179
Dr. FR. KOS
ROKOPIS SIMONA JENKA.
Vila  Zlatinka.
(Ajdovska deklica.)1) (Str. 46, 47.)
Vila Zlatinka na gojzdu prepeva,
Od jutra, da ugasne luč belega dneva,
Na svilenih rjuhah cekine prešteva.
Zagleda na gori pastir jo na paši, Močno se neznane podobe ustraši; Al' ona mu reče: „Nikar se ne plaši!
Nič hudega jaz ti ne bodem storila, Le eno dobroto bi te poprosila, Gotov' ti ostala ne bo brez plačila.
Glej žarki mi solnčni pripekajo lice; Prinesi mi z verčem prehladne vodice, Ki teče spod skale tik goste gorice."
Mladeneč je storil, kar ona mu reče, Verč vzame, po gori navdoli jo steče, Do tjekaj, kjer voda iz zemlje priteče.
Ko lice si v hladni je vodi oprala, Ga ajdovska deklica tak je prašala: „1 kaj za plačilo nek bodem ti dala?"
„„Če, kar bi te prosil, mi bodeš storila, Naredi, da (dosti mi bode plačila) Ne bova se z materjo nikdar ločila.""
Da prošnja spolnila se bo, mu obljubi. Podati domu se trenutka ne gubi Povedat veselje to materi ljubi.
„„Povedat' vam, mati, 'mam čuda neznane!' Tak kliče i v hišico z radostjo plane: Pa mati na postelji nič se ne gane.
Ko materne vidi on lica že blede, Serce nezrekljiva mu žalost zasede, I več mu iz ust ni nobene besede.
Čez postijo so bledega našli ležati, I materne v svojih ročicah deržati; Mertva sta oba bila, on in ino mati.
I v zemljo globoko so jamo skopali, I skupej so mater i sina v njo djali, Tam skupej ostanki so njujni ležali.
0 Prvotni naslov tej pesmi je bil »Ajdovska deklica". Pozneje je pesnik ta naslov prečrtal ter zapisal nad njim „Vila Zlatinka".
(DALJE.)
O vila Zlatinka, kar si obljubila, Natanko, preveč si natanko spolnila: Pokriva obadva le ena gomila.
15. avgusta 1854. Lob   Baru h.
(Str. 113—115.)
Na Dunaji, v cesarskim mesti Gospode žlahtne zbor sedi, Vsak 'z druzih krajev je Evrope, Vsak druzga roda i kervi.
I ko sede krog dolge mize I ko jim teče vinca slast, Se bratov eden s čašo dvigne: Izpij ga vsak na doma čast!
I dvigne vsak se s čašo v desni Izprazni kupico do dna, Le eden je, ki se ne gane, Ki stermo zre pred se na tla.
„Prijatelj k nam se v društvo siliš, Pa se ne ganeš, le molčiš, Ko se ime nar slajši sliši ; Nesvet ti zbor saboj gerdiš!"
Kri Izraelcu v lice sili, Trepet po udih mu zleti: Se strastno dvigne, čašo zgrabi, Očes solznih tak govori:
Moj narod nima domovine Nemirno klati se okrog, Al rodil je mož slavevrednih — Le-te naj živi večni Bog!
15. februarja 1855.
Součenci.
(Str. 123—125.)
Bril. Bril je bodeč; Kar bi skor rekel, Koj bi se spekel,' Koj bo preveč.
Mer h ar. Če bo na sodni dan Natanko Bogu pravil Kol'kokrat se je zaljubil
12*
180
Jaz bi glavo zastavil, Da Bog čas bode zgubil Da sodbo bi odpravil, Preden bo dan končan.
Tušek. Sicer ga Bog ni  zanemaril, Serce le babje mu je vstvaril.l)
Skubic. Celo potrebo za hišo imaš; Kaj ti pomaga, k' je zidat' ne znaš ?2)
Stritar. Da ni od naše baze Beseda vsaka kaže: Kar bo za tebe belo, Se černo mu bo zdelo.3)
S a j o v i c. Da psičkov brez repov ni Zmirej sem sodil; Pa Sajovic me uči, Da sim se zmotil.
O s e n a r. Da glavo na pravi konc bi spravil, Tebe, Tonče, nanjo bi postavil.
Otoničar. Na smertni še postelji vrag Imel ž njim veliko bo silo, Če bode še vedno enak, Saj vmret' se ne bo mu ljubilo.
Corona   plebis. Na vas druge epigram iskati, Pravi se: Komarje podkovati.
Voglar. Če potreb'vali bi v šoli drevarja, Svetujem vam, izvolite Voglarja.
Stare. Spoznanja drevo Prineslo je zlo Med revne ljudi, To kažeš nam ti.
julija 1855.
Tabaku.
(Str. 86.)
O rajska roža, herba nicotiana Ki si čez sinje morje se podala, V Evropi naši stari zasijala, Kot svitla zvezda, pred nikdar poznana.
!) Glej Jenkove pesmi, izd. Gangl, str. 100.
2)   Ravno tam.
3)  Ravno tam; „Kres" VI, str. 8.
Še s tabo z lica kislica se pana; Amerikanska moč ti ni ostala, Da s svojimi oblači bi odgnala Z obraza sitno muho i muhana.
Da vender ljubim, tak te ljubim vroče, Da serce mi v perst černo preoberni; Ali namest' tega mu drugo vstvari;
Popred pozabit' te mi ni mogoče,
Saj tebi, preden v postijo v zemlji černi Bom djan, veljal bo zdihlej: Bog te obvari!
29. marca 1855. Sveti Nikolaj.
(Str. 77    79.)
Branjevec.
Kupujte, kupujte odpustikov zlatih,
I jabelk dobiti vam boljih ni moč;
Miklavžev rudečih i belobradatih
Ponujam vam parkeljnov černih kot noč;
I tukej poglejte je leskovo olje,
Za spridene včasih sinove nar bolje.
Ded.
Jo, kakšen hrup i kakšno mergolenje! Glej, kaj razstavljen'ga se vse dobi! Pa kaj ? igrača nam je vse življenje, Dokler prihodnost bolj nas ne zuči. Pa kdo bi nevošljiv jim hotel biti? Jaz ne, ampak raj koj pogledat' čem, Kaj vnukom nar bolj bi bilo kupiti, I koj, da pred iz te druhali grem.
Gizdelin.
Kdo vraga bil mislil, da dans lepotije
Ljubljanske skazale se bodejo vse;
Le glej jo le uno, kak moško jo vije,
Al' uno, kako našopirjena gre.
Na uno stran gredem, kjer veči je gneča,
Ker vije se komaj telo ob telo,
Tam nije drugači, da vsaka me sreča,
Od blizo lepote pogledam lahko.
Mož.
Le hitro, moja, nakupiva, Sej dosti več potreba ni; I potlej ročno umakniva Iz gneče sitnih se ljudi.
Žena.
Jaz le ne vem, kaj tak te žene Čimu mudi se ti, ne vem: Če le rad domu spravil mene, Le idi ljubček, koj za tabo grem.