil in mlad.

Velika noč.

Veliko noč praznujemo,
iz srca se radujemo;
prišla je zlata doba,
ko Krist je vstal iz groba.

Nesrečni mrak je zdaj pregnan,
odrešen revni je zemljan.
Odprta zopet zlata
v nebesa so nam vrata.

Kar zgrešil zemlje je otrok,
popravil sam je večni Bog;
zato mu zemlja cela
na vek bo hvalo pela.

Dve

Kakor angelček v naročju
dete materi sedi;
zvezdic dvoje srečni mamki
zre v oči.

Jasni očki, kot dve cvetki,
zreta v njo;
da bi vedno pač ostali
mu tako-

sliki.

Tam črez cesto v divjem srdu
mož grmi;

kot viharji, jeze bliski,
zro oči.

V njih utopil je s pijačo
sreče žar,

ki miru ne vrne hiši
več nikdar . . .


Kazalo

Stran

Oče Jožef da tri sinove v vojake.5

Andrej P. bolnik v Smolensku, strežaj generala J.6

General in njegov strežaj ujeta.9

Andrej P. v Parizu.11

Andrej P. se pelje v Ameriko.17

Andrej P. stanoviten v veri.23

Drugi del.

Luka P. v Moskvi na Ruskem.33

Luka P. umora obdolžen.35

Luka P. v Sibiriji.37

Tretji del.

Jakob P. se vrne iz Moskve.39

Jakob P. oživljen.41

Jakob P. ostane v Bazilijevi hiši kakor domač.43

Jakob P. ženin pride v nesrečo.47

Jakob P. najde v Sibiriji v jetnišnici svojega brata Luka ... 55

Luka P. izpuščen iz ječe.56

Luka P. v Bazilijevi hiši.59

Jakob P. za nedolžnega spoznan in iz ječe izpuščen.61

Luka P. se loči od svojega brata Jakoba.70

Luka P. v hiši barona Žige.75

Luka P. se oženi.78

Jožef P. najde oba svoja sina Jakoba in Luka.85

Pesmi. Zložil Fr. Ločniškar

. 92

V zalogi Družbe sv. Mohorja v Celovcu

- se dobijo med drugimi naslednje knjige:

m