MARICA BARTOLOVA:
Kako je naša Mašenka lovila ptiče.
1    /^^^sr-r^--~y)    I a^a s*aTa s°seda ima več ptičev-pevcev.   Zaprti so v VEgSlCN^O         še zadosti prostorne, a za take svobodoljube kakor ^a&b&^Vv^         so ptice še vedno mnogo pretesne kletke. ^^^^KlrrvJ                 Ko   obesi   zjutraj   pred  hišo   uboge   jetnike,
2§8|S!SjvA        prepevajo tako, kakor bi hotel drug drugega  pre-^^^e^BJSl^i          vpiti.  Pojo li od veselja ali od žalosti, kdo to ve?
^V^TSBSv          ^az  m's''m>   da   1Z  žalosti   oznanjajo   tako  glasno
/-^^a^Tf^ svojo bol, a naša Mašenka si to glasno žvrgoljenje ^—              V nc—j   raziaga p0 svoje.
nKadar pojem, sem vesela", pravi, nkadar se jočem, sem žalostna." Da, da, drago dete; kako pa naj ptič joče?   Drugega nima nego svoj glas in s tem oznanja tako svoje veseije kakor svojo žalost.
Nekega dne se je takemu malemu pevcu posrečilo uiti. Zaraditega je bilo tega dne pri sosedi veliko krika. Ona je trdila, da je kdo pustil odprta vratca, meni se je pa zdelo, da so bile tiste železne žice nekje predaleč vsaksebi, in ondot je jetnik odfrčal v zlato svobodo.
Zaman je ves tisti dan soseda prenašala kletko z odprtimi vratci, sladkim cukrčkom in zelenim radičem od okna do okna, od drevesa do drevesa. Ubežnega ptička ni hotelo biti več nazaj. Najbrže je kje oddaleč prihuljeno kukal in se smejal.
Mašenka je seveda pomagala iskati in loviii drobnega pevca in mi resno zatrjevala, da je ptič neumen, ker je ušel, zakaj v kletki mu je pač mnogo bolje, kjer ima sladkorja, zelenjave in zrnja vedno dovolj, nego pa tam zunaj, kjer tako težko kaj dobi v svoj lačni kljunček.
No, čez par dni se je soseda potolažila zaradi ubežnega nehvaležneža, vendar njegove hišice-kletke ni hotela več videti; dala jo je — Mašenki.
—.   99   •<—
nSedaj pa še to!" sem si mislila, ko je pritekla vsa upehana in vesela   . zmagonosno s kletko v roki.
,Mama, mama, zdaj imam kletko, tnoraš mi kupiti še ptička. Tam na .Rdečem mostu" jih prodajajo, veš: oh, kanarčke, siničke, kose, celo slavčke ..."
^Ali misliš, da samo zaradi kletke dosedaj nismo imeli ptičev?" sem vendar prekinila njeno zgovornost.
Debelo me je pogledala s svojimi velikimi očmi.
BNo, da, ali ti nisetn pravila, da ptičke poslušam rada, prerada, toda tam zunaj pod milim nebom. Ko se zjutraj zbudimo, žvrgolijo tako krasno tu zadaj v gaju, ali ko se izprehajamo po gozdu in ponoči, ko tako krasno drobi svojo pesem slavček tam dol ob potoku. Zapirati pa uboge ptičice je kruto," tako sem ji govorila.
„Ali pomisli, mama, da imam zdaj kletko, za nekaj jo moram vendar porabiti, in videla boš, kako lepo bom stregla malemu pevcu, če mi ga kupiš."                                                                                                  i
»Ne, kupim ti ga ne," sem dejala, Bče ga pa hočeš na vsak način imeti, si ga ulovi!"
Pogledala me je zopet.
BNo, da," ji pravim še enkrat prav resno, »ulovi si ga!"
nKako?" je vprašala ter se zamislila.
»Vzetni soli pa jo deni ptiču na rep in imaš ga takoj!" sem rekla smeje se, ker sem mislila, da se bo tudi ona smejala in razumela šalo.
Toda ona je ostala resna in dejala:
BNo, ali mi daš soli?"
Dala sem ji soli, in vesela je tekla s kletko na vrt.
Šla sem za svojimi opravili in nisem mogla paziti nanjo.
Hipoma priteče vsa užaljena, oči polne solz.
nGlej, mama, eden je bil čisto blizo, pa Vladko je pritekel in nekaj za-kričal; ptič se je ustrašil in odletel. Pokliči Vladka gor, drugače mi vse spodi!"
Vladko, Mašenkin za leto dni mlajši bratec, je prišel k meni, in sedaj sva oba pri oknu opazovala Mašenko.
Počepnila je za košato drevo, roko s soljo je imela iztegnjeno predse, druga ji je pa slonela na kletki. Vrabci — kakor bi jo hoteli dražiti — so se ustavljali par korakov pred njo s svojim »živ, živ". Vsakokrat se je zganila, napravila čepeč in prav tiho par korakov, iztegnila roko s soljo ali frr — vsak ptiček je lepo odfrčal.
Dolgo je še čepela za drevesom, se oprezno plazila za ptiči, pridno iztezala roko s soljo, popravljala na kletki pripravljena odprta vratca in se oprezno plazila za vrabci.
,,Kje je Mašenka, kje je Mašenka?" prihrumi njena sestrična Stana po stopnicah, »nekaj ji moram povedati!"
MPsst! Molči!" sem dejala ter jo potegnila za sabo k oknu. Gledali smo jo še nekaj časa molče, potem se pa zagrohotali na ves glas vsi trije,
5*
-»=  ioo .<—                                                  m
in Stana,  nekaj let  stareja od Mašenke, je zaklicala: ,,Oj, Ti Mašenka, ne-   ¦
spametna Mašenka!"                                                                                          1
Rdeča v lice kakor rak je pogledala na okno, stresla sol iz roke, vrgla     1
kletko od sebe in se skrila za hišni vogel.                                                         '
Stana  je  skočila k nji,  jo  siloma   privlekla   po  stopnicah   navzgor, a      ]
Mašenka je imela oči polne soiz, in rdečica sramu jo je oblivala tja do las.     I
»Ti, mama!" mi je rekla, jezno očitajoč.                                                 *     J
»Mislila setn, da se ne boš dala zavesti," sem dejala.                            M
Jn da ne boš lovila ptičev s soljo," je dodala Stana.          .                  I
Ko hočemo našo Mašeuko  malo  podražiti, jo vprašamo, kako je bilo tedaj pod drevesom . . .
In ona je huda, jako huda! ....                                                          j