SLOVENKA GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA Zvezek 15, V Trstu, 16. julija 1898. Letnik II. Pesni. I. Ko bi ti me zapustila, Ne bi smrti si iskal, Trpel bi v spominu na-te In otrpnil — in propal !. ! Tožnim glasom si govoril Nekdaj mi besede te, In zalile so očesi Nama žalostne solze. II. Oj večnost peklenska to bila je res, Oj strašne to bile so vice. Ko sem hrepenela vse dni, vse noči. Ozreti se v drago ti lice . .. Pa divi se z mano, moj ljubeč, sedaj. Odpirajo se mi nebesa. In blaženstvo sladko mi v prsih kipi, Izpij je — iz ust — iz očesa! III. Kaj mi krajšalo je čase V osamelih dneh, Kaj mi dušo je tešilo V žalostnih nočeh? Pojdi, ljubeč, pojdi z mano Onkraj to vasi, Gledi, v moji tej samoti ; Temen gozd šumi ! V njem zdaj vzcvele so ciklame Sredi praprotja, V njem strmijo plahe srne V té iz zakotja . . . V belih dneh so tamkaj pele. Ptičice z menoj, V žalostnih nočeh ihtele Sapice z menoj . , . Vida. 336 Danica : Ženska osloboja in zakon. Ženska osloboja in zakon. Spisala Danica. Srečni zakon! Ali si moremo sploh še kaj misliti, kar bi uplivalo bolj dobrodejno na razvoj nravstvenega, moralnega življenja, nego je harmonična zveza dveh bitij v srečnem, blaženem zakonu ? Mož, sam na sebi morda silovit, surov, se oblaži v veselem krogu svoje ljubljene družine. Njegov morda le preostri, trmasti značaj se omehča pod uplivom dobrohotne, blage ženice. A žena, sama morda neodločna, slabotna, utrdi si značaj, naslanjaje se na krepkejšega, trdnejšega svojega soproga. Kaj pa še-le kopica ne- dolžnih otročičev ! Če nima ljubezen sploh uže dovolj moči, da ublaži človeško srce, ublaži je ljubezen do teh nedolžnih, malih stvaric, — očetovska, —¦ materinska ljubezen. Koliko moralične moči daje sta- rišem pogled v nedolžne oči njihove dece ! — Istinito, izvor največje sreče, največjega blaženstva je srečni zakon. Ali žal, kako malo je srečnih zakonov ! In ni čuda. Kako se pa sklepajo dandanes v obče zakoni? Kolikokrat je ljubezen povod takej zvezi? Sebičnost našega veka zatira navadno vsa srčna čutila ter daje govoriti le računajoči pameti. Ta potrebuje večje svote denarja v razvoj svojega podjetja ter gleda, da si jo priženi, ne glede na značaj in srce svoje izvoljenke, marveč le na njeno mošnjo ; onemu se je pristudila gostilniška hrana ter se ogle- duje po dobri kuharici, ki sicer ugodi njegovemu želodcu, nikdar ne njegovemu srcu. Drugi zopet potrebuje sijajne reprezentantinje svoji hiši i. t. d. A dekleta se le udajajo, da si le osigurajo bodočnost. A srce, srce, kako malo ima ono govoriti ob sklepu zakonov ! Ali se moremo potem sploh še čuditi, če zakonska ne harmo- nirata, če je njiju hiša kraj obupa in razjedajočega kesa, mesto kraj blažene sreče in mini ? Res ne poznam institucije, človeka bolj ponižajoče, nego je konvencijonalni zakon ! Seveda se mi bode ugovarjalo : saj so često i taki zakoni prav nesrečni, ki so se sklenili iz ljubezni. A obratno so često zakoni prav povoljni, koje je inspiriralo prav prozaično gmotno vprašanje. Da, res je tako. Dostikrat so tudi konvencijonalni zakoni prav srečni, če se združita dva človeka, ki sta si v svesti svojih dolžnosti, • koje jima nalaga zakonski stan. Skupni interesi, skupno delovanje ju veže vedno tesneje in prvotno prijateljstvo se spreminja sčasoma Danica : Ženska osloboja in zakon. 337 V pravo srečno ljubezen. Seveda, nimajo baš tu nikakih zaslug otroci, ki tvorijo vedno najtesnejšo vez mej zakonskima. Da so pa tudi prav zaljubljeni parčki često nesrečni, temu je pa zopet povod slepa, brezumna zaljubljenost, ki ne vidi v ljubljenem bitju človeka, marveč angelja, junaka, uzor človeka. Ko se jima poleže po preteku medenih' tednov najhujša strast, spoznata v svojem uzoru le navadnega člo- veka z človeškimi hibami in poraz je gotov. Toda pametni zakonski, kojim ni bila ljubezen le slamnati ogenj, se bodo vedeli novemu po- ložaju akomodirati, srečno prebivši nevarno krizo, A kaj nam je storiti, da se ohrani zakon v svoji prvotni, ne- skaljeni čistosti, da se zatrejo vsi nevredni, računajoči povodi k za- konski zvezi ? Res, prav težko — da, celo nemožno je to v našem sedanjem socijalnem položaju. In vendar smelo trdim, da poznam sredstvo, ki bi spremenilo zakon zopet v to, kar mora naravno in moralno biti : srčna zveza mej možem in ženo v ohranjenje človeškega rodu. In to sredstvo je žensko osvobojenje. Vem, da se zoper to trditev zopet vzdigne glasni vrišč in krik. Kako more slobodna žena pospeševati srečo zakona? Zakonska žena, ki naj bode uzor milobe in udanosti, ki naj le skromno deluje v domačem krogu ob domačem ognjišču, ki naj skrbi le za svojo družino, za udobnost svojega soproga — brez brige za ves vnanji svet (seveda s precejšnjo kratkovidnostjo in v obmejenem obzorju !) — ona ista naj se nam nakrat izpremeni v slobodno, samosvojo, eman- cipirano moderno ženo ! Nemožno ! To bi bil poraz vsemu zakonskemu življenju ! Tako nekako bodo sodili nasprotniki ženskemu gibanju po svojih preddiluvijalnih predsodkih. Toda, oglejmo si stvar natančneje, — nepristransko, slobodno. Neprosta žena. Njena prihodnost je odvisna le od slučaja, jo li kdo zasnubi ali ne. Če ostane sama, kakšno bode ji življenje, pusto, prazno ! Ako živi v dobrih gmotnih razmerah, dobro, uživala bode vsaj nekoliko ugleda. Kaj pa, če je revna, če se mora Stežka boriti za vsakdanji kruh v skromnih službicah, ženskim dostopnih ? Ali ne vporabi z veseljem prve prilike, ko se ji približa snubec, naj bode še tako oduren in njej nepovoljen ? Kako pa hoče takemu možu olaj- šati in oslajšati življenje, če nima zanj niti najmanjšega gorkega ču- tila ? Tak zakon popelje naravnost v močvirje duševne propalosti in nemorale. 338 Danica : Ženska osloboja in zakon. Nasprotno slobodna žena. Duševno in telesno harmonično raz- vita tvori itak prikupljivejšo sliko, nego dušne revice naše sedanje dobe. Kaj pa še-le kot zakonska žena? Ona si ni »ulovila« moža z vsemi sredstvi koketerije in hinavščine, ni čakala doma v svojem »Altjungfernheimu« zdihujé odrešilnega viteza. Marljivo delovanje v poklicu, ki si ga je izvolila po svojem ukusu, po svojem nagnjenji, ji je prijetno kratilo čas. Se-le ko ji je srce vzplamtelo za izvoljenega moža, ko ji je žejna duša našla dušo, ki se vjema z njeno, tedaj še-le / se je vdala z vso strastjo deviške njene ljubezni v idealno zvezo prostovoljnega zakona. A to je prvi pogoj srečnemu zakonu. Nadalje. Kako občuje možki svet dandanes z ženskim spolom ? Pač redko se čuje pametna beseda v pogovoru mladih ljudij različ- nega spola. Ves pogovor se suče navadno le okoli vsakdanjih bu- dalosti, mej koje vedo mladi (in žal, tudi stari!) gizdalini vpletati bolj ali manj spretno vsakovrstnega laskanja, prilizovanja in hlinstva. A to imenujejo »dvorjenje«. Krasna beseda, vsa vredna našega »fin de siecle!« Seveda, prav tako se vedejo tudi srečni ženini napram svojim še srečnejšim nevestam. Kot njihovi vdani sužnji se smučejo okoli njih, jim vstrezajo, kjer le morejo, se jim klanjajo, jih obsipavajo z galanterijami brez konca in kraja. In one — kraljice, so vse blažene, meneče, da bode zdaj vedno tako. A po poroki pozabijo možje kaj kmalu vse ljubezenske slavo- speve. Ponižni sluga se izpremeni često kar čez noč v strogega gospodarja, a mlada ženica stoji tu vsa poparjena — sledi jok in stok — moževa nejevolja — tableau ! Vse drugače je to pri svobodni ženi. Ona spozna vse laskanje in dobrikanje za nevredno, ker ni v nikaki zvezi s pravo ljubeznijo in s spoštovanjem. Vajena spolnovati točno svoje stanovske dolžnosti, uda se tudi v zakonskem stanu ra- dovoljno. Ne bode se čutila sužnje svojega moža, nikakor, marveč se bode akomodirala novemu delokrogu, ki se ji nudi kot gospodinji, kot ženi in materi. In kot taka mora pač skrbeti za moževo udob- nost, mora mu streči, kjer in kakor le ve in more, mora mu pri- pravljati prijeten, prikupljiv dom,, da si ga naveže na-se tesneje in tesneje, dokler ni postal prvotni osorni gospodar do cela pravi — — — — no, kakor pravi Goethe : Dienen lerne beizeiten das Weib nacli ihrer Bestimmung ; Denn durch Dienen allein gelangt sie endlich zum Herrschen, Zu der verdienten Gewalt, die doch ihr im Hause gehöret. Danica : Ženska osloboja in zakon. 339 Ako zakonska žena služi svojemu možu, nima to prav nič po- nižujočega na sebi. Nasprotno, to je naravno in to naj tudi bode. Služi mu iz ljubezni. Naj bi vendar enkrat že nasprotniki ženskega oslobojenja uva- ževali, da so dolžnosti privatnega življenja čisto neodvisne od javnih poslov. V javnosti imajo pač ženske iste pravice kakor mož, a v domačem krogu je in ostane ona tiha, nesebična, požrtvovalna prija- teljica svojemu soprogu. Človeška nrav se pač ne da predrugačiti. Dekle samovoljno, odločnega značaja se tudi kot zakonska žena ne bode mogla do cela zatajiti. Take krepke, samosvoje ženske postanejo v zakonu rade to, kar se označi s klasičnim imenom Ksantipa. Dobro, dajte jim pri- mernega delovanja zunaj hiše, kjer bodo smele vpodabljati in vaditi svojo energijo, pa vam bodo doma gotovo najpohlevnejše ženice. Nevporabljene, nakopičene moči jih ravno silijo postopati v domačem krogu drugače, nego bi bilo želeti. A krivda prav za prav ne gre njim, temveč naši organizaciji, ki sili tudi krepke žene samo v tesne spone domačega delokroga. Zato je pa nujno potrebno, da se i zakonskim ženam dovoljuje delovanje v jav- nosti. Kako se imajo te službe vrediti, da zamore žena spolnovati poleg njih i svoje dolžnosti kot mati in gospodinja, o tem tukaj pač ni moči govoriti. Tukaj naj bodi omenjeno le dejstvo. A to še ni vse. Malenkostne vsakdanje skrbi okoli ognjišča in poleg krparije, neizogibna jeza s posli, kričeči otroci in kar je še več takega, mora storiti i najboljo ženo sčasoma nervozno — ako baš nima železnih živcev — če stoji le na količkaj višjem duševnem niveau-u. Če nima prilike razvedriti se vsaj po nekaj časa na dan zunaj hiše, mora postati sčasoma čmerna, nejevoljna. Ah, in kako škodljiva je ženska nejevolja srečnemu zakonu ! O tem pač priča nebroj nervoznih in histeričnih ženskih, kojim vsi zdravniki tega sveta ne morejo pomagati toliko, kolikor bi jim pomoglo marljivo delovanje v resni službi. Redno delo ob določenih urah ima neprecenljivega upliva na trdno voljo, oh, in kako treba te našim histeričnim damam ! K sklepu naj pa omenjam še bolj praktično stran. V povoljnih gmotnih razmerah se živi prijetno in veselo. A težko je izhajati v bedi. Prazni želodec menda niti ljubezni ne pospešuje ; a kolikokrat je pač nepričakovano pomanjkanje krivo neslogi v zakonu. Schiller je bil pač velik idealist, ko je spel svoj občeznani »Raum ist in der kleinsten Hütte...« Da, da, če bi ostal tisti ljubeči parček sam. A 340 Kristina: O da bi zatemnela. — Cjelianovič: Mstinski močeradi. navadno ne izostane božji blagoslov in kočica postaja tesna. V takih slučajih jame navadno mož ženi očitati, da preveč potroši, da ne ve štedljivo gospodinjiti, a žena gleda pisano na moža z vprašanjem, ali res ne more povekšati svojih dohodkov. Ali bi bilo morda napačno, če bi i ona prispevala nekoliko k skupnemu budgetu ? In če si to pridobi v javni službi z nekoliko boljšim uspehom, nego z običajno šivanko, bo-li to morda kaj škodilo vrednosti pridobljenih novcev? Vsekako nimata potem drug drugemu kaj očitati, ako se trudita skupno za vsakdanji kruh. Tedaj naša deviza je in ostane : Ženski slobodo in istih pravic kakor možu, kajti to ni samo potrebno v dosego ženskega blago- stanja, potrebno je marveč v dosego obče človeške sreče. Prava ljubezen je v civiliziranem narodu možna le mej jednakopravnima zakonskima. Ljubezen do sužnje, do nizke služkinje, ni ljubezen. A brez ljubezni ni sreče, kajti Das Glück ist die Liebe, * Die Lieb' ist das Glück. Ich hab' es gesagt Und nehm 's nicht zurück. O da bi zatemnela ... Neb eške plamenice Nad manoj se smejo, Oćesca so krilatcev, Ki zrejo na zemljo. O da bi zatemnela. Ko gledajo z neba Nestalnost zemske sreče — In toliko solza ! Kristina. Mstinski močeradi. Povest iz življenja. Ruski spisal A. Cjehanovič. — Preval Zaplaninec. (Dalje). Minil je še poldrugi mesec, in naposled se je pričelo davno * zaželeno rokodelstvo. Voda v Msti je čez nekaj tednov burnega kipenja po »plesih«*) začela padati. V slapih so zaprli zatvornice, kajti ladje so priplule. *) Zavijanja reke, ki se čestokrat sklepajo skoraj v krog. A. Cjelianovič: Mstinski močeradi. 341 Kadar priplujejo le-te ladje, se vsi B—ski prebivalci vsipljejo na breg in se vsako leto vesele zanimivega dogodka. Nepristopni vodopadi postanejo brezopasni za težke splave samo spomladi, kadar jih voda pokriva nad dva sežnja visoko. Plujejo pa ladje z ovsom, senom, žitom, s posodo . . . Vodopadi tedaj niso nevarni, no zato pa je nevarnost tam na plesih, kjer se Msta vije, liki kača, in kipi kakor zagreta s pod- zemskim ognjem. Raz vodopade se barke spuščajo posamično, kakor sani raz ledeno goro. One so živo pobarvane in odicene z mnogimi raznobojnim! prapori. Vsaka barka ima po nekoliko krmil zadi in spredi. Število njih je odvisno od velikosti ladje, približno od 36 do 6 na vsaki strani, manje nikoli." Pri vsakem krmilu stoji fant v rdeči srajci, tako, da sta na vsakem koncu ladje dve skupini rdečih srajc. Sredi, na veliki višini, stoji navadno lastnik ladje, ali njegov oskrbnik, takisto v rdeči srajci in vodi pevski zbor. Veslarji pojó jako ubrano, seveda junaško pesem. Kakor veter pluje barka po bistrem toku, pesem doni — a plesi so blizo, ti opasni plesi, katere preplujejo le najspretnejši brodarji. In res, kakih sto sežnjev pred usodepolnim mestom utihne petje in se začenja razlegati glasno povelje: desno, levo, močneje itd. Vesla škripljejo, ladja se vrti kakor smrkež in konečno smukne na varni kraj, in zopet se razlega popevanje, ki je še glasnejše, še slovesnejše, kakor so sploh pesmi zmagovalcev. Ali druga nesrečna ladja, in takih je jako mnogo, ne uspevša se obrniti, udari se ob breg, ob kamenje in se začne lomiti. Najprej se zavrti v vrtincu tako urno, da se kar ne more gledati. A kako je pa onim, ki so na ladji ! V takem trenotku padejo z obrazom na krov in nemo čakajo, kaj bode. Zgodi se pa to-le : zavrtevši se, trči ladja v drugi ples, udari ob kamenje drugega brega, sliši se tresk in čez minuto jo razlomi na dvoje (vedno na dvoje) in tedaj priskoči na pomoč vodno rešilno društvo, ki ima ob bregu svojo postajo. Ljudske žrtve so res redke, no, reka zahteva včasih tudi teh, a od ladje črez minuto ne ostane niti sledu. Vse splava navzdol, in Bog ve, kje odda tok hudomušne reke zlomljene in nerabne kosce. To je slika povodnji, a potem ko voda upade, zamrgolijo spet na reki kamenoslični hrbti rudokopov ... 342 A. Cjelianovič : Mstinski močeradi. Sarmatov, ki je ves zadnji čas živel ob Pašinih novcih, je hotel koj jeden prvih iti v vodo, ali pametna punica ni ga pustila. »Nu, i kaj bo, ako ti greš ? Nakoplješ malo, a v bolnišnico prideš čisto gotovo, kajti tvoje gosposko telo ne prenese pomla- danske vode ... Pripovedujejo, da je bil prej pri nas tudi tak gospod, ki je šel na reko, pa še po letu... Nu, še tri dni niso minili, ko se je prehladil in umrl v bolnici. A zdajci je voda grozno hladna, sedaj je še naši vsi ne vzdrže, videl boš, kako ja.mejo bolehati . . . Bolje bode, da pojdem jaz. Jaz sem vsaj po krvi rudokopka ... i dedi i pradedi vsi so od tega živeli. .. Moje telo voda pozna. Povodni mož je potiplje pa reče: ta je izmed naših, te se ni treba dotakniti...« In Paša se je nasmejala, ljubko pogledala v lice Sarmatovu, ki je sedel na klopi z iztegnjenima nogama in z nizko povešeno glavo. Razvidel je, da ima Paša prav, in še bolj ga je potrla njegova popolna brezpomočnost. Paša ga je prijela za obe roki, obrnila ga k sebi in nadaljevala: »Da, ti precej oboliš ! Pri kom naj potem ostanem? . . . Mari naj vzamem Volka za moža ! « Pri tem imenu se je Sarmatov zganil. »A če se pa ti sama prehladiš?« je vprašal. »Ne prehladim se! Ne boj se ! . . .« Od tega dne je Paša začela hoditi na reko. In resnično, voda' ni imela na njo nikakega upliva. Ona je bila takisto zdrava in vesela kakor prej. Zato je pa duševno stanje Sarmatovo postalo neznosno. Njega je vedno bolj in bolj pekla misel, da se hrani od sredstev ljubeče ga ženske, in da živi od njenega truda, ki jo lahko vsaki trenutek umori. Vsi so gledali nanj prezirljivo in priimek »gospod«, katerega so mu dajali v posmeh, spravil ga je vselej iz sebe. Nekolikokrat se je bil stepel, bil se in bil tepen tako, da je prišel ves razpraskan in razdrapan domu. Naposled ni mogel več prenašati. To je bilo malo dni pred časom, ko se začenja naša povest. Vršilo se je pa to tako-le : Nekega večera, ko so imeli priti premočeni klijenti h krčmarju Proklu, je sedel Sarmatov pri kupici žganja in popolnoma pijan mrmral je nekaj sam s seboj. Prokl je gledal izza omare smehljaje nanj. Razgovora med njima ni bilo. Krčmar je znal, da ta dečko A. Cjehanovič: Mstinski močeradi. 343 Živi od novcev hčere Železne Mice, in imel ga je za zelo zvitega fanta. Polagoma so jeli prihajati njegovi vsakdanji obiskovalci. Prišel je jeden, pleskaje nalik okovom se svojo premočeno obleko, potem drugi, zatem so začeli prihajati v trumah, in slednjič je naj- zadnji vstopil Djak. Njegova orjaška postava je bila mokra gori do ram. Zazrši Sarmatova, se je mrko ozrl proti njemu in ne rekši besede, je krenil k njegovi mizi ter sedel, kretaje se nalašč tako, da je nekaj curkov vode od mokre obleke brizgnilo v Sarmatova. Sarmatov se 'je stresel, prestrašen v svojem premišljevanju, in vzdignil glavo. »Žganja!« je djal Djak, obračaje se h krčmarju. »Za vse to le!« pokazal je z glavo na polni koš, ki ga je oprezno odložil in postavil poleg nog. »Ne bode menda mnogo!« je odvrnil Prokl nagnivši se čez pult, da bi bolje videl vrednost ponujanega blaga. »To tebi nič mar!« je osorno zarohnel Djak. »Prinesi, ako se zahteva,« in obrnivši se k Sarmatovu, je rekel : »Cuj, dečko, kako pa ti živiš ?« V njegovem vprašanju je zvenela porogljivost. Sarmatov je za- vzeto pogledal na svojega bivšega prijatelja. »Kaj ne, fant!« je povzel zopet Djak, »za babjim hrbtom je pač boljše živeti, nego do ram v vodi?« »Čemu to govoriš, Djak?« je vprašal Sarmatov, še višje dvig- nivši glavo. »Zato, prijatelj, ker ne delaš prav...« »To je moja stvar!...« »Tvoja, tvoja, pa tudi Božja deloma... Le poglej, kako se dekle muči, a ti tu sediš na suhem, pa si namakaš grlo... Ne, brate, raje pojdi ves v vodo, a ne živi na dekletov račun . . .« Sarmatov je skočil kvišku, ali železna Djakova roka ga je spet posadila na stol. »Poslušaj in ne hrži, tvojega hržanja, veš, se jaz ne bojim... A resnico si dolžan poslušati ...« Železna roka je nadaljevala žmeti roko Sarmatovu, ki je izbulil oči v Djaka in, mahoma razjokajoč se, udaril čelom ob mizo. Dolgo je plakal, da se je ves tresel, dolgo je molče gledal vanj Djak in slednjič izpregovoril : »Pridi koj jutri na reko . . . Vsem delavcem že preseda tvoje vedenje. Jaz sem tvoj iskreni prijatelj in poznam tvoje razmere . . . Danes sem govoril s tvojo Pašo. Pa ti ženske nikar ne poslušaj. 344 A. Cjelianovič : Mstinski močeradi. Ženska, kadar ljubi, ne gre le v vodo, ampak tudi v ogenj, a izko- riščati se s tem, prijatelj, je nesramno ... Idi, delaj, kar je mogoče, za nasledke se ne meni, če umrješ — mala- stvar... Saj veš, prija- telj, da naše življenje ni toliko vredno, da bi živeli brez dela... Čuj, kaj ti pravim«, Djak ga je stresel za ramo. »Pridi koj jutri! Jaz ti pripravim koš in korec ... A? Pojdeš ? . . .« »Pojdem !« »Dobro, a zdaj pa pijva ! Hej, stric Prokl... Kaj pa z žganjem !« »Takoj !« se je odzval krčmar v shrambi za omaro. »Priprav- ljam za vas, prečastni...« Drugega dne je Sarmatov res prišel na reko. Dogovorila sta se bila z Djakom, da poj deta malo dalje od one skupine, kjer je delala Paša, katera bi ga mogla motiti v njegovi nameri. Jutro je bilo, čeprav že jesensko, vendar jasno in skoraj toplo. Po bledem azuru so se vlačili beli oblački, solnce je vzhajalo v svetli veliki obli. Msto je ogrinjala naglo gineča megla. Sarmatov se je bil sešel z Djakom za pokopališčem. Djak je imel na rami dva korca, na hrbtu pa dva koša. »Idiva!« je rekel ta, stisnivši roko, »voda je danes izvestno topla, glej, megla vstaja.« Prišedša k strmemu bregu, sta se jela oprezno spuščati po zaokroženi, opolzki stezi. Sarmatov je dvakrat padel. Djak mu je molče pomagal vstati in zatem nemo korakal dalje. Evo vode. Iz nje se še tu pa tam vlačijo slabe niti, no naokoli je jasno in svetlo. Djak je začel prvi gaziti vodo z izkušenim korakom pristnega rudokopa, in zajevši parkrat s korcem, pobrskal je potem v njem ter vrgel nekaj zrn v koš in zaklical Sarmatovu, stoječemu zamišljeno ria bregu: »Ruda je !.. . Nu, pridi ! Pogumnejši ! Pogumnejši ! . . . Kaj, je hladno?.. Zvečer se že segrejeva, pa tudi že opoludne pri Proklu... Nikar, nikar, to je samo iz početka tako, a potem postane povsem toplo, še toplejše nego na zraku.« Sarmatov se je pogreznil do pasu v vodo. Vsled nevajenosti se mu je dozdevala nenavadno mrzla, in začel je klepetati z zobmi. »Kakšen mehkužnež!« se je zarezal Djak. »Pa ti si tudi rares slabega telesa. Poglej mene in glej, kako se more... Enkrat! Zopet! Pa že spet ! Glej sta že dve zrni... Vidiš tu-le sta. Vleči korec po dnu, pa močneje, a tolči ni treba, ker s tolčenjem le zabiješ rudo v dno. Si razumel? Nu, nu ! . . .« A. Cjehanovič : Mstinski močeradi. — Spanje prirode. 345 Sarmatov je potegnil po dnu, kakor je kazal njegov vodja in izvlekel korec. Na njegovem rešetu se je nahajala ilovica, kamenje in neka mala ribica, ki je bila obupno s srebrnim repičem, a rude ni bilo. »Le enkrat še zajmi!« je zapovedal Djak. Sarmatov je še enkrat zajel, in je istočasno začutil, da se za- čenja razgrevati, t. j. ne ves, ampak le spodnji del njegovega života. V zgornjem delu pa mu je postalo hladneje, vsled česar si je instink- tivno postavil ovratnik svoje raztrgane suknje kvišku in potegnil kapo na čelo. Potegnivši precej za tem korec iz vode, je na svoje začudenje zagledal tri velika zrna. »No vidiš«, je rekel Djak, »da imaš srečo! . . . Urno zdajci . . . Samo jeden svet še, meni so tudi to svetovali: zajmi in potresi korec po vodi, da odpade vse nepotrebno, a ruda, — ona je težja celo od najtežjih kamenov — ta ostane na rešetu ... Si razumel?« Sarmatov je prikimal z glavo in se poprijel dela. Ono se je obneslo zanj dokaj uspešno. Pregovor, ki veli, da imajo novinci pri početju vsakega dela več sreče, nego njih stari mojstri, se je uresničil tudi pri Sarmatovu. On je tisti dan nabral rude več, nego sam Djak. Krčmar Prokl mu je plačal poludrugi rubelj, malone največjo svoto dnine. Ko se je Sarmatov vrnil domu, moker in silno premražen, se je Paša kar zavzela, ali on jej je oddal rubelj s takim sijajočim in zadovoljnim pogledom, da se je mlada deva razhohotala. Potem mu je velela, naj se razpravi in je pristavila samovar. Naslednje jutro je na svoje začudenje Sarmatov vstal kakor prerojen. Od tega dne je hodil na reko vsaki dan do onega slučaja, ko se je Paša mahoma prehladila, in smo ga mi ostavili, ravnokar vo- zivšega se iz Proklove krčme in ko je Volk razbil okno se žvepleno rudo. (Dalje prihodnjič.) Spanje prirode. (Bogdan Kaminsky.) To ni mrtvaška bela Se tančica, Ki na prirodi zro mi jo oči. Spominja se, molče poveša lica. Raz bokov, ram krasan odev polzi. . . 346 Marica II. : Ali naj se in kako naj se pripravljajo otroci za solo. Kot žena danes kaže se priroda, Ki s plesa je prišla in ves svoj kras Raz sebe trga ... v bolni duši gloda Jej divje disonance rezki glas. Vrtinec divji vre jej v trudni glavi, Omahne v krču spehana na smrt, »Umreti, spati...«, kakor Hamlet pravi, Odmeva v njeni duši, život strt Jej oslabeva . . . pada . . . njene kite Se razvozlajo, kalno zre oko, Spominja na trenotke se prežite, »Umreti, spati. . .« jej zveni v uho. Umira . . . srce več jej ne utriplje, Oko zre v daljo, v čelo pada mraz — .Sneg rahlo, tiho se na plan usiplje. Zveni iz dalje plesne godbe glas. Iz češčine preložil Al. Benkovič. Ali naj se in kako naj se pripravljajo otroci za šolo. Marica II. Nekateri starisi menijo, da storijo šoli Bog" zna kakšno uslugo, ako pripravljajo deco že doma za šolo, kar je pa v njihovem smislu, kakor se lotevajo svoje naloge, celo napačno. Na- vadno s tem ne koristijo učitelju prav nič, ampak ravnokar škodujejo, nadalje pa mučijo sebe in otroke. Uče jih šteti in računiti, a kar se otroci nauče, je navadno vse mehanično, brez razumevanja. Uče se čitati in pisati in prišedši v šolo, morajo vendarle začeti spet znova, kakor drugi, ob tem se pa dolgačasijo in izgube zanimanje za poduk. Poučevanje brez metode je za učenca in učitelja mučno in brez- vspešno. Kolikrat obupa oče doma nad svojim otrokom, vide, da mu ne gre in ne gre vzlic največemu prizadevanju nič v glavico in se čudi potem, videvši, kako otrok napreduje v šoli. Omeniti mi je še neko drugo vrsto priprave za šolo in ta je, da izkoriščajo starisi šolo za strašilo. Ce otrok ne sluša, namesto da bi ga vgnali s svojoj avtoritetoj, ga pa strašijo s šoloj : »Le čakaj, ko prideš v šolo, se boš že učil, kaj se pravi slušati. Hu ! šola je Marica II. : Ali naj se in kako naj se pripravljajo otroci za šolo, 347 huda! Zaprt boš, tepen boš, le čakaj!« Otrok prekorači šolski prag z nezaupanjem in strahom pred bodočnostjoj, katera mu prinese kdo ve koliko zlega. O da, otroci naj se le pripravljajo za šolo, a celo na drug- način. Vzbuja naj se jim zanimanje in ljubezen do uka in šole, česar se pa ne doseže z računanjem, čitanjem, in pisanjem, o, kar malo ne ! Govori in občuje naj se z otroci mnogo in vprašanja njihove vedoželjnosti naj ne ostajajo nikoli nerešena. Dobro je, ako se od- govoru dostavlja opombica: »Glej, vsega tega in še mnogo več se boš učil v šoli. Kaj ne, kako bo to lepo, da boš potem sam znal in razumel take reči, o katerih moraš vpraševati sedaj druge.« Namesto da bi se otrokom pokvaril okus za šolo že naprej, re- cimo s pisanjem, naj se jim da ploščica in kamenček, a ne za pisanje črk, ampak za . . . risanje, kajti v šoli tudi ne začne učitelj prvi dan z črkoj, ampak z risanjem različnih predmetov v šolski sobi. Tu se riše kamenček, nit, ravnilo, ploščica, knjiga, šolska deska, okno itd. in po tem pripravljalnem poduku, ki traja na veliko ogorčenje lajika po več tednov in ki je po njegovem mnenju igračkanje, šele pride na vrsto zaželeni »i«, od katerega se gre potem od lažjega k težkemu. Otrok naj se zanima za knjigo, a ne z »abecednikom«, ampak s knji- gami, v katerih so podobe in o teh podobah naj se pogovarja z otroci, opozarjaje jih: »A tiste knjige, v katerih se čita, so še mnogo, mnogo zanimiveje. Človek se toliko in toliko iz njih nauči. Kadar prideš v šolo in se naučiš čitati, boš že cel možak. Tedaj dobiš od mene dosti lepih knjig, v katerih so lepe povesti za mlade ljudi, kakor si ti, a priden moraš biti.« Pripovedujejo naj se jim povesti, seveda take, da jih otroški duh lahko prebavi, a tu ne zadošča, da otrok samo posluša, ampak narobe je včasi tudi prav, poslušalec in pripovedovalec naj zamenjata svoji ulogi. Otrok se navadi gladko govoriti in razločno izražati svoje misli in to je, česar potrebuje učitelj. Na pamet naj se vadijo otroci -mičnih otroških pesmic, da se jim vadi spomin, a to spet ne le mehanično, ampak pesem se jim mora razložiti in potem naj se deklamuje z razumevanjem in lepim naglasom. Tukaj mi je omeniti prekrasnih Levstikovih »Otroških iger v pesencah«, za katere nas lahko zavida marsikateri drugi narod. Tudi petja ne smemo pozabiti. Otroci naj pojó in zopet pojo. Dvakrat bolj ljubeznjiv je otrok, ki zna peti. Koliko zabave ima mati z njim ! Začeti se seveda ne sme s težkimi pesmimi, ampak čisto lahkimi in kolikor možno uho božajočimi. Ali smo tukaj v zadregi ? Kaj še ! Naše narodne pesmi so živ vir, kateri nikoli ne usahne. In 348 E. Gangl : Mlađa ljubezen. kaj je otroku bolj prikladnega, nego prav iste pesmi, katere je pel narod v otroški dobi svojega razvoja ! Kar je pa največ vredno, otroci se ne navadijo samo peti, ne navdušujejo se samo za ta biser-dar božji, ampak uče se negovati in ljubiti naše narodne svetinje. Največji greh, recimo smrtni greh, je pa to, da se z otroci doma ne občuje izključno v materinskem jeziku, ampak navadno v obeh deželnih. »Kaj boš nemški govorila, K'še slovenski prav ne znaš!« pravi narodna pesen. Tako preproste besede in kako velik duh, kakšna čudovita modrost tiči v njih ! Slovenski, materinski — če je materinski vselej slovenski!? —¦ jezik mora človek znati najprej in na podlagi tega se še-le lahko uči druzega, .Seveda otrok se najlažje uči jezikov, a kaj to koristi, če pa potem ne zna nobenega prav. Saj skrbe šole in drugi mogočni faktorji, sto in sto momentov deluje na to in nas sili, da se učimo poleg slovenščine še drugih jezikov, zaradi tega naj bo pa ravno obitelj tempelj, posvečen le čisti materinščini, trdnjava, kjer naj bi našla zaščito in negovanje naša sladkodoneča domača beseda. Slovan ima poseben dar za učenje jezikov, ne bojte se torej starisi, da bi se vašemu sinu kedaj slabo godilo prav radi tega, ker se ni učil druzega jezika že v — povojih ! Naprej za Boga in domovino, draga slovenska mati, naravna in prva vzgojiteljica svoje dece ! Mlada ljubezen. Zložil E. Gangl. 6. Prekrasna si, ljubica ti. In čarobne tvoje oči! Iz njih kot iz jasnega strela V srce me je smrtno zadela. »Zadela srce je tako, Da mi je sladko in hudo : Oči teh ne zabim nikoli — Umrl bi od sreče in boli. . .« »»Ah, takrat brezkončno gorje Rodile bi meni solze. Od njih bi oči zatemnele, Ugasnile žarne jim strele. »»In kdo bi me ljubil potem? Brez tebe si zmotra ne vem : Upala bi rožna mi lica. Ostala bi — stara devica.«« Milan Sanjar: Hudi grad. 349 Hudi grad. Piše Milan Sanjar. (Dalje). Zunaj jc temnelo. Vzduh je bil jasnomiren, topel in nasičen s krepko vonjavo na novo pokošenih travnikov. Tam na za- hodu, še lahko obledelem od zašlega solnca, je žarela edina zvezda, prekrasna Venera. Ivan je šel skozi sadovnjak domov. Zdelo se mu je, da stoji ob zahodni ograji, kjer se spušča svet nenadoma do potoka in do peščene obrežne ravani, bela ženska postava. Hitel je tja in ni se varal v svoji sladki slutnji, bila je Vera. V nadi, da spregovori z Ivanom besedo na samem, je prišla nekoliko prej na to mesto, kjer sta na- vadno z očetom uživala večerni hlad po vročih poletnih dnevih. Razburjeno vesel je pristopil Ivan k nji in smelo položil roko okoli njenega pasa. »Vera, moj angelj !« Plaho se je ogledala po beli vrtni stezi, svitajoči skozi mrak ter se mu radostno nasmehnila. Ivan je sklonil obraz na njene temne lase, v katerih je imela pripeto razcvelo, opojno duhtečo rožo. »Povej, ali si moja?« je šepetal nežno. »Saj sem ti že povedala!« dela je tiho. »Povej še enkrat, stokrat ! Ne morem se naslušati svoje sreče ! Povej !« hitel je strastno. Tiho mu je položila v odgovor svojo krasno drobno glavico na ramo. A on se še ni zadovoljil, hotel je slišati sladke besede. »Ivan, rada te imam, neizmerno rada, raje nego vse na svetu —« Z burnim poljubom jo je ustavil. Prepolno srce jima ni dalo govoriti. Prva, čista, iz najlepšega soglasja izvirajoča ljubezen, v vsi svoji velikosti in milini je plavala nad srečno dvojico ter zibala nad njo svoja tajna, rajska krila. V ravani je blestela voda, ki je po zadnjem viharnem nalivu stopila iz svoje plitve struge ter preplavila svoje obrežne livade. Rahlo je trepetala njena gladina v mehkem luninem svitu. Ta svit pa je igral v drobnem, hitečem valovji, gubil se in se plesaje zopet razsipal v tisočero zlatih isker. Odsev vpdovja se je vedno izpreminjal ; zdaj so legale od gorovja sem dolge, otemnelosive senčne proge, zdaj letele nazaj svitle, raztopljenemu srebru podobne in izginjale pod temnim bregom. Hipoma se je vse zmračilo : pred luno je prihitel 350 Milan Sanjar : Hudi grad. visoko tam gori majhen oblak. Za hip je izginila preplavljena ravan, le svitla vodena struja, glasno šumeča in padajoča čez visok jez, se je nejasno videla v polutemi. Oblak je hitel dalje. Mesečina je zopet vse ozarila se svojo bledo lučjo. Iz daljave se je čulo ubrano petje vaških fantov. Narodna, otožno- mila pesem je zdaj glasneje, idaj v lahni sapi zamiraje donela po mirnem dolu. Je pa davi slanca pala Na zelene travnike ... V tihi sreči je slonela Vera na prsih ljubljenega Ivana. Vsi spomini, vse zlate sanje njene deviške duše so se zlile v eno podobo, v eno misel, v en uzor, vsa njena radost in hrepenenje silnega žen- skega srca je imela le eden izvir — ljubezen do Ivana. Z grozo je mislila, kaj bi bilo, ko bi ji nemila usoda vzela moža, katerega ljubi z vsem svojim bitjem, neizmerno, nepopisno, in ki jo je zdaj oklepal rahlo, nežno, sam toneč v valovji nežnega in zajedno viharnega čuvstva. Z razvaline doli se je svetlikal majhen ogenj v tiho noč, po- doben žarečemu, krvavemu očesu, gledajočemu iz temnega lesovja. »Glej hudograjsko luč!« je dejala Vera. »Ljudje govore, da na- znanja nesrečo !« »Gotovo je Miha, ki išče zaklada in si kuri!« je rekel smeje se Ivan. Sem od doma se je čulo zapiranje ograjnih vrat. »Se en poljub !« »Lahko noč!« In Ivan je izginil mej gostim sadnim drevjem. IX. Gobino življenje se je v zadnjih tednih dokaj izpremenilo. Malo je bil doma, zahajal je pogosto v mesto, mej prijatelje, glavo je nosil ošabno in samozavestno po konci, poznalo se mu je, da ima denarja. Kupil si je bil nedavno tudi konja z lepo opravo, ki ga je vozil ali nosil malone vsak drugi dan do kolodvora ali bližnjega trga, kjer je imel tudi nekaj vrstnikov in somišljenikov, ki so zdaj, ko seje njegov položaj izpremenil vidno na bolje, radi ponavljali staro, v zadnji dobi nekaj ohladelo prijateljstvo. Tudi na Jesenik je zopet prihajal. Hotel je pokazati svojemu sosedu, katerega je prej zavidal za blagostanje in vsled tega na tihem črtil, da ni tako na slabem, kakor govore neumni ljudje. Milan Sanjar: Hudi grad. 351 Pri kameniti mizi pod velikansko lipo na jeseniški terasi sta se- dela gospodar in Goba. Došel je bil v gospodarskih zadevah. Ko sta se že domenila, je nenadoma dejal Goba: »Gospod Kres, prodajte mi Hudograjsko razvalino!« Začudjeno ga je pogledal profesor in odgovoril : »Ni na prodaj !« »Saj razpalo zidovje nima vrednosti; kar je pa drevja tam okoli, dobro plačam!« prigovarjal je Goba. »Res nima razvalina denarne vrednosti, a meni je draga že zaradi kraj evno-zgodo vinskih spominov, zaradi svoje roman tiske lege in prodam je tudi zavoljo tega ne, ker je skoro v sredini mojega gozdnega ozemlja!« je ugovarjal profesor. A Goba še ni odnehal in ponudil lepo svoto. Z vrtnarsko knjigo v roci je prihitela zdaj Vera in prosila očeta nekega pojasnila. Goba jo je začudeno pozdravil. Profesor pa jej je takoj jel razlagati o zaželeni stvari, ko mu je pokazala v knjigi njej nejasno mesto in prisedla. Strme, udivljeno je gledal Goba z drugega konca mize v krasno devo. Vedel ni, da je tako vzrastla in da je tako lepa, saj je ni videl tako dolgo. Zrl je nekaj novega, neznanega, kar ni še zapazilo na ženski njegovo poželjivo oko, gledal je ves deviški kras napol raz- cvele rože. Ko je Vera zahvaljevaje se odhitela na vrt, je nastal molk. Profesor je smehljaje se gledal za ljubljenim otrokom. Goba je pa za- mišljeno zrl pred se. Naposled je opomnil zopet o svojem zaželjenem nakupu ; a ko je videl, da Kres nikakor ni voljan privoliti, se je poslovil. Odslej je prihajal g-osteje na Jesenik. Zdaj je prosil dokaj Tzve- denega Kresa, naj mu svetuje pri uravnavi zanemarjene Goline, zdaj je kupoval živine za svoje prazne hleve, zdaj si je izposojeval gospo- darskih knjig. Profesor mu je rad v.strezal in ga sprejemal, dasi umerjeno, vendar uljudno. In tako se je zgodilo, da se je rodila v glavi Gobe misel, ne- verjetna, absurdna, nemožna, blazna, a on, samoljuben egoist, je so- dil po svoje ter bil uverjen, da se lahko uresniči, ker je pač denar sveta vladar. Vero, jasno in lepo kakor beli dan, je izbral propali Goba v temnih globinah svojega strastnega srca, za svojo bodočo tovarišico in vsakokrat, ko jo je zopet videl, utrjevala se je v njem ta misel bolj in bolj. 352 Milan Sanjar: Hudi grad.. Z VSO divjostjo takih značajev se je oprijel te zapeljive misli. Obetala mu je zdaj, ko je izkusil že mnogo svobodnih naslaj, brez- vestno razkošnega življenja, ko je imel na razpolago mnogo denarja, uprav Hudograjski zaklad, kakor so jeli govoriti ljudje — ta misel mu je obetala sedaj novo, neznano življenje, polno radosti, neke tuje in njemu že zaradi tega zanimive radosti. V izprijeno dušo tega človeka je trepetaje zasvital žarek mirne sreče, kakor zatrepeče na kalno valovje deroče, pogubonosne reke jasni žarek velikega nebes- nega svetila izmej sivotemnih, gromadnih, divje zmedenih oblakov. Uglobljen v svoje namene, je stopal Goba zopet domov z Je- senika, ne da bi bil ondi našel poguma spregovoriti odločilno besedo s profesorjem, kar se mu je zdela glavna stvar v tej zadevi ; kajti Verino naklonjenost, domišljeval si je v svoji samozavesti, bode pač lahko pridobiti, glavna stvar je, da ima le besedo in dqvoljenje oče- tovo. Da doslej in tudi danes ni govoril, branilo mu je največ Kre- sovo jasnostrogo oko, s katerim ga je motril tako čudno, da je nehote povešal svoj nemirni pogled in — molčal. Toda odlagati noče, ne mara več ; prihodnjikrat se mora osrčiti, da zasnubi in dobi pre- krasno dekle, svoj noVi »zaklad«, razen katerega ni imel zdaj, ko je bil razmeroma silno bogat, nobene tako vroče želje. Tako je mislil in ugibal Goba, gredo po jesenskem brezji, po- nosno noseč glavo po konci. Začul je govorjenje in zagledal, kakih sto korakov na levo v globeli, na leseni klopi pod košato visečo brezo — Lesarja in Vero. Obstal je. Ivan je oklepal z desnico Verin pas, ter je govoril polugdasno, ona pa mu je nagibala glavo na rame. In ko jo je Ivan lahno po- ljubil na čelo, bilo je Gobi jasno, kaj je mej onima dvema; jasno, da je ono mlado žensko bitje, o kterem je mislil, da ne ve še, kaj je ljubezen in katero je za gotovo mislil pridobiti, udano drugemu, zanj izgubljeno. Iz prsij se mu je izvii nekov hripav glas. »Ha, ha... Čestitam! Stari bo gotovo vesel, ko mu povem, kako se ližeta ! Ha! Videli bomo!« grohotal se je ter odhajal, besen in razjarjen kakor obstreljena hijena. »Prokleto! Čakaj mladič negodni, tebi posvetim!« je govoril dalje in zbiral ves divji srd sovraštva žejne duše na Lesarja. »Čakaj, jutri že povem ponosnemu starcu, kako se zapeljuje njegova skrbno varovana golobičica ! Čakaj!« »Skusi! Razbijem ti črepinjo, kakor steklemu psu!« je zadonel Gobi debel, močan glas iz hoste. Ozrl se je na desno. Iz poezij H. Heineja. — Književnost in umetnost. • 353 »A ti, budalo?« rogai se je Goba Mihi, ki je stal v strani in vihtel debelo gorjačo. »Da, jaz, ki sem te videl v Kresni noči na Hudem gradu!« je vpil Lopar. Čudovit je bil utis poslednjih besedij, katere so privrele jeznemu Mihi nenadoma iz ust, ko je čul, da namerava ošabni, neprijazni Goba, kateremu je po neuljudni avdijenci zaradi nemških knjig pri- segel osveto, zatožiti dobrega Lesarja, ki mu je brez zasmehovanja poslovenil hudičev zagovor. Goba je mirno, nemo odkorakal. Miha pa se je porogljivo režal in glasno mislil: »Tedaj se le nisem motil, ko sem videl v blisko vem svitu suho prikazen na razvalini ! A vrag si ga vedi, kaj je delal in kdo je bil oni drugi, na tleh? Nemara sama hudoba!« (Pride še.) Iz poezij H. Heine-ja. • Prevel Al. B— Čemu ta samska solza Samo pogled mi kali. Ostala mi je v očesu Iz davno prošlih dnij. Imela je svetlih sestric. Posušil se njih je sled, Izginile v noč so z jadom In radostjo mojo vred. Kot megla izginile z njimi Zvezdice so plave. Ki tisti jad in radost Smehljale so mi v srce. Ah ! tudi ljubav moja Izginila je kot dim ! Ti stara, samska solza. Izgini še ti zdaj z njim ! Književnost in umetnost. Nova opera. Jeden prvih modernih čeških skladateljev, K. Ko v aro vi C je obogatel češko gledališče z novo krasno opero »P s o gl a v ci«, katero je češko občinstvo sprejelo z velikim navdu- šenim priznanjem. Kritike so bile jako laskave in opera je vedno prenapolnjena, ko so na programu »Psoglavci«. Vesele se na tem novem napredku in pridobitvi vrlih Čehov, posnemamo iz »Slov. Naroda« o tej operi sledeče : . 354 Književnost in umetnost. Snov opere je zajeta iz 17. stoletja in se naslanja na bojev polno zgodovino Hodov, junaškega plemena češkega. Hodje so prebivali na zapadni strani češkega kraljestva in bili njegovi graničarji. Na svojem praporu v grbu so imeli pasjo glavo, simbol pazljivasti; odtod njihovo ime »Psoglavci«. Za plačilo marljivega svojega posla so uži- vali že od nekdaj nekaljeno svobodo in so si, neposredno podrejeni češkemu kralju, prosto delali postave in v Domažlicah volili svoje sodnike. Tukaj so hranili Hodje tudi svoj prapor in svoje privilegije, katere so jim podeljevali češki kralji. Po belogorski bitki 1. 1621. pa se je shujšala osoda hodskega plemena. Karol Lichtenštanjski jih je prodal nemškemu plemenitašu Lamingerju, ki je skušal krutim načinom zatreti vso svobodo hrabrih Hodov. Ti pa so se junaško in ognjevito pogajali za svoje stare, zgodovinske pravice, a zaman. Lamingerjev sin, Maksimiljan, je premagal Hode v obupnem boju in dal kmalu na to preiskati vse hodske krajine, da bi našel stare pergamene, stare privilegije. Zadnjikrat se je zaiskrila takrat zavest zgodovinsko opravičene svobode ; v obupnem boju so se sku- šali oteti svojega tirana, potem pa je utihnil vojni hrup mej Hodi za vselej. Iz poslednjega leta teh žalostnih časov je povzet libreto operi »Psoglavci«. Začetek I. dejanja nas pripelje v vas, kjer prebiva rodbina Jana Sladkega. Mati njegova, vdova glavnega sodnika hod- skega, je energična žena, ki uživa daleko na okrog velik ug-led. Ravno v predvečer sta prišla dva hodska sodnika in ji prinesla stare pergamene v železni skrinjici, naj jih spravi ona v teh ne- varnih časih. Za Jana, sina njenega, ne marajo Hodje, češ, da se premalo udeležuje hodskih zborov ter zivile svoji družini. Radi tega se je polastila Jana silna žalost ; globoko zamišljen se sprehaja sam pred svojo hišo in toži potem prišedšemu Jiskri, vaškemu dudlarju, svojo tugo, šeš, narod ne mara zanj, dasi bi bil pripravljen položiti vse na oltar hodske prostosti. Tedaj prihrumé veseli vaščani, ki ple- šejo pe godbi dudlarjev narodne plese. Vse se vrti in poje. Namah pride grajščak Laminger s premstvom mej veselo množico in zahteva, naj mu izroče svoje pisane pravice. Silna razburjenost ! — Toda Laminger da spremstvu povelje, naj poišče ta hodski »zaklad«. Kmalu na to prinesó železno skrinjico s pergameni ; le dva je skrila mati in jih oddala sinu. II. dejanje se vrši na Trhanovskem gradu, kjer biva Laminger s soprogo Katarino. Za pisalno mizo sede pregleduje ugrabljene pri- vilegije ter se silno jezi. Na to pokliče hodske sodnike, mej njimi Književnost in umetnost. 355 tudi Jana, in vpričo njih pomeče listine v ogenj. Prapor pa jim za- žene porogljivo pred noge. Kar vstopi kraljevski sel in oznani, da morajo hodski veljaki takoj pred praški kraljevski sodni stol. V drugem prizoru tega dejanja se pripravljajo hodski sodniki na odhod v Prago. Narod jim naroča, naj ognjevito zagovarjajo hodske pravice, njihovo prostost. Zlasti Jan Sladky obljublja, da hoče, če treba, zastaviti svoje življenje za prostost Hodov. III. dejanje začenja s sodnijsko obravnavo. Sodnik predsednik razklada navzočim Hodom, da so njih privilegiji izgubili vsako ve- ljavo, da tudi ona dva pergamena, katera je predložil Jan, nimata nikake vrednosti več. Tu prinese Laminger vest, da se je pričel nov upor. Sodnik zahteva, naj prisotni veljaki s svojo besedo zajamčijo, da bo mir v deželi. Jan tega ne stori, zato ga izroči sodnik Plzenskemu sodišču. V drugem prizoru vidimo v Plzenski ječi Jana, obsojenega na — smrt. Njegov stari prijatelj, dudlar Jiskra mu pride naznanit, da se je v Plznu na povelje Lamingerjevo nabralo vse polno hod- skega ljudstva. Za Jiskro pridejo v ječo Janova mati, žena in otroci, da se poslove od svojega ljubega očetu. Po preganljivem prizoru, ko Jan jemlje slovo od svojih dragih, priropoče Laminger v ječo in ponudi obsojencu prostost in pomiloščenje, ako se mu pokori in ga prosi odpuščanja. Toda obsojenec ga trdo zavrne: »V robotu pouta nosit — nebudu«. Takoj se oglasi smrtni zvonec in uklenjenega Jana odpelje krvnik. Predno pa prestopi neustrašeni Hod prag, obrne se k La- mingerju in ga povabi — čez leto dnij pred božjo sodbo . . . Zadnji prizor vrši se zopet na Trhanovskem gradu. Lovska družba sedi pri bogatem obedu, nekaj gostov pleše, nekateri pa pojó. Nakrat se zasliši vaška godba in hodski sužnji prikorakajo mimo grada. Laminger pripoveduje svojim gostom o premaganih Hodih in se porogljivo spominja, da ga je usmrćeni Jan klical pred božji sod. Kar mu postane slabo ; premaguje se in si teži z vinom nenavadne slabosti, a zaman. Nakrat omahne. Oder se stemni in Janova podoba prikaže se pred Lamingerja ter mu zakliče: »Lhuta dochazi Lomi- kare, volam te na Boži soud«. Ko podoba izgine, vzklikne bolestno njegova, k omedlevšemu prihitevša žena: »Mrtev je. Soude Boži!« Tako zaključuje ta hodska tragedija v okviru opere. Neki tužen duh preveva vso opero ; godba soglaša vedno z libretom v žalostni vsebini. 356 Razno. Mej resnimi momonti pa se vrste včasih tudi jako veseU in ži- vahni. Tako je vaška predpustna slovesnost zelo fino in dovršeno zasnovana. Originalnost je v obče glavni znak Kovafovičeve godbe. Dasi je skladatelj primeroma mlad, se vidi in sliši iz njegovega dela, da se je pri vseh modernih godbah učil s pridom. Zlasti M a s s e t mn še večkrat uide pod pero ; nekateri oddelki pa spominjajo — zlasti v spremljevanju orkestra — tudi Wagner j a. Muzikalno najlepši je drugi prizor tretjega dejanja, kjer se žalost in obup Jana zrcali v lahnih, otožnih pesmih. Ta najnovejša češka opera ima sicer tudi nekaj slabih stranij, nekaj predolgih duetov, premoderno godbo za narodno-zgodovinski libreto i dr., ali v celoti delo v polni rneri zasluži veliko pohvalo, katero je našlo pri kritiki in pri občinstvu. K. V—k. Nozze Orsetti-Barbieri. Udine. — Kakor je v Italijanih navada, so poklonili štirje prijatelji iz Vidma novoporočencema Orsetti-Barbieri krasno prirejeno knjižico, najelegantnejše opremljeno s prekrasnimi, finimi vinjetami. Za kratkim uvodom, s katerim prijatelji poklanjajo knjižico mladima novoporočencema, sledi prevod povesti grofa L. Tolstega: »Kjer je ljubav, tam je Bog«. (Dove c' e carita c' e Dio). Frevel jo je na krasno italijanščino g. Ivan Trinko, ki je tudi med prijatelji-darovatelji. Trinko je pač vreden vse hvale, ki ne zamuja nobene prilike, da širi slovansko knjigo, kjer in koder le more. Razno. Milka Trnina. Ko je pela v Zagrebu ter so jej Hrvatje delali velikanske ovacije, darovali ji zlatih in srebrnih vencev, vedele smo, da ni le ljubezen do rojakinje, ki navdušuje hrvatsko občinstvo ampak skoro nedosežna umetnost pevke Trnine. Pela je pa tudi zdaj v Lon- donu med hladnimi Angleži s prav- velikim vspehom. »Prosvjeta« piše o njej : »]Milka poje zdaj v Londonu in po/sod se piše o njej kakor o Hrvatici (the Croatien prima donna). Ona poje od 3. junija na dvorni operi v Londonu — Convent Garden Theator. Hrvati so dali svetu tudi drugih slavnih pevk, ali večina se je sramovala svojega hrvat- skega imena, Milka Trnina ne. Razno. 357 Književnik George Moore pravi o njej, da je to jedna izmed največjih liriki n j tega stoletja. Od vseh pevk, koje je on čul v ulogi »Szolde«, je ona edina, ki je pela to ulogo z vso inten- zivnostjo, kojo zahteva Wagnerjeva koncepcija.« Enako laskavo se izražajo tudi drugi kritiki o tej velikej hr- vatski pevki. t Antonija NoUi. Umrla je v Ljubljani gospa Antonija NoUi soproga urednika in opernega pevca gospoda Nollija po dolgi in mučni bolezni. Pokojnica je bila blaga žena-rodoljubka in zvesta dru- žica svojemu soprogu. Odkritje spomenika Adama Mickiewicza se je vršilo 26. in 27. junija v Krakovem s celo vrsto slavnosti, katerih se je vdeležilo tudi mnogo Cehov in Slovakov. Adam Mickiewicz, do sedaj največji poljski pesnik in pisatelj, se je rodil 24. decembra leta 1798. Dovršivši nauke v Vilni, je pou- čeval latinski jezik v Koronu, dokler ni bil prognan v Odeso radi nekih političnih nakan proti ruski vladi. Tam je spisal prekrasne : »Krimske sonete«, ki so prevedeni skoraj v vse evropske jezike. Leta 1828. je izdal v Petrogradu epsko pesem: »Konrad Valleurod«. Po- tuje po Nemškem, se je seznanil leta 182g. z Goethejem, a v Švici z najboljšim poljskim lirikom Krasinskim. Leta 1830. je spisal odo »Mladini«, ki se je med Poljaki jako udomačila. Svoje najslavnejše delo, krasno epsko pesem »Pan Tadeusz« je napisal v Parizu leta 1834. Iz vse te pesmi zveni vzvišeno rodoljubje in nepopisno hrepe- nenje po obnovitvi poljske moči. Leta 1840. ga je nastavila francozka vlada na college de France, kjer je predaval o slovanski literaturi. Leta 1855. je šel po naročilu francoske vlade v Turčijo, kjer je skušal zbrati okolu sebe prostovoljnih čet, da bi ž njihovo pomočjo osvo- bodil svojo domovino, a ustavila gaje na delu nagla smrt leta 1855. »Slovenski narod« piše med drugim: »Mickiewicz je bil refor- mator poljske literature. On je odprl svojemu narodu pot v tisti hram, kjer se rojevajo največje in najblažje misli; on mu je otvoril tempelj kulture, na čigar stenah se tako krasno blesté umotvori poljskega duha. On je bil tisti, ki je s svojimi nesmrtnimi pesmimi in z gorečim svojim rodoljubjem zanetil v zamrlih prsih svojih ro- jakov ono vročo iskro domovinske ljubezni, ki je zagorela v vznesenih, navdušenih besedah : »Jenzcze Polska nie zginela ! « Ženske — častniki. Kakor poročajo listi, šteje ameriška vojska čim dalje večje število ženskih vojakov. Pred kratkim je bila imeno- vana neka mis Neil Ely celo polkovnikom, mis Whittington pa stotnikom, je poveljnica neke kompanije tretjega arkanzaškega 358 Doma. Ženskega polka. Gospa Watkatk je vojna korespondentinja ter sprem- lja kot taka armado. Mlada dekleta iz najboljših rodbin in celo igralke so pripravljene streči ranjenim vojakom. Doma. Ako se roka ali noga zvine, dobro je, da sejo drži 15—20 minut v vodi, katera naj bo toliko gorka, kolikor je možno prenašati. Bo- lečina kmalu odjenja. Da voda hitro zavre n. pr. če hočeš čaj v hipu napraviti, vzemi steklenico s tankim dnom, nalij jo z vodo in položi jo na tleče oglje. Da steklenica ne poči, ne smeš je zamašiti. Kako se steklenice čisto operejo. Zreži krompir nadrobne koščeke in deni ga z nekoliko vode v steklenico. Potem se steklenica neko- liko časa dobro stresa in na to s čisto vodo izplakne. Ribezljevo vino. Od ribezljevih vejic naj se odtrgajo popolnoma zrele jagode, ter pretlačijo skozi gosto sito v skledo. Kar ostane luščin in zrn na situ, naj se dene v drugo skledo in pusti čez noč namočeno v vodi in sicer se vzame za en liter soka, dva litra vode. Potem naj se to precedi in skupno se sokom dene v mali sodček ali veliko steklenico, pridene kilogram sladkorja — na liter soka in dva litra vode, — ter pusti odmašeno na bolj hladnem kraju, da skisa, kakor grozdje. Dotična posoda mora biti seveda polna. Ko se to* popolnoma skisa in umiri, dene se v steklenice, ktere naj se prav dobro zamašijo. Tako vino je izborna pijača in čim stareja, tim boljša je. Cvetlice ohraniš delj časa sveže, ako jim vsak dan menjaš vodo, v katero vsuješ malo solitarja. Popolnoma vele cvetlice moreš zopet oživiti, ako jih deneš v vročo vodo. Kadar je voda ohlajena, odreži jim nekoliko peclje in deni jih zopet v mrzlo vodo. Za pranje belih, kožnatih rokavic se rabi raztopina mila v vročem mleku. Na pol litra te raztopine vmeša se jeden, v sneg stepen beljak in nekoliko kapljic salmijakovca. Rokavice se oblečejo ter drgnejo z volneno krpo, pomočeno v ono raztopino. Da ostane koža mehka, treba jih sušiti v senci. Popravek. — Dični naš Gregorčič mi je poslal sledeči po- pravek: Škof me ni odslovil, odslovil sem se sam. Jaz sem drage volje popravila pomoto, toda toliko je pa vendar le res, da se je odslovil radi napadov, kateri se niso dotikali le njegovih pesmi, ampak njega kot duhovnika. Marica.