A. Čebular
Velika noč v loki
V vaški lini se je zamajal veliki zvon. Njegov glas se je razlil čez ebsežno raVan, preko (gozda v loko in zbudil bele zvončke, ki so pre-plašeni dvignili giavice, češ, ali bomo res prespali veličastne dneve? Iz gozdne preseke je dahnil vetrič, pocukal s srebrnimi nitkami zvončke, da je zacingljalo po loki, kakor biserni studenček, ki je skakljal preko kremenov. Trobentice so se združile v zbore, da bi boljše zadonela vzvišena pesem. In baržunaste mačice! Splezale so na vrbove vejice, se vsele v pripravljene koške, da bi imele boljši razgled. Starejše so si nadele žolte čepice, se ozirale v ogledalce, vihale brčice in se umivale z mehkimi tačicami, Na sosednjih vrbinjah so bile pa nekatere že tako okinčane, da so jim postali koški pretesni in so skočile vriskaje na mahovc blazinice. Zlata kalužnica se je držala za trebušček, in solze so ji padale  na liste.   Tako  se  ni še  nikdar nasmejala.
»Kaj je danes zunaj?« si je mislil škorec, ki je ravno popravljal gnezdece v duplu. Stresel je smaragdni kožušček, ker je bil oprašen, in je skočil na prag.
Njegova tovarišica je sedela na beki in mu zaklicala: »Hej, Veliko noč praznujemo! Pridi, pomagaj nam!« In že je sfrčal k nji, sviral pcsmice, ki so se glasile  daleč v mrak-------—