Deveti oktober Deveti oktober je za ves naš narod drugi Vidov dan. Z globoko žalostjo se spominjamo svoje neizmerne in nenadomestljive izgube, povzročene s smrtjo Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Ob 20letnici osvobojenja bo deveti oktober znova odprl še nezaceljeno rano na našem narodnem telesu in tem bolj se zavedamo velike izgube, čim bolj se oddaIjuje dan smrti kralja Aleksandra v prošlost. Proti vsem škodljivim silam človeškega nagona in duhovnim krizam, ki izpodkopujejo svetovni mir in stoletna demokratična načela, bi vstalo Njegovo živIjenjc, trpljenje, pogum in vztrajnost. Kralj in voditelj naroda, ki je preživel vse najtežje trenutke svojega naroda, bi znal najbolje ceniti njegovo samobitnost in njegoue pravice do življenjskega obstoja. Veliki pokojnik je zgradil temelje naši drzavi, proglasil zedinjenje treh bratov in dal državi vse življenjske sposobnosti. Bil je največji borec za mir med narodi ter složno medsebojno delovanje. V tem prizadevanju se ga je doteknila zločinska roka in z mrzlo svinčenko prizadela našemn narodu največjo bolečino. Smrt kralja Aleksandra je pomenila posebno veliko izgubo tudi za ves naš učiteljski stan. Z Njim je zgubilo učiteljstvo suojega največjega podpornika in zagovornika. Vedno in povsod je veliki pokojnik kazal svoje globoko razumevanje za prosvetne razmere v državi, ker je imel načelo, da se le prosvetljeni narod vzdrži pri življenju. Ves čas svojega življenja je smatral učiteljski stan za posebno pozitivno silo in konstruktivcn element, ki pomaga na svoj način širiti in utrjevati narodno in državno skupnost. Učitelj je bil zanj delavec za narodov blagor. Oporoka pokojnega kralja Aleksandra I. Zedinitelja je postala za učiteljstvo evangelij, ki mu kaže pot za delovanje v bodočnosti. Duh in smisel dela pokojnika je ostal v učiteljstvu! S sprejetjem Njegove oporoke je prevzelo učiteljstvo važno in veliko nalogo med narodom. Je to le nadaljevanje onega dela, ki ga je smatral kralj Aleksander za svojo prvo in največjo dolžnost in katerega je zahteval od vseh svojih sodelavcev. Svojo nalogo izvaja učiteljstvo dosledno. V šoli in izven nje, v osrčju kakor v obmejnih krajih države vrši z najoečjo požrtvovalnostjo v narodu določeno mu poslanstvo. Dviga narodno prosveto in narodno samozavest, obuja vero in optimizem v silo svoje države. Ko se ob letošnjem devetem oktobru zopet spominjamo suojega mrtvega kraIja, imamo le eno željo, da bi naš narod nikdar ne pozabil njegovih žrtev in njegove oporoke, ki je bila izrečena v zadnjih smrtnih vzdihljajih iz globoke Ijubezni do Ijudstva. Bodimo trezni in razsodni, kakor je bil On; Ijubimo in delajmo za svojo državo, kakor jo je Ijubil On in kakor je delal zanjo On! Albanska Golgota, proboj solunske fronte in zedinjenje je za nami; za nami so tudi vse krvave zrtve. Pred nami pa stoji bodočnost, ki je odvisna od nas in našega dela. Nadaljujmo delo pokojnika v smislu Njegove oporoke. Učiteljstvo bo poprijelo s podvojeno močJG.