Dostojen spomin na dogodke izpred 40let
V mesecu septembru in oktobru je bila or-ganizirana vrsta spominskih svečanosti ob 40-letnici pomembnih dogodkov iz naše zgo-dovine, takrat odločilnih za uspešno nadalje-vanje narodnoosvobodilnega boja, ki je prive-
del naše narode h končni zmagi in z njo k osvoboditvi domovine. Eden teh odločilnih do-godkov je bila kapitulacija Italije.
Komisija za nekdanje internirance, vojne ujetnike in pregnance pri občinskem odboru
ZZB NOV in Svet za negovanje in razvijanje tradicij NOB in spomeniško varstvo pri OK SZDL sta se z vso resnostjo vključila v akcijo, da se udeleži teh svečanosti primerno število naših občanov.
Najhujše italijansko koncentracijsko tabo-rišče je bilo na kamporskem polju na otoku Rabu. Skozenj je šlo od njegove ustanovitve pa do kapitulacije Italije okrog 15.000 Ijudi, od tega otrok do 10 let starosti okrog 1.000. O zgodovini tega taborišča skoraj ne moremo govoriti, saj je obstajalo dobrih 13 mesecev. In vendarga iahkoprimerjamoz najhujšimi nem-škimi koncentracijskimi taborišči zaradi števila žrtev. V tem času je umrlo zaradi strašne la-kote in nemogočih nastanitveniii razmer okrog 4.000 internirancev. Tu je bila komemorativna slovesnost 10. sept. Iz Šiške je odpeljal poln avtobus.
Po uspelem pobegu osmih internirancev iz koncentracijskega taborišča v Gonarsu v noči s 30. na 31. 8. 1942, so faštsti spoznali, da ne morejo streti moči in hrepenenja po svobodi v brezpravnih internirancih. Iz siranu, da se taki pobegi ne bi nadaljevali v najraziičnejših obti-kah, so razselili vse internirance iz sektorja »beta«,,a ti so bili le moški, v taborišča v notra-njosti Italije. Barake so ostale prazne. Tojebila tudi rešitev za rabskeinternirance. V drugi po-lovici novembra 1942 so začeli z Raba prese-Ijevati matere z otroki in obnemogle starčke v Gonars in so jih naselili v te barake. To je bila rešitev, sicer bi malokdo dočakal novo leto 1943 živ na Rabu. Pomrli bi biJi od mraza. Zato žrtve v Gonarsu upravičeno imenujemo rab-ske žrtve. Nekaj jih je umrlo že prvi dan. Te žrtve so v glavnem z območja današnjih občin Kočevje in Čabar ter Metlika in črnomelj, od koder so bile internirane tudi po cele vasi in ni imel kdo pošiljati paketov. V kostnici, ki je bila zgrajena 1973. leta, je 453 pločevinastih krst s posmrtnimi ostanki naših Ijudi. Kostnica je dr-žavni spomenik, ki sta ga postavili SFR Jugo-slavija in republika Italija. Komemorativna sto-vesnost je bila 1. oktobra. \z Šiške je odpeljaio 6 polnih avtobusov.
Intemiranci, umrli v taboriščih v notranjosti Italije, pa počivajo v kostnici v Sansepolccru. Med temi so mnogi, ki so jih preseiili \z Gonar-sa, ter oni, ki so bili internirani v ta taborišča di-rektno od doma. Posmrtni ostanki so prene-seni leta 1973 s posameznih manjših pokopa-lišč v skupno kostnico, ki je tudi državni spo-menik. Tukajšnjih žrtev smo se spomnili na komemorativni slovesnosti 22. oktobra. Iz Ljubljane sta odpeljala 2 polna avtobusa, predvsem nekdanje internirance.
Ob udeležbi na takih slovesnostih se šele prav zavemo, kaj pomeni svoboda, kaj pomeni boriti se za svobodo, kaj pomeni trpeti kot su-ženj v zasužnjeni domovini.
Herman Janež