48
j|_                       Dobri in poslušni Tine.
|'jfl|H|avro\'emu Tinetu so zgodaj umrli stariši.   Imel je samo še staro teto, |™B|katera ga je res zelo Ijubila in pazila naD,j,  ali pri vsem tem je Tine sjiiiir vender večkrat dobro obtutil,  da niina več svoje  dobre matere   niti I '   skrbnega očeta.
Ko je Tino odrastel in domaeo ljudsko šolo z dobvim uspehom zvršil, rekla mu je teta: ,,Veš kaj, Tine? zdaj bodeš pa inoral malo po svetu iti; treba je, da se nekoliko pobrinemo za tvojo prihodnost. Jaz sem vže stara in slaba, od svojih žnljev te ne bodem mogla dalje več hraniti, ali poskrbela sem, da se iznčiš mizarstva. Mizarstvo ni da bi reke-1 lahek posel, ali daje dober zashižek. Priden mizar si Johko dosti zaslnži in je v rokodelskem stanu ¦ vedno časti vredna oseba.    Pisala sem vže v bližnje mestiee Janezu firbaku,
.poštenerau in obče spoštovanemu mizarju, ki je tudi s tvojim očetora znan bil, ter ga prosila, da bi te vzel v uauk. In ravno denes sem dobila odgovor na svoje pisrao, da te rad vzprejme v svojo hiso, to se zna, s tem pogojem, akobodeš poslušen na vsako besedo, priden in pobožen. Težko mi je, Tine moj ljubi, ločiti se od tebe, ker sem te vže vajena, kakor svojega otroka, ali kaj si eeš? treba je skrbeti za prihodnost. Mizar Grbak. da-si oster, pa je vender pošteu mo*Ž, pri katerem se bodeš gotovo prav dobro izučil mizarskega rokodelstva. In če mene ljubi Bog Se nekoliko let pri življenji ohrani, videla te bodem iznčenega mizarja in to bode meni najveeje veselje. Otrok, kakor veš, nimam nobenili; ti si mi vse, zatorej tudi mojih. par krajcarjev, katere branim, ostane le tebi v korist. Toliko bode vže ostalo, da bodeš mogel mi-zarstvo na svojo roko začeti."
Tako je govorila skrbna teta svojemn Tinetn. Tmejo je zvesto poslušal. Odgovoriti ni mogel ničesar,  in ko je teta zapazila v njegovih očeh solzice,
f pritisnila ga je na svoje prsi, poljubila ga in mu še rekla: ,,Tine, ostani tudi
l; zanaprej še moj dobri Tino."
i
i                                          *      *
Driigi dan se je vžo po vsej vasi govorilo. da pojde Mavrov Tine v mesto k mizarju (irbaku se mizarstva ueit. Otroei so ga dražili, da bode raoral klej (lim) kubati in pile brusiti; malopridneži so mu tutli kazali, kako ga bode strogi Grbak s šibo pretepaval, ali za vse to se dobri Tine ni prav nič brigal. Njemu je bila beseda njegove dobre tetke sveta;  njenej volji se je ves ndal.
L In tako je bilo pravo.
|           Mizar firbak jo bil res neke fmdue vrsti raož, ali kiikor pravimo posebnež.
1 Pri njem je redko kateri učonee obstal; malo ue vsakega jo za nekoliko me-seeev pognal domov. In vender so ljudje pripovedovali, da jo, Grbak tudi izvanredno dober človek. Bilo je navadno zmirom več takih, ki so Grbaka hvalili, nego ]i onili. ki bi bili kaj slabega o njera govorili. Pri vsem tem pa je bil Grbak zn.in za najboljšega raizaija v vsej okoliei. Izdcloval je najlepše in še celo mnetne stvari. Pred nekoliko leti je eelo nekemu škofu napravil vso hiSno npravo, od katerega ,je dobil pismepo priznanje za prelepo izdelano
. pohištvo.
r
49                                         ^^B
-    "           v
Sploh je vsakdo rekel: Kdor Grbakove muhe prebije in pri njem ostane, ta je mojster, kakeršnih je malo.
To je tudi Tinetova teta dobro znala, in ko je Tine od nje odhajal, pri-poroeila mu je še nekolikokrat. da naj sluša na vsako beaedo.
* *                  *
Prve dni, ko je Tine v Grbakovo hišo prišel, bil je mojster Grbak ž njim prijazen, ali vže koj drugi teden mu ni bilo všeč, da Tine zjutraj prvi
>!¦¦¦"......"...........:':.........'........................"~'........:................"T"> '"V"   ' f-~ ^\
La____________                         ^ ]        I
ne vstane. In ko je Tine, to po želji svojega mojstra sforil, ni rau bila všeč Tinetova hoja, Tinetova obnaša. Tine ran ni bil dosti spreten, dti še celo jesti ni znal tako, kakor je Grbak o<l njega zahteval. Nekega dne je raoral Tine desetkrat neko deskn pobrati; vselej, kadar jo je pobral, zagnal jo je Grbak kakor navlašč zopet, na tla. In ravno ta dan o poludnp reče Grbak Tinetu: ,,Veš kaj, Tine!  Danes nisi bil dosti spreten; zato ne bodeš jedel pri mizi,
60
nego tara v čumnati poleg delarniee, in tudi ne dobiš danes druzega, nego jačmenovo kašo."
Tirietu se je to eudno zdelo, užalilo se mu je in glasno je zajokal; ali niti besedice ni oporekal, nogo liho je ubogal svojega mojstra.
0 poludne je šel v refieno fumnato in je ondu snedel svojo kašo. Ves čas je bil zamišljen in žalosten, ker ni znal, kako bi svojemu gospodarju ustregel.
Ali vse drugačc je bilo zvečer. Kako se Tine začudi, ko ga gospodar k sebi pokliče in mu prav resnobno in Ijubeznivo reče:
MTine ! ti si svojo skušnjo pri meni dobro prestal. Jaz sera se popolnem pre-pričal, da si dober in poslušen deček, ker si vsako mojo zapoved, da-si je bila večkrat ostra in časi še celo neopravičena, zvrSil naglo, kakor se spodo-buje ter nisi nikoli mojim besedam ugovarjal. Takega učonea jaz potrebujem in ti si odslej — moj Tine."
In res je bil Grbak od tega casa s Tinetom ves drugačen. Nikoli več ui sam južinal v onej temnej čumnati poleg raizarske delarnice.
Tine se je izučil mizarsfeva in je bil vreden učenec svojega gospodarja. Tudi njegova teta je to veselje dofakala. Ostal je več let pri Grbaku in kadar-koli je šel mimo one čumnate, kjer je bil nekdaj samo za poskušnjo priprt, vselej se je spomnil svojega strogega ali pametnega gospodarja.
Večkrat je pokazal to čumnato tudi svojim učencem in jimdejal: „ Vidite, tukaj notri v tej teinnej čumnati sem se učil slušati in molčati."
Otroci! ne bojte se nikdar ostrosti svojiti starišev, ker ostrost vaših starišev vam je le v dušni in telesni prid.                                             Lj. T.