2 00
Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanlev.
Henry Moreton Stanley.
Spisal Fr. Orožen.
ko si ogledamo obširne  Afrike   zemljevid,   katerega so narisali pred dvajsetimi leti ali pa tudi še pozneje, tedaj zapazimo, da je na njem še velik del osrednje Afrike popolnoma bel in ne najdemo narisanih nI  rek ni gora, nI mest n) vasij  — osrednja   Afrika   je bila   še   pred   malo leti   izobraženemu
v
svetu »terra incognita«. Šele v zadnjih desetletjih spoznavamo bolje to deželo. Natančnejša in zanimiva poročila o deželah tropiškega pasa afriškega nam podajejo večinoma angleški, francoski, nemški in portugalski potniki, ki so prepotovali te dežele radi vedoželjnosti ali radi trgovine. Krščanske misijonarje pa je gnala v te dežele nesebična navdušenost, da bi oznanjevali tamošnjim prebivalcem sveto vero ter nesrečnim divjakom izboljšali jako žalostno gmotno stanje.
Tudi mi Slovenci se ponašamo z možem, ki ima velike zasluge za Afriko in čegar ime je bilo tam na najboljšem glasu; to je katoliški misijonar Dr. Ignacij Knoblecher (»Abuna Solimanc), porojen leta 1819. v Skocijanu na Dolenjskem. Potoval je po Belem Nilu do 4°io' severne širjave ter ustanovil katoliški misijon v Kartumu, na sotoku Belega in Modrega Nila. Šele od tedaj se je mesto uspešneje razvijalo. Umrl je naš rojak na svojem potovanji v Evropo dne 13. malega travna 1. 1838. v Napolji.1) Njemu tovariš Slovenec Dovjak, ki je umrl v Afriki, sestavil je prvi med' omikanci obširne meteorološke opazke o podnebji osrednje Afrike.2)
V novejšem Času pa ne najdemo zlepa dejanja, ki bi vzbujalo tako pozornost in toliko občudovanje, kakor je Stanleva zadnje skoraj tri leta trajajoče potovanje po osrednji Afriki. Res, železne živce mora imeti mož, ki premaga tolike težave in nevarnosti. Dolgo časa ni bilo nikakih poročil o tem Jazonu devetnajstega stoletja in v obče se je že mislilo,   da ga  je pokopalo,   kakor marsikoga pred njim,  ali pogi-
!) Glej Khtn, Knoblechers Reise auf dem weissen Nil, Laibach 1851. — Tage-buch auf einer Reise auf dem weissen Nil, Jahrbiicher der k. k. Centralanstalt fiir Me-teorologie und Erdmagnetismus. VI,   1854.,  pg.  529.                                             Ured.
2) Jahrbiicher der k. u. k. Centralanstalt fiir Meteorologie und Erdmagnetismus, VI, 1854 — Dr. J. C. Mitterrutzner, Geographische Notizen aus apostolischen Vicariaten in Central-Afrika, Brixen, 1861. Glej tudi razpravo: Josef Chavanne, Central-Afrika nach dem gegemvartigen Stande der geographischen Kenntnisse, Mitth. d. geogr. Gesellschaft, Wien,   1876,  pg. 420.                                                                                                   Ured
Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley                                        201
beljno podnebje tropiškega p&sa, aH pa človeška roka na nizki stopinji omike živečega divjaka.
Ko so pa zopet došla po dolgem prestanku prva poročila o Stanlevu in njega spremljevalcih v Evropo, napravile so te vesti velikanski vtisek na ves omikani svet. Reči nam je smeti, da je Stanlev prekosil na svojem zadnjem potovanji skozi Afriko vse junake starega veka, o katerih čitamo v različnih pravljicah. Hodirje ta jekleni mož več mesecev skozi pragozde in kraje, v katerih še gotovo ni bilo nobenega belokožca. Bojeval se je- z velikanskimi ovirami, katerim se nikakor ni prej nadejal, akoprem mu ni bil tuj afrikanski svet. Predno pa govorimo o njegovem večkratnem potovanji po Afriki, zanimal bode gotovo kratek životopis Stanlevev.
Henry Moreton Stanlev se je porodil leta 1843. v nekem čardaku ob reki Quachita v severni Ameriki. Vzrasel je v velikih gozdovih ob Arkanzu in Missouriji v precej dobrih razmerah. Oče je imel tam večje posestvo in čuvali so sina zamorski sluge očetovi. Bivanje po gozdih je ojačilo njega život. Skoro se je pa naveličal jednako-mernega gozdnega bivanja in bolje mu je ugajalo burno mornarsko življenje. Oče se je preselil v bližino Mississippija in dečka je posebno veselila vožnja po veletoku v družbi prostih veslarjev. Ko je leta 1861. nastala vojna med severnimi in južnimi pokrajinami Zjedinjenih držav, stcpil je Stanlev osemnajstletni prostovoljec v vojsko Južnih držav, toda sreča mu ni bila mila. Sovražniki so ga ujeli ter ga šiloma uteknili v vojsko Severnih držav, kjer je služil spreten mornar pri mornarici in tam dosegel častniško mesto. Po sklenjenem miru se je pa odločil za časnikarstvo, ker je bil spreten pisatelj. Leta 1867. udeležil se je poročevalec največjega ameriškega časnika «New-York-Herald» angleške vojne zoper abesinskega cesarja Teodorja, ki je provzročil to vojno radi krutega postopanja proti krščanskim misijonarjem. Stanlev je pisal za svoj časopis jako zanimiva poročila o vojni, o deželi in o d-noŠajih abesinskih. Pozneje je odšel v Francijo in Španijo, kjer se je udeležil naskoka mesta Valencija v vojski španskih upornikov proti kraljici Izabeli  ter pisal  poročila «New-York-Heraldu».
Dne 16. oktobra leta 1869. povrnil se je Stanlev iz Valencije v Madrid. Poklical ga je še tistega dne brzojavno v Pariš James Gordon Bennet jun., ravnatelj listu «New-York-Herald». V Pariš dospevšemu Stanlevu reče Bennet lakonično: «Pojdite v osrednjo Afriko in poiščite Livingstona na moje troske, naj stane, kar hoče!» O slovečem angleškem misijonarji Davidu Livingstonu, ki je meseca sušca leta 1866. zapustil  Sansibar  in   je   potoval več let po   osrednji Afriki, ni
202                                       Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley.
bilo že dolgo časa nikakih poročil. Ta slavni mož je žrtvoval polovico svojega življenja, da bi odkril osrednjo Afriko.
Predno pa je odšel Stanlev na jako trudapolno in nevarno potovanje v osrednjo Afriko, udeležil se je slovesnega otvorjenja Sueškega prekopa dne 17. listopada leta 1869. Prepotoval je Egipet in Turčijo. Iz Carigrada je odplul v Odeso, na polotok Krim, obiskal Kavkazijo in Perzijo. Meseca velikega srpana leta 1870. dospel je v Indijo in od Bombava se je peljal na otok Mauritius, kjer je vzel v svojo službo mornarja Farquharja, ki je bil doma na Škotskem. S tem in z arabskim kristjanom Selimo m, ki mu je služil za tolmača, prišel je dne 26. prosinca leta  1871.  v Sansibar.
I.
Stanley najde Livingstona.
V Sansibaru je nakupil za dolgo potovanje potrebnih rečij, najel vodnikov, vojakov in nosačev in se ž njimi prepeljal v mesto Baga-mojo, jugozahodno od otoka Sansibarskega. Od Bagamoja je odrinil dne 21. sušca leta 1871. v notranjo Afriko ter imel s seboj 192 ljudij. Sel je večinoma po novem poti, po katerem še ni hodil noben Evropejec in tako odkril mnogo nepoznanega sveta. Imel je s seboj dva dobra konja, ki sta pa v kratkem času poginila. Trpežnejši so bili osli, katerih je več gonil s seboj. Pot pa se je kazal vedno trudapolnejši. Težko je bilo hoditi skozi pragozde, ki so bili gosto zarasteni, in le počasi in z velikim naporom so se pomikali dalje. Srečali so tudi karavano sužnikov, ki so bili uklenjeni na verigi. V Muhalleh je srečal Stanlev arabsko karavano, ki je nosila slonovo kost v Sansibar. Od teh ljudij je dobil prvo poročilo o Livingstonu. Selim bin Raschid je bil skupaj ž njim v mestu Udžidži ob Tanganiškem jezeru, kamor je prišel Livingstone opasno bolan. Mimo močno utrjenega mesta Simbam-wenni, ki je imelo do 3000 prebivalcev, bilo je potovanje nevarno, ker je tamošnja vladarica zahtevala velik davek ter še pozneje mnogo škodovala Stanlevevemu napredovanju. Polotila se je Stanleva tudi afriška mrzlica (mukunguru), katera ga je triindvajsetkrat prijela za njegovega trinajstmesečnega bivanja v Afriki; ali z zmernim življenjem je tako utrdil svoj život, da je premagal tudi to afriško zlo. Poleg drugih nezgod pa je oviralo pomladansko deževje daljno potovanje. Od dne 23. sušca do dnč 30. malega travna je neprestano in močno deževalo, tak6 da je bila velika ravnina ob reki Wami vsa preplavljena. Vsak dan so morali po več ur neprestano po vodi,   nad meter
Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.
203
visoki korakati, in to močvirje je jako oslabilo potnike. Poginile so malone vse živali, katere je imel s seboj. Vojaki in nosači so zboleli in Stanleva se je lotila huda griža. Na daljnem potovanji v deželo Ugogo je ustrelil po spečem Stanlevu njega beli spremljevalec Shaw, katerega je prej odpustil, pa zopet vzel v službo. Shaw je sicer trdil, da ni mislil umoriti gospodarja svojega, kar pa je brez-dvojbeno nameraval; Stanlev mu je prizanesel.
Glavna naselbina arabska v osrednji Afriki je Tabora, kamor je dospel Stanlev meseca rožnika gostoljubno vzprejet od Arabcev. Mirambo, kralj v Ugoweh, zatiral je arabske karavane ter zahteval od njih visok davek. Napadel je potnike s krvoločnimi tolovaji Ruga Ruga imenovanimi. Taka nasilstva so provzročila, da so se Arabci ž njim vojskovali; boja se je udeležil tudi Stanlev z oddelkom svojih spremljevalcev. Ko so pa Arabci naskakovali glavno trdnjavo Miram-bovo, obolel je zopet Stanlev za hudo mrzlico. Mirambo je premagal svoje nasprotnike, ki so ubežali. Tudi Stanlevevi spremljevalci so pobegnili. Hudo bolni Stanlev je bil v veliki nevarnosti, ker mu je samo tolmač Selim ostal zvest. Le z velikim naporom se mu je posrečilo, da je živ utekel krvoločniku Mirambu. Rešil se je v arabsko vas Mfuto, kamor je dospel o polunočf.
Na daljnem potovanji v Udžidži so trpeli mnogo zaradi težavnega pota in glada. Ker so zamorski vladarji ob navadnem poti az-htevali preveč davka in je Stanlev do sedaj že potrošil mnogo blaga, odločil se je za popolnoma nov pot skoz' puščavo proti jezeru, da bi se tako izogibal tem zamorskim pijavkam. Dne 7. vinotoka so se mu pa uprli vojaki in nosači ter se branili iti dalje. Dva vojaka sta celo namerila puški na Stanleva, ali on prime v svoji hladnokrvnosti dvocevko in ukaže upornikoma takoj odložiti puški, drugače jih hoče postreliti. S svojo brezozirno odločnostjo je zatrl upor in najhujše hujskače uklenil v verige. Potovali so zopet delj časa po globokem blatu in močvirji, kjer so bivali levi in leopardi, ki so napadali karavano. Stanlev je že mnogo razdal od svojega blaga za živež, še več pa za davek različnim vladarjem, ki so razmerno veliko zahtevali. Zatorej si je najel vodnika, ki bi ga vedel ponoči dalje, da bi se izogibal vsem vasem in glavarjem. Strogo je bilo prepovedano govoriti, da bi se ne izdali. Tako so potovali popolnoma tihi ob reki Kanenga ter se izogibali divjim Wahom, kateri bi jih gotovo napadali. Ko je bila karavana najbliže tem naselbinam, začela je žena nekega nosača brez vzroka neusmiljeno kričati. Vsa družba je bila v veliki nevarnosti, a vražja žena je besno kričala, in sam nje mož jo je
204                                       Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley.
že hotel umoriti, ker bi zaradi krika zam6rci zvedeli za karavano. Ali ko je Stanleyev bič desetkrat zažvižgal po nje hrbtu, utihnila je nesrečna ženska, kateri so zamašili usta z robcem.
Po osemmesečnem potovanji je prišel Stanley v Udžidži, veliko trgovišče ob jezeru Tanganika. Par sto korakov pred vasjo je pričakovalo mnogo prebivalcev še 50 Ijudij broječo četo Stanleyevo. Tu je bil tudi prisoten Livingstonov zamorski sluga Suši, katerega angleški nagovor je Stanleya radostno iznenadejal in po katerem je najprej zvedel, da je v bližini Livingstone. Ta slavni potovalec je tri tedne pred Stanleyem došel v Udžidži ves bolan in spehan; odkril je prej mnogo dežel na zahodni strani Tanganike. Z amerikansko zastavo na čelu je korakala karavana proti Livingstonovemu stanovanju. Stanley se odkrije častitljivemu starčku in ga nagovori:
»Doktor Livingstone, kakor mislim«!
»Da!« reče 6ni prijazno se smehljaje in se odkrije.
Oba sta se zopet pokrila ter si srčno segla v roke in Stanley nadaljuje:  »Bogu bodi hvala, doktor,  da mi je usojeno Vas videti!«
Livingstone:    »In jaz sem vesel, da Vas  morem tu pozdraviti«.
Livingstone predstavi arabske svoje prijatelje Stanleyu in se potem ž njim dolgo pogovarja o različnih novicah, kajti že več let ni dobil poročil iz Evrope. Čudi se velikim dogodkom zadnjih let ter pripoveduje o svojem potovanji. Stanlev je shranil za sestanek z Li-vingstonom steklenico šampanjca in mu napil na zdravje. Prinesel mu je s seboj mnogo pisem od njegove rodovine. Livingstone je že zelo pogrešal najnavadnejših rečij in se je bal, da bode moral prosjačiti pri Arabcih. Akoprem ni prinesel Stanley s seboj več obilo blaga, bilo ga je vender še toliko, da je zadoščalo obema za več mesecev. Bivala sta skupaj od dne 10. listopada leta 1871. do dne 14. sušca 1. 1872. Srečno skupaj živeč mnogo srečnih dnij, pripravljala sta se na vožnjo po jezeru Tanganika. Osemindvajset dnij sta se vozila po jezeru, prebila marsikatero nevarnost ter preiskavala severno obrežje, da b1 odkrila jezerski odtok. Mislila sta, da mora jezero radi podolgaste oblike imeti odtok na severnem ali južnem konci. Našla sta tudi na severu reko Rusizi, ki teče po široki ravnini in se izliva v vilastem ustji v jezero. Ker je pa ustje te reke gosto zarasteno s papyrom in travo, bilo jima ni možno dalje v reko prodirati in vrnila sta se, ne da bi našla jezerski cdtok.
Dne 13. grudna sta se zopet vrnila v Udžidži. Livingstone je začel pisati pisma svoji rodbini in prijateljem ter je spisal v svoj dnevnik  vse  dogodke   zadnjih   mesecev;   odločil   se   je,   da   spremi
Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley.
205
Stanleva v Unyamyembe. Vozila sta se v dveh ladjah ob vzhodnem obrežji nekaj dnij proti jugu. Večina spremljevalcev je pa šla peš za njima na obrežji. Ko sta zapustila jezero, krenila sta proti vzhodu večinoma skozi puščavo. Skupno sta prepotovala prostorno dolino plovne reke Malagarazi, ki je pa bila s papvrom in gosto travo močno zarastena. Pot je bil jako težaven, in Livingstone je imel zaradi trudapolnega in mučnega potovanja noge otekle in krvave.
Odpočila sta se v Unyamyembe, kjer je imel Stanley prostorno hišo v porabo. V njega odsotnosti je izginilo mnogo blaga iz Stan leyeve hiše. Po odhodu v Udžidži je zapustil namreč del svojega blaga tu pod nadzorstvom stražnika, ki se je pa kolikor možno sam okoristil. Stanley se je pripravljal na odhod v Sansibar, Livingstone pa je zopet pridno pisal pisma svojim otrokom. Večkrat so ja obiskavali Arabci iz Tabore ter jima izkazovali veliko gostoljubnost. Stanley je zapustil Livingstonu mnogo sukna, biserov in žice (drota), katere reči nameščajo v teh deželah denar. S tem bi lahko izhajal nekaj let; pogrešal pa je drugih važnih rečij, katerih se ne dobi v osrednji Afriki. Poleg pisem je Stanley tudi s seboj vzel Livingstonov dnevnik, da ga izroči otrokom njegovim. Livingstone pa ni hotel prej zapustiti Afrike, dokler ne izvrši popolnoma svoje naloge. Prav težka je bila ločitev, ko sta bila štiri mesece in štiri dni skupno   prebila.
»Z Bogom, doktor, dragi prijatelj!«   —
»Z Bogom 1«
Pač nista mislila, da se ne bodeta več videla. —-
Tudi na povratku je Stanley mnogo trpel zaradi hudega deževja v Makata-dolini in videl je, kako velikansko škodo sta provzročila povodenj in strašen vihar. Prej imenovano mesto Simbawenni je bilo skoraj popolnoma razdejano. Potovanje skozi močvirje je trajalo petnajst dnij in srečno je zopet dospel v Bagomojo. Na vsem potovanji mu je umrlo osemnajst ljudij. Našel je tu Livingstonovega sina Osvalda, ki je nameraval iti iskat očeta, ali opustil pozneje to namero. Dne 7. velikega travna leta 1872. prišel je Stanley zopet v Sansibar in od ondot se prepeljal v Evropo. Shujšal in izpremenil se je pa tako, da ga ni bilo več poznati.
Pred odhodom iz Sansibara je Stanley sestavil karavano, ki je prinesla Livingstonu mnogo nujnih rečij dne 12. velikega srpana leta 1872. v Unyamyembe. Livingstone je nastopil dne 25. velikega srpana leta 1872. novo potovanje do jezera Bangweolo (izvir Kongov). Potoval je ob jugovzhodnem obrežji Tanganiškega jezera in okrog južnega  konca v deželo   Cazembe,   kjer je obhodil   severno,  vzhodno in
2o6                       J^ožef Rakež:  Vzdiih in njega vpliv na človeško  zdravje.
južno obrežje jezera Bangweolskega. Dne i. velikega travna leta  1873.
v
pa je umrl slavni potovalec v vasi Citambo za hudo grižo. Leta 1874. prišel je angleški poročnik Cameron na Tanganiko z mnogim blagom in s pomočjo za Livingstona. Našel ga je sicer ob jezeru, ali — mrtvega! Livingstonovi zvesti sluge, sosebno Suši, prinesli so pokojnika do vzhodnega obrežja, od koder se je truplo prepeljalo na Angleško in dne 18. malega travna leta 1874. položilo k počitku v Londonu v westminsterski opatiji, kjer Angleška pokopuje najslavnejše svoje sinove.
Od leta 1873. do l%74- udeležil se je Stanlev angleške vojne proti kralju Ašantijev v Afriki. V spremstvu angleškega vojskovodje Wolseleya je šel na »Zlato obrežje« in bil potem prisoten v vseh bitkah. Naposled so premagali Angleži Ašantijevce in jim razrušili stolno mesto. Velezanimiva so poročila, katera je pošiljal o tej vojni svojemu časniku. Povrnil se je v London in se tam prav resno pripravljal, da bi nadaljeval slavnega Livingstona delo. Z veliko mar-nostjo  je   prebiral   drugih   znamenitih   potovalcev   poročila o notranji
Afriki.                                                                                             (Dalje prihodnjič)
Vzduh in njega vpliv na človeško
zdravje.
Spisal Jožef Rakež.
edina stvar, ki se nam v sedanjem časi še podaje »gratis« na zemlji naši, ta je vzduh ali zrak. Vse druge le količkaj važne reči so že preobložene s posrednimi in neposrednimi davki. V večjih mestih treba dandanes plačevati ne samo vsakdanji kruh, nego tudi vodo, poulično luč in marsikaj druzega, o čemer stanovnik na deželi nima niti pravega pojma. Mno-gokdo, ki motri vse s površnega stališča, utegne torej misliti, da je vzdiih izvestno neka nepotrebna in ničvredna stvarca; saj ga še niti ne vidimo. In vender je vzduh navzlic res nekamo čudnemu prezi-ranju od strani finančnega ministra in njega organov — prvi in neobhodni uvet sleharnemu organskemu življenju. Brez zadostne množine
Fr. Orožen: Henry Moreton Stanlev.                                       273
Dne 4. velikega travna v jutro sem dobil telegram iz Ljubljane, ki mi je naznanil Jurčičevo smrt, smrt moža, katerega prerano izgubo je bridko čutil ves narod in ki ga še danes pogrešamo, ker za dr. Blei-weisom nikdo. ni užival toliko avtoritete med Slovenci, nego Jurčič. »Vzet nam je bil«, kakor Stritar poje,  »v najboljši nadi.«
»In vender tvoj spomin nikdar ne mine, Hvaležen bode večno ti Slove"n; Zapisan v zlato knjigo domovine Ti svetiš poleg prvih se imen; Nevsiljiv venec glavo ti obdava, In mi hvaležno te slavimo:  Slava!«
Henry Moreton Stanley.
Spisal Fr. Orožen. (Dalje.)
II.
Potovanje povprečno skozi Afriko (leta  1874 do leta   1877).
uredništvu londonskega časnika »Daily Telegraph« je bilo nekega dne leta 1874. živahno posvetovanje o nadaljevanji Livingstonovega dela. Mlad mož, majhne, toda močne postave, bistrih očij in od tropiškega solnca ogorelega lica je govoril posebno živahno. Bil je to Stanlev, katerega sta potem imenovani »Daily Telegraph« in ameriški »New-York-Herald« odposlala na svoje troške v Afriko, da bi dovršil od slavnega Livingstona pričeto delo.
S tremi spremljevalci in petimi psi je šel na morje in dospel v Sansibar dne 15. velikega srpana leta 1874. Vzel je s sabo tudi ladjo »Lady Alice«, katere prednost je bila, da se je dala razložiti v posamezne dele. Ladja je bila nad 12 m dolga, skoraj 2 m široka in j6 cm globoka. Najprej si je nakupil za potovanje važnih rečij kakor steklenih biserov, ki služijo pri kupčiji v osrednji Afriki za drobiž; pla-tenine, tkanine in rmenega drota, kar nadomešča naš srebrni in zlati denar.    Takoj  si   je izbral tudi tiste Vangvana   in zamorce,   ki so ga
18
274
Fr. Orožen: Henry Moretoii Stanley.
spremljali na prvem potovanji, ali se pa udeležili zadnje Livingstonove ekspedicije. Odpotoval je dne 12. listopada leta 1874. iz Sansibara v Bagomojo. Ko je zapustil to mesto, imel je 356 ljudij; marsikateri nosač je tudi s sabo vzel svojo ženo in svoje dečke. Sel je početkom znano mu pot skozi dolino reke Vami in se potem obrnil proti severu v dolino reke Simiju in je prišel do južnega zaliva jezera Vikto-ria Njanza.
Tukaj je pustil večino svojih ljudij pod nadzorstvom dveh Angležev. Sam pa je odrinil z malim oddelkom na svojo ladjo »Lady Alice«, plul ob vzhodnem jezerskem obrežji in našel velike pritoke, ki se izlivajo v jezero, tekoči od gore Kili m a-Ndj aro. Nekateri rodovi so mu bili prav sovražni, drugi so ga pa prijazno vzprejeli, osobito ob izlivu reke Nila iz jezera. Z izredno gostoljubnostjo ga je vzprejel Kabaka Mtesa, mogočni vladar v Ugandi ob severozahodni strani jezerski. Razpostavil je Stanlevu na čast ob obrežji več sto izbranih vojakov, ki so ga pozdravljali s streljanjem. Že prej leta 1862. obiskal ga je sloveči potovalec Speke, ki ga slika pravega krvoločnika, in sedaj — Stanlev je poln hvale o njega kreposti ter ga nam opisuje kot dobrosrčnega moža. Pri Mtesi je našel francoskega potovalca Linanta de Bellefonds, ki je nekaj dnij pozneje prišel družabnik Gordonove ekspedicije po Nilu nizdolu. Stanlev se je jako priljubil Mtesi in moral mu je obljubiti, da se vrne z vso ekspedicijo. V to svrho mu obljubi Mtesa svojo pomoč in mu privoli 30 ladij v porabo. — Stanlevu se je mudilo in ni čakal obetanih ladij, nadeje se, da dojdejo skoro za njim. Ker pa niso priplule ladje o pravem času, pripetile so se mu marsikatere nezgode. Divjaki ob obrežji so strastno napadali ladjo s svojimi čolni in streljali s pušicami na ekspedicijo, da si je jedva otel Stanlev življenje. Večkrat je vihar tako razburkal jezerske valove, da se je ladja malone potopila. Premagal je le z veliko težavo vse ovire in srečno dospel zopet v Kageghji, kjer je bil prej pustil svoje ljudi.
Nemilo ga je užalostila vest, da je v tem umrl njega zvesti evropski spremljevalec Frederik Bar ker. Nakupil si je mnogo žita, riža in potrebnih ladij in se ukrcal z vsemi spremljevalci, da bi se vrnil v Ugando ploveč ob zahodnjem obrežji. Vozili so se tudi ponoči. Ker pa je bilo več ladij prav slabih in preobloženih, jele so se nekatere potapljati. Nastala je velika zmešnjava in nesrečniki so klicali na pomoč. Stanlevevi bistrovidnosti in hladnokrvnosti se je posrečilo rešiti vse. Ko je popravljal poškodovane ladje, sprli so se Vangvana med sabo ter jednega ubili.   S krepko palico pa jih je zopet pomiril.
Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley.
275
Nekaj dnij potem so priveslali do otočja Bumbireh, v čegar obližji so živeli jako divji zamorci. Tukaj se je tudi združil z nekaterimi ladjami, katere mu je poslal Mtesa. Stanlev pošlje nekaj ljudij na suho, da bi mu nakupili živeža. A zamorci so jih nekaj pobili, druge pa hudo ranili. Da bi se maščeval, odrinil je z vsemi ladjami proti obrežju. Sedaj ukaže strelcem jedenkrat ustreliti, kar se zamorci razprše, ali hitro se zopet približajo sovražniki pripravljeni na boj. Ker so pa spoznali silno moč strelnega prahu, torej so se končno pomirili.
Ko je Stanlev zopet dospel v Ugando, vzprejela ga je prav sijajno častna straža, katero mu je poslal Mtesa. Ta se je ravno pripravljal na vojno s sosednimi Vavuma, katerih glavna trdnjava je bila na bližnjem jezerskem otoku. Ker tedaj ni bilo dobiti voditeljev do jezera Muta Nzige, udeležil se je Stanlev te vojne kakor gost sultanov, ki je imel 150.000 vojakov, 50.000 ženskih in prilično toliko sužnikov in otr6k s sabo. Srečno se je počela vojna, ali sovražniki so se krepko branili in večkrat tudi premagali Mteso in le Stanlevevi prekanjenosti se mu je bilo zahvaliti, da se je srečno končala vojna. Stanley je pridobil vladarja za kristijansko vero in skoro so prišli protestantovski in katoliški misijonarji v deželo.
Prav srčno se je poslovil od gostoljubnega Mtese, ki mu je še v spremstvo dal nad 2000 m6ž, da bi ga branili v sovražni deželi Unjoro. Stanlev je nameraval prepotovati deželo med jezeroma Viktoria Njanza in Albert Njanza. Načelnik Mtesovih vojakov pa je napravil Stanlevu mnogo sitnostij in ga ni zadostno podpiral in se končno branil dalje ga spremljati. Dosegel torej ni svojega namena in moral se je vrniti od jezera Lutu Nzige (zahodno od Viktoria Njanza) zopet v Ugando. Mtesa je kaznoval nepokornega poveljnika in ponudil Stanlevu 60.000 vojakov, ki bi ga spremljevali na prejšnjem poti. A Stanlev je hvaležno odklonil to kraljevo ponudbo, ker je izpremenil prvotni svoj  načrt.
Na zahodni strani jezera Viktoria Njanza je našel veliko reko Kagera, ki teče skozi sedemnajst manjših jezer in se izliva v Viktoria Njanza. Prej je že odkril jezero Lutu Nzige, ki meri kakih iooQ milj. To jezero se razprostira kakor Tanganika od severa proti jugu. Šele na četrtem potovanji je Stanlev dognal, da ima jezero svoj odtok proti severu v jezero Albert Njanza. Od jezera Viktoria Njanza se je napotil proti jugozahodu do jezera Tanganika. Mudil se je nekaj časa pri prijaznem kralji Rumanika v Karagvi. V deželi Usui je morila prebivalce velika lakota. Stanlev se je otresel pretiranega davka, katerega so zahtevali glavarji, in je brzo potoval proti jugovzhodu. Tukaj je določil razvodje  med  jezeroma Viktoria Njanza   in Tanganika.
18*
276
Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.
Potovati je moral skozi deželo krvoločnega kralja Miramba, zoper katerega se je vojskoval v zvezi z Arabci na svojem prvem potovanji v Udžidži. Povedali smo že, da si je tedaj le s skrajnim naporom rešil življenje. Sedaj pa ga je Mirambo sam obiskal z izrecno željo, da se spoprijateljita. Stanley mu vrne poset in oba skleneta prijateljstvo in se krvno pobratita na nastopni način: Sedeta na slamnato preprogo, obrednik ureze oba v desno nogo, vzame iz rane krvi, dene Stanleveve krvi v Mirambovo rano in obratno; potem pa reče: »Ce bi jeden vaju rušil sklenjeno bratovstvo, požre ga naj lev, kače naj ga ostrupe, žolč naj se izlije v njega živež, zapuste naj ga prijatelji, puška naj mu razpoči v rokah in naj ga rani in vse zlo naj se mu pripeti, dokler ne umrje.« Prav prisrčno sta se poslovila, in Miramba je spremil svojega pobratima iz mesta Serombo.
Jako previdno je potoval skozi deželo zloglasnih Vatuta. V vasi Zegi so ravno hoteli usmrtiti ujetega sovražnika, kateremu pa je Stanlev otel življenje. Obrnil se je dalje proti zahodu v znano mu mesto Udžidži, kamor je dospel dne 27. velikega travna leta 1876. srčno vzpre-jet od svojih arabskih prijateljev. Z marsikaterimi težami se boreč je objadral jezero, kolikor ga nista že prej preiskala z Livingstonom. Od Udžidži se je peljal čez jezero ter krenil v zahodnji smeri v deželo Manjema, kjer je bival Livingstone pred svojim sestankom s Stanlevem. Proti malemu številu potnikov so sicer te dežele prebivalci divji, ple-naželjni ljudožrci in truplo ubitega človeka je posebno slastna hrana gozdnim prebivalcem v Manjemi; večje tolpe si pa ne upajo napasti. Določil je vzhodno mejo kongiškega porečja in se napotil v dolino reke Kongo.
Pri selu Njangve je dospel do veletoka Kongo, katerega imenujejo tamošnji prebivalci »Lualaba«. Tukaj je sklenil pogodbo z glasovitim arabskim trgovcem Tippo Tib (Hamed bin Mohammed), kateri ga je spremljal s četo 700 mož do »Stanley-Falls« blizu ravnika. Dne 5. li-stopada leta 1876. je zapustil Stanley Njangve. Kako velikanske težave in nevarnosti so ga čakale! Zaupal je pomoči božji in odrinil v črno gozdno temoto v pragozd Uregga. Potovanje je bilo jako trudapolno in Tippo Tib se je hotel vrniti, a posrečilo se je Stanleyu, da ga je še spremljal dalje. Ko se zopet približajo veletoku, dospo v vas Kam-punza. Na obeh straneh ceste je bilo v dveh vrstah nataknjenih 186 človeških glav. Bili so tedaj med kanibali (ljudožrci). Stanley se je potem vozil po reki Kongo, kjer je bilo mogoče; največ ekspedicije ga je spremljalo po suhem. Prebivalci ob obrežji so ga večkrat napadali ter mu niso hoteli prodajati živeža. Vasi so bile prazne, le dvoja
Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley.                                        277
vrsta na drogeh nataknjenih človeških glav je pričala, da tu prebivajo kanibali. Hudo so ovirale vožnjo mnogoštevilne brzice in gosti slapovi in večkrat so morali po suhem nositi ladjo. Tudi druge nezgode so se množile. Hude bolezni, kakor osepnice, griža, plučnica in mrzlica so vsak dan pokončale po več ljudij. — Mirno je zopet plavala ladja blizu obrežja, kar prestraši vse glasen krik. Za grmovjem skrit divjak je ustrelil z otrovano pušfco jednega Stanleyevih ljudij v prsi. Zdajci se je prikazalo mnogo divjakov in iz bližine so letale pušice na ladjo. Stanley je stopil na suho s svojimi tovariši in svoj tabor kolikor mogoče utrdil. Kar se vname hud boj. Prav besno so divjaki v velikih tolpah naskakovali utrdbo, a obleganci so se krepko branili s puškami. Tudi ponoči niso mirovali. Ne daleč od tabora je bilo več vasij sredi rodovitega polja. Druzega dne si je prisvojil Stanlev jedno vas. Zdajci se zopet vname ljut boj, ki je trajal ves dan. S pravim obupom se je vojskoval; prav junaško so napadali divjaki z reške strani tabor ne meneči se za pogubonosne puške Stanleyevih strelcev. Položaj je bil jako opasen. Kar pride Tippo Tib s svojo karavano iz gozda, in divjaki pobegnejo. Ukrotil pa jih je Stanley šele s tem, da jim je ponoči zvijačno vzel vse ladje. Nato so se pomirili divjaki; 24 ladij je kupil od njih,  15  pa jim jih je vrnil.
Dne 26. grudna leta 1876. poslovil se je Tippo Tib od Stanleya in se zopet vrnil v svoj prejšnji kraj. Predno je napočila zora druzega dne, ukrcal se je Stanley z možmi, ženami in otroki — vseh skupaj 149 ljudij. Ob bregu so stali Tippovi ljudje in še zapeli v slovo dosedanjim svojim tovarišem. Stanley je stal v svoji ladji ter opažal svoje ljudi. Skoraj vsi so ihteli in se jokali, potrti od žalosti in skrbij. Neprestano je nosil brzi tok Kongov ladje naprej — v nepoznani svet.
Zadnja tretjina Stanleyevega potovanja po notranji Afriki je kos novodobne martyrologije in slavni mož ostane zapisan v veliki knjigi novoveških mučenikov, ki so trpeli za znanstvo. Že druzega dne po odhodu Tippovem so se zbrali divjaki ob reškem obrežji in naznanjali z bobnanjem, da se bližajo tujci.
»To je naša reka, če se hitro ne vrnete, hočemo vas vse požreti; mnogo mesa bodemo dobili!« kričali so. Streljali so in jedva se je izognil Stanley kopju, ki je frčalo mimo njega v vodo. Za nekaj časa so pa puške ukrotile divjake. Umeknili so se sicer, ali obljubili, da se povrnejo druzega dne ter da vzemo vsem tujcem glave.
»Jutri bode velika pojedina in spekli vas bodemo na ražnji!« bile so tolažilne besede divjakov na Stanleyevo prijazno prigovarjanje,
278                                       Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.
Le težko se je izmuznil iz te nevarnosti. Na daljnem potovanji je pa našel tudi zam6rce, ki mu niso bili toli sovražni in mu odsvetovali daljno vožnjo po veletoku.
Po jako hudem dvadnevnem b6ji, v katerem je imel Stanlev samo 47 s puškami oboroženih mož zoper mnogoštevilne divjake, ki so branili vsako drevo v pragozdu, prišel je do prvega slapa. Vožnja po reki je bila nemogoča. Do ravnika, kjer potem Kongo teče v severozahodni smeri, je sedem slapov in te je imenoval naš mučenik »Stanley-Falls« (Stanlevevi slapovi). Dolgih 22 dnij so se borili z obupnim naporom zoper velikansko reko. S sekirami so morali napraviti tir v pragozdu, da so vlačili po suhem ladje okoli slapov. Ljudje so stokali zaradi velike teže, a divji Bahumi so jih vedno besno napadali. Le malo je napredovala ekspedicija. Vaške ulice so bile okrašene s človeškimi glavami in na smetiščih so ležale človeške kosti, kar je jasno pričalo o kanibalizmu stanovnikov. Stanlev je tedaj jako previdno postopal. Kar mu dojde zjutraj poročilo, da so divjaki ponoči prostor okrog šatora prepregli z močno mrežo ter sedaj čakajo v zasedi. Stanlev odpošlje oddelek, da razreze mrežo. Divjaki jih vzprejmo z ostrimi pušicami, ali puške jih zopet ukrote\ Kakor je Stanlev zvedel od jetnikov, prežah so divjaki v zasedi, da dobe človeškega mesa Oni pojedo vsacega ujetega tujca, pa tudi svoje žene in svoje starčke.
Po mnogih in ljutih bojih s sosednimi zamorci je prišel do velikega pritoka Aruwimi, ki se izliva v Kongo, tekoč od zahodne strani jezera Albert Njanza. Tu ga je ustavilo močno ladjevje obstoječe iz 45  večjih ladij. Prav besno so napadli zamorci Stanleva.
»Tovariši, bodite trdni kakor železo, pobegniti nam ni mogoče, samo  puške nas morejo rešiti«.
S temi besedami je navduševal svoje ljudi. Bojevali so se 14 ur, v jedni roki držali puško ali pa sulico, v drugi pa veslo. Zamorci so jih preganjali kakor divje zveri. Od izliva reke Aruwimi teče Kongo proti severozahodu in potem v jugozahodni smeri proti morju. Nekateri razrodi so ga navidezno prijazno vzprejeli, a potem zavratno napadali. Ondotni zamorci so bili že oboroženi s puškami in tik Stanleveve glave je frčala pogubonosna kroglja, ki je zadela zvestega spremljevalca.
Naš junak se je izkušal v d vai ntridese tih bitkah z divjimi zamorci, predno je dospel do »Stanley-Pool,« kjer se reka razširja jezeru jednaka. Neizrečne težave so zopet provzročile na veletoku brzice in slapovi, katerih je nad 30 in jih je Stanlev imenoval slavnemu prijatelju in predniku na čast »Livingstonovi slapovi«. Od gladu, različnih boleznij   in   mnogih   bojev utrujeni,   morali so vlačiti   ladje   čez
Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.                                       279
strme gore in globoke prepade. Izgubil je več ladij in ljudij. Stesali so si nekaj novih ladij. Nedostajalo je živeža in obuvala. Stanlev je imel popolnoma razdrapane čevlje, mnogo je trpel po nevarnih žuželkah ter imel otekle noge. Kjer je bilo mogoče, izpustili so zopet ladje v Kongo. Z grozno hitrostjo je plula Stanleyeva ladja po veletoku proti slapu in vse se je čudilo, da ni zdričala v strašni prepad. V kratkem času je bil dvakrat na svoji ladji v smrtni nevarnosti. Težave so pa bile tako velikanske, da je ekspedicija prepotovala v 37 dneh samo 8l/2 milj. Izgubil je med drugimi na tem poti zvestega in zadnjega evropskega spremljevalca Franka Pococka, ki je utonil v deročih valovih. Neprestane težave in grozne muke pa so toli vplivale na ekspedicijo, da se je uprl velik del njegovih spremljevalcev ter pobegnil nazaj na planoto —• v gotovo pogubo. Stanlev je uvidel veliko nevarnost in obvestil glavarje sosednih vasij, ki so mu pripeljali vse begune uklenjene. Prosili so ga odpuščanja in on jim je pri zanesel. Ovire so pa bile tako grozne, da je ekspedicija prepotovala v jednem meseci samo tri četrt milje in rabila za 19 milj 131 dnij. Po devetmesečnih mukah in silnih težavah je zapustila ekspedicija veletok, da prehodi peš zadnji del do morja. Nesli so zvesto spremljevalko »Lady Alice« na planoto, položili jo na visoko skalo ter se ločili od nje. Na planoti je ustavil Stanleya tamošnji kralj in zahteval za davek steklenico ruma, katerega Stanley že zdavnaj ni več imel; saj mu je pošel najpotrebnejši živež.
»Tu je rum za njega«, reče Uledi, Stanleyev zvesti krmar, in zasmoli Njegovemu črnemu Veličanstvu tako krepko zaušnico, da je kralj kar padel na tla, potem se pa hitro pobral ter odnesel pete. Stanley je poslal v primorsko mesto Borna nekaj svojih ljudij, ki so mu pozneje prišli naproti z živežem, kajti ekspedicija je grozno trpela od gladu. V mestu stanujoči Evropejci so mu prišli naproti in ga slovesno vzprejeli. Bil je 999. dan po odhodu iz Sansibara, ko je dospel do Atlantiškega morja. Stanley je pozdravil z isto radostjo morje, kakor nekdaj Ksenofont z vzklikom »\)-xXaTTa, \>xXocfTa«, ko je prišel čez snežnike ropaželjnih Karduhov potujoč z ostanki »10.000 Grkov« do morja. Izpolnil je še zadnjo dolžnost in peljal po morji okrog Afrike zveste svoje spremljevalce nazaj v Sansibar. Bilo jih je od 356 samo še 108, katere je bogato obdaril. Skrbel je pa tudi za rodovine ponesrečenih spremljevalcev. Prišel je čas ločitve in prav prisrčno je bilo slovo. Stanleyevi ljudje so stali ob obali in ko je hotel stopiti v čoln, da bi se peljal do velikega parnika, odbacnili so čoln in nesli »svojega ljubljenega očeta« po plitvem morji, dokler je bilo mogoče. Srčno
280                                                  Zamejski: Peter Podreka.
je stiskal  vsem   roke  in   milo   se  mu je  storilo, ko   se  je   ukrcal   v Evropo.
S svojim drugim potovanjem po osrednji Afriki je rešil Stanlev jako važno vprašanje glede Kongiškega porečja. Livingstone in Ca-meron sta našla izvir veletoka Kongo v jezeru Bangweolo; Nachtigal, Schweinfurth in Junker so po nekoliko določili severno njegovo porečje. Kar sta Speke in Grant poskušala, dokazal pa je Stanlev, ki je odkril ves veletok Kongo do izliva v morje. Poleg odkritja Amerike in Avstralije je to najvažnejša pridobitev na zemljepisnem polji in po pravici imenujemo slavnega potovalca  »afriškega Kolumba.«
(Dalje prihodnjič.)
Peter Podreka.
Beneško-slovenski rodoljub In pesnik. Spisal Zamejski.
obena slovenska pokrajina ni tako malo znana in tako zanemarjena, kakor je Beneška Slovenija. Slovenci jo komaj poznajo po imeni, dasi je za mejo čez 30.000 bratov, katerim je treba prižgati luč narodnosti, da se ne pogube in da ne tavajo dalje v temi nevednosti in, skoraj bi rekel, barbarstva; saj jim Italijani s svojo slavno kulturo nič ne pomagajo, ker ogromna večina italijanščine ne razume.
Toda tem črticam ni govoriti o žalostnem razmerji beneških Slovencev, pač pa postaviti majhen spomenik odličnemu možu, jednemu onih preredkih domoljubov, ki se brigajo, več ali menj po zmožnosti in po oduševljenosti, za izboljšanje tega razmerja in za preporod pozabljenega beneško-slovenskega ljudstva: možje toliko vrednejši priznanja in slave, ker takim biti pri nas ni lehko iz več razlogov, med katerimi mnogokrat prvi je popolna nevednost o slovenskih rečeh in težnjah in o Slovencih samih in sploh o slovanstvu, o katerem se pri nas ima večinoma le ono malo negotovih in krivih pojmov, katere nam podajejo knjige in listi italijanski. Pri nas so zavedni Slovenci kaj redka prikazen in se porajajo le po naključji, bodisi po kaki pri-jnerni knjigi ali po časniku slovenskem, dobljenem v roke, bodisi tudi

Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.                                        333
Henry Moreton Stanley.
Spisal Fr. Orožen.
III. Kongo in ustanovitev Kongiške države.
lavni potovalec je še bival sredi neznanih krajev osrednje-afriških, ko se je na vabilo belgiškega kralja Leopolda II. zbrala odlična družba znamenitih potovalcev in zemljepiscev dne 12. kimovca leta 1876. v kraljevi palači v Bruselji. Več nego vsi drugi vladarji evropski storil je kralj Leopold II. za zemljepisno znanost ter povabil odlične pozna valce afriške zemljine, da se ž njimi posvetuje, kako bi se dala osrednja Afrika sistematično raziskavati. Ustanovila se je »mednarodna afriška družba« in izvolila z vzklikom kralja Leopolda II. svojim predsednikom. Nekaj tednov po srečnem zvršetku Stanlevevega drugega potovanja je poslala imenovana družba vinotoka leta 1877. v San-sibar prvo ekspedicijo, ki je ustanovila ob jugovzhodnem obrežji Tan ganike prvo naselbino Karema. Izvršile so se še druge ekspedicije in družba je ustanovila naselbino Tabora ob gorenjem Malagarazi ter celo dospela preko Tanganike do Njangwe ob veletoku Kongo.
Meseca prosinca leta 1878. povrnil se je Stanlev z druzega potovanja preko Egipta v Marseille, vzprejet od dveh odposlancev nove družbe »Comite d'etudes du Haut-Congo«. Ta družba je nastala iz »mednarodne afriške družbe« pod varstvom kralja Leopolda II. in se je posebno trudila, da bi zase pridobila Stanleva po njega povratku v Evropo. Odposlanca sta ga pozdravila v imeni belgiškega kralja, proseč ga sodelovanja pri novem podjetji, kar je tudi Stanley obljubil s pristavkom, ako mu bode dopuščalo zdravje. Odpotoval je potem v London, da se odpočije in uredi svoje spise in dnevnik. Opisal je drugo svoje potovanje po osrednji Afriki v znamenitem delu »Through the Dark Continent«. V svežem zraku švicarskih gora. si je ojačil zopet zdravje in prišel meseca listopada leta 1878. v Bruselj, kjer ga je izredno srčno vzprejel kralj Leopold II., ki se je posebno zanimal za Stanleveva velikanska odkritja v osrednji Afriki. V Bruselji so se vršila važna pogajanja zaradi ustanovitve naselbin ob veletoku Kongu.
334                                       Ff- Orožen:  Henry Moreton Stantey.
Stanley se je pripeljal početkom leta 1879. v Sansibar, kjer je nabral 70 zamorcev in nakupil za daljno potovanje potrebnih rečij. Imel je s sabo tudi nekaj Evropejcev, ki so mu služili kot inženirji, mašinisti in nadzorniki; vzel je pa s sabo tudi nekaj ladij, ki so sedale razložiti v posamezne dele. Odplul je po morji od Sansibara, ne da bi se znalo kam; peljal se je okrog južne Afrike do ustja Kongiškega, kamor je dospel koncem meseca velikega srpana leta 1879. On ni imel namena odkriti novih dežel, hotel je le svojim naslednikom odpreti pot v notranjo Afriko in omogočiti promet notranjih dežel z zahodnim obrežjem.
Ekspedicija je šla ob Kongu navzgor, ali preteklo je malone poldrugo leto, predno se je kaj izdatnega doseglo. Pred Yellala-slapovi je ustanovil naselbino Vi vi ob severnem obrežji Kongiškem. Da bi omogočil trajen promet, napravil je do 4 m široko cesto, kar mu je provzročilo mnogo težav in skrbij. Odstraniti je moral tu velikanske pečine, tam zopet napraviti nasip čez globoke prepade; trebalo je mostov čez hudournike, posekati pragozde in z veliko težavo polagoma izvesti cesto ob strmem gorskem pobočji. Ker je v Vivi ne-dostajalo živeža za delavce, dobivati je moral potrebnih rečij od pri-morja sem. Ker je pa delo dalo dober zaslužek, prišli so tudi sosedni razrodi in se privadili delu, kar je dobro vplivalo nanje. Jedno leto so potrebovali, da so zvršili 25 angleških milj dolgo cesto do Isan-gila, tako velikanske so bile ovire. Prišlo je za njim več belgiških častnikov, ki so mu pripeljali še 60 Sansibarcev. Meseca malega travna leta 1881. izpustil je svoje ladje v veletok in prišel koncem velikega travna v Manjanga, kjer je ustanovil tretjo naselbino. Tu je Stanlev hudo obolel in minilo je več časa, predno je zopet odpotovala ekspedicija po suhem, ker od tu do Stanlev - Poola veletok ni ploven zaradi mnogih brzic.
Posebno velike ovire je moral premagati, da je spravil parnik in druge potrebščine od Manjanga do Stanley-Poola, kamor je dospel koncem malega srpana leta 1881. Na Stanley-Poolu, 15 ur širokem jezeru, v katero teče Kongo, ustanovil je nove naselbine. Predno pa je Stanley semkaj dospel, prehitel ga je francoski potovalec grof S a r v o g n a n de B r a z z a, ki je prišel od reke Ogowe do Konga in ustanovil na desnem bregu Kongiškem mesto Brazzaville leta 1881. Meseca malega srpana je prišel tja Stanley presenečen, da so ga prehiteli Francozje. Zamorski »kralj« Ngaljema mu je ustopil kos zemlje ne daleč od Ntama ob levem bregu Kongiškem. Tu je ustanovil in zaščitniku   svojemu na čast   imenoval mesto   »Leopold-
Fr. Orožen:  Henry Moreton Štanley.
i -> r O >5
vil le« ravno nasproti francoskemu mestu Brazzaville in vsekako prekosil s svojim uspehom svojega tekmeca Brazzo. Stanley je pri nesel s sabo mal zelen parnik »En Avant« in ga z mnogimi ovirami spravil do sem. Napravil je nove ceste tam, kjer se je moral izogibati slapovom in srečno je dospel do jezera po katerem je plul »En Avant«  že meseca grudna leta  1881.
Zanimivo je slišati, kako je prekanil Stanley »kralja« Ngaljema, ki se je hotel s silo upirati ustanovitvi naselbine. Poznal je nevarnost ter skrbno poskril prijazne mu zamorce in svoje spremstvo na ladji, pod šatorom in po bližnjem grmovji. Ngaljema pride z velikim spremstvom v šator Stanleyev, kateri se hoče ž njim mirnim potem pogoditi. Ali Ngaljema neče slišati ničesar o tem, raztogoti se in udari z nogo ob tla strogo zahtevajoč, da se vrne ekspedicija po Kongu nizdolu. Stanley spremi visocega gosta iz šatora, pred katerim je visel velik zvon.
»Kaj je to?«  vpraša Ngaljema, kažoč na zvon.
»Fetiš«, odvrne odločno Stanley.
»Bula Matadi, udari nanj, da slišim njega glas!«
»Ne smem, Ngaljema, kajti to je bojni fetiš.«
»Udari ga, udari,  hočem ga slišati.«
»Ne smem, Ngaljema, ta fetiš skliče od vseh stranij oborožene može in pogubno bi to   bilo.«
»Ne ne, nikoli!«  kričal je Ngaljema nestrpno.
»Dobro tedaj!« reče Stanley in udari z vso silo nekolikokrat na zvon, da se je daleč razlegal njega glas.
Kar se začuje velik krik iz globočine parnika »En Avant«, iz dimnika se vali gost dim, in iz ladje prihruje čez krov tolpa oboroženih mož. V bližnjih šatorih in grmovji nastane grozen bojni krik, vmes se pa čuje žvižganje parnikovo in iz vsacega grma pridrve oboro ženi zamorci. Kakor na zemljo prirastel stoji nekoliko časa Ngaljema s svojim spremstvom. Zdajci pa pobegne s svojici v urnem teku brez pušk in streliva. A Stanley je od tega dne mirno nadaljeval pričeto delo.
Dne i. svečana leta 1882. odplul je na parniku po veletoku navzgor do izliva reke Kuanga. Bili so mu prijazni prebivalci, ki so se mu tu leta 1877. tako hudo uprli. Vozil seje nad 150 angleških milj po Kuangi navzgor do jezera, katero je Stanley blagosrčnemu kralju na čast imenoval »Lake King Leopold II«. Ali nadaljeval ni vožnje po tej reki zaradi bolezni in nedostajanja živeža, a tudi zaradi drugih razlogov. Vrnil se je zopet na Kongo. Vendar tudi po Kongu ni sedaj še
336                                       Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley.
hotel dalje pluti, da bi natančneje preiskaval ravno tisti del njega toka, katerega je le bolj površno spoznaval na prvi brzi vožnji po veletoku zaradi mnogih bojev s sosednimi razrodi. Imel je premalo pomočkov, da bi nadaljeval nevarni pot po Kongu in tako zvezal nove naselbine z onimi, katere je Kongiška družba ustanovila ob gorenjem Kongu potujoč od vzhodne morske obale preko Tanganike do veletoka.
Pešalo je Stanlevevo zdravje zaradi triletnih naporov po nezdravih tropiških krajih in zato se je moral vrniti v Evropo, kjer se je pa samo tri mesece mudil. Ali tudi čas njega odsotnosti je družba dobro uporabila. Razširile in utrdile so se naselbine, povišal se je promet in pripeljali so mnogo potrebnih stvarij do »Stanley-Poola«. Ojačen je zopet dospel meseca grudna leta 1882. do ustja kongiškega, ko je še vse mislilo, da se leči v Nizzi  ali pa v Marseillu.
Nastopil je tretje potovanje po veletoku ter imel sedaj tudi dosti pomočkov, zadostno število ladij in ljudij in bil je preskrben z vsemi potrebščinami. Brez ovir se je vozil od Stanley-Poola navzgor po krajih, kjer je prebil na drugem svojem potovanji preko Afrike toliko nevarnostij. Dne 24. velikega srpana leta 1883. odpotoval je od Leo-pold-ville na parniku »En Avant«, kateremu sta se še pridružila dva druga parnika. Po kratkem odmoru v novo ustanovljeni naselbini »Kuamut«, južno od izliva reke Kuanga, dospel je do novega od Leo-pold-ville 170 km oddaljenega mesteca Bol ob o, kjer se je mudil delj časa, da je poravnal prepir med tamošnjim poveljnikom in sosednim razrodom, ki je bil razdejal mestece. Malone 300 km dalje je ustanovil naselbino Ikengo in tako dospel do ravnika, kjer je ustanovil posebno »naselbino ob ravniku«. Dne 16. vinotoka je odrinil ter že druzega dne prišel do Uranga, velike vasi ob izlivu reke Lu-lemgu  v veletok, kjer je bil prav prijazno  vzprejet od domačinov.
Severno od ravnika je dospel do »Bangala«, razroda stanujočega na mestu, kjer zapusti Kongo zahodno smer in krene proti jugu. Tu seje moral leta 1877. proti temu divjemu razrodu bojevati v več ljutih bitkah in sedaj — vzprejeli so ga prijazno divji ljudožrci, sklenili ž njim prijateljstvo in mu ustopili kos dežele za naselbino. Brez velike težave je tu ustanovil trdnjavico Bangala. Divjaki so sedaj prepričani, da imajo belokožci nadčloveška svojstva, ker se lahko po njih mnenji hipoma pismeno sporazumejo z oddaljenimi brati. Ustanovil je še naselbini »Rubunga« in »J a mb in ga« na najsevernejši točki ob Kongu.
Fr, Orožen:  Henry Moreton Stanley.
337
Od Jambinge je nadaljeval vožnjo po veletoku do izliva reke Aruwimi, kjer so ga na prvi vožnji po Kongu tamošnji razrodi tako besno napadali. S posebnim zanimanjem so pričakovali dne 15. listopada, katerega dne so dospeli do Armvimija. Tu so bivali divji ljudožrci, ki so ga leta 1877. napadali z močnim ladjevjem. Bil je radoveden, kako ga bodo vzprejeli ti spretni bojevniki, a zanimalo ga je tudi vprašanje zaradi izvora reke Aruwimi, če je ta le dolenji tek Schweinfurtove reke Uelle, ali pa izvira v dosedaj nepoznatih krajih. Prišel je do mesta, kjer so se mu vzbujali različni sponrni. Jedva je zasidral parnike svoje ob desnem bregu, kar se zasliši iz vasij močno bobnanje, ki je opozarjalo stanovnike na pretečo nevarnost in klicalo na boj. Prišli so oboroženi do obali, ali zaman je čakal Stanlev na sovražnikovo ladjevje. Po jednournem čakanji so odpluli parniki na nasprotno obrežje proti vasem in se ustavili malo pred obrežjem. Toda kako so strmeli domačini, ugledavši te čudne ladje, ki so se brzo vozile brez vesla in katerih kolesa so razburkala Kongove valove ! Vsa njim neumljiva prikazen jih je osupnila in niso več mislili na boj. Po kratkem pogajanji so dovolili tujcem, da prenoče v vaseh in sprijaznili so se s Stanlevem, ali odsvetovali mu vožnjo po Aruwimiji. Navzlic temu se je vozil ob reki navzgor in tretjega dnč dospel do vasi »Jambuga« 20 13' sev. sir., kjer pa zaradi brzic in slapov ni mogel dalje. Vrnil se je s prepričanjem, da je Armvimi Schweinfurtov Uelle. Ob obrežji stanujejo sicer divji in bojeviti razrodi, ki pa niso nikakih ovir delali ekspediciji.
Ko se je zopet vrnil na Kongo, srečal je arabske trgovce, ki so imeli svoje ladje napolnjene s sužniki. Domačini ob Aruwimiji so mnogo pretrpeli od arabskih kupcev. Zato so bili proti tujcem nezaupni in strastni sovražniki. V neki noči je imel Stanley priliko videti obupen boj med domačini in arabskimi krvoločniki. Bila je obširna vas na drugem bregu reškem ravno nasproti Stanleyevemu taboru. Straže so pazljivo gledale na mirno valeče se valove in vladala je grobna tišina. Ali o polunoči se začuje od daleč močno bobnanje, znamenje velike nevarnosti za domačine. Kmalu potem razsvetli strašen ogenj temno noč. Arabci so napadli in zapalili vas, kakor so rekli, da se maščujejo divjakom, ker so jim pomorili in požrli dva tovariša. Kakor v drugih slučajih, pomorili so Arabci odrasle može, a žene in otroke kot sužnje s sabo odpeljali, da jih prodado na morski obali. Te nesrečne ljudi je videl Stanley. Žene in otroci so razprostirali svoje roke milo proseč pomoči od istega beiokožca, katerega so njih možje in očetje kot   dozdevnega   arabskega kupca  leta  1877. tako ljuto na-
?2
338
Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.
padali. A Stanley je imel premalo vojakov in ni mogel pomagati nesrečnim ljudem, ni mogel vojskovati se proti Arabcem, da bi rešil nesrečne sužnje. S krvavečim srcem je moral mirno gledati, kako so odpeljali reveže, katerih može so Arabci ubili in katerih domovje so popolnoma uničili. Le mali del prebivalcev je pobegnil po Kongu proti zahodu.
Dnč i. grudna leta 1883. prišel je do prvega sedmerih »Stan-levevih slapov« s tremi parniki. Kmalu potem so prišli domačini ter Stanleva prav srčno vzprejeli in mu ustopili kos dežele, kjer je ustanovil mestece »Staniey-Fa 11 s Stat i on« malone pod ravnikom in sredi med atlantiškega in indiškega morja obrežjem. Kraj je ro-dovit in ima zdravo podnebje in 1500 prebivalcev. Sezidali so v kratkem času potrebna poslopja, v katerih se je nastanil neki evropski inženir s 30 Sansibarci in Hausa. Tu je bila skrajna naselbina ob Kongu. Pred svojim odhodom od »Stanlev-Falls« obvestil je poveljnika trdnjavice »Karema« ob jezeru Tanganika o svojih uspehih. Do-tična pisma je poslal po Kongu navzgor do »Njangwe« in potem do jezera. Tekom leta  1884. začel se je prav živahen promet na Kongu.
Na povratku v Leopold-ville je razsojal Stanlev prepire med Kongiškimi uradniki in domačini, tako n. pr. v Bolobu, kjer so zaradi takih prepirov domačini že v drugič zapalili mestece. Dne 20. prosinca leta 1884. prišel je zopet v Leopold-ville, kjer pa je nevarno obolel od prestanih muk in težav. Ko je zopet nekoliko okreval, potoval je po veletoku nizdolu, da nadzoruje naselbine. V Vivi se je poslovil od svojih sotrudnikov ter prepustil daljno delovanje nasledniku svojemu Francis de Winton. Do konca leta 1884. ustanovila je družba ob Kongu 47 naselbin od izliva do Stanlev - Falls in imela v svoji službi 171 Evropejcev. Samo med Stanlevevimi slapovi in Njangwe še ni bilo nikake naselbine ustanovljene. Dne 18. sušca leta 1884. zdričal je prvi parnik »Le Cambier« pri »Karemi« v valove jezera Tanganika. Koncem leta 1884. pripoznale so velevlasti »mednarodno družbo« kot »mednarodno državo Kongiško« pod nadvladar-stvom kralja belgiškega Leopolda II. in uredile mednarodno razmerje z novo državo. Prebivalstvo nove države ceni Stanlev na 30 do 35 milijonov; površina pa meri i2/3 milijona km2, to je toliko kakor Nemčija, Francija, Španska in Portugalska skupaj.
Stanlevu gre največja zasluga tudi pri tem velečinu. Z bogatimi pomočki družbe je ustanovil naselbine, ki se jako čvrsto razvijajo in to v krajih, kateri so še pred nekoliko leti bili popolnoma neznani. Posebno   lepo   se   razvija   mesto  »Leopold-ville«. Ker je treba zaradi
Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.
339
mnogih slapov parnike večkrat po suhem spravljati dalje, izdelujejo se od jekla zaradi večje trpežnosti in manjše teže. Ladje obstoje iz mnogih delov, kateri se lahko vzamejo narazen in hitro zopet zlože. Povsod so postavili hiše, katerih deli so se izdelavah v Bruselji in kjer le mogoče po parnikih prepeljavali na določena mesta. Ustanovili so tudi bolnice in druge koristne zavode, da se v njih okrepčajo in ozdravijo Evropejci, ki posebno od nezdravega tropiškega podnebja mnogo trpe. Okrog hiš so nastali vrtovi in njive, na katerih sadijo poleg rastlin tropiškega pasa tudi naše žito, zelenjavo in sadje. V malo letih se je tu storilo toliko, da je tudi za razvajenega Evropejca bilo življenje precej prijetno, in gotovo ni nadeja neupravičena, da se bode s kongiškimi deželami otvorila  »druga Indija«  evropski kupčiji.
Stanlev hvali kongiške zamorce spretne trgovce, kateri neumorno delajo, da bi se pošteno preživili s kupčijo. Varnost v deželi je velika. Potujočega trgovca ne napada nihče in vsak glavar ima dolžnost varovati tujce. Zamorci so pa tudi Stanlevu posebno udani in hvaležni, ker ž njimi vedno prijateljsko občuje in le v skrajni zadregi uporabi silo. Po očetovskem je skrbel za zamorce in nikogar ni zapustil, če je opešal ter dal bolnike nositi mnogo mnogo milj daleč. Cel6 mrtvece je dal dostojno pokopati, kar zamorci redkokrat store. Ta ljubezen in skrb Stanleveva do svojih ljudij je omamila nesrečne zamorce. Ko so bili na njegovem drugem potovanji po osrednji Afriki boji pri Stanlevevih slapovih tako ljuti, da ga je zapustil celo prijatelj Tippu-Tib, dosegel je Stanlev s preprostimi besedami, da so mu zvesti ostali vsi njegovi spremljevalci, pripravljeni najhujše pretrpeti za ljubljenega voditelja. Na povratku v Sansibar mu je umrlo na parniku še nekaj zamorcev, in kaj jim je bilo tolažilo v smrtni uri: »Spravili smo ljubljenega gospodarja do morja in on zopet vidi svoje bele brate. La il AUah il AllahI«  rekli so in — umrli.   —
Francozje in Belgijanci so napadali po časnikih Stanleya. Belgijanci so ga risali kot nestrpnega, zaradi česar se je baje od njega ločilo več belgiških častnikov. Francozje zopet so sumničili Stanleya, da dela ovire francoskemu potovalcu Brazzi in da njega uspehe uporablja zase. Drugi pa vedo mnogo pripovedovati o krutosti, s katero baje tlači zamorce. Vse te laži kažejo samo grdo zavist, in Stanley gotovo ni mož, kateremu bi se smela očitati sebičnost ali malenkostna zavist. Sešla sta se z Brazzo v Parizu v dvorani zemljepisne družbe. Brazza je nastopil ošabno in po vsi sili izkušal spreti se s svojim tekmecem; ali kako mirno in  prijazno se je vedel navzlic temu Stanley!
(Dalje  prihodnjič )
Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.
40S
Henry Moreton Stanley.
Spisal Fr. Orožen.
IV. V najtemnejšem delu Afrike.
o ustanovitvi Kongiške države se je vrnil Stanlev v Evropo, da si ojači zdravje in popiše svoje potovanje. Prepotoval je Evropo in povsod so ga slavili ter se čudili njega uspehom. Jako pa je potreboval počitka po toli trudapolnem delovanji in nekaj let je preživel mirno. A že leta 1887. odpravi se zopet v Afriko po naročilu angleškega »odbora v Emi-novo osloboditev«. Predno pa govorimo o zadnjem toli zanimivem in težavnem potovanji po Afriki, treba nekaj besedij o Emin-paši, da spoznamo tedanji položaj v Sudanu.
Eminovo pravo ime je dr. Edvard Schnitzer. Porodil se je leta 1840. v Opoli v pruski Sleziji. Roditelji so mu bili židje, ki so petletnega dečka dali v Nisi krstit po protestantskem obredu. Po dovršenih zdravniških naukih je stopil v turško in pozneje v egiptovsko službo in spremljal Gordona kakor prvi zdravnik v Sudan. Kesneje pa je postal egiptovski namestnik v novo ustanovljeni »provinciji ob ravniku«. Mož govori nemški, francoski, angleški, laški in baje tudi več slovanskih jezikov (kakor trdi Jung) ter poleg tega tudi turški, arabski in perzijski.
Nastane pa vojska v deželah med Kordofanom in modrim Nilom in krivi prerok Mahdi se polasti mesta El Obeid. Egipčanje se trudijo, da bi zatrli ta upor in pošljejo generala Hicks-pašo z močno vojsko proti krivemu preroku. Le-ta jih zvabi v pustinjo, kjer ni bilo vode, in od silne žeje oslabljeni Egipčanje se morajo vojskovati zoper oduševljene čete prerokove v krvavi bitki pri Kašgilu. Hicks-paša je blizu z vsemi vojaki poginil. Imel je 16.000 mož, izmed katerih se jih je rešilo 52, ki so pa večinoma bili ranjeni. Nikdar še ni bila vojska tako hudo pobita nego ta. Zanimivo je slišati, da je bilo v tej bitki tudi nekaj v Egiptu naseljenih Slovencev, kakor posnamemo po izkazu v bitki padših vojakov. Mahdijevi vojaki pa so plenili vso  deželo do reke Bar el Gazal.
V tem času so bivali trije Evropejci v provinciji ob ravniku, namreč E m i n B e y   (Schnitzer),   L u p t o n B e y   in   dr. J u n k e r.   Ti
406
Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley.
so šele mnogo pozneje zvedeli, kar se je zgodilo v severnem Sudanu. Avstrijanec Slatin Bey, mudir v Darfuru, bil je že prej premagan in sedaj služi Mahdiju za nadkonjarja. Emin je bil v tem času namestnik ob ravniku. Spočetka sicer ni dosti čutil udarca, ki je zadel Egipčane, ker je bilo njega stolno mesto Lado (ob belem Nilu) jako oddaljeno od nesrečnega bojišča. Pozneje se je polastil krivi prerok tudi važnega mesta Kartuma, kjer so bili ubiti Gordon paša, avstrijski konzul Hansal (rodom Čeh) in drugi Evropejci. O vsem prevratu je zvedel Emin dosti pozneje. Spoznal pa je nevarni položaj, ko je promet proti severu popolnoma prenehal in uvidel je, da ni nikake zveze več mogoče z Egiptom.   A sklenil je vztrajati na svojem mestu.
Egiptovska vlada je sicer spoznala Eminov opasni položaj, ali ni mogla ničesar storiti zanj. Tem večje pa je bilo v Evropi in severni Ameriki zanimanje za dogodke v osrednji Afriki. Fischer in Lenz sta hotela predreti do Emina in sicer prvi od Sansibara, drugi po Kongu navzgor, ali brez uspeha, ker nista mogla predreti do mesta Wadelai. Angleži so sicer s svojo vojsko prišli za nekaj dnij prepozno, da bi rešili Gordona v Kartumu, toda po trudu Stanlevevem se je posvetovalo mnogo o tem, kako bi bilo rešiti Emina. Na Angleškem se je leta 1887. ustanovila »britiška-vzhodno-afriška družba«, ki sije pridobila veliko deželo sezajočo blizu do Eminove provincije. Tej družbi je bilo mnogo ležeče na tem, da se ohrani Eminova vlada ob ravniku. Anglež Lupton Bey, namestnik v Bar el Gazalu, bil je premagan in je jetnik umrl nekoliko let pozneje v Omdurmanu pri Kartumu. Dr. Junker je še za rana utekel sudanski pasti in prinesel prva poročila o Eminu. Samo proti jugu mu je bil še pot odprt. Južno od dežele ob ravniku je država Uganda in Stanlev se je opiral na iskreno svoje prijateljstvo s tamošnjim vladarjem Mtesa, ki bi gotovo storil vse mogoče, da bi Stanleyu na ljubo rešil Emina. Ali v tem je umrl Mtesa leta 1884. in njega sin MVanga je sovražil kristjane ter dal umoriti škofa Hanningtona.   Sedaj je bil Eminu tudi proti jugu pot zaprt. —
Vender vse te nezgode niso oplašile Stanleya, moža čudesne krep-kosti in neupogljive volje. Njemu je geslo »zmaga ali smrt« in le tako je bilo mogoče doseči takšne velikanske uspehe. Stanley pripoveduje o početku četrtega potovanja po osrednji Afriki: »Pripravljal sem se ravno na odhod v Ameriko, ko me poseti star znanec in se razgo-varja z mano o nevarnem položaji v provinciji ob ravniku. Povpraša me, če bi bilo mogoče rešiti Emina, ako bi mi dali potrebnih pomočkov. Jaz mu odgovorim: ,Angleži radi govore, a počasi delajo. Spravite najprej potrebne novce   skupaj in potem  hočemo  govoriti  dalje!' —-
Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley
407
v
Sel sem v Ameriko in tam že imel štirinajsto predavanje, ko dobim naslednje brzojavno naznanilo: ,Vrnite se kar najhitreje s prvim par-nikom na Angleško!' Na božični večer leta 1886. dospel sem na Angleško, kjer dobim naročilo odriniti v osrednjo Afriko in tam rešiti Emina«.
Početkom leta 1887. dogotovil je svoje priprave za novo eks-pedicijo ter se ukrcal dne 21. prosinca leta 1887. v Egipet, kjer se je trudil dobiti podpore od egiptovske vlade. V Kairi je našel iz osrednje Afrike vračajočega se dr. Junkerja, s katerim se je posvetoval o načrtu svojem in se potem napotil v Sansibar. Obče se je mislilo, da bode udaril od tu po znanem mu poti proti zahodu do jezera Vik-torija-Njanza, ali imel je ves drug načrt. V Sansibaru je nabral vojakov in nosačev za daljno trudapolno potovanje ter sedaj imel 9 Evropejcev, 13 Somalcev, 61 Sudancev in 620 Sansibarcev v svojem spremstvu, dalje 50 oslov, jeden top in ladjo od jekla, ki seje dala vzeti narazen. Ker pa ni hotel iz različnih vzrokov predirati od vzhodnega obrežja v osrednjo Afriko, peljal se je s spremstvom svojim po morji okrog južne Afrike na zahodno obrežje do izliva Kongiškega, kamor je dospel dne  18. sušca leta  1887.
Od ustja Kongiškega se je napotila ekspedicija ob reki navzgor v spremstvu Arabca Tippo Tiba, ki bi mu varoval hrbtišče in mu še poslal 600 nosačev. Z velikimi težavami in ovirami je naposled dospela do stolnega mesta Kongiške države »Leopold-ville« na Stan-ley-Polu.
Koncem malega travna so se ukrcali na štirih parobrodih in drugih ladjah ter se peljali po Kongu gori do izliva reke Aruwimi, katera je bila samo ob dolenjem teku in še tu malo znana. Stanlev se je nadejal, da se bode mogel peljati s svojo ladjo po reki, kar pa je bilo le redkokdaj mogoče. Kakor prava afriška reka, ima tudi Aru-wimi mnogo brzic in slapov. Početkom meseca ržnega cveta je šel Stanlev s svojimi ljudmi peš ob reki Aruwimi navzgor in je pri »Jambu j a-slapovih« ustanovil trdnjavico, kjer je pustil 257 mož s poveljnikom Bartelotom, kateremu je naročil, da mora takoj odriniti za njim, kadar dobi od Tippo Tiba obetanih nosačev za tam nakopičenih 600 tovorov.
Poldrugo leto ni bilo potem nI duha ni sluha o Stanlevi. Mislilo se je že obče, da je poginil z vso ekspedicijo in verjelo se je raznim govoricam o Stanlevevi nesreči. Šele koncem grudna meseca leta 1888. došla je v Evropo vesela novica, da še živi in da je dosegel svoj namen in srečno našel Emina, Pozneje so došla prva pisma Stanleyeva,
408                                       Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.
v katerih prav živo pripoveduje o velikih  težavah in nezgodah potovanja svojega.
Koncem meseca ržnega cveta leta 1887. zapustil je »Jambujo« in s 389 možmi nadaljeval potovanje ob Armvimiji. Takoj prvi dan se je moral boriti z domačini, ki so zapalili svoje vasi in tujcem delali vsakovrstne ovire, a po kratkem b6ji se umeknili. Pot je vodil pet dnij po dobro obljudenih krajih, katerih stanovniki so sicer napadali potnike, toda brez škode. Ali temu nasledujoče devetdnevno potovanje skozi puščavo je pomnožilo težave in Stanlevu je umrlo več mož. Dne 13. velikega srpana so dospeli do »Avisibba«, kjer se mu krepko upro »Wa m bu 11 i-pritlikavci.« Streljali so z otrovanimi pu-šicami in mu ubili pet mož. Hud6 ranjen je bil z otrovano pušico ravno pod srcem angleški poročnik Stairs, ki pa je vender okreval. Strup delajo od posušenih mravelj, katere zmanejo v prah in kuhajo v palmovem olji. Potem namažejo s strupom pušicam osti. Priprav ljati se sme strup samo v gozdovih, v bližini vasij pa je to prepovedano. Ali pritlikavci so tudi na drug način mnogo škodovali. Napravili so plitve jame in jih napolnili s poostrenimi treskami in špilami ter čez nastlali listja. Za večinoma bosonogo spremstvo je bil učinek strašen. Deset mož mu je na ta način ohromelo, kajti spile dostikrat predero noge, ali obtiči v nogi vsaj ost in provzroči nevarna ulesa.
Na daljnem potovanji je prišel do izliva reke Nepoko in čez nekaj dnij srečal oddelek Manjuema, ki so služili U1 e d i B a 1 y u, prej šnjemu slugi Spekovemu. Sedaj se začno nove nezgode za Stanleya. Izvolil si je pot od zahodnega obrežja, da se izogne Arabcem, ali tudi Manjuema so mu mnogo škodovali in z malimi darili dosegli, da mu je pobegnilo v treh dneh 26 mož. Sredi kimovca meseca je prišel do »Ugarowwa«, kjer so pa Arabci prej deželo tako opu-stošili in oplenili, da je bilo najti le malo živeža in moral je kmalu odriniti. Pri odhodu je imel od 389 mož samo še 273 mož. Od Jam-buja do sem pobegnilo ali umrlo je 66 mož, v arabski naselbini zapustiti pa je moral  56 bolnikov.
Na poti v »Kilonga-Longa« je izgubil večinoma za gladom 55 mož. Poleg gladu so škodovali Abedben-Selimovi sužniki največ s tem, da so kupovali od Stanleyevih ljudij za prav malenkostne cene puške, strelivo in obleko, tako da je ekspedicija osiromašena in telesno oslabljena zapustila ta kraj. Ni bilo mogoče dalje spraviti ladij in ostalega blaga; zato je te reči prepustil v varstvo zdravniku dr. Parkeju in stotniku N e 1 s o n u, ki ni mogel dalje. Prava puščava pa se razprostira do  »Ibwiri«;   niti  jedne bajte ni bilo videti;   česar niso  opu-
Fr. Orožen:  Henry Moretcm Stanley.
409
stošili Arabci, poteptali so sloni. Stanlevevi ljudje so popolnoma obupali. Prebite muke so bile tako strašne, težave in ovire toli mnogo brojne in temni gozdovi tako brezkončni, da se jim je zdelo nemogoče še kdaj dospeti v rodovito planjavo. Stanlev jih vzpodbuja, prosi in roti, da bi hodili hitreje in prej dosegli konec mukam in gladu. A ničesar ne pomaga. Zaradi gladu so poprodali za malo peščico koruze svoje orožje, ali pa pobegnili v gotovo pogubo, zakaj divjaki so jih neusmiljeno morili. Ker niso pomagale ni prošnje ni male kazni in je bila vsa ekspedicija blizu pogina, dal je vpričo vseh obesiti najhujša dva hujskača in samo na ta način je še ohranil red. — Stanlev pravi o afriškem pragozdu med drugim: »Hvala Bogu, da smo po i6odnevnem tavanji po temnem pragozdu zapustili ta kraj. Belokožci in zamorci smo bili blizu pogina. Nikdar ne bodemo pozabili bridkih ur in v vednem spominu nam bode ostalo posebno mučno trpljenje meseca vinotoka leta 1887. Častniki so se prav srčno že naveličali pragozda, a 130 zvestih zamorcev je odrinilo z mano pozneje še jedenkrat v pusti brezkončni gozd z njega stoterimi neprilikami, da prineso pomoči zaostalim svojim tovarišem. Mislite si od dežja kapajoče gosto škotsko grmovje od same podraščine in razpeto pod nepredirno senco starega drevja od 100 do 180 čevljev visokega. Tu najdete trnja in bodišča v obilici; potoki se leno vijo po globočinah goščavskih in semtertja teče veletoka široki pritok. Staro močno drevje se sklepa preteče nad nami ali pa že leži na zemlji zapiraje nam pot. Dostikrat smo si morali šele prebiti predor skozi drevje in goščavo, da smo napredovali le za jedno ped. Različne mravlje in žuželke mrgole in brenče okrog tebe; nad sabo vidiš vsakovrstne opice in slišiš truš provzročan od ptic in četveronožcev; slišiš hreščanje v goščavi, skozi katero se dreve preplašeni sloni. Tu preže pritlikavci z otrovanimi pušicami za kakim deblom ali v temni zasedi; tam zopet stoje močni temnorjavi domačini z jako ostrim kopjem za napad pripravljeni nepremično, da jih lahko zamenjaš s trohlimi štori. Vsak drugi dan pada gost dež; nečisti zrak ima v sebi kali hudih boleznij, groznice in griže. Podnevi vlada večen mrak, noč pa je popolnoma temna. Tudi živali so tako divje in plašne, da lov ne provzroča nikakega veselja. Gozdna tmina nima ni konca ni kraja. Nebo malone vedna megla zakriva in če solnce predre skozi temne oblake in ugoden veter razpodi meglo, zgodi se to samo za toliko časa, da slutiš lepoto in blišč rastlinstva.« Imel je še 174 mož — pravih kostnjakov, ko so dospeli dne 5. grudna leta 1887. 'z pogubnega gozda ven na planjavo. To je bil vrisk, to je bilo veselje!    Po   i6odnevnem   potovanji   v   gozdni  tmini
4-IO                                        Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.
so ugledali zopet svetlo solnce, skakali in tekali so kakor besni s težkimi tovori po ravnini, da ni bilo moči dohajati jih. Po travnati ravnini so se pasle cede bivolov, losov in antilop, ki so vlekle na uho in začudeno gledale mnogobrojne iz gozdne tmine z vriskom predirajoče ljudi. Vasi so bile sicer prazne, a našli so dosti melon, banan, smokevin velikih loncev s palmovim vinom. Koze in mnogobrojni piščanci pač niso slutili, da jim preti taka nevarnost od tolpe sestradanih ljudij. Brzo pobijejo piščance, pokoljejo mirno v travi ležeče koze ter jih spečejo, in dober tek imajo tudi. Ob dobri hrani se ojačijo vsi, ulesa se zacelijo in vse naudaja drzna srčnost. Stari duh in red se zopet vrneta in srčno korakajo dalje.
Dne 9. grudna leta 1887. dospo v deželo silovitega glavarja Ma-samboni, ki je podvladar Kabba-Rege, kralja Ugandskega. Dežela je dobro obljudena in rodovita. Domačini že zdaleč zapazijo tujce in se pripravljajo na boj. Stanlev posede sredi med vasmi ležeč grič ter ga v naglici utrdi s koli in podraščino. Zdajci nastane grozen bojni krik, ki se razlega od griča do griča in naznanja preteči napad, a po kratkem boji se umaknejo domačini. Druzega dne se pogaja Stanlev ž njimi in jim pošlje nekaj obleke in medenine. Pogajanja se pa razbi-jejo in boj se zopet začne. Strelci so se dobro držali in zapodili mnogoštevilne sovražnike v beg. Od »I t ur i« do jezera »Albert-Njanza« so se večkrat ponavljali boji. Dne 13. grudna leta 1887. krenejo proti vzhodu, vedno nadlegovanj od sovražnikov, in po kratkem odmoru ob 1. uri popoludne gredo dalje. Kar jih nagovori Stanlev: »Pripravite se na pogled Njanze!«    A niso   mu verjeli   in   godrnjali,  da se šali ž
v
njimi. Ze ob x/22. uri se je razprostiralo pred strmečimi ljudmi veličastno jezero, v katero teče od jugozahoda reka »Laniliki«. Poljubo-vali so Stanlevu roke in ga prosili odpuščanja. Ekspedicije smoter »Kawalli« bil je samo še šest milj premočrtno oddaljen od njih stališča, ki je bilo nad 800 m više od jezerske gladine.
Po kratkem odmoru se napotijo nizdolu, ali domačini takoj udero za njimi in zadnje čete imajo posla dovolj, da jih zopet zapode. Dne" 14. grudna 1. 1887. zjutraj se bližajo na jugozahodu jezerskem ležeči vasi »Ka-gongo«, katere stanovniki pa se nečejo ž njimi sprijazniti navzlic mnogemu prigovarjanju. Stanlev je bil v hudem položaji, ker se stanovniki nikakor nečejo krvno pobratiti z ljudmi, prišedšimi od zahodne strani jezerske, »zakaj od tam ne morejo priti dobri ljudje.« Posvetuje se s svojimi častniki o nevarnem položaji. Gotovo ni dobil Emin od San-sibara mu poslanih poročil o njega prihodu, ker ga ni bilo blizu in ni stanovnikov pripravil na prihod tujcev.   Domačini mu nečejo usto-
Jož. Cimperman:  Satura
411
piti nobene ladje, s silo jim jih pa neče vzeti, a tudi ni bilo blizu drevesa, da bi si iztesal čoln. Sklenejo tedaj vrniti se do »Ibwiri«, ustanoviti trdnjavico in od tam odposlati oddelek v »Kilonga-Longa« po ladjo, katero je tam zapustil. Potem pa se hoče zopet vrniti do jezera.
Dne 7. prosinca 1. 1888. dospo zopet v »Ibwiri« nazaj in od tu pošlje Stanley poročnika Stairsa s 100 spremljevalci v »Kilonga-Longa« po tam zaostalega zdravnika in stotnika, da pridejo vsi z ladjo in blagom k Stanleyu. Od 38 mož bilo jih je tam samo še 11, drugi so pomrli ali pobegnili. Stanleya se je prijela opasna želodečna mrzlica in okreval je šele po jednomesečni bolezni. Dne 2. malega travna leta 1888. odrine zopet na pot, zapustivši stotnika Nelsona s 43 možmi v trdnjavici »Bodo«. Dne 26. tistega meseca pa dospo znova v deželo Masambonijevo, ki se pa sedaj krvno pobrati s Stan-leyem. Tudi drugi glavarji do Njanze se ž njim pobratijo ter mu po-dare obilico goved, koz, ovac in piščet,  da se prav dobro počuti Stan-
leyeVO   spremstvo.                                                                          (Konec prihodnjič.)
Satura.
15-
azvnel se b6j  med nami je sinovi Slovenije čestite vsem  rodice, Trovane križema zvenč pušice, Na liho bije hrup strasti surovi.
Modricam  onemeli v nas glasovi: Zakrile so boždnstveno si lice, Ponosne tja odbčgnile device, Kjer sldbodnejši vladajo  duhovi.
Pekel vesel razpdru se grohoče
Od vse hudobe kralja Belcebuba Do krivordgov zadnjega hlapččta.
Mini nebeški angelj  tožen joče,
Ker trga domorodcu domoljuba Od rodnega srca' nezložnost kle"ta!
»6.
Povej  mi,  kdor si  poštenjakov bodi,
Če rod najblažji smoter kdaj dose"že, Kjer sve"to bratoljubje ga ne včže In trmast vsakdo svojim potem hodi?
Razum najprostejši  takd-le sodi:
Da spor bremen  jim ne olajša teže In v sreče zemljo  kana driske ldže Narddov brdtovski prepir ne vodi.
Vsi zgodbo Svetopolkovo smo culi, A kaj  nas brigajo takove basni, Dovzetni, verni pisane mladini?!
Kakd  hitimo,  da bi kaj  razsuli,
Graditelji smo neltako počasni: Sam Bog se nas usmili na višini!
Jož. Cimperman,
464                                        F*. Orožen: Hemy Moreton Stanley.
Henry Moreton
Spisal Fr. Orožen.
V.
Sestanek z Eminom in vrnitev v Evropo.
tanlev je imel še jeden dan hoda do jezera Albert-Njanza, ko mu pridejo naproti domačini iz vasi Konvalli s poročilom, da je dobil njih poglavar od belokožca »Malejja« črn povezek za Stanleva. Ostali so čez noč pri njem ter mu pripovedovali o velikih ladjah in o mnogo drugih rečeh. Stanleva je vse to neizrečno razveselilo, ker ni več dvojil, da je oni »Malejja« Emin paša. Druzega dne dospe Stanlev v Kawalli, kjer dobi v črn povezek zavito Eminovo pismo. Ta mu naznani, da je slišal o prihodu belokožca, ali da ne more ničesar zanesljivega zvedeti, ker se domačini jako boje Kabba-Rege, kralja Unjorskega in v tujcih vidijo Un jorske vojake. Prosi ga pa, da ostani tako dolgo na sedajšnjem mestu, dokler se ne posreči Eminu najti ga.
Stanlev odpošlje Jephsona z močnim oddelkom, da spravi ladjo v jezero in poišče Emina. Dne 26. malega travna leta 1888. dospe Jephson v Msua, najjužnejšo postojanko Eminove pokrajine, srčno vzprejet po tamošnji egiptovski posadki. Stanlev pa pride dne 29. t. m. do onega mesta, kjer se je že bil vtaboril dne 16. grudna leta 1887. Popoludne ugleda parnik »Khedive«, kateri se bliža njega taborišču. Ob 7. uri zvečer so bili Emin paša, kapitan Casati (Lah) in Jephson pri Stanlevi in druzega dne preložijo taborišče na ugodnejše mesto, kjer ostane Stanlev z Eminom do dne 25. velikega travna. Stanlev se je motil kar se tiče Eminovega položaja, ko je nastopil to požrto-valno potovanje, da reši junaka; zakaj njemu je bil Emin drugi Gordon. Voljno je pretrpel grozne težave in je bil malone vsak dan v smrtni nevarnosti neprestano predirajoč v osrčje afriško, da doseže svoj smoter. A skoraj hladno je vzprejel Emin rešitelja svojega.
Emin je imel v svoji pokrajini dva bataljona rednih vojakov, precejšnje število dobrovoljcev, mornarjev, rokodelcev, pisarjev in stre-žajev. Stanlev izkuša z vso zgovornostjo prepričati Emina, da mu ne bode mogoče obdržati se v tej pokrajini. Ali Emin se ne more odločiti ter ima vsakovrstne izgovore in premisleke. Kazal je na to, da bi moral z ženami in otroki kakih   10.000 Ijudij s sabo  vzeti in za toliko
Stanley.
Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley
4^5
število ne bi bilo dobiti dosti nosačev. Stanley pa mu odvrne, da ima Emin 200 oslov, na katere posade otroke; ženske pa bi morale hoditi peš, kar bode prijalo njih zdravju; saj so tudi Sansibarčanke hodile peš s Stanlevem na njega drugem potovanji povprečno skozi Afriko. Hrane bode dovolj za vse, ker ima Emin nekaj tisoč goved; žita in sočivja pa dobe medpotoma. Pri drugi priliki zopet je bil Emin voljan odpotovati, ker so mu delali mnogo sitnostij ter njega ugled pri domačinih izpodkopavali Egipčanje, katerih je imel okolo sto. Drugi vojaki pa niso mislili na odhod, ker so se tu večinoma poženili in udomačili in se jim je godilo bolje nego v Egiptu. Kapitan Casati se je izjavil, da se hoče glede vrnitve na morsko obrežje ravnati po Eminu.
Dne 25. velikega travna je zopet odpotoval Stanlev, zapustivši Eminu častnika Jephsona in 13 Sudancev, Emin pa mu je dal sto nosačev domačinov. Tedaj pač še Stanley ni slutil, kako grozne nevarnosti in kak6 tožna presenečenja ga čakajo na tem potovanji. Odpotoval je nazaj v Jambuja, da združi v raznih trdnjavicah zaostale ljudi svojega spremstva ter se potem zopet vrne z onimi in z vsem blagom do jezera k Eminu. Po preteklih 14 dneh je bil zopet v trdnjavici Bodo, katere okolico so bili tam zaostali ljudje dobro nasejali, da jim je zraslo dovolj živeža. Tu najde stotnika Nelsona in poročnika Stairsa. Dne 17, velikega srpana dospe v naselbino Banalja, blizu tisoč kilometrov od jezera Njanza oddaljeno, kamor je hodil od jezera 82 dnij. Tu najde zadnje ostanke v Jambuji pod poveljnikom majorjem Barttelotom zaostale ekspedicije. Ob ograji je stal zdravnik Bonny, jedini ostali Evropejec, in poročal Stanleyu o velikih nezgodah. Majorja so umorili Manjuemci, a drugi Evropejci so se vrnili po reki nizdolu, ker so verjeli po begunih raztreseni novici o smrti Stanleyevi. Od 257 mož jih je našel še 71 in od teh je bilo samo 5 2 za službo sposobnih. Odšli častniki so pa tudi vzeli s sabo vso Stanlevevo zasebno prtljago, zdravila, mijlo, sveče in živež kot »nepotrebne reči«, da Stanley sedaj ni imel najnujnejših stvarij za vrnitev k Eminu.
Ukrenil je vse potrebno za vrnitev k jezeru in nastopil tretjikrat dolgi in pretežavni pot. Nabral je izdatno število ladij, na katerih je ukrcal bolnike in blago. Mnogo skrbij so mu provzročili domačini z vednimi napadi ter mu delali mnogo škode. Ker pa je prepočasi napredovala vožnja po Anrvvimiju, zapustil je dne 30. vinotoka reko sto angleških milj nad Banaljo. Na daljnem potovanji mu je umrlo mnogo Manjuemcev na osepnicah, katera bolezen pa se ni poprijela Sansibar-cev, katerim so že početkom potovanja na parniku »Madura« bili cepili
30
466
Fr. Orožen:  Heury Moreton Stanley.
koze. Potuje ob desnem bregu reke Ihuru, pritoka reke Ituri (Aru-wimi), pridejo v rodovit kraj, kjer se po I4dnevnem stradanji do dobra nasitijo. Zaradi preobile hrane pa več ljudij oboli, kajti v tropiških krajih treba zmerno živeti. Ujamejo nekaj pritlikavcev in jih vzamejo s sabo za vodnike. Brzo zgradijo most in tako prekoračijo reko ter dospo v deželo »VVambutti-pritlikavcev«, s katerimi se bojujejo dan za dnevom. Ker mu pa ujeti pritlikavci nalašč ne kažejo pravega pota, izpusti jih Stanlev in slede slonovim stopinjam dospe v puščavo.
Sredi pragozda se vtabori, da dobi potrebnega živeža. Na vsem svojem potovanji ni bil tako blizu smrti za lakoto nego tu. Umrlo mu je za lakoto v tem taboru 21 mož. Odposlal je 150 s puškami oboroženih mož v 15 milj oddaljeno naselbino nazaj, da poiščejo potrebnega živeža, a izostali so 7 dnij — za gladii umirajoče tovariše dolg, dolg čas. Šestega dne v jutro si pripravijo v taboru zaostali ljudje obed, in sicer lonec masla, obilo vode, lonec zgoščenega mleka, skledico moke — in vse to za 130 oseb! Stanlev tedaj zapusti zdravnika Bonnva in 10 mož za stražo pri bolnikih in opešancih v šatoru in gre na pot iskat svojih ljudij. Medpotoma najde več mrtvih Ma-njuemcev in drugega dne tudi pogrešance, s katerimi se že na večer vrne z urnimi koraki v taborišče. Prinesli so obilo banan, smokev in mesa. Dne 20. grudna dospe do trdnjavice Bodo, kjer najde poročnika Stairsa in 51 mož, ali tako zaželenih novic o Eminu in Jephsonu ne dobi. Po tridnevnem odmoru odpotuje združena ekspedicija in dospe dne 9. prosinca leta 1889. do pragozdnega roba. Vznemirjen zaradi negotove usode Eminove in ker mu ekspedicija ni napredovala dosti brzo, hiti dalje z močnim spremstvom, zapustivši velik del tovorov in 124 mož s tremi častniki v dobro utrjenem taborišči vzhodno od reke Ituri in dospe v ravnino, prav prijazno vzprejet od domačinov, ki ga radovoljno preskrbe s potrebnim živežem. A tudi sedaj ni nI duha ni sluha o Eminu.
Dne 18. prosinca je prišel tretjikrat do jezera Albert-Njanza, pre-hodivši od meseca velikega travna minulega leta 1300 milj. Že dva dni prej je dobil jako vznemirjajoča pisma od Emina in Jephsona. V Stanlevevi odsotnosti je nastala rabuka med Eminovimi vojaki in dne 18. malega srpana leta 1888. ujeli so vojaki Stephsona in Emina in mu odpovedali pokorščino. Kmalu potem so prišli tudi Madijevci mnogobrojno v deželo, premagali Eminove vojake in se polastili dežele od mesta Lado do Dufile ob belem Nilu. Domačini so se pridružili krivemu preroku in opustošili deželo. Šele meseca listopada so osvobodili   častniki na zahtevanje  vojakov  Emina   in Stephsona.    Pri
Fr. Orožen:  Henry Moreton Stanley.
467
Dufile (severno od Wadelai) so pa Eminovi vojaki zmagali Madijevce, kateri so se umeknili proti severu. Stanlev je pismeno obvestil Stephsona o svojem taborišči blizu Kawallija, kamor je došel Stephson že početkom svečana in mu še ustno poročal o dogodkih zadnjih mesecev. Emin je jako omahoval glede odhoda. Stanlev pa je poslal po zaostalega poročnika Stairsa, kateri je prišel nekoliko dnij potem v Kawalli, kjer je sedaj bila združena vsa ekspedicija. Zajedno naznani tudi Eminu o namerah svojih in zahteva od njega odločen odgovor glede vrnitve. V slučaji neugodnega odgovora pa hoče uničiti strelivo ter se vrniti do morja.
Emin mu poroča, da je dospel v ravnino pod Stanlevevim taborom in na dveh parnikih s sabo pripeljal prvi del onih, ki žele zapustiti deželo. Dne 17. svečana je prišel s polkovnikom Selim Beyem in drugimi častniki k Stanlevu, da se ž njim pogodi o času in načinu vrnitve. Po Eminovem mnenji zadoščal bi rok 20 dnij, da se vsi združijo v Kawalli. Parnika sta se vrnila že prej po drugi del izseljencev v Wadelai, kjer je v tem buknil zopet vstanek in spravil na površje uporne častnike. Emin se je vrnil v svoj tabor ob jezeru, Selim Bey pa s častniki v Wadelai. Zaradi neumorne požrtvovalnosti zdravnika dr. Parkeja, kateri je dan za dnevom lečil blizu sto bolnikov, imel je Stanley dne 1. malega travna 280 krepkih in zdravih mož na razpolaganje. Tačas so nosili domačini in Sansibarci od jezera na visoko planoto begunov tovore — prav ničevo šaro, katere pa potem niso mogli vzeti s sabo.
Mesec dnij po odhodu Selim Beyevim v Wadelai je priplul zopet parnik na južni konec jezerski s pismom na Emina, da zbira Selim v Wadelaju za odhod ljudi, ki bodo zbrani v treh mesecih na določenem mestu, kar je prav razveselilo Emina, svojim častnikom preveč zaupa-jočega. A Stanley se je prepričal že prej, da nima Emin nikake oblasti več v svoji pokrajini in da je popolnoma odvisen od upornih častnikov. Stanley je spregledal vse nakane, zbral svoje častnike vpričo Emina ter jim vso stvar izročil v presojo. Omenil je vseh dogodkov zadnjih mesecev, trikratni upor Eminovih vojakov in njih nakano, zvabiti Stanleya v past, vzeti mu vse strelivo, opleniti ga še drugih stvarij in ga poditi nazaj v puščavo — v gotovo pogubo. Minil je pa tudi že Selimu in drugim za vrnitev v Kawalli stavljeni rok. Prepričal se je, da ima Emin namesto več tisoč zvestih ljudij samo malo spremstvo in da je upornih vojakov sedanja zvestoba le navidezna. Oziraje se na vse te okolnosti vpraša Stanley: »Je li previdno podaljšati do dne 10. malega travna   stavljeni   rok?«   —  »»Nikakor  ne!««   —  Tudi   so
30*
468
Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley.
Stanleyevi častniki soglasno izjavili, da ne veže Emina nikaka dolžnost več na uporne svoje vojake. Kapitan Casati ni bil popolnoma tega mnenja in Stanlev se je mnogo trudil, da ga prepriča. Druzega dne poroča Emin, da ga bodo spremljali vsi v taboru bivajoči Egip-čanje, ali Stanlev je zvedel drugod, da hoče večina ostati v Kawalli, kjer je bilo živeža dovolj, domačini prijazni in Madijevci še precej oddaljeni.
Stanlev ni zaupal Eminovim častnikom in vojakom in spoznal nevarnost, katera mu je pretila. Emin je bil izgubil ves ugled pri svojcih, ali tega ni hotel uvideti. Nekoliko dnij pred odhodom so se uprli zopet Eminovi vojaki, prihruli v tabor Sansibarcev in jim hoteli šiloma vzeti puške in strelivo. Akoprem je tudi Emin dobil poročila z Wa-delaja, da je tam zopet buknil vstanek, vender še ni videl nevarnosti. Stanlev da takoj ves tabor obkrožiti z vojaki ter zaukaže, da se takoj zbero vsi Egipčanje na prostoru pred taborom. Ker so se pa malo obotavljali, dal je nastopiti pol stotnije Sansibarcev, kateri so upornike s palicami prignali na določeno mesto. Najhujše upornike je dal pokleniti in vsem naznanil, da jih bode pri najmanjšem uporu popolnoma uničil.
Pri ogledovanji je bilo navzočnih od Eminovih ljudij okolo 600, med temi 35 dojencev, 74 otrok nad dve leti starih, in 271 žen Stanlev je še najel   350 domačinov nosačcv   in   imel   pri   svojem odhodu  dne
v
io. malega travna 1500 ljudij. Ze tretji dan je Stanlej hudo obolel v vasi svojega pobratima Masambonija in šele dne 28. zopet okreval. V tem času so zasledili več zarot in obesili kolovodjo po ukrepu vojnega sodišča. Da pa še ni bilo konca zarotam, zvedel je Stanley po pismu, katero je pisal nekov egiptovski častnik Selimu in v katerem ga roti, naj brzo pride ter zastavi Stanlev u pot in se polasti pušk in streliva. Koncem velikega travna je dobil zadnje poročilo o Selimu, kateri ga prosi, naj ga še čaka. Stanley mu poroči, da hoče 24 dnij polagoma potovati in da ga v tem času še lahko dohiti s svojimi vojaki. To je bilo zadnje poročilo o njem.
Unjorski kralj Kabba-Rega se je polastil dežele ob južnem bregu reke Semliki. Stanley je moral s silo predreti skozi to deželo, ker bi bil velik ovinek skozi pragozd pogubonosen za Egipčane. Pri vasi Bu-hobo, kjer so se sovražniki hudo uprli, ugledal je velikanski snežnik Ruwenzori, ki seza baje do Unjorske planote. Ob reki Semliki ga napadajo Waraswujci, ali brez uspeha. Poročnik Stairs spleza na vzhodno-afriške Alpe do 10.677 čevljev visoko in prinese s sabo raznovrstne rastline, katere je botanik Emin paša natančneje določil. Iz mesta Ka-
Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley.                                       469
tive dospo čez nekoliko dnij v Unjampaka, kjer je Stanlev že bil prej leta 1876. S tem pa pridemo v večinoma nam že od prejšnjih potovanj znane kraje. Kralj Ringi je vzprejel prijazno tujce, kateri so potlej potovali skozi dežele Ankori, Karagwe, Uhaija in dospeli pri Usindja do južnega konca Viktorija-Njanze. To dolgo potovanje je zahtevalo mnogo žrtev, posebno v deželi Ankori, kjer je zaradi hladnega podnebja zbolelo mnogo ljudij za mrzlico. Vsakdanje težave in muke so vplivale posebno neugodno na Egipčane in meseca malega srpana mu je umrlo 141 ljudij. Stanlev je dognal, da se odtaka jezero Muta-Nzige po reki Semliki v jezero Mwutan (Albert-Njanza) in potem v Nil. Dnč 17. kimovca so zapustili jezero Viktorija-Njanza in potovali vedno nadlegovani po razburjenih zamorcih ob razvodji jezera Tanganjika v gorenj o dolino reke Wami. Prav prijazno so ga vzpre-jeli v Mpuapua nemški odposlanci majorja Wissmanna, državnega komisarja vzhodno-afriškega.
Dne 3. grudna leta 1889. dospela je vsa ekspedicija v Bagamajo ob vzhodno-afriškem obrežji. Stanlev je s tem dovršil svojo nalogo. »Sedaj, paša, sva doma!« — »»Da, Bogu bodi hvala««, odgovori Emin. Major Wissmann je dal slavnim gostom na čast veliko pojedino in po končani slavnosti je padel kratkovidni Emin prav nesrečno z mostovža na tla in se nevarno poškodoval. Po veliki skrbnosti dr. Parkejevi je okreval zopet in šel po naročilu nemške vlade pred nekoliko tedni znova v notranjo Afriko. Stanlev je odpotoval z Bagamova v Kairo prav sijajno vzprejet po egiptovskem podkralji. Na potovanji v Evropo je žel povsod izvanredno slavo, posebno v Bruselji pri kralji Leopoldu in končno v Londonu, kjer je spisal svoje potovanje, sedaj že prevedeno v mnogo jezikov, med temi tudi na češki jezik z naslovom: »V nejtemnejši Africe.« Belgiški kralj Leopold ga je imenoval za guvernerja Kongiške države. Poročil se je nedavno z bogato Angličanko in namerava početkom leta  1891. nastopiti častno svojo službo.
Stanlev sicer ni mogel vzdržati Eminove vlade v ravniški pokrajini, ali za zemljeznanstvo ima velikanske zasluge, zakaj odkril je svetu v glavnih potezah Kongiško, Nilsko in Njanze-porečje. Prehodil in odkril je Kongiško dolino v vseh obrisih; ustanovil je Kongiško državo katera ima gotovo zaradi izredne svoje rodovitosti še veliko bodočnost. Prepotoval in raziskaval je po rastlinah in živalih bogato Njanze-dolino. Položil je osnovni kamen bodoči državi Njanza, katera je poleg Kongiške države njega velikansko delo. Dovršil je ogromno delo, ki mu zagotavlja častno mesto v zgodovini. Sklepam razpravo o »kralji vseh po-tovalcev« z njega samega besedami, postavljenimi na konec popisa zad-
47°
L. A.: Pevčevo slovd.
njega potovanja: »Nikjer ne najdeš tako velike časti ali plačila, da bi doseglo ono nežno zadovoljstvo čutečo zavest v moži, kateri more kazati in reči o svojem delu: Glej, danes je dovršeno delo, katero sem hotel izvršiti z vso zvestobo in poštenostjo, s krepostjo, z vso svojo sposobnostjo in s pomočjo božjo. In če Gospodar prizna, da si delo dobro in prav dovršil, je li mogoče večje plačilo nego ono svojega srca ?«
Pevčevo slovo.
»l.oslečLivjič! Kak<5 mi utriplje srce" !
Trenutki begdči,  postojte! Poslednjič! Le naglo ve", strune zlate",
Poslednjo mi pesem zapdjte!
Umiram. Naj! Pevec breznddejnih let,
Pač stežka  vas,  strune,  ostdvljam, Le s tdbo, življenje, in s tabo, ves svet,
V   radosti se tihi  poslavljam.
V  minulost nazaj  mi uhaja spomin,
Sred koprnenje se glasi: Ml a d ds ti, ki žil sem j o srd d i planin, Kje vi nepozabni ste časi?
V   naročaji vašem moj prvi je spdv
Rodil se iz duše drhtdče, Krepko mu odzival je v prsih  odmev Ljubezni mladostne in sreče . . .
Hi t d vaj o leta. In mene nakrat
Objelo je ljuto vrvenje, In srečen poprej in brezmerno bogat
V  vihdrno sem moral življenje!
Ničesar tedaj nisem  nesel s sabd
V  svetdvne prostrane samije: Sred le, za dom in za ndrod gorkd,
Sred le in   —  žar poezije!
Zapel sem. Kako je, ve", strune, vaš glds
Prildgal se našemu svdtu ! Med ljudstvo je zvenel,  do mesta in v vas,
Da cvet bi izvabljal pri  cvdtu . . .
A narod, moj ndrod, umdval me ni.
Budil sem na delo ga, blažil, Do vzorov sem pevec mu kazal poti,
Vplačilomesvetje — sovražil!
Pozabljen sem. — Tiho, spomini! Boldst Budite mi v duši s pravljico,
Bolest,  ki ne zmaga je niti zavdst, Da voljno trpel sem   —  krivico.
Umiram. Naj! Pevec breznddejnih let,
Pač stdžka vas, strune,  ostdvljam, Le s tabo,  življenje, in s tdbo,  ves  svet,
V   radosti se tihi posldvljam.
Zdravstviijte mi! Z Bogom!  — A, strune zlate", Vas ljubil v življenji sem rdno,
Vas ljubim do konca . . . Mirite sred — Potem odpočijete z mano! . . .«
L. A.