PRIČE

s?

slučaji, ki niso slučaji.


LJUBLJANA, 1887.

Založil in prodaja Dragotin Hribar, na Bregu št. 10.

Z dovoljenjem visokočastitega knezoskofijstva
ljubljanskega.


P. n. čitateljem!

Poslednji zvezek pudučljivih in spodbudnih
povesti: „Pr iče božjega  bi  tj  a“ — IV. dovršilni
zvezek podajamo svojim p. n. naročnikom. Ne
moremo si kaj, da ne bi pri tej priliki izrekali
najtopleje zahvale za obilno podporo, ki jo je
naše podjetje posebno pri prečastiti duhovščini
našlo. Nismo se varali, ko smo se obrnili izda-
vajoč prvi zvezek do nje, kot edino prave za-
ščitnice našega naroda v dušnih in telesnih za¬
devah, nadjajoč se, da bode ona pomagala širiti
koristno v  delce med nepokvarjenim narodom
našim. Cesar smo se nadjali, to se je zgodilo:
knjižica gre po deželi, kakor po mestih, med
priprostim ljudstvom iz rok v roke, o čemur
smo se na lastne oči na več krajih sami pre¬
pričali. Ker si posebno mladi svet silno priza¬
deva pohujšanje in hudobije, kolikor moč širiti
po mili naši domovini, ob enem ima pa surovost
kar na cente naprodaj, zdela se nam je zbirka

pretresljivih izgledov groznih kazni božjih jako
umestna protipeza obžalovanja vrednemu obna¬
šanju današnje slovenske možke mladine, kterej
bi prav posebno živo na srce pokladali berilo-
,,Priče božjega bitja / 1  Mnogo je izgledov
v njih in vsak bo kaj našel, kjer si bo mislil:
„Lej, lej, to-le pa mene tudi zadeva! 1 ^
Ako se bo le vsakega desetega, ki bo ravno¬
kar popolnoma dovršeno knjižico čital, kaj do¬
brega prijelo, bo naš namen dosežen in vrlo-
bodemo zadovoljni. Da se pa to doseže, nam
pa pomozi Bog!

Založnik.

Slučaji, ki niso slučaji.

1. Šunka na pepelnico.

Mekteri „tudikatoličani“ peljali so se na pepel¬
nico v M., kjer je bila napovedana velikanska ar-
niška pojedina. Vsaka taka pojedina začenja se
navadno z arniki ali slaniki, završuje pa s šunko.
Kar pride vmes, vsakdo je, kar mu gre ravno v
slast. Tako se je tudi naši družbi godilo. Pričeli
so pojedino s slaniki, dokončali so jo s svinjino,
ktero so ves čas vrlo zalijali. Domu grede je imel
že vsak svojo opico. Podili so prav po živinski.
Kar nekomu voz na stran zašajta in gospodar leži
na cesti ob kupu posipnine, voz pa na njem. Pri
tisti priči zlomil si je nogo:. Voz mu jo je tako
premečkal, da so mu kosti zdrobljene skozi meso
in čevlje venkaj štrlele. —■ Nič, kot slučaj, kajne
da? O kaj pak da, samo, 'da se je zgodil na božji
ukaz. Nesrečnemu se noga ni več pozdravila. Pri¬
tisnil je prisad in ker si ni dal noge odrezati, je
šel z njo pod zemljo.

6

2. Garibaldijev grob.

Na Garibaldijevem grobu gode se čudne reči.
Na grobu je namreč krasna granitna plošča, ki
grob tako rekoč zapira in to so morali že šestkrat
novo napraviti, ker se je do sedaj vselej razpočila
na kosce, ne da bi se kaka silovitost na njej po¬
znala. Na otoku namreč, kjer je . pokopan, ni ni¬
kogar, ki bi mu bil sovražen, da bi tisti hodil
ploščo razbijat. Tudi ni misliti, da bi bil potres
vničil ploščo, kajti potem bi bil moral priti šest¬
krat. Vrh tega so delavci ploščo vkladajoč, vedno
na vso moč pazili, da so jo pravilno vložili. Šesto
ploščo vložili so dne 24. junija 1882 s posebno
pazljivostjo, pa vže čez malo dni se je prekreh-
nila. Počila je. Nihče ne ve, kaj je temu vzrok.
Plošča je bila debela 40 cm., kar je toliko, kakor
1 čevelj in 3 palce. Sedaj pripravljajo za njegov
grob še zdatno debeleji in trši kamen, kakor je
granit, in sicer pod vodstvom nekega spretnega
inženirja, ki so ga nalašč iz Italije na otok Ca-
prera poklicali, da bo ploščo vložil.

3. Sodnji dan!

V Bendiševem na Ruskem pogorel je 1. 1883
cirkus, v kterem je več sto ljudi ob življenje prišlo.
Kakor sem cul, so komedijantje tisti dan pred
ognjem z velikimi plakati po mestu naznanjali, da
se bo na novega leta dan 1883 v cirkusu prvikrat
kazal „sodnji dan, prav kakor je taisti v
sv. pismu popisan in ga še nikdo videl

7

ni!“ Lahko si mislimo, da je kaj takega silno
vleklo. Ljudje so pritisnili in ko bi bil trenil, so
bili sedeži kar h krati razprodani. Ob 7. se je
predstava pričela, pa tako slabo, da so ljudje kar
godrnjali. Tamkaj v nekem kotu viselo je solnce
in nekaj zvezd, ki so čakale, kedaj da popadajo
na zemljo in se prične sodnji dan. Ni bilo treba
dolgo čakati na sodbo božjo, ktera se je res že v
nekterih trenutkih začela. Cirkus se je bil namreč
vžgal in v četrt ure od vsega skupaj s sto in sto
ljudmi ni bilo druzega, kakor goreča razvalina, iz
ktere se je črni dim valil. Bog je sodbo preje na¬
pravil, kakor so se je ljudje nadjali.

4. Ne šali se s smrtjo.

V Brettnu zgodilo se je lansko leto sledeče:
Starikav mož obiskal je svojega prijatelja, uradnika,
ki je mrliče vpisaval. Da bi se nekoliko pošalil,
vzame starikavec pero in svoje ime med umrle
zapiše, na kar se domu odpravi, kjer je vže čez
malo ur res umrl. Prijatelj njegov se ni malo čudil,
ko je o njegovi smrti zvedevši hotel tudi njegovo
ime med mrtve vpisati, pa ga je ondi vže vpisa¬
nega in to lastnoročno vpisanega našel. Dokazalo
se je bilo, da se mož ni sam končal.

5. Bira.

Leta 1862 želela je cela C. župnija cerkev
popraviti in je gospod župnik v ta namen pričel
biro prostovoljnih doneskov po fari. Povsod so ga

8

z radostjo sprejeli in so z darovi skupaj hiteli,
več nego si je župnik domneval. Le najbogateji
liberalec v župniji ni hotel prav nič dati in ga je
z grdo odpravil. Pred nekaj leti si je bil postavil
lepo hišo in jo je prav po mestni šegi priredil.
„Oh tega večnega beračenja — tako ga je odpravil,
že res ni več mogoče prenašati. Čemu pa zopet
cerkev lepotičiti? če je bila dobra za naše pred¬
nike, zakaj le bi za nas ne bila?! Jaz svoje de¬
narje rajše boljše obrnem“ — hotel je še nadalje
pridigati, toda župnik se je poslovil in odšel, ne
toliko, ker ni prav nič dobil, temveč ker se
mu je gabilo mišljenje tega človeka.

„Cerkev smo hvala Bogu, tudi brez njega do¬
delali na veliko hvalo občine. Kljub u temu pa ni¬
sem opustil nobene prilike, da bi ne bil_ poskusil
zgubljene ovčice na pravo pot spraviti. Žal, da se
mi ni posrečilo. Znameniti zdš se mi pa dogodki,
ki so nesrečnega preširna doleteli. Komaj je bilo
preteklo leto, odkar smo bili dodelali cerkev, tre¬
ščilo je v hišo dotičnega posestnika, ki ni hotel
ničesar darovati za čast božjo. Ogenj se je raz¬
širjal s tako silo, da niti misliti ni bilo na to,
kako bi se bilo dalo kaj rešiti. Živina mu je skoraj
kar od kraja vsa zgorela. Škoda, ki ga je zadela
je bila velika, ker mož ni bil za toliko zavarovan,
kakor je bil poškodovan. Čez nekaj let si je bil
pa že zopet toliko pomagal, da se mu ni kaj prida
poznalo. Le bolezni so ga jele od sedaj na dalje
bolj pogosto obiskavati. In lahko rečem, da ga ni
bilo leta, da bi se ne bila ta ali ona bolezen ondi
oglasila. Pred nekolikim časom povabljen sem bi

9

■z zdravnikom pri lekarju, s kterim sva bila pri¬
jatelja. Razgovarjali smo se o raznih stvareh in
tudi o marsikakih boleznih v družini našega so¬
seda. „To je mož“, rekel je zdravnik, „pri nikomur
na leto toliko ne zaslužim, kakor pri njem.“ „Kaj
pa še le Vaš račun, gospod lekar?" „Saj res“, pravi
■zdravnik, „ poglej vendar, kaj si letos vže pri tej
hiši stržil.*

Lekar je vzel knjigo in kmalo smo imeli
znesek skupaj. Vsi smo se čudili, tako je bil velik.
Ker pa ni prijetno le o enem govoriti, smo kmalo
prešli na drug razgovor. Domu prišedši, mi ni ni¬
kakor hotelo iz glave, kako me je svoje dni pose¬
stnik pognal, oziroma odpravil, ko sem prišel k
njemu prosit za cerkev. Vže drugo leto dal je pa
vže več samo v lekarno in zdravniku, kar bi bil
za čast Božjo, ne da bi bil občutil, lahko storil.
Ker ni hotel dati Bogu radovoljno, vzel mu je
Bog na drug način.

6. Ne oponašaj nikogar.

Enajstletna deklica je pred dvema letoma še
vse gladko govorila, im tedaj še nihče mislil ni na
to, da bi ta deklič vtegnil kedaj jecljati. Sedaj pa
že skoraj ni besede, da bi jo mogla lahko in dobro
zgovoriti. Kedar je vprašana, učitelj skoraj ne more
odgovora pričakati. Kako se je le tega navadila,
boš morda radoveden vprašal? Brata, 16  let sta¬
rega ima in tisti je, kedar je še v šolo hodil, ne¬
koliko jecljal. Sestrica ga je oponašala in se je pri
tem sama jeclanja navadila. Brat se je med tem

10

popolnoma odvadil jecljati, sestra pa, ki je sicer
tudi nadarjena, da je veselje, jeclja, da je ni pri¬
čakati mogoče. Pri tej priliki si ne moremo kaj,
da ne bi starišev opominjali, da kedarkoli opazijo
pri otrocih grdo navado oponašanja te ali one na¬
pake, ki jo ima naš bližnji, naj taiste vselej, ojstro
posvare, Bog navadno strogo kaznuje zasramovalca
prav s tisto napako ali nadlogo, kakor jo ima
nadložnik sam nad saboj.

7. Dva grozna — slučaja.

V Empfingnu na Nemškem šel je kmet na
sv. Rešnjega, Telesa dan zjutraj ob 5. v gozd —
po tiče. Dopoludanjska služba božja je bila že pri
kraji, kmeta pa le še ni bilo domu. Gredo ga
iskat in — našli so ga mrtvega pod drevesom. —
V Fišingnu norčeval se je luteransk hlapec ob hudi
uri iz sv. Petra, češ, da sedaj po nebesih keglje
pobija. Le nekaj minut je preteklo, in treščilo jev
zasramovalca, da je takoj mrtev obležal. Liberalni
svet bo rekel: nič kakor slučaj, pravoverni kri-
stijan pa vidi kazen božjo v takih slučajih in prav
je tako.

8. „Petei* suni! 4

(Izvirna.)

Dobro četrt ure od mojega rojstnega kraja
živel je leta 1874 zanikrnež, ki je bil svoje dni
grunt zapil, potem je pa pri boljših kmetih sam
za hlapca delal. Vstrajen pri delu ni bil nikdar in
kakor hitro je kaj okroglega v žepu začutil, sedel
je rajše pri šnopsu, kakor pa bi se bil z delom

11

vkvarjal. Če tudi sta bila cerkev in duhovnik v
vasi, kjer je zanikrnež delal, se vendar ni zmenil
ne za prvo in ne za druzega. K spovedi ni šel že
dvajset let, ravno tako tudi ni hodil k nedeljski
božji službi. Mož je živel, kakor pagan, le toliko
je bil še slabši od neverca, da se je pri vsi svoji
spridenosti tudi še norčeval rad iz svetih reči in
je Boga samega preklinjal. Ljudje so se čudili
božjemu usmiljenju, da zanikrneža tako dolgo brez
kazni pusti, ktera seveda ni izostala.

Sprva omenjenega leta poslal je Bog svojemu
zasramovalcu hudo bolezen. Ker mož tudi nič kaj
snažen ni bil, so se ga ljudje branili v hišo in je
vsled tega navadno bolj po kolnicah, po stelji, po
hlevih in nad hlevi v senu polegal. Na sv. Petra
dan 1874 ležal je mrzličen na Moranovem hlevu
v senu in pa liter šnopsa je imel poleg sebe. Ko
mu je peklenska kuga že nekaj možgane zmešala,
začel je kvantarske pesmi peti. Med tem se nebo
s črnimi oblaki prevleče in bliskati se je jelo drugo
na drugo. Zanikrnež v svojem brezverstvu in pi-
janosti stisne dve figi, jih proti nebu pomoli in
pravi: „Peter na, če imaš „koražo“,pa suni!“
Hlapec, ki ga je slišal, se je tako prestrašil pre-
drzneževih besedi, da se je kar prekrižal in zbežal
od njega, in po stopnicah doli. Komaj je bil dobro
na tleh, se grozno posveti, ob enem pa poči, da
se je zidovje pretreslo. Peter je imel „koražo“ in
je res „sunil“, kakor sije  zanikrnež želel. Treščilo
je vanj. Kar je bilo čudno pri vsem tem, je bilo
to, da ga je strela ubila, zgorel pa le ni, če tudi
je bila streha na hlevu h krati vsa v ognji. Hlapec

12

vidoč, kaj se je, zgodilo, je jel takoj na pomoč kli¬
cati. Ljudje so res takoj pritisnili in so najprej po
bolnika na hlev hiteli. Našli so ga — mrtvega,
ki je fige molil proti nebu. Bog mu je dolgo pri¬
zanašal, konečno, ko mu je bilo pa vendarle že
vsega preveč, je pa grozno oplazil po njem.

9. Metla.

V malem mestu je živel jako star mož, ki
je bil silno pobožen in pa z metlami seje vkvarjal.
V svoji mladosti, sevčda ni delal ne metla in tudi
pobožen ni bil. Kar ga je do obojega pripeljalo, je
jako znamenita dogodba. Bilo je nekdaj po leti
na velik praznik Matere božje, iz mesta je šla
procesija k bližnji romarski cerkvi, kamor je nesel
godspod župnik tudi presv. rešnje Telo. Sprevod je
šel memo gostilne, ki je bila zarad svoje razuzda¬
nosti na slabem glasu.

V tistem trenutku, ko je šel duhovnik s presv.
R. T. memo okna, se tisto z velikim truščem odpre
in memogredoči videli so pri oknu človeka z rjuho
ogrnjenega stati, ki je držal metlo v rokah, s ktero
je memo gredoče — blagoslavljal, vmes je pa pel
nesramno poulično pesem.

Kako je to verne katolike žalilo, si pač lahko
mislite in vendar se procesija zarad tega ni raz¬
trgala, temveč je šla dalje svojo pot.

Kmalo na to je bil dotični zasramovalec
zaprt. Zarad zasramovanja, oziroma kalenja vere,
obsodili so ga na devet mesecev v ječo. Ko je

13

mož to kazen prestal, pričela se je druga, kazen
božja. Mož je imel namreč lepo premoženje, ženo
in čvetero otrok, ki je vse jako rad imel. Toda
pet let zaporedoma hodil je v hišo božji eksekutor
in vsako leto je bila družina za eno osebo manjša,
čez pet let je mož sam ostal.

Vselej, kedar je videl koga svojih ljubih na
mrtvaškem odru, stopil mu je tisti dan v krčmi
živo pred oči, ko je sam grešil, ko se je hudo
pregrešil nad svojim Stvarnikom, kterega je zasra¬
moval. z rjuho ogrnjen. Čedalje večje je bilo kesanje,
ktero je mož občutil in vedno bolj se je tajala
ledena skorja okoli njegovega srca. Le še prav ve¬
likega požara je bilo treba in možu se je otajala
poslednja zakrknjenost. Jel je že pokoro delati.

Čudno je bilo to, da čem bolj pridno je delal,
tem manj imel je premoženja; ginilo mu je pod ro¬
kami, kakor kafra. Konečno nastane ponoči ogenj,
ki mu je vse končal, kar je sploh še imel.

Tako je ostal mož sam in — popolnoma
berač. Gospod župnik šel ga je po tolišnji zgubi
tolažit in ga je med drugimi tudi vprašal, kaj
misli začeti.

„ Metle bom delal!“ pravi spokornik. „ Z metlo
sem se svoje dni pregrešil nad svojim Stvarnikom
in ob metlah hočem pokoro delati!“ Kakor je mož
sklenil, tako je tudi živel. Zaslužil si je toliko,
da je pošteno shajal za potrebo in veliko starost
je dočakal. Živel je, odkar je metlaril, tako pobožno
in vdano v voljo božjo, da je bil celi občini v
dober izgled.

14

10. Konec Darvinijana.

Okoli leta 1870 birmo val je škof Lachat v
nekem švicarskem mestu. Samo po sebi se razume,
da se je k sprejemu sošlo vse ondašnje razum¬
ništvo, ktero je škof tudi kar od kraja na kosilo
povabil. Med kosilom razgovor tudi na nevero
nanese in pa na Darvinovo teorijo, da je človek
opičnega rodu, kar je posebno trdil in zagovarjal
ondašnji župan. Na vsak način skušal je dokazati,
da človek v resnici ni druzega nego opica na naj¬
višji stopinji omike stoječa. Gospod župan bi si
bil pač lahko velikanske zasluge pridobil, če bi
bil še več opic na takošno stopinjo popolnosti
pripravil, kakor je bil sam.

Kako smo ob takem pogovora vsi na trnji
sedeli, si lahko mislite. Veselilo in tolažilo nas je
le, da vladika Lachat ni vsake besede tega Darvi-
nijanca dobro razumel, sicer res ne vem, kaj bi
si bil mislil od nas.

Omenjeni gospod župan je bil tedaj še bogat
in ker je imel kakor „požlahtnjena opica" tudi še
več drugih lepih lastnosti, povsod priljubljen. Imel
je dobro ženo, cvetoče otroke, obilno dohodkov,
z besedo: vse, kar človek na tem svetu k sreči
prišteva.

Kmalo na to odšel sem iz tistega kraja. Še-le
te dni sošel sem se z gospodom, ki je bil ondi
doma in na škofovem kosilu naš sodrug. Vprašam
ga, kako se kaj godi gospodu županu, nakar dobim
začuden obraz za odgovor. „Kaj, vi še res ne veste,
da je lansko leto v vodo skočil? 1 '  začudi se

15

mi dotični gospod. Ob enem pa moram pripoznati,
da se nam je vsem skoraj popolnoma neum-
ljivo zdelo, kako da je možno tako daleč priti.
Sicer se je pa vse prav naravno zgodilo. Žena mu
je namreč umrla, otroci so se pomožili in poženili,
nesreče tudi niso izostale, temveč so prišle druga
za drugo redno, dokler nekdaj imenitnega moža
niso spravile na kraj propada in sčasoma tudi
tjekaj. Ker je bil pa preponosen, da bi bil hotel
nadalje živeti ob milosti svojih otrok, je šel rajše
v vodo!

Jaz si to reč vso od kraja do konca smatram
za sad nevere in darvinizma, kteremu je čisto po
naravnem potu sledila kazen. Kaj kazen? zadrli
se bodo liberalci, to so zgolj slučaji „come il faut!“
Da, so slučaji, toda kakošni, Božja roka gleda pri
vseh venkaj! Povsod jo je občutiti

11. Trmoglava sveča.

Le po krivem nikari ne prisegaj! Ko sem bil
še v N. za kapelana, se mi je nekaj pomenljivega
prigodilo. Zastaran grešnik, ki je bil po celi občini
na silno slabem glasu, je po krivem prisegel in je
zarad tega prišel v ječo. (Pri tej priliki naše Slo¬
vence opozorujem, da je kriva prisega tolišnja
hudobija, da jo kaznuje na očiten način Bog in
cesarske kraljeve sodnije. Žal, da poslednje ne vselej
tako, kakor bi se dotičnemu spodobilo. Kriva pri¬
sega žali v prvi vrsti neskončno pravičnega Boga,
ker ga na pričo pokliče za laž! Pomisli pri tem

10

le ljubi moj Slovenec samo to, da je Bog vedno
neskončno pravičen, in kar na enkrat
pa naj bi bil na tvoje zahtevanje priča
tvojih laži, in tvojih zvijač! To je v prvi
vrsti nezmerno razžalenje Božjega veličastva! V
dragi vrsti pa kriva prisega za nos vodi vse do-
tične cesarske in kraljeve postave, ktere je cesar
potrdil, toraj je kriva prisega ob enem razžaljenje
veličastva cesarjevega! Kdor se toraj v tem oziru
pregreši, pregreši se proti dvojnemu Veličastvu:
božjemu in človeškemu in je popolnoma opravi¬
čeno, da ga zapro in kaznujejo, kakor se takemu
človeku spodobi!) Krivopričnik, o kterem je v
naši povesti govorjenje, je prišel, kakor že rečeno,
v ječo, —- venkaj pa ne več. Umrl je ondi!

Ko so domači njegovo smrt zvedeli, so najeli
zanj zadušno službo božjo v župnijski cerkvi. Ob
takih prilikah je navada, da sorodniki za ranjkega
darujejo debelo in veliko svečo, ktera se potem
pri zadušnih mašah prižiga; pozneje pa taka sveča
gori pri vsaki službi božji, dokler vsa ne pogori.
Tudi potem ranjkem so kupili tako svečo in sojo
darovali: ko se je prižgala, je takoj zopet ugasnila,
goreti nikakor ni hotela. Kolikokrat so jo. prižgali,
tolikrat je zopet ugasnila. Druzega ni kazalo,
kakor trgovcu vrniti jo. Ta se je temu čudil,
ter jo je prižgal, in glejte, pri trgovcu je jako
lepo gorela. Ko so jo pa v cerkev prinesli, pa
zopet ni hotela. Trgovec si ni vedel drugače po¬
magati, kakor da je trmoglavo svečo zamenil z
drugo, s tretjo, toda kaj — ker nobena ni gorela.
Ta prikazen je na pričujoče tak vtis napravila, da

17

so zatrdno sklenili po nobeni ceni ne po krivem
prisegati, da boljše je hišo zgubiti, kakor pa po
krivem priseči, kajti nobena reč se težje ne po¬
pravi, kakor kriva prisega.

12. Zaslužena kazen.

Na otoku Siciliji so bili v samostanu Tra-
panskih minoritov vojaki nameščeni. V nekem
kotu bila je naslikana podoba brezmadežnega spo¬
četja Device Marije. Vojaki so se na vse mogoče
načine grdo iz podobe norčevali, so ji čike v obraz
metali in druge take bogokletnosti so doprinašali.
Kmalo na to podajo se v sobo, kjer so jeli Mater
Božjo preklinjati, toda ne dolgo; kajti strop se je
udrl in je tri kar v smrt zmečkal, četrtega pa
tako pretrl, da je že čez malo časa izdihnil pre¬
grešno svojo dušo. To se je zgodilo dne 17. julija
1862. leta.

13. Bog kaznuje krivo prisego.

V današnjih dneh živel je mož, ki je bil pre¬
cej velik pijanec. Premoženje je imel iz začetka
precej veliko, poleg tistega pa tudi dober zaslužek.
Toda, kakor se povsod godi, kjer mož popija, tako
je bilo tudi tukaj. Premoženje se je jelo topiti in
je sčasoma zginilo, kakor kafra, namesto gotovine
prišli so dolgovi v hišo. Vsak dolg je pa tak, da
mora enkrat plačan biti. Tudi naš mož je bil dol¬
žan večjo svoto, za ktero ga je bil upnik tožil.

2

18

Da bi jo laglje plačal, je po krivem prisegel, da
mu ni nič dolžan!

Enemu njegovih prijateljev je bila pa vsa
stvar prav dobro znana, toraj tudi da je mož po
krivem prisegel. Le-ta je krivopričniku očital, kaj
da je vendar storil. Toda pijanec je bil trdovraten;
namesto, da bi bil svoj greh obžaloval, ga je še
z drugim poresničiti hotel, rekoč: „Če ni res, na
kar sem prisegel, naj kar nič več ne požiram ne! “
Kakor smo že večkrat povdarjali, Bog dostikrat
ne kaznuje takoj na mestu krivopričnika, temveč
odlaša in odlaša ponujajoč mu čas pokore. Tako
je bilo tudi tukaj. Več let je minulo. Naš možiček
je v teku tistih popolnoma Ubožal in je konečno
siromašno poginil. Toda, čuj kako: bolezen ga je
vrgla na posteljo, in goltanec mu je tako otekel,
da poslednje dni svojega življenja res ni mogel
prav nič požirati. Naj bi si to vsi tisti prav dobro
zapomnili, ki ob vsaki priliki svojim lažem Boga
na pričo kličejo ali se na kak drug način zakli¬
njajo rekoč: „Naj me strela ubije,  če ni res!“
„Hudič naj me vzame 11  in kar je še mnogo
drugih takih zaklinjb. Prvo se je že dostikrat zgo¬
dilo, drugo pa tudi ni nemogoče, da bi se ne,
kajti Bog se ne da zasramovati.

14. Ne zanemarjaj krščanskega nauka.

Dokler po Evropi ni bilo še toliko šol, kakor
jih je dan danes, skrbeli so duhovniki v nedeljo
popoludne pa tudi druge dneve dopoludne, da so
nevedno mladino v krščanskem nauku podučevali.

19

V mojem rojstnem kraju zbiral je kapelan gospod
Franc nevedne mlade butice vsak dan dopoludne
in popoludne nad žagradom, (kjer je bil nekak
„oratorij“,) dajih je podučeval v krščanskem nauku,
pripravljajoč jih za prvo sv. obhajilo. Po Nemškem
je pa ta poduk še dalje trajal in je bila mladina
po katoliških krajih zavezana do svojega 18. leta
ob nedeljih popoludne k poduku krščanskega
nauka hoditi. Da je dotični duhovnik vedel, ali se
mu ni ta ali oni zmuznil, je pri vsakem poduku
svoje učence po imenih pred se klical. Na ta
način se je kmalo prepričal, da nekega zanikrneža
že več časa ni k poduku. Prihodnjo nedeljo mu
pošlje opoludne ministranta v hišo z opombo, da
naj ne pozabi danes h krščanskemu nauku priti.
Toda kaj stori zanikrnež? Zaničljivo in silno su¬
rovo pravi ministrantu, da naj ga župnik v.,

če hoče! Ministrant, neumen kakor je bil, to žup¬
niku od besede do besede sporoči. Pri krščanskem
nauku gospod župnik zopet svoje učence po imenih
kliče in zanikrneža zopet ni. Župnik opomni, da
mu je poslal ministranta in tudi pove, kako surov
odgovor, da je zanikrnež gospodu župniku dal.
Tega bo Bog sam kaznoval,  pravi gospod
župnik z resnim glasom.

Cujte, kako hitro se je to uresničilo. Vže čez
14 dni prideta dva žandarja in ga vzameta s saboj.
Sodnija ga je zahtevala, ker se je pregrešil s šol¬
skim otrokom zoper šesto božjo zapoved. Obsodili
so ga na devet mesecev v ječo. Kedar je nesrečnež
po prestani kazni gospoda župnika srečal, se ga
je vselej ognil, če je le mogel; če pa tega ni mogel

20

storiti, povesil je vselej memo njega gredoč glavo,
tako ga je bilo sram.

15. Ne odlašaj pokore.

Na Nemškem je živel oženjen katolik, ki je
bil pa po svojem življenju vsemu prej podoben,
kakor pa katoliškemu kristjanu in poštenemu
očetu. Na spolnovanje^ svojih verskih dolžnostij je
že zdavnej pozabil. Žena in sorodniki so lahko-
živca večkrat svarili, da naj vendar ne bode tak,
ter naj za božjo voljo vsaj nekoliko pokaže, da je
katoliški kristijan. Naj gre zopet enkrat v cerkev,
naj moli, naj gre k spovedi in k mizi Gospodovi;
saj vendar ne ve, kako dolgo da bo živel. Kolikrat
in kako rado se primeri, da človek z naglo smrtjo
umrje, ko niti ne misli ne na to. — „Ej, kaj to,“
odgovarjal je mož redno na tako prigovarjanje,
„kedo bo le vedno v cerkvi in pri molitvi tičal.
Molijo naj otroci in stare babe, mladenčem in mo¬
žem se to ne spodobi. Kedar bom star, bom že
vedel, kaj mi bo dolžnost." Toda glej! Nekega
jutra ne dolgo čez to, hoče ga žena na delo po¬
klicati. Joj, kako se je ustrašila, ko ga najde na
postelji v poslednjih trenutkih. Mož, kakor je bil
še trden in mlad, zdihnil je le še kake dva ali
trikrat in po njem je bilo. Ni imel časa starosti
čakati, da bi bil . za nespodobno življenje pokoro
delal. Bog ga je vže prej tirjal na odgovor. Zopet
sijajen dokaz, kako silno nevarno da je na stare
dni odlašati pokoro in molitev; saj nihče nima
pisma, da bo res star postal. Naše življenje je do-

21

stikrat tudi tako odmerjeno, da je danes človek
rudeč, jutri ali pojutranjem pa že smrdeč. „Čujte
in molite, ker ne veste ne dneva ne ure, kedaj da
Vas kliče Gospod na odgovor!"

16 . Klobuk doli!

Na Francoskem blizo Lyona nesli so prav
revno ženico k pogrebu in s potoma v župnijsko
cerkev. Pogrebcev sprevod pomikal se je ob reki
Rhoni memo dveh ondi stoječih delavcev, kterih
eden se je križu in duhovščini pred krsto spodobno
odkril, drugi se pa še zmenil ni za pogreb,
temveč je svojega tovariša še prav grdo oštel
rekoč: „Prokleti hinjavec, ti si pa prav slab re¬
publikanec, ki se pred leseno preklo odkrivaš, na
kterej je nekaj ploščevine pribite.“ Tako se je
nesrečni brezverec izrazil o križu in o tistem, ki
je za nas trpel in umrl.

„Da, da, jaz se odkrijem vedno križanemu
Izveličarju, naj ga že srečam kjerkoli; ti pa le pazi
da te Bog ne prisili, odkrivati se mu."

„Kaj ? No .tega Boga bi pa res rad poznal,
ki bi mene prisilil, da se mu odkrijem,“ vsklikne
slobodnjak z neodvisno nravnostjo. „Naj se le po¬
kaže, da vidim, kako bo to storil!"

Predrznežu ni bilo treba dolgo na to čakati.
Ni bil še dobro izgovoril poslednjih besedi, kar
mu vzame hud veter, ki je kar zviškoma potegnil,
čisto nov klobuk raz glave in ga vrže na sredo
globoke Rhone. Tako je slobodomiselni bedak takoj
spoznal tistega Boga, ki se je drznil na njegovo

22

prismojeno glavo po klobuk seči. kterega nekoliko
minut poprej zaslepljeni liberalec ni hotel sam
Bogu na čast prizdvigniti. Tudi dandanes bi pri
nas ne škodovalo, če bi veter tu in tam kak
klobuk pridvignil, ki le pretrdo čepi na liberalni
glavi, kedar se taista memo cerkve ali memo
kakega križa nese.

17. Smrt brezbožnima.

Bog nas obvaruj tudi le trenutek misliti, da
bi Gospod Bog skesanemu grešniku, ki ga pomoči
prosi, kedaj odgovoril: „Zadosti sem te vže obla-
godaril s svojo milostjo, ktere se nisi poslužil za
izveličanje svoje duše. Sedaj je ne dobiš nič več
in boš na večno pogubljen k Ne, ne, dragi moj,
božja milost je neizcrpljiva, dokler ima človek kaj
dobre volje in trdnega sklepa za kesanje svojih
grehov. Kje pa se porodi kesanje? V srcu, ali ne?
In kako se porodi? S pomočjo božje milosti in
glej, že to je zadosti velik dokaz, da Bog neče
smrti grešnika, temveč, da se spokori in poboljša.

Čisto drugače seveda je pa s tistimi nesreč¬
nimi dušami, ki so v sovraštvu božjem zastarane,
ki na tem svetu ničesa huje ne sovražijo, kakor
Boga in njegove svetnike. To vam je prav prava
hudičeva pregreha, kajti Lucifer in njegovi črni
tovariši so ji podvrženi, odkar jih je božja pravica
zavrgla.

Zal da prav na tej pregrehi splošno boleha
današnji olikani svet, žal, da je lastnina skoraj
da vseh sovražnikov naše sv. cerkve in sv. Očeta.

23

Te vrste mož je bil tudi laški minister V i s-
conti-Venosta  in eden njegovih prijateljev po¬
slanec Bilija.  Avgusta meseca 1873 napravili so
jima v Tiranu, majhnem mestecu v odaški dolini
veliko slavnost. Da se na slavnosti ne manjka
govorov, razume se samo po sebi. In tudi naša
dva junaka sta prav pošteno skrbela za nje. Prvi
je govoril minister in to tako strastno in sovražno
proti sv. očetu Piju IX. in proti Bogu samemu, da
se mu je umestno zdelo, tisti svoj govor kasneje
preklicati oziroma zatajiti ga, kar se v vradnem živ¬
ljenji dementirati pravi. Za ministrom oglasil seje
poslanec Bilija in,je  tako sovražno govoril in za¬
bavljal Bogu, Odrešeniku, papežu, cerkvi, sv. veri,
krščanstvu in krščanski kreposti sploh, da so se
jeli ministru samemu lasje ježiti. Sedel je kakor
na trnji. Zato je gledal, da sta se z Bilijem kma.lo
odpeljala, če prav se je k hudi uri gnalo.

Komaj se dobro odpeljata v kočiji, se vže
ulije neznanska ploha. Pripeljata se do hudournika,
ki je vsled silne plohe narastel, kakor reka in sta
na lastne ušesa slišala, kako je pred njima za-
hruščalo, ko je močna voda most čez hudournik
držeč podrla in pred njunimi očmi odnesla. Mini¬
ster je v svoji vsegamogočnosti takoj poslal po
nekaj delavcev, da naj mu precej zgrade most za
silo, da bo mogel na ono stran. Vsak je takoj
sprevidel, da to pač ne gre. Pijemonteza prišla sta
v zagato. Ondi bi bila morala čakati, kdo ve kako
dolgo, ko bi se ju ne bil usmilil župnik bližnje
vasi, ki jima je pokazal gorsko pot. po kteri jima
je bilo mogoče v Tirano vrniti se in sicer jež. Vže

24

med ježo čutil je Bilija, kako ga v životu bode,
toda tudi to ga ni oviralo, da bi ne bil v eno mer
Bogu zabavljal. V Tirano povrnivši se gresta takoj
na ples, ki se je ravno pričel. Bilija se je nadjal,
da mu bo ples ščipanje pregnal in se je vrtil,
kakor blazen. Za smrt utrujen poda se konečno
k počitku. Obraz mu je postal popolnoma mrtvašk
in smrt mu je že iz oči gledala. Ob enem bliskal
se je pa iz očesa še vedno ogenj nespravedljivega
sovraštva nasproti sv. cerkvi, okoli usten poigraval
mu je pa še vedno tisti satanski zasmeh, kterega
je imel v zasramovanje sv. cerkve, da celo v za-
zramovanje božjega Veličanstva vedno pripravlje¬
nega. Grozno je bilo to!

Drugo jutro poklicali so ročno zdravnika.
Bolnik je zahteval skledico goveje juhe. Toda
preden so mu jo pripravili, ga je vže večni in ne¬
skončno pravični sodnik pred se poklical na odgovor.
Niti toliko ni imel Bilija dobre volje in kesanja,
da bi bil pred svojo smrtjo izdihnil: „Oče, grešil
sem proti tebi in proti nebu!“

Prijatelji so si na vse možne načine priza.
devali, da bi bogotaja župnik cerkveno pokopal-
Ko se je ta branil, da ne, bili so še toliko nesramni,
da so mu 300 frankov ponujali, če ga pokoplje.
Častivredni mož je pa rekel: „Jaz nisem Iškarijot
in le katoliške kristijane pokopujem, ne pa bogo¬
kletnikov. “

Nič druzega toraj ni kazalo, kakor mrliča na
navaden mrtvaški voz položiti. Prepeljali so ga
na pokopališče v neposvečen kot, kamor so poko-

25

pa vali nekrščene. Edini pogrebec, ki ga je imel,
je bil grobokop.

'Tako je poginil mož, ki se je z dušo in
telesom revoluciji zapisal in se je posluževal svojih
izbornih talentov izključljivo le zoper Boga, od
kterega jih je vendar prejel, in zoper njegovo sv.
cerkev.

18 . Smrt razbojnika.

Sodni dvor v A. obsodil je leta 1880  razboj¬
nika na smrt. Hudodelstva njegova so bila tako
grozna, ostudna in brezmejna, da se porotniki niso
mogli prav nič na kake olajševalne vzroke ozirati,
in ga prav zarad tega sodniki niti kraljevi milosti
niso hoteli priporočiti. Razbojnik je iz začetka
hudodelstva, zarad kterih je bil zatožen, odločno
tajil; ko je bilo pa dokazov vedno več, je polagoma
utihnil. Mirno in zakrknjen poslušal je obsodbo na
smrt. Ko ga predsednik sodnega dvora konečno
opomni, da je sedaj čas, pripraviti se tudi na od¬
govor pred večnim sodnikom, se otrpnjenec niti
zmenil ni.

Molče in s kljubovalnim izrazom na obrazu
odšel je s stražo v svojo celico, kjer se je v pra¬
vem pomenu besede kar pogreznil v molčečnost.
V kotu je sedel in za celi svet ni bilo spraviti be¬
sede iz njega. Hudodelstvo je to vže v zgodnji
mladosti popolnoma spačeno natoro do celega po¬
divjalo. Tako je bil trdovraten in neobčutljiv, da
se ga spodbujevalne in spominjevalne besede du¬
hovnika niso prav nič prijele. Še zmenil se ni za

26

nje. Vse prigovarjanje izdalo je ravno toliko, kakor.
kozarec mrzle vode na trdo skalo, da bi jo omeli,
čala. Zastonj so bile tudi vse lepe besede in dobro
srčni opominiu smiljenih sestra, ki so ondi mesto
paznikov jetnike oskrbovale. Usmiljenki, kterej j e bil
omenjeni na smrt obsojeni razbojnik v oskrbovanje
izročen, je bilo Veronika ime. Veliko si je prizadela
za njegovo spreobrjenje, toda vse je bilo le bob
v steno.

„Tu je vsaka človeška pomoč zastonj", pravi
Veronika nekega dne predstojnici, „tu bi samo le
molitev še pomagala. “ In res so jele sestre za tega
nesrečnika izredno veliko moliti, ker je ravno mo¬
litve silno potreboval.

Nekega dne zabije sestra Veronika v ječi
obsojenčevi žebljiček v steno, kamor ob enem obesi
podobo sv. Jožefa — pomočnika in priprošnika
v smrtni uri. Sv. Jožef je bil pa tudi patron obso¬
jenega razbojnika.

Obsojenec je malomarno gledal, kaj „ sestra"
dela, rekel pa ni nič.

„Tukaj imate podobo sv. Jožefa, ki je patron
za smrtno uro", pravi sestra Veronika in odide.
Razbojnik se ni zmenil ne za podobo, ne za „sestro",
vsaj tako dolgo ne, dokler je bila usmiljenka v celi.

Ko mu Veronika opoludanjo hrano prinese,
je podoba še prav tako na steni visela, kakor jo
je „sestra“ tjekaj obesila. Veronika ga je nekaj
vprašala, na kar pa ni dobila odgovora. Pač pa je
obsojenec dvakrat ali trikrat prav globoko zdihnil.
Led se mu je jel tajati okoli srca. Glavo si je pod¬
piral z obema rokama in pa na tla je gledal. Taka

27

je preteklo že nekaj tednov, preden se je obsodba
od kralja vrnila, kar je sedaj izredno dolgo trajalo.

Vže drugo jutro po potrjeni in nazaj došli
sodbi imel bi bil obsojenec obglavljen biti. Sodnik
podal se je takoj k obsojencu v ječo, da mu pre¬
bere potrjeno obsodbo, ter ga opozori na strašno
resnobni korak iz tega na oni svet.

Našel je razbojnika na svojem navadnem pro¬
storu sedečega, le se je sodniku zdelo, da je mož
nekako čudno spremenjen. Mrzel in teman izraz
umaknil se je iz obraza, gledal je tudi vže bolj člo¬
veško in mirno.

Sprememba tudi „sestri“ Veroniki ni odšla.
„Vže nekaj dni“, tako je sporočila prednici, „opa¬
zujem neko dobrodejno spremembo na obsojencu.
Drugo življenje se pričenja v njem.“

Prihod sodnika v ječo ni na obsojenca ni-
ka.kega izrednega vtisa napravil, če prav je moral
vedeti, kaj da pomeni. Ko mu sodnik potrjeno ob¬
sodbo prebere, ga ta pazno in mirno posluša. In
niti trenil ni z očesom, ko mu sodnik konečno
naznani, da ga bodo vže jutri obglavili.

„Saj sem vedel, da mora še ta teden smrt
priti 11 , pravi obsojenec. „V petek zjutraj ob 7 toraj.“
Ko mu sodnik prigovarja, da naj se krščanski
pripravi na smrt, pravi razbojnik: „Saj sem vam
vže povedal, da sem vedel, da mora še ta teden
priti. Za to sem se tudi že pripravil. Ni me vam
treba nič več opominjati, gospod državni prokurator,
storili ste, kar je bila vaša dolžnost in to naj vam
zadostuje. 11

28

Sodnik osupne: „Kaj ste vže vedeli?“ vpraša
začuden in radoveden obsojenca.

„Vedel sem, da bom moral še ta teden umreti,"
pravi obsojenec.

„Od kedaj ste pa to vedeli?" vpraša sodnik.

„Od ponedeljka vže mi je znano", pravi ob¬
sojenec z nekako gotovostjo.

Sodnik zmaje z glavo. On sam je še le sinoči
pozno dobil potrjeno obsodbo v roke in ni še živej
duši o tem kaj povedal. Kako le in kdo le bi bil
toraj jetniku v samotni ječi povedal, da bo ta teden
umrl. Slučajno ozre se sodnik na uradno pisanje,
ktero je v rokah držal in ondi vidi, da je bila ob¬
sodba v ponedeljek še le od kralja potrjena. Kako
bi bilo toraj vendar mogoče, da bi bil hudodelec
že v ponedeljek zvedel, da mu bo ta teden umreti.

„To ni mogoče, da bi bili vi že v ponedeljek
zvedeli, kaj da vas v teku tedna doleti. Nj. Veli¬
čanstvo kralj so v ponedeljek še le obsodbo
potrdili. Kako ste jo toraj zvedeli in od kod?"

„Da, res sem vedel in odkod?" Vjetnik spre¬
meni barvo, v očesu se mu zasveti solza. Najprvo
upre oči v tla potem pa na tablico sv. Jožefa. Vi-
dilo se mu je, da se v notranjem hudo bojuje, ali
bi povedal ali ne.

„Da, povedati vam hočem, kako se je to zgo¬
dilo. Čudno je to na vsak način pri človeku, kakor
sem jaz zgodilo se je pa vendar le, za kar bodi
Bog zahvaljen!"

Jetnik se vsede, češ, da bo laglje pripovedaval.

29

„Smrt sem si zaslužil in obsodba je poštena.
Ali kmalo umreti pri zdravi pameti in ne vedeti
kedaj, oh, to se mi je pa strašno hudo zdelo. Te
misli kar prenašati nisem mogel. Kar mi je du¬
hovnik iz začetka pravil, če tudi je bilo vse res,
me je vendar še bolj grizlo, ker mi je bila nego¬
tovost, „kedaj“  mi bo umreti še živeje stopila
pred oči. Danes zvedeti za svojo smrt in jutri pa
že umreti, to mi je bilo pa nekaj groznega, nekaj,
kar nisem bil vstani prenašati. Kar mi nekega dne
„sestra" obesi tisto le podobico na steno. Moj pa-
tron je in, kakor je sestra rekla, mogočen priprošnik
na smrtno uro. Mislil sem na svojega krstnega pa-
trona — oh mnogo sem mislil. Marsikaj dobrega,
pa še več hudega prišlo mi je na misel. Domislil sem
se tudi svoje matere, ki me je učila svojega pa-
trona vedno zvesto častiti. Oh, če bi se bil jaz po
njenih naukih ravnal, bi pač ne sedel tukaj! Po¬
stavil sem se toraj tjekaj pred podobico, kedar je
sestra odšla, ter sem jo gledal z občutki, kakor jih
imamo pri ogledavanji kake reči, ktero smo v svoji
mladosti prav radi imeli. Polagoma sem dobil za¬
upanje v svojega krstnega patrona in pa moliti
sem začel, po tihem za-se. Strahu in groze pred
zgodnjo smrtjo, o kteri danes zvem in me bo jutri
že pobrala, se pa le nisem mogel znebiti. Če bi že
vsaj nekaj dni poprej zvedel za njo, sem si mislil,
da bi se vsaj lahko na njo pripravil. Kar mi pride
na misel, da naj si po priprošnji sv. Jožefa izvolim
od Boga posebno milost. Duhovnik mi je rekel, da
je božja milost brezmejna, če jo grešnik le prav na
pomoč pokliče. Zato sem prosil Boga, da naj mi da

30

kako znamenje, da bom vedel, kteri teden bom
moral umreti. “

„No, in to znamenje?" vpraša sodnik, „ka-
košno je bilo?“

„0 prav navadno", odgovori vjetnik. „Do sedaj
mi je nosila vedno le jedna in tista sestra hrano,
ki mi je tudi podobico na steno obesila. Če bi je
enkrat ne bilo, ter mi prinese hrano druga sestra,
bode naj mi to znamenje, da mi bo tisti teden
umreti. To se je zgodilo minoli ponedeljek. Takoj
sem zvedel, pri čem da sem in sem se pripravil.
Vidite, da Bog tudi največjega grešnika usliši, če
se ta spokori. Dobil sem si pa tudi mogočnega
priprošnika v svojem krstnem patronu sv. Jožefu,
kteremu se nisem zastonj priporočal."

Obsojenec pripovedoval je vse to tako mirno
in udan, kakor bi se to vse samo po sebi razu¬
melo. Za trdno je bil prepričan, da mu je Bog to
znamenje poslal, da mu s tem naznani čas spre¬
obrnjenja in obžalovanja storjenih grehov. Zahteval
ni nič druzega, kakor duhovna, da z njim poravna
težki račun, preden odpotuje na oni svet.

Sodnik je odšel. Silno se je čudil nad spre-
obrnenjem poprej tako otrpnjenega morilca. Podal
se je k sestri Veroniki, da naj mu razloži, zakaj
da v ponedeljek ni ona obsojencu stregla. Ko ji
sodnik pove, zakaj, se je sestra silno čudila in
pravi: „V ponedeljek je bilo, ko sem stala s shrano
za obsojenca uže pri vratih njegove celice in ča¬
kala na vratarja, da bi, mi odprl, ko prihiti sestra
Klara, rekoč, da naj grem hitro k prednici, ki želi
takoj z manoj govoriti. Jaz izročim hrano sestri

31

Klari, da naj jo nese vjetniku, sama pa hitim k
prednici. Tako se je zgodilo, da v ponedeljek nisem
mogla sama k vjetniku. Druzega povoda za spre¬
membo ni bilo prav nobenega. Tu je izvestno sv.
Jožef pomagal, čegar podobo sem jetniku na
steno obesila. Sedaj si tudi njegovo spreobrnjeno
obnašanje od ponedeljka semkaj lahko razlagam.
Bog bodi zahvaljen!"

Veronika je takoj hitelo po predstojnico
usmiljenih sester, kterej je sodnik vso dogodbo
sam potrdil. Koj na to poslali so tudi po duhov¬
nika. kteremu so tudi vso stvar razložili. Silno se
je čudil pobožni mož, kakor bi ne mogel umeti,
kar mu pripovedujejo, kajti od tega na vso moč
otrpnj enega človeka se pač ni bilo kaj takega
nadjati. Hitel je k vjetniku, kterega je na kolenih
našel pred podobo sv. Jožefa.

Kar je obsojenec sodniku razodel, povedal je
tudi duhovniku od besede do besedo, ter je tudi
izrekel svoje prepričanje, da mu je Bog resnično
poslal znamenje, za ktero je prosil. Iz tega sklepa,
da se sme božje milosti nadjati. Na to se je ske¬
sano in solznih oči spovedal, ter je duhovna prosil,
da naj pri njem ostane, kar mu je ta presrčno
rad izpolnil.

Drugo jutro se je z veliko pobožnostjo vde-
ležil svete maše, pri kteri je solznih oči prejel
sv. zakramente. Po sv. maši je pa prosil Boga z
duhovnom vred za potrebni pogum na poslednjo
pot, ki ga še čaka.

Kmalo na to podal se je z Bogom in s sve¬
tom spravljen, ter čudovito pokrepčan na osode-

32

polno pot v sodnijsko dvorišče, kjer je že krvnikov
oder nanj čakal. Smrt je pretrpel s tolišnjim ke¬
sanjem nad svojimi grehi, da so se navzoči bolj
ginjene čutili, kakor pa prevzete zarad groznega
dejanja.

Predstoječo resnično dogodbo zapisal je znani
duhovnik Kolping.

19. Spolnjena želja.

V neki župniji so dobili novega župnika.
Skoraj da si ga je vsa župnija sama želela; le
malo jih je bilo, ki niso bili z njim zadovoljni.
Vzrok temu pa ni bil njegov poklic, temveč izredna
marljivost, s ktero je preganjal in zatiral pohujšljivo
življenje, ktero so v dotični občini odraščeni brez
posebne skrbi, kaj bodo govorili in kako se bodo
nasproti otrokom obnašali, taistim dajali.

Med nasprotniki je bil pa posebno eden, ki
se je tako po svojem sovraštvu do novega žup¬
nika kakor tudi po nepresegljivo razuzdanem
življenji prav posebno odlikoval. O oznanovanji
splošnih kerščanskih resnic govoril je le, kakor o
kaki „bedariji“, ki jo človek verjame, če je ravno
dobre volje. Sicer pa za Boga in sv. vero ni imel
druzega, kakor zasramovanje in zaničevanje, s
kterim je še prav posebno vse tiste obsipal, ki so
Kristusovo vero neustrašljivo oznanjevali.

Nekaj tednov pred prihodom novega g. žup¬
nika pogovarjal se je ta sovražnik njegov s svojim
sosedom o tej zadevi ter se je s časoma v svoji
jezi proti novemu dušnemu pastirju tako ogrel, da

33

je vskliknil: »Poprej si želim smrti, kakor
pa ta k nam za župnika pride ! 11  Glejte, kaj
se je zgodilo? V nedeljo pred umeščevanjem ustal
je sovražnik župnikov še zdrav in vesel, ter je
opravljal svoja navadna opravila. Kar h krati pa
je čutil, kako ga je zgrabila nevidna roka. Nič več
ni mogel govoriti! Zgubil je vso zavednost in v
popolnej onemoglosti je ležal. V takem vsega po¬
milovanja vrednem položaju prebil je do srede
zjutraj. Dopoludne tistega dne so umestili novega
župnika, česar pa revež ni dočakal, temveč je dve
uri poprej izdihnil svojo ubogo dušo, preden se 'je
v župnijski cerkvi slovesna božja služba pričela.
Zgodilo se mu je, kakor si je mož želel. Zdravniki
so si sicer prizadevali, kolikor so vedeli in znali,
toda brez vspeha. Kjer božja roka koga potipa,
ondi ni zdravila za rano, ki jo je vsekala — razven
smrti!

20. Varuj se nečistosti!

Suzana se je rodila ubožnim starišem, tovar¬
niškem delalcem v malem, toda gosto naljudenem
tovarniškem mestu na Nemškem. Imela je nesrečo,
da je svoje stariše zgodaj zgubila. Ker premoženja
ni bilo prav nobenega pri hiši, revščina pa nez¬
merno velika, je bila brhka Suzana kmalo vsako-
jakim skušnjavam razpostavljena, kterim se je s
časoma brez posebnih težav in brez pomenljivega
boja — udala. Padla je, kar ni bilo čuda, kajti
deklč ni imelo prav nobene verske zaslombe ne
od ene in ne od druge strani. Potopila se je v

3

34

razuzdanost, kterej so bili pa mejniki domačega
rojstnega mesta kmalo preozki. Da bi mesnost,
kolikor se da neovirljivo in po svoji volji uživala,
zapusti rojstno mestice in se poda po svetu, kjer
ste se pa prav kmalo z boleznijo in siromaštvom
srečali. Sila prignala jo je nekega dne zopet v
svoje rojstno mesto. Povrnila se je s trdnim sklepom
doma ostati in pošteno živeti. Bila je bleda, raz-
djana; po telesu so se ji spuščali grdi turovi, iz
oči tekle so ji pa solze pokore čez preteklo raz¬
uzdano življenje. Ljudem se je mlado dekle smililo
in so ji dajali precej obilne miloščine. Komaj pa je
revica dobila nekaj novih moči vase, komaj se ji je
zdravje nekoliko povrnilo, vže so se ji ob enem
zbudile pregrešne strasti in več ji ni bilo obstati
v domačem rojstnem kraju. Nekega dne je zginila,
da nihče ni vedel, kedaj in ne kam. Hitela je zopet
v mlakužo mesne pohotnosti!

Tri leta, tri dolga leta ni bilo o njej nič slišati
in ne videti; kar se nekega dne zopet oglasi v
domačem kraji. Ti moj Bog, kakošna je bila!

Kdor jo je ugledal, vsak se je je ustrašil!
Obleke ni imela skoraj nobene, poštene pa že
celo nobene ne. Cunje, kar jih je na njej viselo,
so komaj zadostovale, da so pokrivale gnjilo njeno
telo. Kaj pa še le za gorkoto?! In vendar se je
zima že oglašala. Vrh vsega tega mučila jo je pa
še grozna negnjusna bolezen, ktero je v mlakuži
svojega pregrešnega življenja nalezla. — V tej silnej
revščini ji pač ni druziga preostajalo, kakor mestna
bolnišnica. Poslednje svoje moči skupaj zbere, da
tjekaj pride, kjer so jo iz usmiljenja tudi sprejeli,

35 ;

de prav ni imela nobene pravice do bolnišnice, in
njenih dobrot, ker ni imela meščanske pravice v
mestu, če tudi je bila ondi rojena.

Ni dolgo ostala v zavetišči, kjer je poslednje
pomoči iskala, kajti drugi bolniki so se proti njej
oziroma zarad nje uprli. Zoprno jim je bilo prvič
vpitje nesrečne bolnice, kedar so jo nesramne bo¬
lezni rane le prehudo pekle in drugič jim je bil
pa smrad neznosljiv, ki je od nje puhtel iz gnji-
jočega života. Bolnikov nekteri so celo na svoje
lastne pregrehe pozabili in so načelniku bolnišnice
dokazati skušali, da smatrajo bivanje poleg tako
grešne in zanikrne osebe pod svojo lastno vre¬
dnostjo. Ali naj jih načelnik kam drugam preloži,
ah pa naj nesramnico proč spravi.

Načelnik bolnišnice se je dobro upiral takemu
zahtevanju, dokler je mogel, kajti bil je izredno
dobra duša in jako milosrčen človek. Vidoč pa,
da je pritožeb vedno več, posvetoval se je z dru¬
gimi uradniki vred, kaj bi se dalo z nesrečno
žensko storiti. Iz bolnišnice mora, to je gotovo, toda
kam, to je drugo vprašanje. Kam pa naj vržejo
gnjijoče truplo pri živem telesu, kteremu tako
druzega več ne manjka, kakor črvov, ki ga bodo
obrali do belih kosti.

Konečno so vendar določili kraj, kamor jo
mislijo do njene smrti spraviti. Na pokopališči
stala je stara, vže na pol razpadla kapelica. V
tistej so postavili v kotu posteljo in tjekaj so
nesli nesrečno Suzano. Oj, kako se je nesrečnica
prestrašila vidoč, da so vže živo na pokopališče
prenesli. „Moj Bog, vskliknila je vsmiljenja potrebna

3 *

36

ženska, ali me hočete mar živo pokopati. Imejte
vendar usmiljenje z manoj, saj živa vendar ne
morem pod zemljo.“

Možje so jo potolažili, da drugje ni nikjer za
ostudno bolezen, ki jo ima, vgodnega prostora ter,
da se ji ne bo slabo godilo, ker bodo že v mestu
za njo skrbeli. Res so ji donašale usmiljene sestre
vsak dan potrebnih zdravil, dobre gospč pa okrepčil
toda vsega tega ni bilo dolgo potreba. Prezgodnja
smrt vničila je skaženo življenje. — Greh proti
šesti božji zapovedi se navadno sam grozno ma¬
ščuje nad tistim, ki mu je vdan!

21. Za današnje olikance!

Še živi mož, goreč in učen učenik, ki je v
svoji mladosti tudi raznim verskim dvomom za¬
padel. Ker mladeneč sicer ni bil ne napačen in ne
hudoben, temveč je le iz hrepenenja po pravi res¬
nici, kakor tudi iz dušne slabosti zašel na pota
dvomov, se ga je Bog prav na čudovit način usmilil
in mu je pokazal pot resnice in življenja. Zgodba
njegova je pa sledeča:

Kakor smo že rekli, je bil mladeneč šole do-
vršivši, s svojim notranjim človekom glede razodenja
božjega in gledš vsega druzega nauka o našem
odrešenji tako zbegan, da ni bil več vstani pravega
zrna od nebistvenih postranosti ločiti. Ali ga je
k temu zapeljalo njegovo lastno nečimerno srce
ali je satan po dobrih prijateljih nanj vplival, se
ne da določiti. Mladeneč je bil ves zbegan in sije
v svoji ukaželjnosti po čisti resnici dostikrat mislil:

37

,,Kedo pa ti je porok, da so evangelisti čisto, golo
resnico o Jezusu Kristusu zapisali? In recimo,
•da je glavna vsebina tudi res prava resnica, kedo
pa je porok, da jo aposteljni niso zdatno in po
. svoje olepšali, da niso marsikaj pridali in tako nje
zgodovinsko vrednost pokazili." Ljubi, razumni in
olikani Slovenec, ki misliš, da si božjo in človeško
modrost vže z veliko žlico pojedal, ali ne vidiš
gledč svojega verskega prepričanja v tem mladenču
samega sebe, kedar si se povrnil iz dalnega kraja
zapustivši veliko šolo, kjer so ti spridili in s strupom
nevere, ter z britkostjo dvomov napolnili prej tako
blago tvoje slovensko srce ?

Tudi tega mladenča spremljali so mučni dvomi
povsod. Če je šel v cerkev, dvomi o resničnosti
naukov sv. cerkve so mu bili vže za petami in so
ga motili. Če je hotel moliti, če je pokleknil, ni
spravil nič več tiste goreče ljubezni in hrepenenja
ter zaupanja polne besede do svojega nebeškega
-Očeta in matere Božje, kakor v svoji mladosti, ko
mu je še neskaljena živa vera napolnjevala mla¬
deniško srce. Le mrzle besede, brez pravega ob¬
čutka so lezle druga za drugo iz njegovih ust. Vsaka
je kazala, da prihaja iz mrzlega, zakrknjega srca,
kamor noben žark božje milosti ne posije, da bi
pretopil led, kterega so dvomi ondi napravili. Kakor
iz srca ljubezen, prav tako zginila je mladenču iz
■obraza tista prikupljiva jasnost in veselost, po
kteri se mladina povsod tako hitro udomači.

„Oh luči, luči, da zvem resnico, da dobim go¬
tovost v te dvome, ki mi sedaj srce napolnjujejo 11 ,
zdihoval je dostikrat mladeneč. Toda kedo naj mu

38

prežene dvome? Kedo naj potolaži srce, kedo naj
mu pokaže resnico, komur beseda božja, ki je edina
neskaljena resnica, ne zadostuje?

Prigodi se pa po božji previdnosti, da pride
v kraj, kjer je mladeneč živel, star častitljiv misi¬
jonar iz Indije. Vse, kar je imelo le še količkaj
krščanske vesti v sebi, hitelo se je zbirati okoli
častitljivega moža, da bi ga videli in slišali. Tudi
naš na srcu in duhu bolni, od vednih dvomov mu¬
čeni mladeneč odpravi se na pot k oznanjevalcu
besede božje. Starčekovo prijazno obličje in zaupanja
polne ter prepričevalne njegove besede mu dajo
pogum.

Nekega dne snide se mladeneč s starim mi-
sionarjem sam. „Častitljivi oče“, pravi mladeneč,
„kako ste srečni, ki imate tako gorečo ljubezen v
srcu, ki Vam daje moč za njo vse storiti in vse
pretrpeti, za njo živeti in umreti! Kako ste srečni,
ker imate nekaj, na kar se lahko ob vsakej zadevi
kot na nekaj stalnega, na večno resnico opirate'
Glejte, jaz tega nimam! Vže nekaj časa mučijo me
britki dvomi, ali je vse to, kar so nam aposteljni
o Kristusu in njegovem trpljenji zapustili, tudi res
ali ne, in če je v velikih potezah tudi resnično, če
niso aposteljni marsikaj iz lastnega pristavili temu,
kar so videli in slišali, če niso tega in onega olep¬
šali, marsikaj morda tudi celo izpustili ? Glejte me
siromaka! Odkar so mi jeli dvomi napolnjevati
srce, ne morem nič več ne ljubiti, ne moliti! —
Podučite me, kaj naj storim, da se znebim pogub-
ljivih dvomov, ki mi razjedajo srce ? Kaj naj storim,
da zopet zadobim moč vere, molitve in ljubezni ?!“

39

Dobri starček je mladenču rekel, da če tudi
se še tako siromašnega čuti, naj nikari ne obupa.
Pred vsem drugim mu pa priporoča vstrajno mo¬
litev. Bog neutrjeno človeško srce dostikrat za po-
skušinjo z dvomi preobloži, da je potem tem trdneje
prepričanje, kedar se človeku posreči s pomočjo
božje milosti dvomov znebiti se. Misijonar je jel
na to pripovedavati, koliko se mu je bilo ravno
v Indiji boriti z duhovitimi ugovori in dvomi ondaš-
njih paganov, pa jih je z božjo pomočjo vse pre¬
magal.

Beseda je dala besedo in zgovorni starček,
kakor so taki ljudje že v obče prav gostobesedni,
jel je kar h krati pripovedati o čudovitih svojih
dogodkih na suhem in na morji ter o groznih ne¬
varnostih, kjer bi bil izvestno poginil, če bi ga ne
bila božja roka očividno varovala. Misijonar je pri¬
povedoval posamičnosti iz svojega življenja med
lcristijani in neverniki tako mično, in jih je opi-
saval tako živo, zdaj veselo, zdaj žalostno, tu pa
tam tudi grozno, da je mladenča pripravil v tolišnjo
domišljijo, kakor bi bil on in mladeneč sam, vse
to doživel, ter je pri tem popolnoma pozabil na
svoje notranje dvome in druge bolečine. Tako sta
bila v živahno pripovedovanje zaverovana, da niti
na čas nista več pazila, kar h krati starček pre¬
neha domislivši se, da ga kliče še jako važno opra¬
vilo; poslovi se prijazno od mladenča in mu reče
čez nekaj dni zopet priti.

Mladeneč je ob določenem času zopet potrkal
in dobri misijonar ga je po stari navadi prijazno
sprejel.

40

„No, kako se imate ", vpraša starček. „Ko ste
bili poslednjič pri meni, pripovedoval sem Vam
jako čudne dogodke, kar sem jih doživel v svojem
življenji na popotovanji."

„Vaše. pripovedke so me jako razveselile,
okrepčale in podučile."

„Kako pa", vpraša misijonar. „ali verujete,
da sem Vam tudi resnico povedal?"

„Vaš pobožni resnobni obraz, Vaše jasne od¬
prte oči pač niso take, da bi se Vi lagali. Verujem
Vam, da kar ste mi pravili, je vse gola resnica."

„Kaj pa, ko bi bil jaz temu, kar sem res do¬
živel, tudi pridal kaj izmišljenega, ali ko bi bil to,
kar sem res doživel, olepšal in poveličal?"

„Besede Vaše", pravi na to mladeneč, „so tako
prepričevalne, tako. priproste in resnične, da so
me prepričale o resničnosti Vaših dogodkov, ktere
ste mi pripovedovali, kakor ste jih doživeli, ne da
bi jih bili kaj poveličevali."

„Glejte, moj sin", pravi starček, „kako ste ven¬
dar čuden človek! Meni ubogemu grešniku, ki se
lahko vsako minuto zmotim, hočete vse od kraja
verjeti. Moje besede in pripovedke zde se Vam
resnične. Učencem Gospodovim pa, ki so obraz
Odrešenikov sami gledali, ki so njegove besede
sami poslušali, njegovih svetih rok se sami doti¬
kali in ktere je Njegov duh navdajal po Njegovi
smrti, ki jim je besede na jezik pokladal, s kte-
rimi so čuda delali in ki so tudi silno priproste
in vseskozi resnične — učencem Gospodovim pa
ne verjamete. Ali se ne zdite sami sebi kakor človek,
ki se sv. Duhu upira?"

41

Mladenču je bilo, kakor bi se mu bila snela
mreža z oči in kakor bi se mu bil odvalil kamen
iz srca. Vsi dvomi, kar ga jih je že več let mu¬
čilo, umaknili so se žarku božje milosti, ki je iz
misijonarjevih besedi šinil v njegovo srce. Solze
srčnega obžalovanja udero se mu po licih. Domu
je hitel v svojo sobico, kjer je pokleknil in s sol¬
znimi očmi Boga za odpuščanje prosil, da se je
drznil kot ubog grešen červič, dvomiti nad nje¬
govim sv. naukom. Bog mu je odpustil mladostno
zmoto, ter ga je ob enem nadaril z notranjim mi¬
rom, veseljem, z gorečo ljubeznijo in tisto močjo
svete vere, s ktero je pozneje kot sloveč pisatelj
toliko dobrega storil za poveličavanje božje slave.
Kdo bo tukaj tajil bitje božje, ki je zbeganemu
mladenču na tako priprost način pokazalo pravo
pot, po kteri naj hodi, če hoče srečno in zado¬
voljno ter sebi in svojemu bližnjemu na korist ži¬
veti in v milosti božji umreti.

22. Tri minute pred polnočjo.

V decembru je bilo in kar se da mrzla noč,
ko sem se iz mesta domu vračal. Pot se je vlekla
nekaj ur in je bila tem dolgočasneja, ker nisem
toliko daleč videl, kakor sem segel. Nebo je bilo
prevlečeno s temnimi oblaki. V takih okoliščinah
mi bo pač vsakdo rad vrjel, da sem bil vesel, ko
se mi po dolgočasni vožnji pokažejo prve luči roj¬
stnega mesta. Dospevši do prve svetilke v pred¬
mestji pogledam na uro. Tri minute.je manjkalo

42

do polunoči. Komaj sem se od ure preč ozrl,
ugledam pred saboj velikega moža, slabo opravlje¬
nega; bil je bledega obraza, v kterem so bile vi¬
deti globoko udrte oči. Brada je bila precej dolga
in vsa zmedena.

Mož me vpraša z jako uljudnim glasom,
koliko je ura. Ko mu povem, se mi prav tako
uljudno zahvali, mi vosi lahko noč in zgine v
temni noči.

Minulo je potem nekaj tednov in čudni mož
ušel mi je iz spomina. Po opravkih sem moral
večkrat v L. Ko se nekega večera od ondot po¬
vrnem in k pokoju vležem, se mi je jako čudno
sanjalo. Zdelo se mi je, kakor da bi bil stal na
jako visoki gori. Poleg mene stala je zavita po¬
stava, ki mi je ukazovalno proti L. pokazala. Nato
sem se zbudil. Bodočo noč se mi je ravno to in
prav na ta način sanjalo. Kakor prvi dve noči,
imel sem tudi tretjo noč ravno tiste sanje, toda
le še bolj živahne.

Drugo jutro mi dojde iz L. od mojega poslo¬
vodje pismo, da bi se ob eni uri pri njem oglasil.
Šel sem in sedel na železnico. Kupej, v kterem
sem sedel, je bil poln samih juristov. Pogovarjali
so se o hudodelstvu, ki bode danes pred porotno
sodnijo obravnavano. Vprašal sem znanega gospoda,
o čem da je govorica in ta mi je rekel: „Jako za¬
pleten slučaj je Vam to. Trgovsk pomočnik je
zgubil službo. Kmalo nato je bil zavratno umorjen
blagajnik dotične trgovske hiše. Če vas veseli iti
k porotni obravnavi, vas tjekaj spremim. “

43

Ker sem imel ravno nekaj časa na razpola¬
ganje, sem šel. Dvorana je bila polna gosposkega
ženstva, za kterim smo možki stali. Visoki klobuki
in nagromadene kite pred manoj sedečih, so mi
dolgo časa ves razgled na spredaj, kjer je zato-
ženec sedel, trdovratno zapirali. Niti zatoženca mi
ni bilo moč videti. Konečno ga vendar ugledam.
Toda kako sem se prestrašil. Kje le sem ta-le
obraz vže videl ? Tudi on me je ugledal in globoko
svoje oko vame uprl. Ko se mu je dovolila beseda,
je rekel z resnobnim globokim glasom, kteremu je
bil utisnjen pečat resnice: „Samo eden človek je
na svetu, ki lahko mojo nedolžnost dokaže in ta
ondi le stoji . 11  Bledega obraza pokazal je s prstom
na me. Sedaj sem ga še le spoznal. Bil je to člo¬
vek, ki sem ga srečal ob prvi svetilki in me je
vprašal, koliko je ura,. Zagovornik zatožencev opiral
se je na dokaz, kje da je dotično noč zatoženec čas
doprinesel. Vse je šlo dobro, le časa dveh ur ne¬
srečnež ni mogel nikakor dokazati s pričami, kje
da je bil in prav na to se je opirala zatožba, da
je zatoženec v tem času hudodelstvo umora iz¬
vršil. Moja izpoved je takoj ondi dodala, kar je
manjkalo. Kraj na kterem sva se z možem tri mi¬
nute pred polunočjo srečala, je bil tako oddaljen
od kraja hudodelstva, da bi zatoženec nikakor ne
bil mogel ob navedenem času vže mene pri prvi
svetilki srečati. —? In moje sanje? Slučaj, nič kot
slučaj, rekel bo ta in oni. In vendar so imele svoj
velikansk pomen, naj reče kdo, kar hoče. Jaz pa
pravim, da je bila božja volja, da sem rešil po ne¬
dolžnem zatoženega hude, morda celo smrtne kazni.

44

23. Pomoč ob pravem času.

Dne 14. aprila 1853 vjela je v Monakovem v
neki postranski nlici imenitnega gospoda huda
ploha. Da bi se ji umaknil, stopi v bližnjo prav
priprosto hišico, kjer je pa znotraj še veliko večjo
revščino našel, kakor se je na zunaj kazala. Ime¬
niten gospod je videl ubogo žensko pred saboj in
pa nekoliko najbolj siromašnega pohištva, kar si
ga sploh le misliti morete. Ženi se je povsod po¬
znalo, da jo siromaštvo stiska. Gospod jo vpraša,
kako se ji godi in je kmalo zvedel, da ne predobro
in da ji bo še to ubogo malo, kar ima, po javni
dražbi v kratkem prodano, ker si z možem niti
toliko ne zaslužita, da bi mogla stanovanje pla¬
čevati.

„ Zakaj pa vendar ne greste na Vitelbaški
dvor h kralju Ludoviku pomoči prosit 11 , vpraša
konečno gospod.

, Oh, kralja Ludovika že tako preveč nadle¬
gujejo od vseh strani 1 ', odvrne ubožica, Jaz si ne
upam nič dobiti . 11

„Nič se ne bojte! Le pogumno pred kralja
in verjamite mi, da vam bo pomagal. On nobenega
reveža ne odžene . 11

Na to vstopi mož uboge žene v hišo in na
prvi pogled civilno oblečenega kralja spozna. Sli-
šavši, kaj je kralj Ludvik rekel, pade presrečni
mož ves solzan pred kralja na kolena.

Kralj je pa rekel: „Ne meni, temveč Bogu
se zahvalite, da je ploho poslal, ktera mi je pot
v vašo hišico pokazala, kamor bi bil drugače ja-

45

valne prišel. Jutri pa pridita k meni v grad in
pomagal vama bom!“

24 . Slučaji ali pa — božja volja.

Brezverni svet o volji božji neče ničesar sli¬
šati. Kedar sliši reči: „to je bila volja božja!“ se
neverno zakrohota: „Ha, ha, volja božja. Na svetu
sam ljubi slučaj vlada! Slučaj!"

Kaj vlada: ali slučaj ali volja božja, oziroma
previdnost božja, dokaže naj sledeča povest, nova
in resnična, kakor se je prigodila leta 1881 . me¬
seca decembra na Nemškem.

Moder in jako previden ter varčen mož, si
je se svojo družino vred toliko zaslužil, da je po¬
šteno živel, prihraniti mu pa ni bilo kaj prida mo¬
goče. In tudi, če mu je kak krajcar preostajal, je
vže vedel, kam da ga mora djati. Ta mož je imel
jako pridno hčerko Ano, ki je znala prav lepo in
prav dobro šivati in pa tudi rada je delala. Časa
za to ji tudi ni manjkalo. Dekleta, ki se dandanes
mnogo s šivanjem ukvarjajo, imajo navadno vsaka
svoj šivalni stroj, s pomočjo kterega si navadno
delo pomnoži. Naša Ana ni bila tako srečna. Sama
ni imela denarja, da bi si bila tak stroj napravila,
starišev si pa niti prositi ni upala zanj, dobro
vedoč, da bi ga ji ne mogli nikakor kupiti. Kedar
je šla pa memo kake hiše, v kterej je stroj brenčal,
je vselej zdihnila: „Oh, ko bi ga vsaj tudi jaz
imela!“

Ker je bila Ana vže od mladih nog vajena
revežem po svoji moči pomagati, če tudi sama ni

46

kaj imela, je sklenila dobro delo storiti in sicer iz
tega namena, da bi Bog tudi njej pomagal do tako
srčno zaželenega stroja. Njena soseda je bila jako
poštena žena toda od sile revna. Imela je dvoje
otročičev, dve deklici; prvo pri petih, drugo pri
treh letih. Silno ubožno m komaj za potrebo ste
bili obe oblečeni. Ana vzame eno svojih še dobrih
oblek, jo razreže in dve iz nje naredi — za ubogi
sosedovi deklici. V soboto ji je dodelala in ubogi
vdovi nesla, ktera se je nepričakovanega daru ne¬
zmerno razveselila. Ana jo je pa prosila, da naj
nikomur ne pove, od kod je obleka.

Ne veste, kakošno veselje je bilo v nedeljo
pri vbogi vdovi. Mati se je veselila s otrokoma, ki
sta v eno mer vsklikala: „Oh, kako s ve lepi, kako
sve lepi! “ Ko so deklici sosedovi otroci vprašali,
od kod imajo lepi obleki, odgovorili ste obe h krati:
„Mama so rekli, da je ljubi Bog za nji skrbel in
pa Mati božja!“

Čez dva dni dobi Ana od svoje tete pismo.
Teta je stanovala v mestu od rojstnega kraja Ani¬
nega dobrih deset ur oddaljenem.

Glasilo se je: „Ljuba Ana!

Ali bi mogla rabiti šivalni stroj? Tukaj je
umrl nedavno krojač, ki je ženo in otroke v naj-
ubožnejih razmerah zapustil. Uboga vdova je dala
šivalni stroj ranjkega moža, kterega ni mogla
sama rabiti, v stavo. Tudi jaz sem dala pet grošev
za jedno srečko, ne da bi stroj dobila, temveč v
podporo ubogej družini. Včeraj je bilo žrebanje in
misli si! Moja srečka je zadela stroj! Če ga moreš

47

rabiti, pošljem ti ga takoj po železnici. Jaz sicer
ne vem kaj z njim začeti. Tvoja teta.“

Kako je Ana iz celega srca Boga zahvalila,
tetino pismo prebravši za tako nenavadno povra¬
čilo in kako hitro je teti odgovorila, da si je ta¬
kega stroja že zdavnej želela, tega vam ne mo¬
remo popisati. To si moraš, dragi moj čitatelj le
misliti. Sedaj ima vse, kar je že dolgo želela, —
šivalni stroj ima. Hej kako veselo vam brenči ta
stroj, kedar Ana kakemu vbogemu otroku šiva
srajčico ali predpasnik.

Sedaj pa premisli sledeče: V nedeljo zjutraj
veselili ste se ubogi deklici novih oblek, ktere jima
je ubožna Ana podarila; v nedeljo popoludne je
bilo v deset ur oddaljenem kraju žrebanje za ši¬
valni stroj, kterega je Anina teta zadela, ne da
bi vedela kaj z njim začeti, če bi ga Ana ne mogla
rabiti. Kaj pa to, dragi moj? Slučaj, kaj ne da?
Ne, in če stokrat rečeš, da je bil slučaj, rečem ti
sto in jedenkrat, da ni bil slučaj. Bog je usmiljeno
siroto takoj poplačal za dobro delo, ki ga je ona
njemu storila s tem, da je dve ubogi siroti oblekla.

25. Ali je bil to slučaj!

Navadno potrkal je pri nas raztrgan blizo
JOleten mož in prosil za delo in podporo. Po obrazu
soditi moral je biti inteligenten, govor njegov je
bil izobražen, obleka pa popolnoma raztrgana.
Komaj komaj, da so mu cunje še nagoto pokrivale.
Če tudi sem imel v tem oziru že marsikako britko
skušnjo za saboj, sklenil sem vendar poskusiti,

48

če bi ne bilo mogoče nesrečnemu človeku kvišku
pomagati, da bo zopet za v človeško družbo. Po¬
vedal mi je, da ga nesreča preganja, da se je že
v raznih strokah življenja skusil dvigniti kviško,
pa mu je pri najboljši volji in neumornej pridnosti
redno povsod spodletelo, ter je vedno globokeje
propadal, tako da sedaj kot popolnoma zanemarjen
postopač pred manoj stoji. Najposlednjič je imel
nekaj opravka proti jako pičlemu plačilu pri re¬
dakciji nekega lista, kjer ga je živčna bolezen
zgrabila in ob službo spravila. „Pet mescev ležal
sem bolan v največjem siromaštvu v bolnišnici.
Ko sem nekoliko okreval, dali so me venkaj. Stopil
sem. popolnoma bos brez vsakojakega premoženja
zopet med ljudi. Službo pri redakciji, kjer sem bil,
imel je že nekdo drug. Zastonj sem se trudil zopet
h kruhu priti. Prosil sem za službo pri raznih re¬
dakcijah, pa so me povsod čez rame gledali. Obrnil
sem se do advokatov in notarjev, da bi vsaj kako
pisarsko službo dobil. Povsod so mi kazali na
sto in sto imen vže zapisanih, ki na take službe
čakajo, Želodec mi je jel kruliti, če tudi je bil
vajen lakoto trpeti. Prodal sem svoje poslednje
imetje, svojo poslednjo čedno suknjo, da bi. vsaj
za „komis“, za potrebo denarja dobil. Nič druzega
mi ni ostalo, kakor te le stare cunje in pa ena
stara pištola, star spominek, od kterega se nikakor
nisem hotel ločiti. Naposled ponujal sem se že za
delavca, za tlačana, zidarjem, da bi jim bil kamenje
donašal. Toda kaj je storil zanikrni svet? Smejali
so se mi, češ „škric“ ni za težko delo. Med tem
sem izdal poslednji krajcar in prodal poslednjo

49

suknjo. Nič druzega nisem več imel kakor silno
lakoto, poleg te pa še toliko sramote v sebi, da
me je bilo sram beračiti. Rajši bi bil poginil, kakor
pa roko po • milodar stegnil, ktera bi bila rada
delala. Štiri dni že nisem ničesar druzega vžival,
kakor vodo in pa kako skorjico kruha, če so jo
tu pa tam otroci na kakem oknu pozabili. Spal
sem pod milim nebom, kajti postelje ali celo sobe
si nisem mogel kupiti. Peti dan polasti se me pa
divja obupnost. Moči so mi ginile vidno in
komaj komaj so me še noge nosile. Na misel mi
je prišla dobra moja mati, ki že zdavnej v černej
zemlji trohni, spominjal sem se njene silne ljubezni
do mene. Tedaj sem se pa vprašal: „Zakaj le me
je Bog tako popolnoma zapustil ?“ Vere sicer nisem
več kaj prida imel, v cerkvi me že leta in leta
ni nihče videl, kljub temu pa vere na Boga vendar
še nisem prav popolnoma zgubil. Takrat sem pa
prvič v svojem življenji nad Bogom obupal, rekoč:
„Saj ni Boga!“ in sem sklenil končati se, kajti
potem bi bilo vsega konec: trpljenja in pomanj¬
kanja, skrbi in lakote.

Hudo vroč poleten dan je bil meseca julija.
Sedel sem na klopi v parku. Klop je bila razbe¬
ljena in vse, vse je zevalo po kapljici dežja. Od
daleč so se jeli poditi semkaj črni oblaki, s katerimi
je bilo kmalo vse nebo prepreženo. Silen veter
jel je privijati vrhove po drevju in plesati s peskom
po zemlji. Grom se je jel od daleč votlo oglašati,
vedno gosteji bliski jeli so se užigati nad mano.
Ha, to se mi je prilegalo, ker je bila razdvojena
narava popolnoma v soglasji z mojo notranjostjo.

4

50

„  Sedaj boš pa tudi ti umrl 11 , rekel sem sam pri
.sebi in sem divji smeh zagnal. Potegnil sem stari
s kroglo nabiti samokres iz žepa ter sem se plašno
okoli ozrl. Žive duše ni bilo v obližji, kajti vsakdo
je hitel pod streho, kamor je najbolje vedel in
znal. V tem trenutku prikaže se mi solza v očesu.
Vže sem rekel svetu: „Zdrav!“; vže sem si bil
nastavil pištolo na čelo. Kar se resko zabliska,
zrak grozno name pritisne, grom pretrese bližnjo
okolico - in omotljen sem ležal na tleh. Strela
mi je pištolo iz roke zbila! Ko sem se zdramil
in vstal, videl sem razbito pištolo poleg sebe. Meni
se ni nič druzega zgodilo, kakor, da rokav mi je
strela zasmodila. Tude glejte, je še videti. „Ali
je bil to morda slučaj ? 11  vprašal sem se. Ne, ni
bil! Spoznal sem božje bitje, božjo previdnost, ktera
ni hotela, da bi obupal, da bi postal samomorilec.
Padel sem na kolena, toda moliti nisem mogel,
preveč sem bil zmoten, preveč zbegan. Trdno sem
sklenil, naj pride tudi, karkoli hoče, ne obupati.
Preživel sem se od tedaj, kakor sem ravno vedel
in znal — naučil sem se tudi beračiti. Sedaj pa,
ko ste mi obljubili delo, čutim novo življenje v
sebi in če bo božja volja, zopet človek, ves nov
človek postanem. Sam Bog, ki ni hotel, da bi bil
že umrl, pripeljal me je k Vam . 11

Tako je pravil mož, ki je ostal tudi res mož
beseda. Postal je izvrsten človek, koristen član
človeške družbe, kajti če tudi je bil dušno in telesno
popolnoma zanemarjen, vendar ni bil on hudoben
in ne toliko spriden, da bi mu ne bilo mogoče
več ostati. Kdor. bi ga danes videl in tisti dan, ko

je sedel v najvišji obupnosti v parku na razbeljeni
klopi, bi ga niti ne spoznal ne. Ker smo blizo
cerkve, nikdar ne zamudi dne, da bi ne šel k sv.
maši.

Morda bodete vprašali, zakaj vam to pripo¬
vedujem? Zato, da bodo tisti, ki ne verujejo v
božjo previdnost, če jim te vrstice v roke pridejo,
priliko dobili premišljevati, ali je bila tista strela
le slučajna ali po božji previdnosti.

26 . Usoda božja.

Draga moja liberalna duša, kaj boš pa rekla o
teh le dveh „slučajih“,  ki sta se prigodila na
Dunaji dne 8. decembra 1881, na večer groznega
požara gledišča na Ringu?

a) Mlada zakonska imela sta edino dete, hčerko
okolo 4 let. Ko je deto slišalo, da hočeta mama in
papa zvečer v gledišče, je jelo izredno hudo vpiti.
Stariši iz začetka na to niti porajtali niso in so se
jeli oblačiti. Vže sta bila oblečena, ko mala za¬
kliče: „Mama, ne proč!" ter se materi za plašč
obesi in tako milo joka in prosi, da naj mama
doma ostane, da je mlada mati osupnila in možu
•rekla: „No, pa doma ostaniva!"

„Kaj še“, zavrne mož, „kdo se bo le na otročje
izmišljave oziral." Ko pa mala hčerica le ne neha
jokati in prositi, da naj vsaj mamica nikakor ne
hodi, je mati odločno rekla, da ne gre. Tako, kakor
nocoj dete še ni nikdar jokalo, če sta kam šla,
morda se kaka bolezen pripravlja. Rekše, odloži
gospa plašč in klobuk, nakar je tudi mož sklenil

4*

doma ostati. Otrok vidoč roditelje pri sebi, se je
takoj potolažil in je bil ves večer prav dobre volje.
Ni dolgo trajalo, pa so že zvedeli, kako grozne ne¬
sreče jih je obvarovala mala ljubljenka, ki je bila.
v pravem pomenu besede njihov angel j varuh.

b) Nekaj sličnega zgodilo se je v neki družini,
ki je blizo univerzitetnega trga stanovala. Vže po
kosilu so se dne 8. decembra zmenili, da pojde
zvečer vsa družina v gledališče na Ringu, kar je
otroke tako veselilo, da skoraj niti večera niso
mogli dočakati. Da bi se pa otroci tudi praznika
Matere božje spominjali, poslala jih je mati popo-
ludne v bližnjo cerkev k blagoslovu, ki je bil ob
G. mi. Ob polisedmih je bila služba božja pri kraji
in hišna hoče z otroci domu, da ne bodo gleda¬
lišča mudili, ker je vedela, da bo voz vže čakal.
Vsi otroci so bili vže pri volji oditi, le najmlajša
6 letna hčerka ne. „0h, nikari še ne hodimo", pro¬
sila je hišino, „vsaj še nekoliko počakajmo, ker je
tako lepo tukaj! 11  Kolikor je hišina tudi domu silila,
male vendar-le ni mogla iz cerkve spraviti. Tako
je vže preteklo skoraj četrt ure, ker uporni otrok
le ni hotel domu, ga je hišina s silo s saboj vzela.

Domu prišedši je najprvo hišina litanije sli¬
šala, zakaj da je tako pozno prišla, ker je vendar
vedeti morala, kam da so namenjeni. Hišina
pove kako in kaj, nakar so stariši še „najmlajšo“
prav dobro ošteli. „ Sedaj pa le hitro, če ne bomo
začetek zamudili! 11  pravi oče. Toda, kakor se je
starišem in ostalim hčeram v gledišče mudilo, je
„najmlajša“ s preoblačevanjem toliko časa zamu¬
dila, ker je ni prav nič več veselilo v gledišče iti, da

53

je, ura vže sedem bila, ko so se od doma odpeljali.
Ko je voz na „Schottenring“ dospel, so ravno prvi
ognjeni jeziki skozi okna pri gledišči na Ringu
švignili. Družina je bila rešena po čudovitem ob¬
našanji najmlajše hčere.

27. Dobro storite tistim, ki vas prega¬
njajo.

V poslednji francosko-nemški vojski prinesli
so vojaški zdravstveniki več ranjenih Nemcev,
častnikov v grad francoske plemenitašinje. Go¬
spodar gradu je bila vže priletna vdova, ki je za¬
povedala svojim podložnim, da moraja ranjenim
Nemcem, kar se da dobro in ljubeznjivo streči;
poleg tega se je pa večkrat tudi še sama prepričala,
kako da se njene naredbe izvršujejo. Podajala jim
je dostikrat sama okrepčil, in je tiste, ki so fran¬
coski znali, ljubeznjivo tolažila, drugim pa s pri¬
jaznim namigovanjem razumeti dala, da naj se
poslužujejo tega in onega. Vjetniki so jo spošto¬
vali, kakor svojo mater in marsikdo je na dan po
trikrat pristavil svoji navadni molitvi tudi skromno
priprošnjo, da naj bi se njegovi dobrotnici dobro
godilo.

Mlad častnik, ki je imel v gradu svojo sobo,
jo nekega dne vpraša, kedar mu je bila ravno rane
iz novega obezala, jako ginjen: „Povejte mi vendar,
milostna gospa, zakaj ravno sovražnikom svoje
domovine skazujete tolikanj dobrot?" Gospa pravi:
»Tudi jaz imam sina, ki je v francoski armadi za
častnika. Nemci so ga ranili in vjeli. Našel je

54

usmiljenje pri neki nemški materi, ki je ranjenemu,
rane obezovala in ptujca pod streho sprejela za
ves čas, dokler ne ozdravi in dokler se mu ne-
dovoli domu. Z nepopisljivo prizanesljivostjo in
jako pazno postrežljivostjo skušala mu je britko-
osodo, daleč od svojih vjet biti, kolikor moč po-
lajšati. Kar jaz tukaj Vam storim, delam vse po
izgledu one nemške matere."

Častnik je umolknil. Obema so stopile solze
v oči. Častnikove misli vspele so se daleč čez
hribe in doline k svoji ljubi materi, za ktero je
našel tudi na ptujem skrbno namestnico.

Služabnik vstopi in izroči gospej pismo. Le-ta
pogleda napis in urno pismo razpečati. „Hvala
Bogu", vsklikne dobrosrčna Francozinja, dobrotnica
moja in . mojega sina uslišala je mojo prošnjo ter¬
mi je poslala svojo sliko. Vidite jo, to-le je tista
vrla nemška mati".

Častnik jo komaj pogleda, ko vže vsklikne r
„To je moja mati!"

„Vaša mati?" ponavlja gospa z drhtečim
glasom. Na to pa poklekne ob postelji ranjenega
nemškega častnika in pravi: „0 Ti moj Bog, iz
celega srca bodi tisočkrat zahvaljen, da si mi za¬
upal sina moje dobrotnice".

28 . Javna dražba.

Javna dražba (kant), kedo še ni videl solzi,
ki jih marsiktera revna družina preliva, kedar dobi
tebe v hišo. Kos za kosom pohištva gre iz hiše-
in vsak bi se tako krvavo doma potreboval. Po

drugi strani se pa človek tudi na kan tu dostikrat
lahko prav veliko nauči. Posebno pa so kantje
navadno živ dokaz, da krivično blago nima
teka in da nikdar ne preide na tretjega
dediča.

Na Dunaji je živel pred nekaj leti slikar. Bil
je mlad, jako nadarjen in spreten, ob enem pa
tudi tako reven, da je moral pod streho v mali
kamrici stanovati. Slamnica in pa koc sta bila
tako rekoč poleg njegovega slikarskega orodja
edina njegova lastnina. Visoko gori pod streho
nad petim nadstropjem bila mu je izbica prav
blizo nebes, kar je bilo tem bolj prav, ker ni imel
prav nič posvetnega blaga. Obleke je imel za naj-
skrajno potrebo, denar se je pa le o svetih časih
pri njem oglasil. Uboga mati njegova mu tudi ni
mogla pomagati, ker revica sama ni nič imela.

Spretni in nadarjeni mladeneč nadjal se je v
mestu potrebnega dela in zaslužka. V tolikšnjem
mestu, kakor je Dunaj, mislil si je mladi mož, se
mora kaj dela dobiti. O da, dobilo bi se bilo, če
bi bil mladeneč imel kake bogate ali vplivne po¬
krovitelje. Brez tistih pa posebno na Dunaji nihče
nič ne opravi. To je tudi naš slikar, recimo mu
Janez, prav kmalo poskušal. Kar je imel prihra¬
njenega, je sčasoma tudi ob največji skromnosti
vendar porabil in potreba je jela vedno glasneje
na vrata trkati. Na veliko srečo njegovo učila ga
je poštena mati vže v nežni mladosti moliti, česar
se mladeneč tudi sedaj še ni sramoval. Boga je
obdržal povsod pred očmi in v srcu ter mu je
tudi o največji sili zvest ostal.

56

Ko je bila sila že tako rekoč na vrhuncu,
dobil je naročeno neko delo, koje je moral pa jako
po ceni izgotoviti. Vendar — ga je z veseljem
pričel. Ko je bilo dovršeno, ga nese naročniku in
ta je bil jako zadovoljen, slikar pa tudi, kajti po
odbitji vseh stroškov ostalo mu je vendarle še
čistih 125 goldinarjev, kar je vže nekaj, vendar
za Dunaj ne preveč.

S tem denarjem odpravi se naš mladeneč
Janez najprvo v prodajalnico h krojaču, čevljarju
in klobučarju, da se oskrbi z novo stanu dostojno
obleko, za ktero je skoraj polovico svote izdal.

Prav v tem času umrl je njegov sosed, star
rokovičar, ki je po smrti žene in otroka samotaril.
Ker ni bilo nobenega pravega dediča, djala je go¬
sposka njegovo zapuščino na kant, o kterem je
tudi slikar Janez zvedel. Ker je zvedel, da se bo
med drugo robo prodala tudi rokovičarjeva po¬
stelja in ker je rokovičarja kot snažnega človeka
poznal, sklenil jo je kupiti. Oj saj si je je že to¬
liko časa želel. Hitro prešteje, kar mu je ostalo
in gre na dražbo. Po pravici rečeno je jako dvo¬
mil, ali mu bo mogoče z gotovino, kar mu je je
še ostalo, posteljo s posteljnim perilom vred ku¬
piti ali ne.

Toda človek obrača in obrača, konečno pa
vendar-le Bog obrne. Na javnih dražbah je že tako,
da nektero reč ljudje prav drago ženo, če tudi
sama na sebi ni nič vredna, za drugo se pa ne
zmenijo kaj prida. Prav tako je bilo z rokovičar-
jevo posteljo. Slikar jo je dobil ceneje, nego si je
to mislil. Tako ceno jo je kupil, da bi bil skoraj

poskočil samega veselja. Takoj si je dal svojo novo
lastnino domu prinesti in je sklenil eno uro prej,
kakor po navadi spat hoditi, tako mu je bila po¬
štena postelja všeč. Od vsega denarja so mu ostali
le še trije goldinarji in ti so ga grozno pekli v
žepu. Kar pokoja mu niso dali in moral je nazaj
na javno dražbo, ktera je bila že pri kraji.

Že vse je skoraj poprodano. Le še staro raz¬
pelo, kakoršno se navadno v vsaki katoliški sobi
vidi, stoji ondi in čaka kupca. Prahu in blata je
bilo toliko na njem, da si je vsak roke obrisal,
kdor ga je v roke vzel in ogleda val.

„Iz svinca j e! “ reče nekdo, „pol goldinarja
dam jaz!“

„Jaz dam goldinar!“ oglasi se nekdo drug,
več pa križ vreden ni! “

Slikarja je mraz stresel. Ali naj podoba na¬
šega Odrešenika res nima večje cene, kakor ubog
goldinar in za to ceno naj pride v take surove
roke, kakor nekdaj Izveličar sam; ne, tega pa ne!

Kar je mogel na glas, je zavpil: „ Jaz dam tri
goldinarje!"

Ostal mu je zamazani križ, ljudje so ga pa
nekako pomilovalno čez ramo gledali, češ, „pravi
bedak moraš biti!"

Slikar vrnil se je s podobo božjo pod paz¬
duho in s praznim žepom veselega srca v svoje
stanovanje, kjer je Boga postavil na okno, sam je
pa takoj v posteljo zlezel, ktero mu je postrežnica
vže jako okusno pripravila. Spal je do jutra, ne
da bi se bil le enkrat prebudil.

Drugo jutro, ko se napravi, takoj po Bogu
seže in ga jame snažiti. Na stališči, kterega se
je najpoprej lotil, zasledil je črke. Ko ga je po¬
polnoma osnažil, je bral: jgenvenuto Celimi". Sa¬
mega veselja je kar zavriskal. Zakaj ? Benvenuto
Cellini mu je bil znan kot sloveč umetnik, ki je
bil na Laškem v Florenci rojen. Vže ob svojem
času so ga slavili kot naj večjega umetnika v zla¬
tarstvu in srebrarstvu. Izdelaval je dragocenosti
največ za kralje in kneze in pa za velike bogataše.
Cellini je izdelaval le umetnosti, zato si jih je
dajal pa tudi prav dobro plačati. Ker je bil v
svojih mladih letih zlatar, je le s zlatom in sre¬
brom delal.

Vse to je bilo našemu slikarju dobro znano.
Zato je pa še bolj hitel Kriščevo podobo snažiti.
Ni dolgo trajalo, da je bila skorja nesnage odprav¬
ljena in križ, kakor je velik in težak,  les¬
ketal se je v čistem zlatu pred njim.

Njemu nasproti stanoval je starinar. K temu
se je Janez s svojim zakladom takoj podal.

„Gospod“, dejal je starinar, „tu imate dvojin
zaklad. Prvič je umetno delo samo na sebi silno
veliko vredno, drugič je pa blago iz naj fin ej ega
zlata,.kakor to kaže poskušinja. Tehta 20 funtov."

„Častitam vam na to bogastvo, nadaljuje
starinar, kajti zlato samo je vredno 20.000 goldi¬
narjev, ktere Vam, če hočete takoj izplačam. Kdor
bi pa ta križ kot umetnijo kupil, dal bi lahko zanj
svojih 30.000 goldinarjev, ne da bi ga predrago
plačal. Jaz sem znan na cesarskem dvoru, kakor

59

tudi v krogih, kjer je denar in razum za umetnost
doma. Priporočiti Vas hočem. “

Slikar Janez je sprejel hvaležnega srca sta-
rinarjevo ponudbo. Ni dolgo trajalo, ko mu dojde
od znanega jako vplivnega bogataša povabilo, da
naj ga obišče s zlatim križem vred. Janez se poda
poln najslajših nad v palačo. Ko je poznovatelj
umetnin zlato delo videl, se je začudil tolišnjemu
umotvoru in je res okroglih 30.000 goldinarjev
srečnemu slikarju odštel zanj. Ob enem moral mu
pa slikar povedati, kako da je prišel do posesti
tega umotvora. Podpornik umetnostij ga je pohvalil,
da je tako pobožnega srca. Govorila sta potem še
dalje o umetniji in raznih mojstrih umetnikih in
pokrovitelj umetnije je kmalo spoznal, daje  Janez
vrlo izšolan in omikan slikar.

„Veste kaj, ljubi prijatelj, pravi novi njegov
podpornik, pridite jutri zopet, da me naslikate. “

Tako zaupanje je pa slikarja skoraj prav tako
zveselilo, kakor za zlatega Križanega sprejeta
ogromna svota. Sedaj je bilo mogoče pokazati, kaj
da zna.

Podoba se mu je izvrstno posrečila. Slikar
Janez je zaslovel med bogataši in velikaši. Naročil
je dobil, da jih je komaj sproti zdelava! Skromno
izbico pod streho zameni! je za lepo stanovanje v
notranjem mestu, ter je takoj na to svojo staro
mamico k sebi vzel.

Rešiti nam je le eno vprašanje še, kako je
namreč prišel imenitni umotvor v last revnega
rokovičarja in med njegovo staro šaro. Tudi to
hočemo po možnosti razvozlati.

60

Na Francoskem so imeli leta 1789 revolucijo.
Dne 5. oktobra podila se je divja druhal besnih
bab, nahujskane sodrge in krvoločnih ljudi iz Pariza
v Verzelj. kjer je v kraljevem gradu prebival kralj
Ludovik XVI, ubogi kralj, ki je moral 3 leta ka¬
sneje pod gilotino umreti.

Druhal, ki je omenjenega dne v Verzelj pri¬
divjala, je vže drugo jutro po kraljevem gradu
plenila in razbijala, da je bilo groza. Eden teh
divjakov je našel v blato pohojeno razpelo, in ga
je s saboj vzel. Tisto razpelo je ena francoskih kraljic
s saboj prinesla v deželo. Divjak, ki ga je v blatu
našel, je iz začetka mislil, da je našel dragocenost.
Čem dalje pa je križ ogledoval, tem manj se mu
je zdel vreden. Konečno se je vže prepričal, da ni
nič vreden ter ga je vrgel med staro šaro. Sin
tega človeka je bil kasneje v službi francoskega
diplomata, s kterim je prišel na Dunaj. Žena tega
diplomatskega služabnika je bila pa silno skopa
in pri preselovanji iz Pariza na Dunaj niti žebljev
ni v steni pustila. Oba dva ostala sta potem na
Dunaju in kakor v Parizu, se tudi na Dunaji ni
nihče zmenil za stari zamazani križ med staro šaro.

Božja volja je bila, da je sv. razpelo svojo
dragocenost toliko časa pod zamazano površnostjo
skrivalo, dokler ni prišla ugodna ura, da se ga je
usmilil reven, pa pošten kristijan, za kar ga je pa
pravični Bog tudi takoj na mestu poplačal. Da se
tu v resnici prst božji od daleč vidi, vendar ni
prav nobenega dvoma. Sicer se pa prst božji tudi
še drugje v tisoč in tisoč rečeh kaže, toda mi smo
preleni, da bi pazili nanj.

Gl

29 . Poštenjak Alfred.

Alfred je bil štirinajstletni sin uboge pa po¬
božne vdove, ki ga je s pomočjo male pokojnine,
kolikor je le mogla dobro in po .krščanski izgojila.
Ker ni bilo premoženja., da bi bil na dalje v šolo
hodil, sklenila je mati, da ga da v prestolno mesto
na Dunaj v trgovino, kjer je poznala premožnega
trgovca, prijatelja Alfredovemu očetu.

Na večer pred odhodom, dala je še dobra
mati Alfredu nekaj lepih in koristnih naukov, rekši':
„Tvoj oče, ljubo dete, umrli so v jako mladostnih
letih, ko so komaj pet let državi zvesto služili.
Ti si bil jedva dve leti star. Premoženja nama
niso skoraj nobenega zapustili, pač pa spomin, da
so bili poštenjak od nog do glave, tako kot kristijan,
kakor tudi kot državni uradnik. Glej, da jim po¬
doben postaneš! Ostani veren kristijan in zvest
svojemu gospodarju. Če zapustiš pota pobožnosti
in nravnosti, Bogu nehvaležen postaneš, ki ti je že
neštevilno dobrot skazal; meni nehvaležen postaneš,
ki sem te ob solzah in molitvi z veliko težavo
izgojila in svojemu novemu gospodarju boš ne¬
hvaležen postal, ki želi iz tebe vrlega trgovca na¬
praviti, ne da bi za to kaj zahteval. “

Alfred je solznih oči materi obljubil, da se
hoče zvesto držati njenih naukov, kar je tudi mož
beseda. V trgovini je bil priden in pa učil se je
rad; da ste ga odlikovali zvestoba in voljna po¬
korščina. V zasobnem življenji pridobil si je pa po
svojem uljudnem obnašanji vsakega, s komur je v
dotiko prišel.

62

Vže kake štiri tedne bil je Alfred pri svojem
novem gospodarju, kar najde nekega dne v odda¬
ljeni samotni ulici listnico polno denarja in vred¬
nostnih papirjev. Alfred jo pobere in dobro shrani
ter gre dalje po svojih opravkih. Domu prišedši
izroči najdeno listnico svojemu gospodarju. Le-ta
pregleda njeno vsebino in pravi: Bankir Zorman,
jo je zgubil, kakor spričujejo papirji v njej shra-
njeni.“

„Zorman, oče moje matere ? 11  vsklikne Alfred
osupnjen.

„Da, prav tisti, ljubi Alfredpravi  trgovec.
„Meni so tvoje razmere dobro znane, kajti bil sem
mladostni prijatelj tvojega očeta in sem si kasneje
tudi prijateljstvo Tvoje matere pridobil. Bogati
bankir Zorman in njegova soproga nista mogla
nikdar svoji edini hčeri ■ tvoji materi odpustiti,
da je vzela poštenega pa nepremožnega nižjega
uradnika, ter jima je tako ves račun zmedla, ki
sta ga na njo stavila. Tvoja mati si je v teku let
mnogo prizadela svoje roditelje potolažiti, da bi
se bi a spravila z njimi. Mnogo pisem jima je v
to svrho pisala, a na nobenega ni dobila odgovora,
ker njena mati tega ni dopustila. Nekako pred
štirimi leti pisala je tvoja mati poslednjikrat svo¬
jemu očetu. Od tedaj se je pri Zormanovih tudi
mnogo spremenilo. Zormanica, ki je bila spravi
med očetom in hčerjo poglavitna zapreka, je med
tem umrla. Stari Zorman je bolehen in kakor se
mi zdi, je tudi bolj rahločuten postal. Prav božja
volja je bila, da je stari bogatin tole listnico zgubil
in da si jo ti, ki si njegov unuk, našel. Nesi jo

63

sam lastniku nazaj. Zorman se ti bo želel skazati
in te bo vprašal, kako se pišeš. Vse drugo pre¬
pustimo pa skrbi nebeškega očeta!"

„Oh kako težko pojdem zdihne Alfred. „ vendar
moji materi na ljubo naj bo, rad grem!"

Alfred se poda v komptoar bankirja Zormana.
Knjigovodij eden ga vpraša, česa da želi. Alfred
odkritosrčno pove, po kaj je prišel in takoj ga
pelje prijazni knjigovodja k principalu. „Gospod
principal, pravi knjigovodja z Alfredom vstopivši,
ta-le mladeneč našel je listnico, ktero ste zgubili
in jo vam je nazaj prinesel. “

Bankir vstane in s prijazno zahvalo sprejme
svojo lastnino, jo je pogledal, na kar je Alfreda
vprašal:

„Kako se pišete ?“

Alfred je nekoliko pomislil, potem pa pravi:
„ Alfred Zorman. “

Bogati bankir ponavlja ime in mladenča opa¬
zuje. „Ali tukaj živite ?“ vpraša ga dalje.

Alfred si zbere ves pogum ter pravi: „Samo
jaz in to še le nekaj tednov. Gospod Krokovič me
je sprejel v svojo prodajalnico brezplačno, da me
bo za trgovca izuril, ker so moja mati preuboga,
da bi mogli sami storiti. Oče so mi nekako pred
enajstimi leti kot uradnik umrli, mati mi žive v
mojem rojstnem kraju s pomočjo male miloščine
in pa od dela svojih rok.“

Bankirja so Alfredove besede v srce zadele.
Jako ginjen pravi: „Mladeneč, jaz sem ti veliko
zahvalo dolžan. Določi, kaj naj storim gledč tvoje
bodočnosti?"

64

Alfred pade na kolena, dvigne roki, ji pred
Zormanom sklene in pravi solznih oči: „Stari oče,
usmilite se moje matere, ki so vaša in vzemite
jih k sebi?“

Bankir se ni mogel nič več zdržati; roke je
razpel in ob enem vskliknil: „ Alfred, semkaj na
srce moje! Tvoji materi bom pa še danes pisal ! 11

Čitatelj, svidanje očeta in hčere ti ne morem
popisati, ker je pero preslabo, misliti si ga moraš.
Od slej je ostala Alfredova mati do svoje smrti v
očetovi hiši in je še dolgo vrsto lepih dni preživela.

Alfred je vstopil pri starem očetu v komptoar,
kjer je sčasoma banko po njem prevzel, ter je
postal jako spoštovan in čislan bankir, ob enem
ostal je pa tudi dober kristijan in delil obilno
sreče in še dandanes se mu dobro godi. Ime smo
zarad še živeče družine na Dunaji spremenili, kar
pa resničnosti povesti ni prav nič na škodo.

30. Stori dobro!

Ob času francosko-nemške vojske bila sta v
francoskem mestu Nancy nemšk narednik in njegov
služabnik pri dveh starih zakonskih na stanovanji,
ter sta jima tako rekoč življenje rešila. Pritepla
sta se namreč ponoči dva potepuha, ter sta stara
dva napadla hoteč jima premoženje pobrati. Ko
bi tedaj ne bilo imenovanih dveh Nemcev v hiši,
za kar pa potepuha nista prav nič vedela, sicer
bi si bila napad pač premislila.

Kmalo na to se boj prične in narednikov sluga
je v boji padel. Narednik povrnil se je pa zdrav v

svoje rojstno mesto v Frankfurt domu. Takoj prvo
leto po vojski dobil je o božiči iz Francoskega
rr>00 frankov po pošti za potico in prav toliko
pozneje vsako leto. Čez nekaj let jela je pa ravno
ta potica iz Pariza dohajati. Leta 1885 dojde pa
nekdanjemu naredniku, ki je sedaj oče več otrok,
uradno pismo iz Pariza, v kterem mu sodnija na¬
znanja, da mu je tisti stari gospod iz Nanc.yja,
kteremu je narednik ob svojem času življenje rešil,
v oporoki zapustil 20.000 frankov. Dalje je bila v
dotičnem pismu opomba, da se je stari gospod
tudi narednikovega sluge spominjal, kteremu je
10.000 frankov volil. Če bi pa enega izmed obeh
vže več pri življenji ne bilo, je ostali dedič po njem,
in potegne sam 30.000 frankov, po ktere mora v
Pariz, kjer se mu bo izkazati s potrebnimi papirji.
Presrečni frankfurtec se je takoj na pot podal po
lepe obresti, ktere mu je njegovo dobro delo vrglo.

31. Čudna pota božje previdnosti.

V nekem porenskem mestu soznanil sem se
bil s cerkvenim slikarjem, s kterim sem prišel zarad
raznih naročil večkrat v dotiko. V cerkvi me je
njegova velika pobožnost do presv. R. T. na tega
moža opozorila in moje začudenje je bilo toliko
večje, ko sem zvedel da je bil mož svoje dni prote¬
stant. Radoveden, kaj ga je spreobrnilo, poprosim
ga nekega dne, naj mi pove dogodbo svojega spre¬
obrnjenja.

Slikar je bil takoj pripravljen in je takole
pričel;

„Mqj oče je bil uradnik v Draždanih in je
živel v prav skromnih razmerah. Žalibog, da sem
še pri tistih zgodaj zgubil očeta in mater, ki sta
mi prav malo dedšino zapustila, ktera se je mojemu
od mene veliko starejemu bratu, ki je bil vže
oženjen, izročila v oskrbovanje. Brat je jel takoj
za me skrbeti Najel je zame podstrešno sobico in
pa nekemu litografu me je dal v uk. Kedar sem
kaj potreboval, dal mi je, kolikor je bilo ravno
treba, sicer se pa za me ni prav nič brigal.

Tako zapuščen sem bil večkrat silno žalosten
in kedar mi je pa prav tesno okoli srca postalo,
šel sem v katoliško cerkev, kjer sem pred sv. Rešnjim
Telesom pokleknil. Če tudi se nisem nikdar z ni¬
komur o tem zgovarjal, sem vendar vedel, da je v
katoliški cerkvi Bog na. poseben in drugačen način
pričujoč, kakor pri nas protestantih. Našo cerkev
sem sicer tudi vsako nedeljo redno obiskaval, kedar
je bila pridiga in petje, toda, kakor hitro je bilo
obojega konec, me ni nobena reč več v cerkvi
zadržavala.

Nekega dne mi pošlje moj brat nekaj tolarjev
z opombo da so poslednji od moje dedšine in da
je s tem njegovega oskrbništva konec; ob enem
pa jako obžaluje, da ne more nič več za me skr¬
beti. Tako se mi je zdelo, kakor bi bilo treščilo
vame. Solze so me polile in ves potrt podal sem
se v svojo sobico. Suh kruh sem jedel in le s
požirki hladne vode sem ga zalival in vendar mi
je še ob taki hrani le prekmalo denar pošel. Ne¬
kega jutra izdal sem poslednje krajcarje za stare
žemlje. Da bi bil šel brezsrčnega brata pomoči

67

prosit, mi še na misel ni prišlo, ker se mi je stu¬
dilo, le kedar sem se domislil, da je brezsrčni
človek brat moj.

Že sem si domišljal, da mi druzega ne kaže,
kakor lakote umreti. Težkega srca obiskal sem vse
priljubljene mi prostore, ter sem se od njih po¬
slovil. Potem sem pa še v katoliško cerkev hitel,
kjer sem pred velikim altarjem pokleknil in lju¬
bemu Bogu svoje težave potožil, kajti dobro sem
čutil, da je ondi pričujoč. Kar na enkrat mi je
odleglo, in iz cerkve podal sem se v delalnico
delat.

Komaj sem bil začel, vže pokliče mojster
rekoč, da sedaj že tako dobro delam, da mi bo
lahko na teden po nekaj plačal za delo. Jaz sem
jel še pridneje v katoliško cerkev zahajati, vidoč,
koliko mi to pomaga, če tudi nisem nikdar na to
mislil, da bi vero spremenil.

Z dovršenim osemnajstim letom sem si kot
litograf že toliko prihranil, da sem šel v Monakovo
na akademijo. Ondi sem sedel nekega mrzlega dne
v pivarni pri oknu in pol bokala piva sem. pil.
Zunaj je šel pa sneg, kar ga je le doli moglo. Kar
slišim nekako milo zvončkanje in kmalo ugledam
duhovnika s sveto popotnico k bolniku hitečega.
Živa duša ga ni spremljala, kar se pri katolikih
jako redko primeri. „Če je tako, si mislim, da so
se katoliki zbali grdega vremena, bom pa jaz, ki
sem protestant, ljubemu Bogu skazal spodobno
čast!“ Rečeno, storjeno; pivo popustivši hitim go¬
loglav za sv. rešnjim Telesom, ves čas sam do
nekih prav ozkih ulic. Ondi je v borni hišici ležal

68

bolnik. Duhovnik se obrne hoteč dati sv. blago¬
slov. Toda, kako je osupnil, samo mene videti pred
njim stoječega. Nekaj časa mi je držal sv. skriv¬
nosti nasproti. Mene je v srce speklo, ko sem v
tako temni noči sam stal živemu Bogu nasproti.
Na kolena sem zdrsnil in zjokal sem se! Ko sem
zopet vstal, sem bil čisto sam. Za trdno sem
sklenil h katoliški veri prestopiti. Takoj drugo
jutro podal sem se h katoliškemu duhovniku, ki
me je v vsem potrebnem podučil.“

„To je moja povest 11 , pristavi konečno slikar
in mi zopet zatrdi, kako da se srečnega čuti, od¬
kar ve, da je otrok matere katoliške cerkve, kjer
si človek lahko sprosi dušnih in telesnih dobrot,
če iz pravega namena prosi.

32 . Dva prijatelja.

Veliki zbor nemških katolikov razpisan je bil
leta 1867 na dan 9. septembra v Inomostu na
Tirolskem. Med drugimi hotel se ga je tudi vde-
ležiti katolišk duhovnik iz Bamberške škofije, ter
si je popotovanje tako uredil, da bi bil preko Be-
netek in laških Tirolov ravno ob pravem času
došel v Inomost. V začetku septembra dospel je
v Meran, kjer se je najprvo ogledal, kje bi bila
kaka primerna gostilna, v kateri bi brez skrbi za
čast svojega stanu lahko ostal. Ko je tako pre¬
mišljeval, ponudi se mu prileten gospod, da ga
hoče v tako gostilno spremiti, kar se je tudi res
zgodilo.

69

V gostilno dospevši ga takoj gospodinja po-
praša. če je gospod katolišk duhoven. Na potr-
diven odgovor ga prav lepo poprosi, naj se izvoli
potruditi k bolniku v njeni hiši. Dotični je vže
prav blizo smrti in vendar še neče nič o kaki
spravi z Bogom slišati. Verske dolžnosti je pa
že leta in leta popolnoma zanemarjal.

Potujoči duhovnik je rad storil, kar so ga
prosili in se nemudoma poda v sobo, kjer je bolnik
ležal. Kaj mislite, kaj je našel ondi? Svojega mla¬
dostnega prijatelja in součenca na smrtni postelji.
Takoj po prvih besedah sta se spoznala. Duhovnik
je kmalo spoznal nevarni položaj bolnikov ter je
jel polagoma pogovor na spravo z Bogom nape¬
ljevati. Bolnik se mu je pa na ves glas zasmejal
rekoč: „Ali res še vedno vse te prismodarije ver¬
jameš? Jaz jih že zdavnej ne več in prosim te,
pusti me z njimi na miru.“

Vsaka beseda, vsaka prošnja je bila zastonj.
Duhovnik je bil pa goreč častilec Marije; k njej
se je v tej skrajna sili zatekel, da bi mu ona
sprosila rešitev prijateljeve duše. Navado je imel
tudi vedno po več svetih svetinjic Čistega Spo¬
četja s saboj nositi, ktero je posebno rad otrokom
delil. Eno teh svetinjic vtakne skrivaj bolniku
pod zglavje z gorečo željo, da naj bi Mati božja
za grešnika prosila, ker njegova priprošnja tu že
nič več ne izda. Na to je duhovnik odšel v svojo so¬
bico, kjer je za smrt bolnega prijatelja še dolgo
časa Mariji v varstvo izročal, ker je ona pribeža¬
lišče grešnikov.

70

Glejte, molitev je bila uslišana. Vže drugo
jutro poprosil je bolnik za tega duhovnika, kte-
remu se je spovedal in je na veliko tolažbo vseh
navzočih z veliko pobožnostjo prejel sv. zakra¬
mente. To je bila izvestno prav volja božja, ki je
prijatelja iz daljnih nemških krajev na Tirole pri¬
peljala, da je rešil neumrjočo dušo po liberalnem
svetu zapeljanega mladostnega prijatelja. Čudna,
v resnici čudna so pota božje previdnosti in sre¬
čen tisti, ki si ne zatiska oči pred njimi.

Kazalo.

1. Šunka na pepelnico

2. Garibaldijev grob

3. Sodnji dan

4. Ne šali se s smrtjo r ___

5. Bira ....  >.

6. Ne oponašaj nikogar «qL . .,***

7. Dva grozna — „slučaj^ , *

8. „Peler suni!" . .

y. Metla .

10. Konec Darvinijana.

11. Trmoglava sveča.

12. Zaslužena kazen .

13. Bog kaznuje krivo prisego

14. Ne zanemarjaj krščanskega nauka

15. Ne odlašaj pokore . . . .

16. Klobuk doli! .

17. Smrt brezbožnika.

18. Smrt razbojnika .

19. Spolnjena želja.

20. Varuj se nečistosti

21 Za današnje olikanee .

22. Tri minute pred polnočjo

23. Pomoč ob pravem času

24. Slučaj — ali pa božja volja

25. Ali je lil to slučaj V .

26. Usoda božja .

6

6

7

7

9

10
10
12

14

15
17

17

18
20
21
22
25
33
33
36
11

44

45
47
51

72

27. Dobro storite tistim . ki vas preganjajo.

28. -favna dražba.«4

29. Poštenjak Alfred .01

30. Stori dobro.04

31. Čudna pota božje previdnosti . ■ 05

32. Dva prijatelja.68

Tisk J. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani.

P. n. gospodom naročnikom.

Udano podpisani priporočam se p. n. gosp.
naročnikom za vezanje knjižice ..Priče božjega
bitja." z zagotovilom, da bodem skušal delo,
kar moč ceno in dobro izvršiti.

Vezal bodem v platno s zlato obrezo za
!>5 kr. vse štiri snopiče; v pol platno z mar¬
morno obrezo pa po ‘20 ki'.

Mijo Bergant,

knjigovez.

Sv. Petra predmestje št. 18.