ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. bi ez pošte.,
v	^
Cislo 9. V torek t. marca 1853.	II. tečaj.
Tonček v soli.
Tonček vesel iz šole priskače in začne tole ateju praviti:
Tone. Atej ! sedaj pa že vem, kaj je šolsko orodje; dones so nam g. učitel povedali.
Oče. Šmencaj! to je pa nekaj novega; tega pa še jaz ne vem. Povej mi, povej, kaj je to?
Tonč. Dones so g. učitel narprej vkazali, da naj nekteri učenci imena na deski zapisane na svoje plošice prepisujejo, kakor včeraj, drugi pa, da naj od tih imen v svoje pismarice zapišejo, kdo jih in iz česa jih dela. Potem smo se mi novaki okolj njih vstopili, smo morali vse reči spet imenovati, ki smo se jih že bili učili, smo morali desnico in levico pokazati, sedaj na viš, sedaj ravno, sedaj dol deržati, š njo na desno oko na levo uho pokazati; to so nas pohvalili, smo še vse lepo znali povedati in storiti.
Oče. Ja! že prav Tonček! pa pozabiš na šolsko orodje; kako pa je s tim bilo?
Tonč. G. učitel so takole začeli: To že veste, kako se ta reč pravi, ki na njo v šoli pišemo; se pravi: deska alj tabla. Kako se pravi ta reč, s ktero na desko pišemo? se pravi: melje ali krida. Potem so nam povedali, kaj je knjiga, plošica, pero, peresni no-žic, peresnjak, klinec, olovka (svinčnik), merilo, papir, černilo, černilnjak, pismarica, pesek, peskovnjak in gobica. Ko smo to že vsi dobro in gladko znali, so djali: Lejte! vse te reči so za nekaj v šoli; deska je, da na njo pišemo, merilo je, da š njim merimo .... lejte! vsaka taka reč, ki je za nekaj v šoli, ki jo za
nekaj v šoli rabimo alj nucamo, se pravi šolsko orodje. Sedaj je %
bila pa huda; popraševati so jeli, daje bilo kej, —sedaj tega, sedaj unega, sedaj vse vkup.
Oce. Kaj pa so tebe prašali?
Tone. Mene so prašali: kaj je peresnjak. Sem rekel: peres-njak je šolsko orodje; zakaj da pa? so djali; zato, ko ga v šoli za to rabimo, da peresa v njem shranimo. Prav tako, Tonček! le vsi navadite se, kakor moj Tonček, počasno, glasno in pravilno besede izrekovati!
Pa, atej! to ni še vse, kar smo se dones učili; smo se učili tudi šteti, pa nikar šteti tako zaporedoma in na skok do sto , te~ muc vse drugače, — počasi in tako, da smo na deski vidili in tudi sami že na plošice pisali.
Obe. No! kako pa, — rad bi slišal.
Tone. Narprej so s krido potegnili po deski, mi smo tudi na plošicah ravno tako storili. Veste, kako se to pravi, kar ste naredili? To se pravi ena certa. Kaj jetajto, kako se pravi? — Zraven te čerte so oni in za njimi tudi mi še enkrat potegnili. Kaj pa je to? ste, so djali, dve certi; in tako je šlo naprej do pet. 3Ied tem so pa tudi pokazali eno knjigo, eno pero, eno merilo, potem pa dve, tri, štiri in pet, in vse križema popraševali, koliko da jih kažejo. To je lehko šlo; pa hujše je že blo, ko so nam vkazali, vse čerte pobrisati, in potem nanovič dve, tri, pet, štiri, eno, tri, pet čert na plošice pisati. Tudi perstov smo sedaj dva, sedaj štiri, sedaj enega morali pokazati. Bednarjev Nac je mesto dva persta jih pet pomolil, — to smo se smejali. — Tudi to so nam povedali, kako se persti pravijo.
Oce. Kako pa je jim ime?
Tonč. Lete je pavec, te kazavec, te sredinec , te perstanec, nar manjši pa mazinec. — Da se bom prav dobro prepričal, alj prav in v resnici veste, kaj se pravi do pet šteti, bodete mi pa še povedali, ktere reči tukej v šolski izbi vidite po ednem, po dvoje, po troje, po štiri in po pet. Pridni ste bili dones, so nam rekli; sedaj bode pa spet ponavljavec mesto mene k vam prišel, in vam prav kaj lepega pokazal in povedal.
Oce. Res veliko ste se dones naučili; pa le tudi doma večkrat poskusi, čerte na plošico pisati, da ne pozabiš; boš vidil, da
tc bojo jutre barali. Nekteri pa nič ne bojo več znali, le uči se. Tole imaš dve hruški, pa le priden bodi!
Tone. Bog plačaj, lepo roko kušnem, — bom že priden. Pa skoraj bi bil pozabil, vam nekaj povedati, kar so nam g. učitel dones pokazali še preden smo čerte na plošico delati začeli, — namreč: kako se ima k pisanju vsesti in kako klinec prijeti. Na to, atej! so ojstro ojstro gledali; zakaj, so djali, kakor se sedaj navadite, tako se bote tudi tedaj obnašali, kedar bote s peresom v pismarico pisati začeli.
Oče. Jaz bi pa res rad vidil, kako se kej ti pri pisanju vse-deš in deržiš?
Tone. Bodem pa koj tule pri mizi pokazal. Lejte! plošica se lepo pred se malo pošev položi, levica se dene na plošico, da prav tiho leži in se ne premikuje, klinček se prime s pavcem, kazavcem in sredincem, ne previsoko ne prenizko. Cela prava roka počiva namazincu, da se lehkogible. Laket mora biti prost, pa ne na klopi ležati. Glava se ne sme pregloboko, prenizko k plošiei prikloniti, da si oči ne skazimo. Vidite, takole taj se jaz pri pisanju vsedem, to smo v šoli morali vsi večkrat pokazati.
Oče. Prav je tako; boš vidil, kako hitro se boš navadil, čerte potegovati in roko gibati, kakor da bi bliskalo. Sedaj pa hruški snej in lepo igraj.
Zvesti pes.
Pred kacimi 30. leti je živel v Reki mesar, kteremu so Čes-nik pravili. Po sreči mu je rokodelstvo napredovalo, in že dva pridalčka v skrinji si je bil belih kron prihranil za stare dni. Nja mesnica in pohištvo je stalo ravno tam, kjer se černozelenaReka v morje izliva. Navadno je vsak teden na Horvaško ali proti Balmacii hodil, volov nakupovat. Spremljal ga je velik kodrast pes — Turko. Zvest tovarš mu je vedno bil, — nikoli se ni od njega ločil.
Ravno njemu nasproti unstran vode je bekaril neki drugi mesar tudi tik vode. Iz njegove sekavnice je bila napeljana velika cev, po kterej se je kri in druga nesnaga v Reko odtakala,
in po nji u sinje, nemirno valovje Jadransko. Tudi temu je šlo še dobro po volji. Pa nekaj časa sem je zapazil jedan podmojstrov, da vsako noč več ali manj mesa zmankuje. Nihče ni mogel tata uganiti, — človek ni bil, ker je bila sekavnica vedno močno za-perta. —• Nekoga večera se pa dva podmojstra za omaro u se-kavnico skrijeta, to tatvino vender zaslediti. Okoli polnoči jame zunaj u vodi nekaj šumljati, in kmalo se po cevi nekdo priplazi. Silno čudno se jima zdi, ko psa ugledata. Pes s polovico še v cevi ju plašen gleda. Ker sta nepremakljivo stala, se iz cevi sko-beca, pol obešenega teleta zagrabi, ga nazaj k luknji tira, in po njej u vodo spusti- Kmalo tudi on za njim svojo pot nazaj derkne. U vodi meso vjame, ga u gobcu na unstranski breg nese, in ž njim na Česnikovo dvorišče smukne. Bil je Turko, ki je pol leta meso kradil. Drugo jutro gre okradeni mojster k Cesniku in mu to razodene. Zdaj še le ve Česnik, od kod toliko kosti in taki kosci mesa na njegovo dvorišče pridejo. Dosti je moral odškodnine plačati; zarad tega sklene, Turkona vsmertiti. Zategadel poprosi znanca, psa ustreliti. Ti je berž pripravljen, verze puško čez ramo, priveze psa na motovoz in gre iz mesta proti Tersatu. Došli so ga trije Horvati ter ga popitajo, kam da s psom hoče? Ko zvedo, mu jedan 3 krone za Turkona ponudi, berzo sta jedan. Horvat plati, prodajavec pak nazaj k Cesniku korači in mu pove: Hudodelec je že plačo prejel. Pa Česniku se milo stori po Turkonu, ker je scer zmirain zvest, in posebno dobrega in lepega šklata bil, ali po toči ne pomaga nič zvoniti.
Pride leto, kar se je to pripetilo. Česnik se sopet na pot poda, mastne govedine nakupovat. Zdaj se nameni skoro do Oger-ske meje iti, in gre s polno mošno. Po dolgi pustini korači, kije bila brez vasi, brez vse hiše; noč ga dohiti, in skerbeti ga jame, kje bo prenočil in se počil. K sreči vendar pride do neke velike hiše, ki je samotna ob cesti stala. Konec februarja je bilo, in jako je deževalo; do kože je bil premočen. Toraj prosi prenočišča. Že o pervem pogledu vgane, da nije na prav priden kraj prišel. Nekaj malega povžije in kerčmar (bila je bajta kos kerčme) ga z gorečo kerlico do izbice na oder spremi. Zdaj je Česnik
sam, si pipo napešta, ter kadi gori in doli po izbi se spre-hajaje.
Pregleduje sada in premišljuje, kar se mu je danes prigo-dilo. Sumljivo se mu zdi obnašanje kerčmarja in njegove žene, ktera sta lepo sama v hiši prebivala. Vidil je kako sta si med tem, ko je on večerjal, migala in se pogledovala. Misli si, gotovo sim u kako roparsko kočo zašel, in začne preiskovati. In glej! pod posteljo najde kervave liske. Gleda, kje bi jo odtegnul. Pa žalibože! kerčmar je urata na tihom zaklenul, okno pak nije dosti široko, da bi dobro rejen mož se skozi splaziti mogel. O Bog! zdihuje, obvari me pred roko hudodelnika, —' zvije rjuho skup, ter jo pokrije s svojim klobukom, češ, da bo morivec, ako pride, menil, da se je oblečen ulegel; še plahto nekoliko posmandraje stopi k oknu, na ktero je snežilo in deževalo. Tu moli: Dobrot-Ijivi Bog! le na tvojo pomoč se zanesem, da bom s tem nožem hudodelnika premagal. Ako si pa ti ljubi Oče nebeški sklenul, da moram tu vmreti, tako bodi ti oče moji ženi in ljubim otročičem. Cuj! sada stopi v izbo kerčmar s puško, ustreli, ker meni, da mesar mirno počiva, na posteljo. Hitro skoči mesar od okna na morivca, in ga skuša ob tla vreči. Pa ko že kerčmar omaguje, zakriči: Hus! Hus! In kmalo priskače silni pes, ko blisk se na mesara zažene. Ali kot bi trenul, ga popusli. Pes je bil svojega nekdajnega gospoda spoznal —• zaprašči u kerčmarja, ga verže k tlam in ga ne pusti ne krenuti ne ganuti se. Tako dolgo ga tlači, da se jame daniti. Kerčmar tiho pod njim leži pri miru, ker kakor se je ganul, ga — Turko — za vrat popade. Zarano nevihta noči neha, in potovajo memo bajte tergovci. Mesar jih kliče na pomoč, ker zopet ni iz hiše mogel. Kerčmar je namreč vrata za sabo potegnili in same so se zaperle. Pridši tergovci zvežejo roparja, ga na voz veržejo, in pravici zroče, kjer je zasluženo plačilo za svoje morije prejel.
Kmalo potem je Česnik umeri. Turko pa, zvesti pes, je še dol go pri njegovem hvaležnem sinu živel, in 15 let star, slep že, nehal živeti.
P i v č a n.
— 70 — Vesel šolarček.
Veselo veselo Le v šolo hitim, Oj v šoli veliko Se lep'ga učim!
Se brati, pisati Navadim lepo,
Učitelji, starši Me ljubijo tud,
In drugo vse lepo Kar treba mi bo.
Ker s pridnostjo vernem Obilni jim trud.
In Bogec moj mili Pomoč mi daje, Da vse mi po sreči Se steka in gre.
Oj priden in dober Bom zmiraj zvesto, To k sreči veliki Gotovo mi bo!
A. Praprotnik.
Nelivaležiiost.
Bogat mož perpusti svoje blago in vse premoženje hčeram na njih stanovitne prošnje s to pogodbo, de ga bodo vse leta lepo imele in za njega skerbele. Pa komaj leto preteče, ko so nad-ležniga starčka že site. V nemar ga puste, mu slabo strežejo in hudo nad njim reglajo. Ubogi oče zastonj obžaluje svojo lahko-misel, de je brez prevdarka nezvestim rokam in sladkim besedam svojih otrok vse zaupal. Misli, in pade mu v glavo zvijača, s ktero si poskusi pomagati. V svoji staničici skrinjico s kam-njem napolni in jo eno noč glasno opera, ropota in šteje, kar je imel. Ko se dan napoči, ga hčere radovedne poprašujejo, kaj de je po noči delal. Jez sim denar, kteriga sim si še perderžal, še enkrat preštel, in tisti zmed vas namenil, ktera bo v mojih starih letih nar veči skerb za me imela. Odsihmal ni oče nikdar več tožil. Hčere ga imajo v veliki časti, in ena si bolj ko druga per-zadeva, očetu vstreči in njegovim željam zadostili, senadjaje, de bo ona denar v pest dobila. Ko oče potem v Bogu zaspi, hčere dobro zaperto in silno pezno skrinjico z veseljem odpro. Pa namesto dragin, denarja in blaga —• kamnje najdejo in te besede
na deski z oglam začertane: »Nehvaležnost! Veči je bila vaša skerb za zlato, kot pa za stariga očeta. Vedno naj vas ta hudobija sramoti. Bog daj, de bi vaši otroci ne delali z vami ravno tako."	., . n
Listonoša.
*	Iz Kanalske doline. Nekaj nemorem zamolčati, ker me preveč serbi. Vam moram spet nekaj od gosp. Milonika ali „Zdižna v Straji vesi" povedati. Glejte, še ni dolgo, kar je nam »šolski prijatel" naznanil, daje Milonik zavolj svojega prederz-nega ino nepozvanega vtikanja v šolske zadeve eno na in pod nos dobil, vender še nima dosti, spet ga nekaj serbi. Slišati je namreč, da hoče kuracijo na Vratah samovlastno prekerstiti v »Kurazio Maglern" ali Meglarsko kuracijo. Tudi se ondotni učitelj pritoži, da mu je gosp. Milonik ojstro prepovedal, keršan-skega navka v šoli ponavljati, alj kar bode mu pa kaj plačila odvzel!!!— Quosque tandem abutere etc. ? Ko bi jaz imel zapo-vedati, bi dobro vedel, kaj bi z takim netekom storil. —
*	Iz gornje Koroške. Kar si od Rorovske šole napisal, je nek šeršane zdražilo. Pa Borovljanci so se menda modro in lepo obnašali. Slišati, da šoli taka nevarnost proti, so koj pri priči ponižno prošnjo naredili, jo gosp. fajmošter, gosp. srenjski župan in gg. odborniki podpisali in tako visok, konzistoriju poslali. Menda je prošnja zdala , novi kaplan in iskren Slovenec , gosp. Tavšic, bojo tako dolgo šolo imeli, da novi učitel pride.
Bodi Bogu hvala! še nas tukaj daleč od Borovljan vse serčno veseli. Borovska šola je daleč in široko slovela; tam so se otroci slovensko in nemško in oboje izverstno učili, tam se ni le samo um bistril temuč tudi serce ožlahtnovalo , — in na to šolo je cela dolina gledala in se za njo ravnala. To šolo pokončati alj skaziti, bi bilo šolskim zadevam sploh, posebno pa slovenskim šolam globoko rano vsekati. Tudi mi smo hitro čutili, kam pes taco moli. —
Drobtinčice.
S Od presv. knezoškofa g. Slomšeka se na Dunaju tiska: „Slovensko berilo za nedelske šole" in „?nalo berilo za slovensko-

nemške šole"; kdaj bote pa te knjigi gotove, se ne more reči, ker se vsaka tiskana pola g. spisatelju pošilja, da jo popravijo.— Knjiga, ktero slovenske šole tudi silno potrebujejo, je pa „Hand-fibel", ktero bi mi Slovenci tudi lehko „pocetnicou imenovati mogli, kakor uni Jugoslavjani. „Wandfibel" pa naj se pravi „slov-kovar" od „slovka" (Sylbe). —
*	Drobtince za leto 1853 so dokončane in se povsod dobijo; veljajo mehko vezane povsod le 48 kr. »Drobtince" so tako prijetna in koristna knjiga, da iz celega serca zdihnemo: Oh! da bi hiše ne bilo, kjer bi „Drobtince" manjkale! —
*	C. k. ministerstvo nauka je nov predpis za oglede ljudskih šol razglasilo, po kterem imajo ogledi v svojem kraju si prizadevati, da za šolo pripravna mladina v šolo hodi in se lepo obnaša, da učitelji svojo dolžnost spolnujejo, pa tudi gotovo svoje plačilo dobivajo, da so šolske poslopja in orodja v dobrem stanu itd. — Ravno to ministerstvo je tudi vodjem poglavnih ljudskih šol željo razodelo: naj bi se sčasoma le celoletne preskušnje konec leta vpeljale.
Društvo sv. Mohora.
*	Smo poslali družtvene knjige leta 1852 slavn. Češkemu Muzeumu v zlatem Pragu. G. Vacl. Ilanka je se v imenu Mu-zeuma lepo zahvalil in nam poslal vse knjige si. Muzeuma leta 1852. Lepa hvala! —
*	Družtvo šteje dones 756 družbanov.
Dalej so pristopili p. n. gospodi: 698. Jeršič Fr., bogosl. v Ljubi.; 699. Tavčar Ant., bogosl. v Ljubi.; 700. TaučarNace, bogosl. v Ljubi. ; 701. Majnik Jan. fajm. v Žireh; 702. Lorenc Albreht, duh. v gt. Petr. na Pivki: 703. Globočnik Jan., šolski vodja v Krajnu ; 70i. Oreš-nik Jože, kapi. v št. Jerneji; 705. Košutnik Ant., učit. v št. Mihelu; 700. Reic Ant., dehant v Vidmu; 707. Mihelin Mart., fajm. v Sromlah; 708. Kopriva Juri, kapi. v Vidmu; 709. Dr. Kari Delkot v Brežcali; 710. Jančar Fr., kapi. v št. Štefanu; 711. Kronik Fr., kapi. na Dholci; 712. Turk Jože, v Zagorjah na Notr.; 713. Mastnak Jak., kapi. v Pol-čanah; 714. Ermenc Fr., bogosl. v Celovcu.
Odgovorni izdaj, in vredn. A. Binšpieler. Natisnil J. Leon u Celovcu.