c*%££m& niti © s rt © glavne deške šole p r i SV. JMÜUJ V LJUBLJANI der städtischen Knabenhauptsclmle Z u St. Jakob in Laibach 1865. Le bistrimo si glave, ne dremajmo zaspani! Slomšek Nicht der ist auf der Welt verwais’t, Dessen Vater und Mutter gestorben, Sondern der für Herz und Geist Keine Lieb’ und kein Wissen erworben. Rückert Odgojcvanje nekdaj in sedaj. Spisal M. Močnik. Imaš sinove, uči jih in pripoguj jih z mladega; imaš hčere, vari njih život, in ne kaži jim veselega obraza. Sir. 6 — 7. islimo si otroka, ki ima obilno vsega, česar potrebuje za telesno življenje, pa nima nikogar, da se ž njim pogovarja in ž njim občuje. Po telesu bi se razvijal, rastel in se dobro počutil, a dušne moči bi se ne razvijale; njegov duh bi dremal; ne znal bi niti misliti, niti govoriti. Ko pa dete otrok postane in se zbudijo njegove dušne moči, tedaj jame spoznavati vnanje stvari, misliti ter govoriti. Kdo pa je pervega človeka učil misliti in govoriti? „Stvarnik pripelje vse živali pred Adama, in ta jim daje imena?“ Bog sam je učil Adama, in da bi se mu razvile dušne moči in bi prišel k spoznanju samega sebe, njemu da pervo zapoved. Nevbogljivega in nepokornega človeka Bog ne zaverže, dalje ga podučuje, odgojuje, in mu obljubi o svojem času poslati odrešenika. Tudi pozneje uči in odgojuje stvarnik človeka, dasiravno ne tako neposrednje, in odgojuje in bo odgojeval človeški rod, dokler ne zgine z zemlje; človeški duh enkrat zbujen, zbuja se od roda do roda, in se bo zbujal, dokler ne izdihne poslednji Adamov sin svoje duše v roke stvarnikove. Poglejmo pa dalje, kako je človeški duh napredoval, koliko je tistega nauka, ki gaje dobil od stvarnika, ohranil inobderžal, kako se je dalje izobrazoval in rastel v spoznanji samega sebe in svojega namena. Stare ljudstva, Egipčani, Hindostani, Asirci, Kaldejci, Feničaiji in pozneje Greki in Rimljani so dosegli v nekterih rečeh precej veliko stopnjo v omiki in izobraženosti; bili so pa v posvetnih rečeh čedalje umniši in brihtnejši, v božjih rečeh čedalje nevednejši; svojega bližnjega so zatirali, v sužuost devali in ga le toliko čislali, kakor sploh blago. Omika in umetnost je dostikrat stregla njih ne-nasitljivi strasti in pohotnosti. V velikem rimskem cesarstvu, kolika revščina! kolikošno zatiranje ubogih! pa kakošna zapravljivost, gizdavost in ošabnost pri gospodovavcih! Takošna je bila paganska omika!! Vsa drugačna pa je bila keršanska omika, ktero je odrešenik in učenik človeškega rodu iz nebes prinesel. „Ubogim se sveti evan-gelji oznanuje. — Storite dobro tim, ld vas sovražijo; molite za tiste, ki vas žalijo in preganjajo“. Oholi in ošabni svet, dasiravno v neznane reve zakopan, ne mara za zveličanski nauk, umori oznanovavca nebeškega nauka, svojega naj večjega dobrotnika; preganja in mori njegove poslance; poslednjič keršanstvo vendar le zmaga; pagan-ski Rim se umakne keršanskemu Rimu, in zveličanski nauk in ž njim resnični humanizem se razširja po svetu; kmali dohiti in prekosi keršanstvo tudi paganski svet v učenosti in vednosti. O vesoljnem preselovanji narodov pade stari Rim, in omika gre pod zlo; surovi pa krepki in nravni narodi se pokristijanijo; začne se po Evropi daniti, posebno ko je Karol Veliki s svojimi slavnimi zmagami pa-ganstvu terdo na noge stopal. Prizadeva si, da izobrazi in omika podložne svojega velicega cesarstva. Podlaga prave omike in sreče za narode bila pa je njemu le keršanska vera. Srednji vek, surov in silen v svojem činjenji, velikansk v hudobiji in čednosti, je ves poln lepih zgledov keršanskega življenja ; njegov značaj, njegove deržave so bile zgolj keršanske. Šole so bile cerkvene naprave, ljudje se niso sramovali keršanko misliti in govoriti; celo veselice so bile keršanske; mladost je vidila lepe zglede, in to je izreje-valo. Po spisih starih greškili in latinskih pisateljev, ktere so le enostransko presojevali in preveč občudovali, širil seje v 15.stoletji napačni humanizem; učenost je zašla na krive pota. Tako imenovana verska reformacija po Lutru in Kalvinu sveta ni zboljšala, ljudi ni osrečila, učenosti in vednosti ni povzdignila, marveč svet v neznane reve in stiske pahnila in odperla široke vrata strastim, nejeveri in razdjanju v cerkvi in deržavi. Ta nova vera je njegovim naslednikom še vse preveč keršanska, ker veruje v Božje razodenje; pravijo, da tudi tega učenemu človeku ni treba. Peter Bajle, pervi enciklopedist, je rekel: „Dober prote- stant sem, ker protestiram zoper vse, kar se godi (zoper vso veljavo v cerkvi in deržavi)“. Kako blagonosna in zveličavna je takošna omika in izobraženje, to nam pričuje zgodovina od leta 1789. do današnjega dneva. Pa takošno premišljevanje bi nas predaleč pripeljalo cd namena. Podajmo se k odgojevanju. Tukaj je humanizem (!) in nejevero svetoval in priporočal modrijan iz Geneve: „Kar iz Božje roke pride, je vse dobro in popolnoma, le v človeški roki se popači, človek pride, popolnoma dober na svet (tedaj brez izvirnega greha). Odgoja naj skerbf, da nedolžnega svet ne spridi. Učenost je kriva vseh rev, pod kterimi človeštvo zdihuje. Če je vera človeku potrebna, naj si jo izvoli, kedar pride k pameti“. Njegov Emil, ideal pokterem naj se izreja in odgojuje, ni vedil do 15. leta čisto nič od Boga in da ima neumerjočo dušo. Ves pedantizem (h kteremu prišteva tudi poduk v veri in nravi) pri odgojevanji naj se odpravi, in mladi človek naj se podučuje le v rečeh za življenje koristnih in potrebnih (tedaj krasti in goljufati sme, le varuje naj se, da ga nihče ne zasači). In čuda, tega apostola so ljudje občudovali, njegovo ime v zvezde kovali in v mnogih krajih pri izreji mladine vbogali in ga, žali Bog, že sedaj vbogajo. Ni ga bilo menda časa v zgodovini, da bi toliko govorili in pisali o šolah in o izreji, kakor preteklo in sedanje stoletje. Vlada in občine veliko store za šole in za poduk prostega ljudstva; in to prizadevanje znamuje sedanji vek. Bog je bil pervi, ki je človeka podučeval, in kaj ga je pod-učeval ? — Da njega, svojega stvarnika, ljubi in časti in mu služi, človek to v nemar pušča, poslednjič skorej čisto pozabi, zabrede čedalje bolj v zmote, in pogrezne se v stiske in reve. Učerik in odrešenik pride na svet; nevednega in zmotenega človeka zopet poduči, in mu pokaže pot, po kteri naj hodi, da si iz rev pomaga. Človek, v posvetnih rečeh prebrisan, ne mara za božji nauk, ne sprejme jarma Gospodovega, išče sreče po potih, kjer je ne najde; tava za zapeljivo lučico svoje berljave pameti, pa noče gledati jasnega solnca Božje modrosti. To je v kratkem prizadevanje človeškega duha, ki je sam sebi dosti moder. Nesreča druzih ga ne zmodrf; enak je otroku, ki ne verjame, da ogenj peče , dokler si sam persta ne prismodi. Viditi je, kakor da bi stvarnik pripuščal, da ljudje v našem stoletji še enkrat poskusijo, kam pridejo v socialnem življenji brez pozitivne vere. Ljudska šola je, rekel bi, eden naj pripravnejših pripomočkov do omike, sreče, blagostanja in iz mnogih vzrokov sedaj veliko bolj potrebna, kakor nekdaj, skorej neogibljivo potrebna, in v posvetni vednosti in učenosti napreduje s svojim časom; ali njena podlaga mora biti keršanska, njen značaj keršanski; mladost naj se izrejapoker-šanskih načelih, ktere se nikdar ne spreminjajo. Sej drugačne ljudske šole nimamo, drugače se tudi ne izreja mladost po učenih šolah?! Odgovor na to vprašanje bi me kar preveč zvodil od predmeta; samo naj vprašam: koliko današnji svet čisla in časti keršanski živelj v šoli in družini? „Kar je pozitivno keršanskega, je odveč, ni za naše olikane čase in za učene ljudi, k večemu za prosto in nizko ljudstvo“. Tako sploh dan danes govori vnemaren svet, in nejevera in brezbožnost se razširja od učenih in imenitnih stanov na prosto ljudstvo. — Poglejmo, iz kakošnih nagibov dan današnji starši in rejniki otroke priganjajo k pridnosti in nravi. To je zmota vseh zmot; svet hoče nraven biti, pa noče samega sebe zatajevati; hoče moder biti, pa ne spozna svoje reve in nadloge, in išče sreče tam, kjer je ni; pri odgojevanji mladine ga vodi namesto zdrave keršanske misli tisti bolehni in slabotni humanizem, ki napolnuje blaznice in jetnišnice. Otroci se staršem preveč smilijo; rajši jih izgovarjajo, kakor da bi jih pametno strahovali, in ker starši ne morejo slišati svojih otrok jokati, pa oni pozneje pretakajo britke solze nad spridenimi otroci. Neki svobodnjak, tako imenovani frajmavrar, toži prijatlu, kako je njegov sin razujzdan in hudoben. Ta mu svetuje, da naj ga zapiše v Marijansko bratovščino, kakoršno so imeli dijaki v tistem kraji med sabo. To se zgodi, in v nekterih mescih je bil ta mladi človek ves drugačen in ne pervemu podoben. Kar je enega duha in ene misli, se dan danes zbira in napravlja družbe in družbice. Kar je pa v druzih okoliščinah in druzih razmerah mogoče, bi morda kazalo, da se vpelje tudi pri dijacih. Mladost se rada zbira in vnema za vse dobro in lepo; ravno tako hitro in rada pa zabrede na napčno pot, in če ne najde poštene druščine, išče in najde pa nepošteno. Lepa je narodna misel, močna in oživljajoča, in vnema serce mladenčevo za vse dobro in lepo, a pogubonosna in razdevajoča postane, ako se zverže; nravo gre tukaj staviti pred narodnost timveč, ker so v političnih rečeh misli tolikanj zmedene, da se od ene strani nepokorščina in nepostavnost razglasuje za domorodno djanje, od druge strani pa se pravično in pošteno domoljubje na sum deva in natolcuje. Ko bi pa v takoš-nem društvu keršanska misel vladala, bi prenehali vsi mednarodni prepiri; okoli dobrega jedra, kakoršno je še zanesljivo med dijaki, zbirala bi se mladost; med sabo bi vidila lepe zglede in se spod-budovala in vnemala za vse lepo in blago. Mladost večidel sama sebi, ljubemu Bogu in angelu varhu izročena, vidi slabe zglede med sabo, vidi jih med svetom, in rada zgubi, kar ima naj boljšega, — sveto vero. Kakošna je mladina, vsak lahko vidi; zakaj je takošna, lahko spoznamo. Pervo je, da se zleg spozna; drugo pa, da se po moči odvračuje, in ker so časi drugačni od nekdaj, naj se rabijo tudi nenavadne sredstva, Varhi mladine, prevdarite to reč, in če vam svet dopade, o-prostite pisateljevi osebi! Zur (iriinduug der städtischen Knabeiihauptschiile m St. Jakob in Laibach. Skizziert von A. Praprotnik. issenschaften und Künste haben ihre Anfänge und Entwickelungen und fallen als Schöpfungen des Menschen in das Gebiet der Geschichte; diese kann daher von der Schule, als dem ersten anregenden Faktor für die künftige Richtung und Thätigkeit des menschlichen Geistes, um so weniger Umgang nehmen, als ebender Zustand der Schulen und des Unterrichtes eines Landes den richtigsten Massstab zur Beurtheilung dessen Kulturzustandes liefert, und eine gute Schule zum Glücke und Wohlstände des Einzelnen, so wie der Gesammtheit bedeutend beiträgt. Die stille und ausdauernde Thätigkeit nun, wodurch ein gemeinnützliches Institut — eine zweite Hauptschule für Knaben in Laibach — errichtet wurde, der Vergessenheit zu entreissen und die Gründung desselben in kurzen Worten zu schildern, soll die Aufgabe nachstehender Zeilen sein. Die Regierung der grossen Kaiserin Maria Theresia gründete die Volksschule in Oesterreich; seitdem wurde in den verschiedenen Ländern der Monarchie an diesem Volksinstitute ununterbrochen weiter gebaut, dasselbe passend erweitert und mit den Forderungen der Zeit in Einklang gebracht. Besonders seit dem Jahre 1851 nahm das Schulwesen in Oesterreich einen bedeutenden Aufschwung, und der Ruf nach „Hebung der Volksschule“ drang auch in unser spezielles Vaterland Krain. Hier wurden nämlich durch die rastlose und unermüdete Thätigkeit der hohen Unterrichtsbehörden unter gleichzeitiger Mitwirkung der Gemeindevertretungen zahlreiche Volksschulen theils neu errichtet, theils erweitert. Die hohen Schulbehörden richteten demnach ihr Augenmerk auch auf die Volksschule in der Landeshauptstadt. Mit richtigem Blicke, dem eine grosse Fach-und Sachkenntnis zu Gebote stand, erkannten der k. k. Volksschuleninspektor Dr. Franz Močnik und der Diözesan - Schulenoberaufseher Georg Zavašnik, dass die hierortige k. k. Normalhauptschule weit überfüllt und den Bedürfnissen der sich stets mehrenden Schülerzahl nicht genüge. Dem Uebelstande sollte abgeholfen werden, und zuerst die Landeshauptstadt eine genügende Anzahl von Volksschulen erhalten. Schon im Jahre 1852 sah sich der hiesige löbliche Stadtmagistrat veranlasst wegen Ueberfüllung der I. Normalhauptschulklasse eine eigene Lehrabtheilung dieser Elementarklasse zu errichten, welche dem damaligen Normalhauptschulgehilfen Johann Zorin mit einer Dotierung aus der städtischen Kasse von jährl. 250 fl. Conv. M. mit der ausdrücklichen Bemerkung anvertraut wurde, dass er den Unterricht gleich jenem der I. Klasse an der Normalhauptschule ertheilen solle. Diese Lehrabtheilung wurde jedoch, da das Normalschulgebäude die Schülerzahl nicht mehr fassen konnte, laut hohen Statthalterei-Erlasses vom 1. Sept. 1855 Z. 15984 von der Normalhauptschule getrennt, und der löbliche Stadtmagistrat stellte nun unter gleichzeitiger Erhöhung des betreffenden Lehrergehaltes von 250 auf 400 fl. Conv. M. für diese Schule das Lokale im H. Stocke des Magistratsgebäudes in Verfügung. Mit der Ueber-wachung und der Ertheilung des Religionsunterrichtes dieser Lehrabtheilung wurde der hochw. Herr Franz Hrovat, Stadtpfarrer zu St. Jakob, betraut; diese magistratliche Lehrabtheilung, respective städtische Knabenschule, sei als Elementarschule der Pfarre St. Jakob anzusehen. Nach geendigtem 2. Semester des Schuljahres 1856 hatte diese erste, öffentliche und selbstständige Knabenschule laut der durch den Druck veröffentlichten Klassifikazion eine Zahl von 65 Schülern. Die löbliche Gemeindevertretung beschloss nun in Folge mehrerer Verhandlungen diese Schule zu erweitern, und da der Ankauf eines eigenen Schullokales nicht realisiert werden konnte, so wurden laut Vertrages vom 10. April 1856 die zur Unterbringung der Schule erforderlichen Lokalitäten im hiesigen landschaftl. Redoutengebäude in Miethe genommen, und die Kosten dafür, so wie die, für Beheizung und Schulerfordernisse, sollen im Wege der Schulkonkurrenz aufgebracht werden. Mit hohem Landesregierungs-Erlasse vom 28. Aug. 1857 Z. 15481 hat sonach bei der Stadtpfarre St. Jakob eine zwei-klassige städtische Knabenschule mit zwei weltlichen Lehrern ins Leben zu treten und laut obenerwähnten Erlasses und laut Konsistorial-Intimazion vom 10. Okt. 1857 Z. 20“%07 wurden eingeschult: a) Pfarre St. Jakob: Innere Stadt Nr. 15 — 167, Karlstädter - Vorstadt ganz (Nr. 1 — 25), Hühnerdorf Nr. 5 — 15, 37. b) Pfarre Maria Verkündigung: Gradisa - Vorstadt Nr. 1 — 41, 50, 54 — 56, 58 — 61; dann Nr. 71, 73, 74 u. 76. Später wurden auch die aus der I. Klasse austretenden Schüler der Pfarre Tirnau eingeschult. Am 17. Okt. 1857 meldete der löbliche Stadtmagistrat die bereits geschehene Adaptierung des 2. Lehrzimmers im Redoutengebäude, und Tags darauf wurden aus der überfüllten II. Klasse der Normalhauptschule 66 Schüler dieser Schule zugewiesen * welche der Schulprovisor Johann Zorin, bisher Lehrer der I. Klasse, jene der I. Klasse aber der Lehramtskandidat Anton Hribar bis zur definitiven Besetzung in Unterricht übernahm. Mit hohem Landesregierungs-Erlasse vom 15. Jänner 1858 Z. 232 wurde für die II. Klasse der Lehrer Johann Zorin mit dem Gehalte von 400 fl. Conv. M. bestätiget und für die I. Klasse der Lehrer Andreas Praprotnik mit jährlichen 350 fl. Conv. M. aus der Stadtkasse, dekretiert, welche zwei ihre definitiven Stellen mit II. Semester des Schuljahres 1858 antraten. Mit Beginn des nächsten Schuljahres 185% wurde diese Schule wieder um eine Klasse erweitert, wozu der löbliche Stadtmagistrat das Schulzimmer im Redoutengebäude herrichtete, die Normalhauptschuldirekzion aber wegen der Ueberfüllung der Normalhauptschule ungefähr 60 Schulkinder dieser neuen Schule zuschickte. Lehrer Johann Zorin übernahm nun die III., Andreas Praprotnik die II. und die I. Klasse der provisorische Unterlehrer Jakob Česnik mit einem Gehalte von 250 fl. Conv. M. So bestand nun diese Schule, in welcher der Unterricht in voller Uebereinstinunung mit jenem an der Normalhauptschule er-theilt wurde, bis zum Schuljahre 186'/a aus drei Klassen. Die Idee der Errichtung einer zweiten Lehranstalt, analog der Normalhauptschule, fand an dem seligen Bürgermeister Michael Ambrož eine wanne Befürwortung. Nach mehljährigen Verhandlungen in Betreff der Erweiterung der städtischen Knabenschule zu St. Jakob brachte der selige Bürgermeister in der Gemeinderathsitzung den Antrag vor: Die Stadt wolle eine selbständige Hauptschule mit 4 Klassen errichten und aus der Kommunal-Kasse dotieren. Dieser Antrag wurde von den Vätern der Gemeinde fast einstimmig angenommen, und es wurde beschlossen, dass diese Hauptschule sogleich mit dem nächsten Schuljahre 186 ins Leben treten solle. Der löbliche Magistrat besorgte ein 4tes Lehrzimmer im Redoutenge-bäude; den Lehrern an dieser Schule wurden die nämlichen Gehalte und Begünstigungen zuerkannt, als sie der Staat den Lehrern an der Normalhauptschule zusichert, und der Bürgermeister traf die Vor-* sorge. ,dass denselben gleich mit 1. Oktober die Gehalte flüssig gemacht wurden. Am 1. Oktober 1861 wurde das Inslebentreten dieser Anstalt mit einem feierlichen heil. Geistamte in der Stadtpfarrkirche zu St. Jakob gefeiert; Theol. Dr. L. Vončina zelebrierte die heil. Messe unter Assistenz der Pfarrgeistlichkeit im Beisein des Bürgermeisters Michael Ambrož, des Magistrates, der Gemein-deräthe, des Lehrkörpers und der Schüler; der Schulunterricht begann dann am 3. Oktober, und wurde ertheilt in der Religion von den Stadtpfarrkooperatoren Johann Stritar und Johann Rozman, in den übrigen Gegenständen von den Lehrern Johann Zorin in der IV. Klasse — wegen Krankheit (seit 2. Jänner) durch 2 Lehramtskandidaten vertreten, — von Andreas Praprotnih in der HI. Klasse, von den Supplenten Blas Kuhar in der H. und Leopold Cvek in der I. Klasse. Die Direkzion war faktisch in den Händen des ersten Lehrers Johann Zorin, und mit seiner Erkrankung fiel sie dem 2. Lehrer Andreas Praprotnih zu. Mit der Kreirung der Hauptschule wurde auch die Sonntagschule eröffnet und die Lehrlinge in den eingeschulten Ortschaften dieser Schule zugewiesen. Der Stadtkommune wurde für ihre Leistungen das Präsentazionsrecht, so wie der Bezug des Schulgeldes, wie er in den vom Staate erhaltenen Volkschulen gebräuchlich ist, zuerkannt. Im Schuljahre 1862/3 folgte die definitive Besetzung der Lehrersposten an dieser Schule. Zum Katecheten und provisorischen Direktor wurde nun der Stadtpfarrkooperator Johann Rozman mit einer Remunerazion von 400 fl. Oe. W. ernannt; Johann Zorin wurde als erster Lehrer mit 500 fl., Andreas Praprotnik als zweiter Lehrer mit 400 fl., und für den 3. und 4. Posten wurden in der Gemeinderathsitzung vom 3. Juli die Lehrer Leopold Belar und Fram Raktelj-in Vorschlag gebracht, und von der hohen Landesregierung. unterm 27. August jener als dritter Lehrer mit jährlichen 367 fl. und dieser als Unterlehrer mit 262 fl. 50 kr. dekretiert. Am 1. December 1862 starb nach längeren Leiden der Lehrer Johann Zorin, welcher der erste an dieser Schule gewirkt und sohin den zukünftigen Lehrern bei St. Jakob Bahn gebrochen hat. In diesem Jahre supplierte an dieser Schule Franc Kokalj, und die Lehrer theilten sich in die Unterrichtsgegenstände der IV. Klasse. Die mit dem Tode des Lehrers Johann Zorin erledigte 1. Lehrersstelle wurde mit hohen Landesregierungs-Erlasse vom 11. Februar 1863 Z. 759 ausgeschrieben und über Präsentazion der Stadtgemeinde und Dekretiemng der hohen Landesregierung vom 24. Juni 1863 unter gradueller Vorrückung des Lehrpersonales dem 2. Lehrer Andreas Praprotnik verliehen, für die erledigte Unterlehrersstelle aber Johann Trojar im Schuljahre 186% definitiv ernannt. — Wegen Wechsel in den Personen wurde im Schuljahre 1865 die Unterlehrersstelle zum zweitenmale definitiv besetzt. Seit der Trennung dieser Schule von der Normalschule wurden daselbst 2384 Schüler unterrichtet. Die Stadtgemeinde hat in ihrer väterlichen Fürsorge für diese Schule dem Lehrpersonale für die Abhaltung der Sonntagsschule eine Remunerazion von 50 fl. bewilliget und für die vergangene Periode, auszahlen lassen. Als das Recht dieser Schule zur Abhaltung von Privatprüfungen wegen Verschiedenheit der Ansichten in Frage gestellt wurde, war es wieder die Stadtgemeinde, welche für ihre Schöpfung einstand und der Schule hohen Orts dieses Recht erwirkte. Wir haben hier noch den Wunsch beizufügen, dass der Zweck der Schule stets erreicht und die edle Absicht ihrer Gründer erfüllt werde, was jedoch durch getreue Pflichterfüllung seitens der jeweiligen Lehrer, wie nicht minder durch den guten Willen und die thätige Mitwirkung von Seite der Aelteni, dann durch die moralische und materielle Unterstützung von Seite der Gemeinde bedingt ist. Predniki in učitelji. Šolski ogleda: Juri Zavašnik, korar, knezoškofijski konzistorni svetovavec, po-ročevavec v šolskih rečeh i. t. d. Začasni vodja: Janez Rozman, katehet in duhovni pomočnik pri mestni Šentjakobski fari, je učil evangeli v IV., zgodbe sv. pisma v IV. in III. in keršanski nauk v vseh štirih razredih vsakdanje šole in v vseh treh oddelkih nedeljske šole, 11 ur na teden. Učeniki: Andrej Praprotnik, je učil vse nauke v IV. razredu vsakdanje šole in v III. oddelku dopoldanske nedeljske šole, 19 ur na teden. Leopold Belar, je učil vse nauke v III. razredu in petje v vseh štirih razredih vsakdanje šole in je tudi podučeval v III. oddelku dopoldanske nedeljske šole, 22 m- na teden. Franc Raktelj, je učil vse nauke v II. razredu vsakdanje šole in v II. oddelku dopoldanske nedeljske šole, 22 ur na teden. Matevž Močnik, je učil vse nauke v I. razredu vsakdanje šole in v L oddelku dopoldanske nedeljske šole, 2*2 ur na teden. gas«!® posamnih naukov in ur na teden in število učencev. Nauki Razredi Nedeljska šola I. II. m. j iv. I. II. III. 1. Keršanski nauk 2 3 3 i 1 13 3. slovenšina 9 3 3 2 — — — 17 3. nemšina i 8 9 9 — — — 30 4. pisanje 5 4 3 3 — — — ld 5. številjenje 2 4 i 3 — — — 13 6. risanje — — — 1 — — — 1 7. Petje 1 — - — 1 8. Branje, pisanje in številjenje . . — — 2 — — 2 9. Branje in pisanje, pravopisje in številjenje 2 — 2 10. Branje, pisanje, pravopisje, števi- ljenje in opravilni spisi .... 2 2 Skupaj 32 23 j 22 22 2 2 3 ; 96 Število učencev v vsakdanji šoli 70 78 85 60 — - - 293 „ „ „ nedeljski šoli — — — 29 39 32 100 Vkup . |393 ^orstelrmag und Lelirpersonale. Schulenoberaufseher: Georjr Zavašnik, Domherr, fürstbischöflicher Consistorialrath, Referent in Schulsachen etc. Provlsorlsoher Direktor: Joliann Rozman, Katechet und Stadtpfarrkooperator zu St. Jakob, lehrte das Evangelium in der IV., die biblische Geschichte in der IV. und III. und die Religionslehre in allen vier Klassen der Werktags- und in allen drei Abtheilungen der nachmittägigen Sonntagsschule, 11 Stunden wöchentlich. Lehrpersonale: Andreas Praprotnik, lehrte alle Gegenstände der IV. Klasse in der Werktags- und in der III. Abtheilung der vormittägigen Sonntagsschule, 19 Stunden wöchentlich. Leopold Belar, lehrte alle Gegenstände der III. Klasse und den Gesang in allen vier Klassen in der Werktags- und in der HL Abtheilung der vormittägigen Sonntagsschule, 22 Stunden wöchentlich. Franz Raktelj, lehrte alle Gegenstände der II. Klasse in der Werktags- und in der II. Abtheilung der vormittägigen Sonntagsschule, 22 Stunden wöchentlich. Matthäus Močnik, lehrte alle Gegenstände der I. Klasse in der Werktags- und in der I. Abtheilung der vormittägigen Sonntagsschule, 22 Stunden wöchentlich. Cebersicht der Lehrgegenstände, ihrer wöchentl. Stunden und der Zahl der Schüler. Die Gegenstände Die Klassen Sonntags- schule hi & ® I. II. |III. 'IV. 1 II. illl. 1. Die Religionslehre 2 3 3 4 1 13 2. die slovenische Sprache . . 9 3 3 2 — — — 17 3. die deutsche Sprache 4 8 9 9 — — — 30 4. das Schönschreiben . , . . . 5 4 3 3 — — — 1& 1 5. das Rechnen 2 4 4 3 — — — 13 6. das Zeichnen — — — 1 — — — 1 7. Den Gesang 1 — — — 1 8. Das Lesen. Schreiben und Rechnen — — — — 2 — — 2 9. Das Lesen, Schön- u. Rechtschreiben und das Rechnen 2 — 2 10. Das Lesen, Schön-u. Rechtschreiben, Rechnen und die Geschäftsaufsätze 2 2 Zusammen . 22 22 23 22 2 2 3 96 Zahl der Schüler in der Werktagsschule 70 78 85 60 — — — 293 „ „ „ „ „ Sonntagsschule — — — 29 39 32 100 Zusammen [893 -r _ Iz šolskega dnevnika. Učenci so bili vpisani 29. in 30. septembra preteč. L, in šolsko leto se je začelo 1. oktobra s slovesno sv. mašo v mestni farni cerkvi pri sv. Jakobu. Drugi dan se začne nauk in sicer tako, kakor velevajo višje postave za glavne šole. 4. oktobra, rojstnega dne Njih Veličanstva, našega presvitlega cesarja Franca Jožefa I., so bili učenci in učeniki ob 8. uri zjutraj pri slovesni veliki sv. maši pri sv. Jakobu. Kmali v začetku perve polovice šolskega leta pridejo v šolo preč. gospod prošt in c. k. šolski svetovavec dr. Anton Jarc, ter blagovolijo poslušati podučevanje po vseh štirih razredih. Pri polletnem šolskem spraševanji 24. in 25. febr. sta bila pričujoča preč. gospod škofijski višji šolski ogleda Juri Zavašnik in mestni župan gospod dr. E. Costa. Učenci in učeniki so bili pri procesijah križev teden in v praznik presv. rešnjega Telesa. 21. junija je šolska mladost slovesno obhajala praznik sv. Alojzija, svojega pomočnika, in pervo sv. Obhajilo. Razun pozimskega časa je bila šolska mladost vsaki dan ob 10. dopoldne pri sv. maši, pri kteri je tudi pobožno pela; petkrat na leto pa je prejela zakramenta sv. pokore in sv. rešnjega Telesa, Med šolskim letom so bili vsaki mesec učiteljski zbori. Očitne šolske spraševanja so bile v drugi polovici šolskega leta 23. v nedeljski, 27. in 28. pa v vsakdanji šoli; 29. julija pa je bila zahvalna sv. maša pri sv. Jakobu. V prihodnjem šolskem letu se bodo vpisovali učenci v to šolo 29. in 30. septembra 1.1.; prihodnje šolsko leto se prične 2. oktobra 1.1. s slovesno veliko sv. mašo v prošnjo k svetemu Duhu za razsvit-ljenje. Slavna dražba v pomoč obertnikov je izročila vodju te šole 12 gl., za ktere naj se ubogim učencem v nedeljski šoli potrebne šolske reči kupijo; hvaležno omenimo te dobrote. Ans dem Tagebnche dieser Lehranstalt. Nachdem am 29. und 30. September v. J. die Aufnahme der Schüler stattgefunden hatte, wurde das Schuljahr mit einem feierlichen heil. Geistamte in der Stadtpfarrkirche zu St. Jakob am 1. Oktober eröffnet. Der Unterricht begann den darauf folgenden Tag, und wurde in allen Gegenständen nach den für sämmtliche Hauptschulen herabgelangten hohen Bestimmungen ertheilt. Am 4. Oktober, als dem Namenstage Seiner k. k. Apostolischen Majestät Franz Josef I., wohnten die Schüler und die Lehrer um 8 Uhr dem feierlichen Gottesdienste in der Stadtpfarrkirche zu St. Jakob bei. Bald nach Beginn des I. Semesters beehrte der hochw. Herr Propst und k. k. Schulrath, Theol. Dr. Anton Jarc, die Schule mit seinem Besuche, und wohnte dem Unterrichte in den vier Klassen bei. Am 24. und 25. Februar wurden in Gegenwart des hochw. Herrn Diözesanschulenoberaufsehers Georg Zavašnik und des Herrn Bürgermeisters Dr. E. Costa die halbjährigen Prüfungen abgehalten. Die Schüler und Lehrer begleiteten die Prozessionen in den Bitt-Tagen und am hohen Frohnleichnamsfeste. Am 21. Juni wurde der Gedächtnistag des heil. Aloisius, Patrons der Schuljugend, und die erste heil. Kommunion festlich begangen. Die Schuljugend wohnte, mit Ausnahme der Winterszeit, täglich um 10 Uhr vormittags mit erbaulichem Gesänge der heil. Messe bei, und wurde zum fünfmaligen würdigen Empfange der heil. Sa^ kramente der Busse und des Altars angeleitet. Im Verlaufe dieses Schuljahres wurden am Schlüsse eines jeden Monates Lehrerkonferenzen abgehalten. Die öffentlichen Prüfungen des H. Semesters fanden den 23. in der Sonntags-, den 27. und 28. Juli in der Werktagsschule statt. Das Dankamt wurde den 29. Juli zu St. Jakob abgehalten. Im kommenden Schuljahre findet die Aufnahme der Schüler in diese Hauptschule am 29. und 30. September d. J. statt; das Schuljahr selbst beginnt am 2. Oktober mit einem feierlichen Hochamte unter Anrufung des heil. Geistes. Der hiesige löbliche Aushilfskasse-Verein hat zur Anschaffung von Schulrequisiten für arme Lehrlinge an dieser Sonntagsschule der Direkzion einen Betrag von 12 fl. übermittelt, was hiemit dankend erwähnt wird. u Četerti razred. Vierte Schulklasse. V zlate bukve sta zapisana, In das Ehrenbuch sind elnge-ln darila sta dobila: tragen und mit Schulpreisen bethellt worden: Jlerztlial Jlaks iz Volovske pri Reki (Voloscab. Fiume), Slawik Jožef iz Cividale. V zlate bukve so tudi zapisani: Im Ehrenbuche sind auch verzeichnet: B e n z a n J a n e z iz Reke (Fiume), Markelj Janez iz Šentvida pri Stičini (St. Veit b. Sittich), Marn Fi-anc iz Dol (Mariathal), Perme Anton iz Višnjegore (Weixelberg), Stare Franc iz Smlednika (Flöd-nig), Dobro so Outen Fortgang Gajdich Julij iz Ljubljane, Gorišek Anton iz Ljubljane, Göck Karol iz Ljubljane, Halm Albert iz Ljubljane. Haring Jožef iz Budna (Ofen), Jagrič Ernst iz Ljubljane, Jakič Franc iz Škocijana pri Turjaku (StKanzian b. Auersperg), Jekovec Janez iz Šentvida pri Ljubljani (St. Veit ob Laibach), Juvan Janez iz Ljubljane, Klavžar Matija iz Radeč (Ra-tschach), Klopčar Leopold iz Ljubljane, Lanovec Karl iz Ljubljane, Škafar Janez iz Ljubljane, Žitnik Janez iz Šmarje (S.Marein), Skubic Anton iz Višnjegore (Weixelberg), Turšič Franc iz Ljubljane, Strauss Jožef iz Ljubljane, Grilc Janez iz Ljubljane. se učili: haben gemacht: Lokar Janez iz Ljubljane, Nabernik Jožef iz Ljubljane. Petelin Franc iz Preserja, Reisinger Henrik iz Ljubljane, Šarc Jožef iz Ljubljane, Smolič Leopold iz ilirske Bistrice (illir. Feistritz), Sorčan Janez iz Ljubljane, Šeme Jožef iz Višnjegore (Weixel-. berg), Sušek Jožef iz Ljubljane, Štrumbelj Martin iz Iga, Ukmar Franc iz Mošenj na Gorensk. Zupančič Anton iz Višnjegore (Weixelberg). SlabeJSe so se učili: Mlttelmässlgen Fortgang haben gemacht: Baschata Vilhelm iz Dunaja (Wien), Banovec Peter iz Ljubljane, Brand Franc iz Ljubljane, Hübscher Henrik iz Ljubljane, Ižanec Valentin iz Ljubljane, Jerančič Leopold iz Ljubljane, Joras Matevž iz Ljubljane, Kliš Janez iz Ljubljane, Kramaršič Jožef iz Ljubljane, Marchetti Ludvik iz Ljubljane, Marn Martin iz Hrastja pri Ljublj., Novak Anton iz Rudnika pri Ljublj., Novak Gustav iz Ljubljane, Repič Avgust iz Ljubljane, Novak Karl iz Ljubljane, Rugelj Janez iz Ljubljane, Pance Janez z Viča, Strel Vilhelm iz Ljubljane, Pečar Avgust iz Ljubljane, Weber Avgust iz Gradca (Graz), Petrinčič Franc z Rake (Arch) na Vohinec Leopold iz Ljubljane, Dolenskem, Zupan Franc iz Ljubljane. Število — Zahl: 60. Tretji razred. Dritte Schulklasse. V zlate bukve so zapisani, In das Ehrenbuch sind einzeln darila so dobili: tragen und mit Schulpreisen betheilt worden: Golob Edvard iz Ljubljane, Gross Janez iz Kerškega (Gurkfeld), Mamin Franc iz Kolovrata, Fleischmann Alojz iz Ljubljane. V zlate bukve so tudi zapisani: Im Ehrenbuche sind auch verzeichnet: D e 1 o r e n c o Peter iz Kerškega Zajec Jožef iz Št. Vida pri Stičini, (Gurkfeld), Kumar Franc z Viča, Jevec Jožef iz černevasi pri Ljubljani, Bugani Janez iz Ljubljane, B1 e n k Edvin iz Stičine (Sittich), Komar Franc iz Ljubljane, Poletin Viktor iz Ljubljane, Zalokar Teodor iz Gradca, Semen Anton iz Ljubljane, Kopra Teodor iz Ljubljane, Reyerschitz Hermann iz Broda (Slavonien), Ruda Gustav iz Ljubljane, Martinc Aleksander iz Ljubljane. Dobro so se učili: Guten Fortgang haben gemacht: Bevec Matevž iz Srednje vasi v Bohinju, Bobek Hermann iz Ljubljane, Breskvar Anton iz Ljubljane, Capuder Jakob iz Doba, Ciperle Jožef iz Ljubljane, Černak Jožef iz Ljubljane, černe Ignac iz Ljubljane, Dolničar Jožef iz Ljubljane, Fleischmann Lovrenc iz Ljubljane, Jebačin Albin iz Ljubljane, Jerič Jožef iz Ljubljane, Jerin Vilhelm iz Ljubljane, Karlinger Engelbert iz Višnjegore (Weixelberg), Kosec Alojz iz Ljubljane, Kovačič Alojz iz Radoljce, Kovšca Anton iz Razdertega, Künl Oskar iz Ljubljane, Maloverh Maks iz Ljubljane, Meierhofer iz Dunaja (Wien), Merlak Jožef iz Ljubljane, Mulhar Friderik iz Ljubljane, Novak Franc iz Ljubljane, Pajk Ferdinand iz Ljubljane, Perušek Vincenc iz Ljubljane, Rupnik Janez iz Ljubljane, Sedej Ferdinand iz Ljubljane, Silvester Dominik iz Verhnike, Simončič Franc iz Ljubljane, Z Sušnik Franc iz Ljubljane, Slanovic Franc iz Ljubljane, Sluga Franc z Viča, Štrumbelj Janez z Iga, Urbanec Janez iz Ljubljane, Wimmer Anton iz Ljubljane. Slabejše so se učili: Mittelmässigen Fortgang haben gemacht: Briške Franc iz Ljubljane, Cirar Jožef iz Ljubljane, černe Janez iz Ljubljane, Češnar Jernej iz Ljubljane, Dohtarič Melhior iz Ljubljane, Dzymski Emil iz Crosne (Crossen a. d. O. in Preussen), Gorišek Alojz iz Ljubljane, Grilj Franc iz Ljubljane, Joras Andrej iz Ljubljane, Kocijan Franc iz Rudnika, Knee Vincenc iz Ljubljane, Kremžar Janez z Viča, Lončar Albert iz Ljubljane, Majer Franc iz Ljubljane, Martinc Viktor iz Ljubljane, Misel Jožef iz Ljubljane, Pance Jožef iz Ljubljane, Potisek Franc iz Ljubljane, Poznik Anton iz Ljubljane , Rojc Janez iz Šiške, Rus Leopold iz Ljubljane, Slabina Jernej iz Ljubljane, Špindler Jožef iz Ljubljane, Škerl Jakob iz Viča, Skofca Jožef iz Ljubljane, Topolovec Karl iz Ljubljane, Uranič Andrej iz Ljubljane, Zorc Janez iz Ljubljane. Vverstenih ni bilo . . Unklassifiziert blieben . . Število — Zalil . 85. Drugi razred. Zweite Schulklasse. V zlate bukve so zapisani, in darila so dobili: In das Ehrenbuch sind eingetragen und mit Schulpreisen betheilt worden: Kermavnar Janez iz Ljubljane. Jung Emil iz Ljubljane, Rauscher Jožef iz Ljubljane. Šušteršič Janez iz Ljubljane, Schaffer Ferdinand iz Ljubljane. V zlate bukve so tudi zapisani: Im Ehrenbuche sind auch verzeichnet: Hubmaier Karl iz Ljubljane, Podkrajšek Janez iz Polja (Mariafeld) , Golob Janez iz Ljubljane, Trap Janez iz Škocijana, Breskvar Leopold iz Ljubljane, Vesel Karl iz Ljubljane, Spoljarič Avgust iz Ljubljane, Neb e c Jernej iz Rudnika, Gorišek Janez iz Ljubljane, Trebevšek Vincenc iz Ljubljane, Žagar Mihael z Iga, M a j e r Gašper iz Dola (Lustthal), Schiffrer Adalbert iz Kamnika (Stein), Sattler Janez iz Ljubljane. Dobro so se učili: Guten Fortgang haben gemacht: Ahačič Avgust iz Ljubljane, Lokar Anton iz Ribnice, Avšic Franc iz Ljubljane, Matevže Franc iz Glinec, Bascliata Moric iz Ljubljane, Merlak Alojz iz Ljubljane, Belič Janez z Viča, Mulhar Jožef iz Ljubljane, Blažič Jožef iz Ljubljane, Osredkar Franc iz Ljubljane, Breskvar Jakob iz Ljubljane, Pečar Albin iz Ljubljane, Breznik Jožef iz Ljubljane, Pok Karl iz Ljubljane, Bukovič Ludvik iz Ljubljane, Ramor Alojz z Viča, Cvetrečnik Jožef iz Ljubljane, Seljan Ludvik iz Ljubljane, čadež Janez z Viča, Strušnik Janez iz Ljubljane, Fincinger Ignac iz Dunaja (Wien), Skerbec Jožef iz Ljubljane, Jebačin Viktor iz Ljubljane, Šoberl Franc iz Dola (Lustthal), Jerina Jožef iz Ljubljane, Štrukelj Jožef iz Ljubljane, Keržišnik Ludvik iz Ljubljane, Šubic Janez iz Ljubljane, Kramar Janez iz Ljubljane, Vidmar Janez iz Ljubljane, Kraškovec Anton iz Škohic, Zorko Franc iz Ljubljane. Kuntar Janez iz Ljubljane, Slabejše so se učili: Mittelmässigen Fortgang haben gemacht: Lampe Jožef iz Ljubljane, Makovec Franc iz Ljubljane, Perko Franc iz Ljubljane, Špindler Karl iz Ljubljane, Štepic Jožef iz Ljubljane, Urbančič Franc iz Ljubljane, Verbič Janez iz Ljubljane, Verhovec Jožef iz Ljubljane, Zdešar Franc iz Ljubljane, Žitko Franc iz Ljubljane. Vversteni niso bili . . j ^ Unklassifiziert blieben . j Umerla sta.................j ^ Gestorben sind .... j Število — Zahl . 78. Pervi razred. Erste Schulklasse. V zlate bukve so zapisani, In das Ehrenbuch sind elnge-in darila so dobili: tragen und mit Schulpreisen bethellt worden: Matevži Maks iz Ljubljane, Ahčin Karl iz Ljubljane, Božič Jožef iz Ljubljane. Ahlin Lovrenc iz Ljubljane, Bašič Jernej iz Ljubljane, Belič Janez iz Ljubljane, Baraga Franc iz Ljubljane, Benedik Jakob iz Selc, Breskvar Janez iz Ljubljane, Frančič Alojz iz Ljubljane, Göck Ferdinand iz Ljubljane, Kramar Jožef iz Ljubljane, Kramaršič Avgust iz Ljubljane, V zlate bukve so tudi zapisani: Im Ehrenbuche sind auch verzeichnet: Eržen Viktor iz Šmarje, Šušteršič Franc iz Brezovice, Gri vičič Anton iz Lošinj (Lusin Strajnar Anton iz Police, piccolo), Tuma Henrik iz Ljubljane, Rupnik Karl iz Ljubljane, Tuma Jožef iz Ljubljane, Mrak Janez iz Brezovice, Mil ek Vital iz Ljubljane, Mihelčič Janez z Iga, Kozin Anton iz Ljubljane. Dobro so se učili: Guten Fortgang haben gemacht: Baltič Jožef iz Ljubljane, Orenik Iludolf iz Ljubljane, Bobek Leopold iz Ljubljane, Peham Iludolf iz Ljubljane, Červ Karl iz Ljubljane, Poletin Jožef iz Ljubljane, Debevec Andrej iz Ljubljane, Rastohar Franc iz Ljubljane, Dimnik Franc iz Ljubljane, Rugelj Franc iz Ljubljane, Dohtarič Andrej iz Ljubljane, Selar Anton iz Ljubljane, Dražilj Jožef iz Ljubljane, Sedej Janez iz Ljubljane, Dzymski Karl iz Crosne (Crossen Sluga Franc z Viča, a. d. O. in Preussen), Strauss Franc iz Ljubljane, Eberle Leopold iz Ljubljane, Šafec Ferdinand iz Ljubljane, Indof Valentin iz Ljubljane, Škarja Jožef iz Ljubljane, Jekovec Avgust iz Ljubljane, Špehar Anton iz Ljubljane, Jeločnik Miha iz Ljubljane, Šubic Jožef iz Ljubljane, Kohlmann Ferdinand iz Ljubljane, Štrukelj Franc z Iga, Kovačič Alojz iz Ljubljane, Turk Rajmund iz Ljubljane, Magister Janez iz Ljubljane, Urbajs Nace iz Ljubljane, Marn Janez iz Ljubljane, Vidmar Jožef iz Ljubljane. Martinec Franc iz Ljubljane, Slabejše so se učili : Mittelmässigen Fortgang haben gemacht: Belič Nace iz Ljubljane, Pleško Leopold iz Ljubljane, Erbežnik Andrej iz Ljubljane. Petač Jožef iz Ljubljane, Kaiser Franc iz Ljubljane, Poznik Jakob iz Ljubljane, Knee Avgust iz Ljubljane, Rakovec Franc iz Ljubljane. Lončar Karl iz Ljubljane, Vverstenih ni bilo...............................j „ Unklassifiziert blieben......................I Med letom jih je izostalo........................j 5 Während des Schuljahres sind ausgeblieben j 0 Umerl je........................................... j , Gestorben ist................................i Število — Zahl . 70. Založila niest, gl. šola v Ljubljani. — Natisnil J. Rud. Milic v Ljubljani.