Inseratl se sprejemajo in velji tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
* * n n n ii - ii
n ii n n ®
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
sc ne vračajo, nnfraiikovana pisma se ne sprejemajo
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija La Btarem trgu h. št. 16

Po pošti	prejemsn	velja-
/.» ceio ieto	. . 10	gl. —	kr.
zu poi Jtta	, . b	.. —	.,
i« i*-»itri it-ta	-	n 50 „
V administraciji velja:
/.a celo !«ito . . 8 gl. +0	kr.
sa pol leta 4 ,, 20	,,
ta ('etrt leta . . 2 „ 10	„
V Ljubljani na dom posi
velja 60 kr. več na ieto.	^^f
Vredni<tvo je ua Bregu
š:ev. 190.
Izhaja po trikrat na leden in sie v torek . i'Hrtek in soboto.
Iliru — ali ne?
S spodnjega Dolenjskega.
Pred kratkim je razposlal deželni odbor nekterim duhovnom in županom vprašanje, bi li bilo dobro in koristno, če se odkupi od nekdaj že navadna bira — kolektura — to je dajanje pridelkov duhovnom, cerkvam, samostanom itd.? Zato, mislim, ne bode napačno, ako tudi jaz nekoliko spregovorim ter o tej reči svoje misli razodenem.
Bode li dobro iu koristno, če se odpravi bira, za obdelovalca zemlje — dajalca? Bo li koristno za prejemalce?
Komur so znane razmere po Kranjskem, posebno po Dolenjskem, temu je odgovor na to jako lahek: reči mora, da niti za eno niti za drugo stranko vdeležencev ni koristno.
Poglejmo najprej našega kmeta, ki daje biro, žito ali mošt.
Večidel je reven. Navadno ga pritiska tako, da mora že naprej jemati denar na pšenico, posebno pa, kar je todi prav navadno — na mošt. Žito požanje, grozdje obere. A komaj je spravljeno v žitnice in hrame — že trka na vrata upnik, namoštnik ter zahteva, da se mu da, za kar sta se pogodila. Odpelje mu več ali manj; — velikokrat ves pridelek. Ali kmet v svojej stiski je dobil za vse to vendar-le neizrečeno majhen znesek; kajti namoštnik mu računi pridelek več nego za tretjino niže, nego bi ga prodal drugej; — da, nektere pijavke mu celo polovice cene ne dajo; toliko zahtevajo obresti. Čitatelj, ali ni nekakova bira — namoštnikova? — bira krvava!? —
Glej, ravno ta kmet pa daje nekaj bokalov pšenice ali kakega druzega žita, nekoliko „ceht" mošta cerkvi, župniku ali kaplanu itd.
Vzajemna slovnica slovanska.
„Da bi zadruga slovanskih jezikov skoro dobila svojega Grimma, kteri bi narečja njim pristojna zbral v krasen pantheon!" vzkliknil je veliki germanski učenjak A. F. Pott že 1. 1832 (Jahrb. f. Wissenschaft. Kritik). Dobila ga je, sinemo hvaležno reči Slovani sedaj, in ta Jak. Grimm slovanski je dr. Franjo Miklosich. Hodil se je 1. 1813 na Štajarskem v Radmeščaku blizo Lotmerka, postal v Gradcu doktor modroslovja, pravoslovja pa na Dunaju, kjer ga učeni Slovenec Jernej Kopitar pridobi v pridvorno knjižnico cesarsko za jezikoslovje, vzlasti slovansko.
Oglasil se je Miklošič na znanstvenem polji koj po smrti Kopitarjevi, in prva knjižica, ktero je 1. 1845 v Lipskem dal na svetlo, zove se „Iiadices linguae slovenicae veteris dialeeti"; je sicer knjižica, toda velike cene. Odslej je deloval neutrudoma v slovstvu vzlasti v staro-slovenskem tako, da vsako leto pokazati ima
Kaj misliš, ga li težko stane, če vlije v škaf 4, 5—10 bokalov mošta, kojega mu namoštnik velikokrat (letos že!) komaj po 5—7 kr. plača, in ki se enega veselega večera po trudnem delu popije? Mislim, da ni sile. Tudi se sploh ne pritožuje.
Dobro. Sedaj se bode pa bira odpravila. Pa kmet, ki bodisi daje 10 bokalov, J/4 prejšnjega vedra, mošta, bode moral to odkupiti. Preračunil se bode kapital, kojega ima odraj-tati. Vzemimo, da se bode zaračunilo vedro po 6 gld. (pa bode gotovo draže; kajti od 1860—1870 je bila cena mošta po večem visoka) pride na '/« vedra l % gld.; kapital od njega je 30 gld. Te mora plačati v dvajsetih letih. Toda ker mora interes dajati, dokler ni vse plačano, bode platil ravno dvakrat — toraj 60 gld. Nima jih; kje jih bode vzel? Pri namoštniku bode iskal celih 20 let, da plača biro! Pa koliko mu bode dal mošta? Ni težko izračuniti. Če mu plača mošt dosedanje vedro 2 gld. —; to se velikokrat zgodi — mu bode moral dati prvo leto kmet eno celo vedro iu pol; in zadnje leto še 3/4 vedra — 30 bokalov! Prašam, bode li to lahka reč? Ali ni ta bira res krvava, res strašna? In da se bode podobno godilo ne enemu, ampak mnogim mnogim revežem, o tem sem prepričan iz lastne skušnje. Na Dolenjskem vidi to lahko vsakdo, ako le ni popolnoma slep, — sliši, če ni gluh. —
Se li more dosedanja bira primerjati s to namoštniško? Ali ni v primeri z njo tako lahka, da je kmet celo ne čuti? In res še nisem nikdar čul, da bi se bil kteri kmet pritožil zavoljo bokalov bire, ktere mora dati duhovnu, pač pa že več nego petdeset, ki so zdihovali zarad oderuških namoštnikov. Pa pri vsem tem jemlje vendar ua mošt. Ako mu je
svoje veče ali manjše delo, in da je lani tridesetletnico svojega slovstvovanja dovršil s posebno slavno knjigo. Med premnogimi knjigami njegovimi najveČe pomembe je I) „Slovar staroslovenski", in II) „Vzajemna slovnica slovanska".
Dobrovsky že je napovedal v knjigi svoji „In^titutiones linguae slavicae dialeeti veteris. Vindobonae. 1822", da J. Kopitar hoče spraviti na dan slovar slovensko-grško-latiuski, ki ga pa v resnici ni spravil na svetlo. Kar je nabral bil on, obdelal in vredil je naslednik in učenec njegov, kteri pa jako previšuje učitelja, Miklošič in 1. 1850 dal na svetlobo „Lexicon linguae slovenicae veteris dialeeti"
v 4" str. 201 v dveh redeh, in sicer z besedo staroslovensko tudi grško iu latinsko ter navadno z naznanjenim mestom, kjer se nahaja. Znanje staroslovensko se je med tim množilo, spominki stari so prihajali na svetlo, napredoval je Miklošič in z njim napredovala je veda, in ko s pomočjo akademije ruske v Petrogradu slavni A. Ch Vostokov izda 1. 1858
laglje dati denar, nego „in natura", zakaj pa bogatinu ne obljubi, da mu bode jeseni vrnil posojeno z velicimi interesi? zakaj vendar-le mošt ponuja?
Da se pa ljudje ne jeze nad biro, tudi ni čudo. Kako se pobira kolektura? Ali morda hodita z duhovnom in nosaČem njegovim dva briča ali žandarma, ki iz hleva s silo kravo odpeljeta ali pa zadnje svinjče iz svinjaka potegneta, ako dolžni ue more ali noče dati, kakor se godi zavoljo davkov — in se bode pozneje godilo tudi zarad birske odkupnine? Doslej se kaj tacega še ni pripetilo. — Ali pa morda ve kdo povedati, da je kje fajmošter ali kaplan brajdnikom ulomil vrata v hram, če pol ure ni bilo kmeta odrajtati kolekturo, kakor so nekdaj delali, če ni prišel ob pravem času dati desetine? Ni se še čulo in se ne bode. Prav povsod se ravna ljubeznjivo in prijazno. Ako ima kmet malo, da malo, ko pa več pridela, pa zastalo povrne. Revežem se velikokrat bira popolnoma odpusti ali pa sicer drugače povrne- Da, celo nemarnežem, ki bi lahko dali, se čestokrat mnogo let ne zgodi nič žalega. — Tudi jaz imam take dolžnike, a nobenemu še nisem lasu skrivil.
Zato ni čuda, da ljudje sploh kolekturo z veseljem dajo. Poznam fare, kjer je dan bire dan veselja, ne samo za otroke, ki podobic dobijo, ampak tudi za odraščene, ker pride med nje ljubljeni duhoven. Kaj čuda toraj, da so kmetje skoraj brez izjeme zoper to, da bi se odkupila. Ne vem sicer, kaj so odgovorili župani; a to pa vem in trdim, če niso delali tako, kakor pri nas, ampak če so, kakor je njihova dolžnost, ljudstvo poprašali ter jim postavo, ki se misli napraviti, razložili, niso in ne bodo mogli odgovoriti druzega, nego da naj ostane pri starem: ne bodo mogli reči druzega,
do 1861 svoj veliki „Slovar cerkovno-slavjan-skago jazyka", s kterim se je trudil trideset let, jame tudi Miklošič po zvezkih v bistveno popravljeni in pomnoženi obliki dajati ga na dan ter ga pod naslovom: „Lexicon palaeo-slovenico-graeco-latinum" v veliki osmerki str. 1171 v dveh redeh dovrši 1. 1862—65. Veliko to delo, ki velja sedaj 13 gld. 50 sld., je oznanil in nekoliko opisal Fr. Levstik v „Novicah" 1862 1. 48, kjer prav opominja, dasi Slovenci pravo slovnico slovensko bomo narediti mogli tedaj, kedar dovršeno bode dotično znanstveno preiskavanje Miklošičevo, kar se je v nekem obziru zgodilo v preteklem letu.
Cesarska znanstvena akademija dunajska je razpisala darilo 1000 gld. za najboljše primerjajoče ali vzajemno glasoslovje slovanskih jezikov, in to sostavi Miklošič. — Dobra slovnica ima o besedo- in stavkoslovji navadno štiri poglavitne dele, kteri se n. pr. po Jane-žiču imenujejo l) glasje, 2) oblikovje, 3) skladje, in 4) skladuja. Tako je tudi Miklošič osnoval veliko vzajemno slovnico slovansko, kteri je
Političen list u slovenski liarofl.
nego, če ja bira kmeta bila s š:bo, ga bode odkupnica mesarila š škorpijoni; če so bili doslej ua dežju, pridejo pod kap po odkupnini.
Za iu ktere bogatine, posebno gosposke, bode pač dobro, če se naenkrat rešijo zanje tako neizrečeno >itne kolekture; a za večino kmetov nikakor ne. Mislim pa, da je deželnega zastopstva dolžnost varovati koristi kuietskega stanu sploh, ne pa delati ua ljubav nekterim posameznikom.	(Konec ^ledi.)
Vzroki vpli\a katoliške duhovščine, n
„Vi ste sol zemlje; če se pokaži sol, s čim se bo solilo?" Vi, aposteljni iu vaši nasledniki, vi duhovni, morate z dobrini zgledom učiti druge vernike; če se boste vi popačili, kdo bo vas poboljšal? Kristus duhovščini ni da! samo poslanstva, on dal jej je tudi povelje, naj sc ona prva in posebno žrtvuje čednosti, naj ona prva živi in se ravna po bistvu sv. vere, kterega ima učiti in oznanovati. In to so duhovni vsih časov spolnovali, najlepše zglede krščanskega junaštva, nepremagljive srčnosti, vžigalue goreče ljubezni, pa tudi najglo-bokeje ponižnosti, najostrejega zatajevanja nahajamo ravno med duhovščino; njeni udje odlikujejo se s svetim življenjem in svetili se bodo enkrat z najlepšo krono. Ne tajim, da je med duhovščino nekaj slabih duhovnov; žali Bog! da je resnica. Pa saj je tudi med najlepšo pšenico nekaj ] j «like, saj se tudi najlep šega sadu prime semtertje kužna gnjilobu. Gotovo, da jih ie nekaj, saj ravno nad duhovščino skuša hudič in lažnjivi svet vse svojt moči, saj ravno nad padlim duhovnom zmagoslavno vrifka peklenska moč! O gorje takemu duhovnu, trikrat gorje! Saj ravno taki dajo sovražnikom najbolj nevarno orožje v roko: oni slabe najbolj občutljivo vpliv in veljavo svojega svetega stanu; oni ometavajo z blatom najsveteje skrivnosti. A taki duhovni niso tako pogostni; ni jih toiiko. kakor se kriči in vpije I Vprašam pa, kdo najbolj kriči in vpije? Pobožni, bogoljubni kristijaui, kaj ne? A!i pa modri, s človeškimi slabostmi znani možje? Ne, oni, ki se sami valjajo po blatu ostud-nosti, ki hočejo s ttin pogasiti žgočo vest, ki tako omamljajo svoj um z izmišljenimi ali vsaj pretiranimi bajkami. Hinavec! izderi prej bruno iz svojpga očesa in potem skušaj izleči pezdir iz sosedovega. Pometaj pred svojim pragom, potem pred ptujim. Če te tako v oči bode du-
hovščina, zakaj se oziraš in sklicuješ na redke malovredne, zakaj ne posnemaš pogostih dobrih duhovnov? In zakaj gledaš pri slabih na zgled, zakaj ne poslušaš njihovih ukov iz leče, iz spovednice m se ne prestrašiš grozne obsodbe, ktero si izrekajo sami, drugače živeči?
Kakor sem opomnil, nikakor ue tajim resnice, da se na zdravem, krepkem drevesu duhovščine nahajajo tudi gnjile veje, a one ločijo se lahko po svojih delih; veliko veče pa je vendar število izvrstne, zgledne duhovščine, da-si ima tudi med tem vsak svoje slabosti, saj smo vsi umrljivi, grešni ljudje. Večina je dobra, saj to tudi ni čudno, saj izvira iz bistva naše svete vere. Nihče nima v taki obilici pred sabo dobrih zgledov sedanjega in preteklega časa: nihče ue pozna tako ua tanko globoke zveze med umoui in voljo, med prepričanjem i t: djanjem, med vero in življenjem; nihče ne ve tako dobro plačila, ktero čaka dobrega delavca v vinogradu Gospodovem; pa tudi ue kazni, ki pričakuje pohujšljivega in lenega du-howia; poslednjič tudi ni dodelil nobenemu stanu Bog tako obilnih iu velikih milosti, kakor ravno temu. Tako ima duhoven vse pripomočke k dobremu, čednostneuiu življenju; njegova čednost snuje se iz bistva vere.
Da iuia pa duhoven po čednosti velik vpliv, to je jasno vsakemu, kdor ve, kako veliko moč itua čednost sama na sebi. Njeni moči ne more se ustavljati največi hudobnež; ne more jpj odrekati spoštovanja in če se še tako prizadeva, da bi zaničeval jo, ne more se pripraviti k temu in od enacih skušenj mora nehati s povekšanim obupaujem v srcu nad svojim lastnini stanom. Čednost je absolutno lepa, ona ima lepoto v sebi, ne v obliki. Da se ona spoštuje še bolj na duhovnu, je gotovo; ni ga pač lepšega zgleda, kakor duhoven, ki na tančno živi po ukili svoje vere, pri kterem se tako iskreno vjemajo besede in djanja. Da se moči njegove besede ne more ustavljati vernik, sledi naravnost iz tega. Tako vpliva duhovščina tudi s čednostjo.
Dozdaj govoril sem o čednosti splošno vseh posamnih čednosti tudi ue morem uašte vati, ki se lepo zedinjene nahajajo ua duhovnih, ne bodem omenjal njihove v obče znane radodarnosti in gostoljubnosti, niti ue njihove požrtvovalnosti, niti kake druge kreposti, razun ene, ki jc posebuo lastna duhu krščanstva, čednosti namreč zatajevanja samega sebe, ki se tako lepo svršuje v verskem devištvu ali celibatu.
Kakor je duhoven neodvisen od vnanje, posvetne moči, neodvisen je tudi od družine, od žene, od otrok. Da mu je potrebna ta neodvisnost, ne bom dokazoval, a celibat je tudi važen pripomoček k vplivu katoliške vere, eterega skazati sem se namenil; on kaže najlepše. kako se snuje iz bistva sv. vere duho-venska čednost, vzrok tega vpliva; zato omenjal ga bom natančneje.
Brez verskega devištva jenjala bi vsa prava zveza cerkvenega redu; nehale bi resnično verske zadeve med duhovnom iu verniki; duhoven postal bi navaden človek brez vsega višjega značaja.
Celibat je vzvišena žrtva, ktero prinaša duhovstvo na oltarjih časti in slavi božji, ono je znamenje zatajevanja in boja z vsemi mesenimi poželenji, kterega zmagovito bojuje, on odtrga ga od časnega, da ga toliko tesneje veže k večnemu. Družbinske razmere ne motijo ga vzvišenem poklicu; duh mu je prosteji, nenavezan na nizkost te zemlje, vdan le misli, tako bi osrečil svojega bližnjega; on, ki je sam žrtvoval toliko, pripravljen je k vsakej žrtvi za svoje vernike, in to vse verniki vedo; oni poznajo njegovo zatajevanje, čislajo njegov dar in zaupajo na njegovo ljubezen in požrtvovalnost. Kako bila bi mogoča čuda katoliških spreobrnjenj, ko bi bili aposteljni in poznejšni misijonarji obteženi z družino? Kako bili bi se potem mogli povzdigniti k onemu zatajevanju, ki se ne boji ue revšine, ne lakote, ne mraza, ue preganjanja, ne smrti? Zato so tako vspešni katoliški misijoni proti protestan-tovskim, kterih duhovni zarad številne družine nikdar sam na-se in na svoj biagor ne pozabijo.
Verniki vdani so duhovnu, kakor očetu, ker on, ki nima lastne družine, je oče vsih družin. Nanj naslanjajo se v vsih dvomih in težavah, bolestih in žalili, nanj, ki se sam naslanja le na svojo vero, tako najvestneje posnemajoč onega, kije djal: Kdo so moji bratje in kdo je moja mati? On, ki spolnuje voljo mojega nebeškega očeta, on mi je brat in sestra in mati!
A celibat duhovnu tudi veliko pripomore pri spovedi, saj njemu se odkriva najlože srce, se mu zaupujejo najglobokeje skrivnosti in tožijo vsakake težave, saj on jih ue bo izdal, ki nima z zemljo druge zveze, kakor vseobsežno ljubav do bližnjega.
Ves veliki vpliv katoliške duhovščine bil bi zelo zmanjšan, da, skoro nemogoč brez ver-
dal naslov: „Vergleichende Grammatik der! slavisehen Sprachen von Fr. Miklosich". Knjiga I. — Lautlehre — prišla je na svetlo 1.1852 v 8" z vvodom XVI. str. 518; knjiga II. — Stammbildungslehre — 1. 1875. XXIV. str. 504; knjiga III. — Formenlehre —
I.	1850 XVI. str. 582; in IV. — Syntax — po zvezkih od 1.1868—74. XII. str. 896, prva z omenjeno nagrado, naslednje tri s podporo ces. znanstvene akademije na Dunaju; naprodaj jih ima cesarski pridvorni in vseučiliški knjigar W. Braumiiller. Knjiga I. in III. h 7 gld. jc pošla, pa se pripravlja v natisku novem;
II.	stane 7 gld. 50 sld. in IV. 15 gld.
V predgovoru k I. knjigi t. j. vglasoslovji pove Miklošič ob kratkem, kako da hoče vrav-nati slovnico slovanskih jezikov, kterih šteje desetero, ako mu Bog dade življenje in zdravje ter veselje k delu, in razlaguje jih na podlagi prvega književnega jezika, kteri mu je po narodu, ki ga je govoril in z ozirom na sedanjo slovenščino, jezik staroslovenski, oče novoslovenskomu pa novobolgarskemu, vsem
drugim pa hrani v sebi gotova pravila in pre-| stare oblike. Prav ta jezik mu je središče vsega slovanskega jezikoslovja. Na podlagi 1. staroslo v enščine se vzajemno razlagujejo toraj na 2. mestu n o v o s 1 o v e n š č i n a, na 3. n o-vobolgaršči na, 4. srbščina, 5. malo-in 6. veleruščina, 7. češ čin a, 8. poljščina, 9. gornje- in 10. d o 1 j n esrbščin a (v Lužicah). — Najbolj na tanko kaže se sta-roslovenščina; prav častno in mogočno mesto ima koj za njo naša novoslovenščina tako, da smo Slovenci v tem oziru Miklošiču dolžni posebno hvalo. Po njem jo spoznavajo slovanski in neslovanski učenjaki, in čim bolj jo bodo spozuavali, tim bolj jo bodo čislali. Iu kdor hoče novi slovenščini iskati pravil, pa stare ne zna, tak le golomiši, pravi Levstik („Novic. 1862).
Kar tiče stvar samo, obravnava jo Miklošič v vsakem pozneje izdanem delu popolneje. Kjikor je napredoval sam, tako je z njim napredovala tudi veda, in v naposled 1. 1875 izdanem delu skromno spominja se resničnega
pregovora: ozetv avPTsXi<T\i 6 av&Qmttog, tore "(Q/ttca. Vendar poslopje, velikansko poslopje je to njegovo delo, v kterem je z mnogoterim znanjem bivati treba, da je človeku koristno. Ali poslopje je postavljeno, v kterem se Slovani na podlagi staroslovenščine lahko zbiramo in spoznavamo, in z vzajemnimi močmi dalo se bode sem ter tje obdelati, oslikati in okrasiti tako, da bode sploh vsem vgodno. — Kar tiče obliko ali pravopisje, kazal je Miklošič v I. in III. knjigi t. j. v glaso- in oblikoslovji staroslovenščino, srbščino in rusovščino, navadno tudi bolgarščino, v cirilici; v dveh pozneje priobčenih, v II. in IV. knjigi t. j. v besedo- in stavkoslovji pa razun polglasnikov le v latinici nekoliko pomnoženi, kar je znano iz šolskih bukev n. pr. g, «)., 6, y itd. — Posebne vrednosti je to, da povsod na tanko naznanja knjige ali vire, po kterih je posnemal v raznih jezikih, in da slovanske pojasnuje iz staroindiškega ali sanskrita na vrhuncu sedanjega jezikoznanstva z ozirom na besedo grško, latinsko, litavsko, gotovsko itd. —
skega devištva. To občutijo iu umejo tudi naši sovražniki, ki nobene naprave tako hudo ne napadajo, kakor to. S kakim veseljem opisujejo pregreške zoper devištvo, kako hinavsko kvasijo o naravi in slabosti, kadar velja koga zapeljati; kako zaničljivo se posmehujejo, ko zapeljani pade! Ami vemo, daje celibat podpora vse duhovske čednosti iu tako važen vzrok vpliva katoliške duhovščine (Dalje prih.)
Politični pregled
V Ljubljani, 10. januarija.
Avstrijsko dežele.
fiiosfioska zbornica bode H t. m. obravnavala samostansko pa starokatoličansko postavo. Kakor, smo že zadnjič poročali, se bodo te seje vdeležili tudi naši knczoškofi in nadškofi. Govorilo se je, da samostam-ka pu-stava ne bode obveljala, a katoliški krogi tega sedaj več ne pričakujejo, marveč se boje, da od odbora poostrene točke bodo sicer zavržene, postava pa da bo sprejeta.
Dr. Itcciibaucr se misli predsed-ništvu zbornice poslancev odpovedati. Tako se je že pred nekimi dnevi govorilo na Dunaju, ne da bi se bilo tej govorici od kake strani ugovarjalo. Poslanci pravijo, da bode Recli-bauer to storil, ker je Stremajer proti predlogu Wildauerjevemu tako hudo nasprotoval, dasi je vlada Rechbauerju prej rekla, da nima nič zoper to, če se omenjeni predlog sprejme.
Verski odbor je v načrt nove zakonske postave sprejel tudi določbo, ki dovoljuje zakon med judi in kristijani. Postave cerkvene to ostro prepovedujejo; če bode tedaj zbornica sprejela omenjeno postavo, bode cerkvi katoliški dala novo zaušnico.
O razpravi ministrov naših in oger skih nekteri listi poročajo, da je bila brez vspeha. ..Pol. Corr.'- naznanja, da so le za nekoliko časa zarad državnih pravkov prenehale, „Pesti Naplo" pa trdi, da so se ministri o pogodbi čolni zedinili, zarad zadev bankiuih pa da se 11. t, m. minister Szell poda na Dunaj. ..Politiki" se telegrafuje, da ministra Tisza in Anersperg sta o obravnavah poročala cesarju, ki so Auerspergu neki izrekli začudenje, da vsa denarna vprašanja v Avstriji so političua, na prave denarue zadeve pa se ne gleda tolikanj. Tudi Andrassy je bil celo uro pri cesarju.
Pravijo, da Miklošič se prištevati sme onim redkim učenjakom, kterim je osoda posebno mila, kajti poleg trdnega telesnega zdravja in bistrega velikanskega znanja nahaja se v jako premožnih in veličastnih razmerah. — Med knjigami, ktere je pričel, pa jih še ni dovršil, so tudi bukve: „Bartholomaei Kopitar's kleinere Schriften sprachwissenschaftlichen, geschichtlichen, ethuografischeu und rechtshistorischen Inhalts" I. Th. 1857, 8. S. 380. V teh obeta sam, da hoče dati še knjigo drugo s potrebno razlago na svetlo, in ker je le on pri omenjenem viru v stanu, in brez tega se Kopitar popolnoma spoznati ne more, bi pač vstreglo se Slovanom, posebej Slovencem, ko bi Miklošič skoro blagovolil priobčiti poslednji del spiskov Kopitarjevih. Tudi v ta namen pa vedi slovanski slavnega učenostnika ohrani Bog še mnogaja leta!
V Ljubljani 6. januarija 1876.
Resuicki.
Vnanje države.
la jiijtoMlnvniiMkem bojišču
se kristijanom in Turkom godi slabo. Vstajniki v zadnjih bitvah niso bili srečni, Turkom pa primanjkuje živeža, njihovim ranjenim pa tudi postrežbe. V Mostaru je le peščica vojakov, ki vsakdanji svoj živež beračijo pri konsulih. Mostarski Turki so zarad tega silno razkačeni in hočejo na pomlad sami zase pričeti vojsko. Turška vlada je oborožila 15 ladij s 116 topovi, en del bode varoval ladjišČa črnega morja, en del pa se odpelje v albaneško po-morje. — 4. t. m. so turški vojaki pri Svinjaru napadli 5 ribčev iz Broda. Trije so srečno utekli, eden je bil vjet in čez mejo tiran, eden pa ranjen in je 7. t. m. v Brodu umrl zapu-stivši 5 sirot. Kaj poreče vlada ogerska k tej turški silovitosti proti podložnikom svojim? Med pridorskimi kupci, ki so jih Turki odpeljali v Serajevo, da jih pošljejo v Malo Azijo, je po nekem telegramu Deut. Ztge. tudi pred mesci od Turkov vjeti. Ljubljančan Mejač, dasi je ueki zblaznil.
V ftrJsijjs se nekaj kuha in skupština še čez božične praznike ne praznuje. Meseca marca se bode najbrže vnelo na vseh straneh. Istok, list sedanje vlade, je za vojsko ves vnet in piše: „Ni je moči, ki bi na pomlad Srbijo in Črnogoro odvrnila od vojske." Pa tudi Turška se pripravlja na boj in hoče neki oborožiti Tartare in Cerkese, ki so se naselili v Bulgariji, ter te krute divjake postaviti na mejo srbsko. Kristijanom na Turškem tedaj žugajo še strašne stiske, pa upajmo, da se bliža nji liovo rešenje.
Črnogorski vojni minister Pleme-nač se je 5. t. m. iz Trsta odpeljal na Dunaj.
tPmske gosposke so pričele preiskavo proti mogunškemu škofu Kettelerju in njegovemu tajniku dr. Raichu, češ, da se je pregrešil zoper postavo o nastavljenju duhovnikov. Najbrže bode tudi Ketteier posnemal zgled škofa kolonjskega in preselil se na ptuje.
Izvirni dopisi,
3f. kttNtanjniike okolice, 4
januarija. Pogled na staro leto pri nas ni nič kaj vesel, letina za kmeta zelö slaba. Spomladi smo po mnogih goricah trte brez usmiljenja posekali, ki so bile od zimskega mraza zadušene. mnogo truda in krvavih žuljev na rokah bo stalo kmeta, predno spravi vinograd na prejšnji stan. —
Živinske klaje je bilo malo, strn slaba ajda slaba in majhne rasti, na posled pa je deževanje še to uuičilo. Kmet si ni mogel pripraviti stelje, niti si o pravem času ozimine posejati; dosti jih vem, ki še to jesen niso zrna vsejali, toda tega ni kriv kmet, ampak večidel slabo vreme.
Poletnine je bilo bolj po srednjem, krom pirja ravno tako, češplje so bile dobro obrodile nanje je naš kmet največ zaupajnja stavil, toda tudi te so slabe, suhe nimajo nobene cene kmet jih ne more prodati. Z vinom je ravno tako, le srečen je tisti kmet, ki vino, če prav po nizki ceni proda; še bolj je srečen oni, k ui čez leto na mošt kaj vzel, zakaj bogatin ki je med letom kak goldinar za veliko po trebo kmetu posodil, pride na jesen po mošt, večidel le droži v sodu kmetu pusti, zraven pa si še bolj po turško obresti zaračuni.
Nek glas je počil, da je deželni odbor kranjski na župane dal neko vprašajnje zavoljo duhovske bire ; kako in kaj, tega ne vem, to pa vem, da kmet lože biro v blagu daje, nego v denarji plačuje; prvič zato, ker je že
ljudstvo tega navajeno in plača, kadar ima in s čemur more; drugič se kmet lože z domačim duhovnikom pogodi za biro, kakor pa s tujim beričem; tretjič še nisem slišal niti nisem bral, da bi bilo kako posestvo na dražbi prodano zavoljo duhovske bire. Toraj čemu delati postavo o biri? boljše je, da delate postave za tatove, pijance, lenuhe in potepuhe, ki nam dosti več škodujejo nego duhovska bira! Kakor je bilo, tako naj ostane pri starem! Zadosti imamo že sprememb in vsaka nova je za kmeta slabša. Kdor oče v denarjih plačati biro, saj mu je vsak dan prosto, da se lahko z duhovnikom pogodi.
Ik S<a.jarskc;;a. 8. jan. (Hilzer i'n Samassa.) Kozjanska fara si je naročila pretečeno leto veliki zvon pri g. Ililzerju v lunajskem novem mestu in zdaj sv. treh krajev dan so ga srečno privlekli v turn.
Sosednja Piljštanjska fara pa je dobila leta 70. veliki zvon od g. Samasse; in dozdeva se mi na pravem mestu, ako oba zvonarja po njunih delih primerim iu presodim. Zauimale bodo te vrste tudi bolj oddaljene kraje, ker je prav v novejem času bilo veliko prepira zavoljo teh dveh mojstrov.
Začnimo z g. Samasso. Njegov zvon na Piljštanju je podolgasto vlit, to se pravi, da je previsok v primeri s širokostjo, visi na lesu, je temne barve, zlasti tam kjer se je v petih letih — skrhal, mesto da bi se svetil, se črni. Tudi se znotraj po raznih vrstah in rižali kaže, kakor da bi se ruda ne bila dobro zmešala. Tehta v okroglem 33 centov ter ima glas C; doni sicer moško, pa nekako preveč debelo in premalo čisto. Ljudje pravijo, da ne zvoni. Sicer se z ostalimi zvonovivlega. Stal je 95 gl. za cent.
Hilzerjev zvon v Kozijem je okusno vlit, ni previsok ne preširok; tudi zunanja oblika, podobe, črke itd. so snažne in določne; visi na kovanem železu ter se da brez posebne težave vrtiti, ako je treba. Barva je rudasto svetla; tehta samo 19 centov, z vso upravo 25. Stane cent z železno upravo 102 gl.; glas mu je E. Pa najboljše pri zvonu je, ako lepo in čisto zvoni: in prav jasni glas se mora novemu kozjanskemu zvonu priznavati. V jasnem vremenu ti doni veličastno in ljubo, kakor da bi si bil svest svoje vrednosti.
Kolikor je tedaj meni mogoče presojati ta dva na slovenskem najbolj znana mojstra, Vam moram že očitno povedati, da zaslužijo Hilzerjevi zvonovi prednost pred Samassovimi; so sicer bolj dragi,*) zarad tega pa tudi roba bolja. oblika lepša, glas čisteji.
Domače novice.
V Ljubljani, 11. januarija.
(Milostljivi knez in škof) se danes odpeljejo na Dunaj.
(Slovenske Matice) XI. občni zbor bode jutri 12. t. m. ob treh popoldan v dvorani čitalnice ljubljanske, da družniki ne pozabijo [iriti sami ali poslati volilnih listkov.
(Zarad velikega snega) je vožnja večidel po vseli železnicah jako neredna, na južni med Dunajem in Trstom se vozijo le poštni iu oni vlaki, ki prevažajo osebe.
(Slovensko gledišče.) Burka „Čevljarska učenca" je v četrtek napolnila razen lož vse prostore, občinstvo se je po Kajzelovih muhah, njegovih in g. Truovca kupletih dobro zabavalo.
Dražji sami na sebi niso, kor zvonove same daje Hilzer po 82 gi. cent; če ukljub temn več Btane zvon, je to zavoljo tega, ker je jarem iz kovanega železa za vedne čase.	Vredn.
Gospica Zoretičeva, ki je prvikrat nastopila, bo, kar se more po prvi poskušnji sklepati, prav rabna moč za naš oder. Drugi igralci in igralke so se prav dobro sukali, v petji se je memo gospe Odijeve odlikovala posebno gospica Namretova; le škoda pri vsem tem, da so napevi ua tako nizki stopinji, kakor vsi oni, ki se na Dunaji po ulicah slišijo, — rekel bi naravnost: trivijalni. Polna hiša ta večer naj bi bila vodstvu kažipot, da dobro kaso delajo pri nas vsaj zdaj še le take igre, ki so občinstvu sploh razumljive, ki so zrastle nekoliko bliže, ko na Francoskem. Ko se bo občinstvo po teh gledišča privadilo, potem mu bodo tudi igre druge vrste po volji.
(Nemško gledišče) se še zmiraj maje. Zdravniki tega bolnika, neki komite, so sklenili držati ga na nogah, dokler bode trajala podpora, ki se ima po mestu nabirati, in pa dohodki predstav. Tudi hoče ta komite ob nedeljah in praznikih, kedar se zvečer slovenski igra, dajati popoldne predstave, v kar pa „dramatično društvo" ne bo privolilo. Kje je zdaj nemčurski kapital?
(Predpustne veselice v ljubljanski čitalnici.) Čitalnični odbor je v zadnji seji sklenil, da bo čitalnica letošnji predpust napravila več veselic, namreč: v sredo 2. febr. veliko besedo s plesom (Vodnikova svečanost), potem plese 13. in 20. febr. Pustni večer bo, kakor vsako leto, velika maskerada. Razen teh so plesalne vaje, ki so se pričele v nedeljo 9. t. m., še sledeče večere: 15., 22. in 29. januarija. Te vaje, pri kterih se bo posebno gojil slovanski ples „kolo", so pod vodstvom gg. Juvančiča in Jeločnika, le za čitalnične ude.
(Umrlo) je meseca decembra 78 ljudi, 40 moških in 38 ženskih.
Razne reči.
—	Duhovske spremembe v ljublj. škofiji: P. č. kanonik dr. Pavker postal je ca-nonicus theologus in bode sem ter tje v stolni cerkvi nemški pridigoval, tudi je imenovan za škofijskega komisarja na tukajšnjih srednjih šolah; dr. Klofutar je postal vodja teologičnih študij in škofijski zastopnik pri deželnem šolskem svetu, prof. Zamejec pa ud okrajnega šolskega sveta za mesto ljubljansko in škofijski komisar za tukajšnje ljudske, privatne in posebne šole; dunajski kanonik Fries, opat pri božjem grobu, in fajmošter Kosti sta postala konzistorijalna svetovalca. Prosinodalno izpra-ševalstvo ima odslej 12 udov, namreč vse profesorje bogoslovske in pa mlajše kanonike.
—	List „Edinost", glasilo slov. polit, društva tražaške okolice 1. štev. je prišel na svetlo v soboto in v programu naznanja, da bode neodvisen, svobodoljuben a nc Svobod-njašk, miroljuben, naroden, da bo budd slovensko rodoljubje, učil, dramil in jačil prosto ljudstvo, z verskimi zadevami pa da se ne bo pečal. Velja za celo leto 2 gld. 40kr, za pol leta 1 gld. 20 kr., za četrt leta 70 kr.
—	Kardinal Tarnoczy, kije bil pred nekimi tedni od mrtuda zadet, pa že tolikanj okreval, da so pričakovali popoluoma ozdravljenja, imel je 5. t. m. nov tako silen napad, da zdravniki zdaj in zdaj pričakujejo njegove smrti.
—	Španjska kraljica Izabela, ki je stregla svojim kozavim otrokom, je tudi zbolela za kozami in se je bolezen njena shujšala.
—	Umrl je na Dunaji te dni naš rojak, konjiški stotnik g. Koch. Pill je namreč v jezdiški šoli s konja in mrtev obležal.
—	Pri Srednji vasi v Bohinji so našli v gozdu nlrtvega nekega človeka, ki je bil znan, da je po tatinsko zalezoval divjačino in jo streljal. Pri razparanji trupla se je pokazalo, da je bil ostreljen. Ali se je ustrelil sam po nesreči, ali ga je ustrelil kdo drugi, to se še ne ve. Puške njegove pa niso našli nikjer.
—	G. K a s e s n i k, šolski nadzornik v Jarenini, je odstavljen, a mesto njega mestjan dr. Duhač postavljen.
—	Avskultant g. F. Škofic je imenovan za c. k. pristava (adjunkta) v Kostanjevici.
—	Hranilno in posojilno društvo so je osnovalo v Oromužu. Načelnik mu je dr. Geršak, dr. Magdič njegov namestnik, g. Kari blagajnik in g. Vertnik knjigovodja. Od ljutomerskega enakega društva se loči v tem, da je zaveza v oromužki zadrugi omejena, v ljutomerski pa ne.
—	Iz Maribora se „Vaterlandu" 8. t. m. brzojavi, da odgovor c. k. namestništva graškega na pritožbo mil. kneza in škofa zoper določbe mestne je ravno kar došel in da ško-fijstvu popolnoma zadostuje. „Laibacherica" je pred enim tednom imela telegram iz Maribora, da namestništvo pritožbe škofove ni uslišalo. Toliko se je zanesti na poročila našega vrad-nega lista.
—	Nasledki neprevidnosti. Žena nekega drvarja piše „SI. Gosp." na Arlici nad Marnbergom je v hiši dimnjači lan sušila. Lan se nagloma vžge. Sedaj namesto da bi ogenj gasili z vodo, ki je v škafih stala, so ga z odejami dušili in naposled srečno zadušili. Toda pri nevarnem delu so se 3 odrašeni iu 3 otroci hudo opekli. Eden odrašen in 1 otrok je na ranah umrl.
—	Antigona, žalostna igra v petih dejanjih, je ravnokar prišla na svitlo. Izvirnik je zložil sloveči Altieri, najboljši italijanski tra-giški pesnik, poslovenil ga je pa g. J. Križman, duh. pom. pri sv. Ivanu v Trstu. Več o njej prihodnjič.
—	V bohnjiških s al i nah v Galiciji se je 30. dec. po neprevidnosti nekega delavca, kteremu je tleča cunja padla na tla, vnel tam blizo stoječ z oljem in nafto napolnjen zaboj, od kterega se je ogenj prijel obilnega lesovja v jami. Kopači so si na vso moč prizadevali zadušiti ogenj, pu so ga še le okoli 9. ure zvečer s pomočjo mestnih gasilcev nekoliko potlačili. 3 delavci so zaduhnili in še več drugih se pogreša. 4. t. ni. so nekoliko odmašili zabite jame, da bi nesrečne poiskali; pa ko je ogenj dobil nov dušek, začel je znova razsajati in morali so jamo zopet zabiti, dokler ogenj sam ne ugasne. Med zadušenimi sta tudi višji finančni svetovalec Vindakievicz in rudarski svetovalec Turdzik. Prvega so vsega po-kvečenega izvlekli iz jame, druzega pa še pogrešajo.
—	Rosza San do r, glasoviti ogerski ropar, ki je bil že dvakrat k smrti obsojen, pa od cesarja pomiioščen na dosmrtno ječo, je te dni v segedinski ječi za pljučnico nevarno zbolel in je bil na lastno prošnjo previden s sv. zakramenti.
Umrli so:
Od t. do 0. januarija: Krnil Bergant, 8'/a m., za prehlajenjem v črevah. Marija Kompare, gostačevka, 42 1., v boln. za mrtudom, Kavarnarju Marzuliniju otrok Kinil, 2 1., Kat. Verbic, bišn. otrok, 4 1., oba za davico. Jera Ccligoj, kuharica, 50 1., za mrtudom. Mat. Gorjanec, delavcc v tobak. 20 1., za vročino. Filip Kobida, davk. kontr. 37 1., za mrtudom. Anton 1'evc, delavcc, 31., v boln. za jetiko. Ema Cum, hran. adjunkta o,, 2 V, 1., za škrlatnieo. — Fr. Civcel, del., 40 I., v boln.
za omehčanjem možganov. Janez Jaklič, delavec, 60 1, v bol. za vnetjem pljuč. Jera Drešar, reva v mestni vbožnici, 75 1., za vodenico. A. Ferlinc, zasebnik, 81 1., vsled starosti. Ferd. MBUcret pa-rovoznik, 46 1., za pljučnico in Senom.
Eksekutivne dražbe.
13.	jan. 3. Jože Gorišek-ovo in Šent. Pavla (890 gl.). — 3. Jože. Šlejpab-ovo iz Studenca (3915 gl.). — 3. Jože Marchhart-ovo (2400 gl.).
—	3. Pet. Marinšek-ovo iz Senožeč (2760 gl.), vse v ZatiČini. — 3. Neže Mcdle-jeve iz Vel. Orehka (982 gl.) v Rudolfovem. — 3. Marko Mavrin-ovo z Gorunjega vrba (30 gl.). — 3. M. Juran-ovo iz Crmošnic (640 gl.). — 3. M. Filak-ovo iz Gribelj (878 gl.), vse v Črnomlji. — 2. Marije Vidrih ove iz Male vasi (380 gl.) v Laščah.
—	1. Ant. Monio-evo iz Hriba (470 gl.). — 1. Ant. Klarič-evo (377 gl.), oba v Kočevji. — 2. Mih. Strojan-ovo (926 gl.) v ZatiČini. — 2. Fr. Golob-ovo (200 gl.) v Ljubljani. — 3. J. Gorišek ovo iz Št. Pavla v Zatičiui. —
14.	jan. 2. Fr. Miklavčie-evo iz Belska. — 2. J. Gorenc evo iz Rudolfovega (550 gl.). — 2. J. Ricingcr-jevih dedičev iz Rudolfovega (1510 gl.). 1. M. Žele jevo iz Radohovc vasi (930 gl.), vse v Postojni. —
Štajarske.
12.	jan. Jan. Novak v Steinlugru. Juri Skr-binek 2. Jož. Braunck 2. Jan. Sorijau v Kuhn, bergu (1830 gl.) Marija Beuc v Stattenbergu.
13.	jan. Anton Gabršek v Gabrci (2235 gl.)
14.	jan. Karl Jübstl v Gomilcah (5000 gl.) Jan. Smol (829 gl.)
15.	jan. pohištvo Romičevo. Mart. Erjavec (2413 glg.) in Dominik Čolnik na Drvanji (15.261 goldinarjev).
Telegrnlirne denarne eene 10. januarija. Papirna renta 68-96 — Srebrna renta 73 65 — 1860Ietno državno posojilo 111-90 — Bankine akcije 907 — Kreditni akcije 189-30 — London 114.30 — Srebro 105--I0. — Ces. kr. cekini 5 40 20Napoleon 9 18.
OeiiHrstvriie cene. 9.
januarija.
Državni fondi.	! lJeuar-| Blago.
5 "/o avstrijsko papirna renta . . . .	j 69.15! 69.26
5°/0 renta v srebru.......1 73.70 73.85
Srečke (loži) 1854. 1..............106.50 107,—
„ „ 1860. 1., celi.....112. — j 112.20
„ „ 1860. 1., petinke . . .	121,— ;122,—
Premijski listi 1864. 1.,............132.— 132.25
Zemljiščine odveznice.
Stajarske po 5°/0 ................80.— 80.50
Kranjske, koroške in primorske po 5°„	96 — —.—
Ogerske po 5%................79.75 80.25
Hrvaške in slavonske po 5°/0 ....	85,— . 85.50
Sedmograske po 5% ............79 75 ^ 80 25
Delnice (akcije).
Nacijonalne banke..............898.— 9tl0.—
Unionske banke......... 72.25 72.60
Kreditne akcije . .............188.90 139.10
Nižoavstr. eskomptne družbe ....	171,— 172,—
Anglo-avstr. banke.......j 95.;i0 i 96 50
Srečke (loži).
Kreditne po 100 gld. a. v. .	162.— 162.50
Tržaške „ 100 ., k. d. .	113.60 114.—
„ ,. 50 „ „ .. .	: 56.— ' 56 50
Budenske „ 40 gld. a. v. .	26.60 1 20.76
Salmove „ 40 „ „ „ .	38 50 I 38.50
Palffi-jeve „ 40 „' „ „ .	27.50 j 27.75
Clary-jeve „ 40 „ „ „ .	29.— 29.50
St. Genois „ 40 „ „ „ .	29.50 30.50 Windisehgriitz-ove „ 20 „ ,, „ .21.— 23.50
Waldstein-ove „ 40 „ „ „ .	22 50 23.50 Srebro in zlato.
Ces. cekini . . . •......15.44 1 5.46
Napoleonsd'or.........9.21 '/., , 9.22'/,
Srebro....................105 60 I 105.75
Nove mere in uteži (kemblji)
po nizki ceni so dobivajo v prodajalnici železja pri
Albinu Slitscherju,
(2 — 2)	v Ljubljani na dunajski cesti št. 64,
«Jos. Svoboda,
lekarničar „pri zlatem orlu",
tik železnega mostu v Ljubljani.
pripoioča toliko priljubljena salicilna zdravila, ki so
1.	Salli-iliui voda za izplakovanje ust pri grlobolenji (dlfterltls),	(7-1-17)
2.	Nnliciini zobni prah za snaženje zob. Izmed vsili do zdaj r.nanib prahov najboljši.
3.	Salicilna uinivaliia vodu zoper vse kožue izpušaje.
4.	Salicilna štupn zopor neprijetno potenje nog.