Mladi učitelji noiejo na deželo, tako je nekdo izjavil na seji banskega sveta Ob priliki zasedanja banskega sveta v sredo, dne 17. februarja 1937., je bilo pri razpravi o proračunu prosvetnega oddelka slišati razne pritožbe gg. banskih svetnikov, ki se tičejo kajpada — spet učiteljstva. Naj tu navedem samo nekatere, ki zadevajo mlajše učiteljstvo. Iz časopisnih poročil smo slišali, da se je nekdo od gg. banskih svetnikov pritoževal, češ: mladi učitelji nočejo na deželo, zlasti ne v hribovske kraje. Kaj se to pravi: nočejo? Mislim, da je ta trditev popolnoma neutemeljena, tem bolj, ker mladi niti ne morejo po zakonu drugam kot v hribovske kraje in v zadnje gorske vasice, daleč proč od kulturnih centrov. Saj vendar zakon o narodnih šolah točno definira, kdaj, po koliko letih morejo učitelji v trg ali mesto. Drugič pa mladi učitelji ne morejo odločati, kam radi gredo; ta »luksus« <si lahko privošči le tisti, ki ima dobrega in upoštevanega »strica«, da mu pomaga hitro zlesti preko zakonite meje ... Mogoče pa je g. banski svetnik tu mislil nezaposlene abituriente, ali pa pripravnike ali že malo starejše, ki se še čutijo mladi? Ali abiturienti nočejo na deželo? Pa še kako hočejo! Samo dajte jim dela, dajte jim zaposlitve v najzakotnejši vasi za devetimi hribi! Boste videli, s kakšnim veseljem bodo šli na deželo, ki je njim obljubljena. Mislim, da ne bo nobenega, ki ne bo hotel iti po kruh, četudi v leseno enorazrednico! Lepo je govoriti in kritizirati... Ne poznate trnjeve poti sedanje in prejšnje mlade učiteljske generacije, ki jima je bilo usojeno, da sta padli ravno v tisto dobo, ko je beganje iz dneva v dan in trkanje na kljuke kakršnegakoli delodajalca — nekai običajnega! Z diplomo zrelosti v žepn, mladi in idealni, prosijo zaposlitve kjerkoli, samo da je kruh... Ti »mladi« hočejo na deželo. Instrukcije, beda, moralno in gmotno propadanje je njihov kruh, ki ga jedo že nekaj let brez zaposlitve in upanja v lepše dni. Na stotine jih je, siromašnih in potrtih, ko za zelenimi mizami padajo ostre in krivične besede, da nočejo na deželo, niti ne v hribovske kraje. Morda pa so to pripravniki? Morda. Tudi ti so mladi, hvala Bogu, mladi po duhu, sveži in prožni, voljni dela, trdega dela, saj so vajeni mizerije, ker so prav tako tri leta blodili z diplomo v prazni listnici ter iskali instrukcij, kruha in tolažbe ... Da, tolažbe je bilo največ. Prazen želodec ali ostanki raznih zastonjskih kuhinj — vse to je bilo na dnevnem redu namesto obljubljene — dežele ... Tudi ti niso marali na deželo, v hribe? Mogoče še sedaj nočejo? Kar poglejte, koliko jih je »na boljšem«! Na prste jih preštejete! In te nekaternike ni bilo treba povečati in govoriti o množini, da človek res ne ve. ali bi zaprosil za boljše mesto, ali bi ostal v hribih! Sicer zagovarja naš priznani pedagog-strokovnjak g. Gustav Šilih v svojem najnovejšem načrtu za »Reformo praktičnih učiteljskih izpitov« (»Popotnik«, 5-6, 1937.), da naj bi se učiteljski pripravniki nameščali samo na večrazrednicah, ki jih upravljajo odlični šolniki. Tu bi se laže pripravili za preizkušnjo, kakor pa da morajo opravljati posle upravitelja na zapuščenih enorazrednicah, daleč od mesta, delati pri vseh društvih, poučevati ves dan, pisati ljudem prošnje, pomagati, svetovati itd., itd. — zraven tega pa se še pripravljati in guliti snov še iz šolske dobe. Kaj bi gospod banski svetnik rekel, ako bi vedel, kako je v takem položaju pripravnikom? Mislim, da bi ubogi pripravniški pari z 855 din mesečnimi dohodki privoščil, da prebije nekaj prvih let na večrazredni šoli, ki pa jih je seveda malo v hribovskih vaseh. Tako smo nehote ločili »mlade« učitelje v dve grupi: v tiste, ki še niso nameščeni, in v pripravnike, ki so poleg svoje mizerne plače itak potisnjeni v hrib, v našo vas, kjer delajo in ustvarjajo, kot malokateri drugi stan v teh mladostnih letih ... Tretja grupa »mladih« učiteljev, ki jih je imel morda g. svetnik v mislih, je pa ona, ki že ni več pripravniška, ampak je vseeno še mlada. Ti tovariši pa tudi nimajo zavidanja vrednih mest, da bi se lahko kdo spotikal ob nje. So pa med njimi tudi taki, ki zaslužijo boljše mesto. Z javnim delom med narodom so si ustvarili položaj, ki je lahko zavidanja vreden, in ni šment, da ne bi zaslužili boljšega kraja... Tudi sveži so, zmožni ustvarjanja in širšega razmaha v trgu ali pa v malem podeželskem mestecu. Hvalevrcdno je, da je tudi takih lepo število. Pa tudi zakon o narodnih šolah predvideva tiste z boljšo kvalifikacijo in s posebno sposobnostjo za boljše mesto, kjer se poleg svojega stanovskega dela med štirimi stenami posvetijo tudi delu, ki jim ga narekuje njihov talent. Mladi učitelji pa kljub napadom še niso izgubili idealizma, tistega nepretiranega idealizma, s katerim je prežet kader mladih, dela in ustvarjanja željnih učiteljev — na deželi in v zadnjih hribovskih vaseh. dan.