68 Glasnik SED 60|1 2020 * T adej Kr alj, pr of. slo v ensk eg a jezik a, dokt or ski študent na P odiplomski šoli ZR C S AZU , učit elj slo v ensk eg a jezik a v osno vni šoli; tadej88.kralj@gmail.com. Razglabljanja Tadej Kralj* Uvod Slovenska skupnost v Torontu (v kanadski provinci On- tario) deluje v multikulturnem okolju z dvema uradnima jezikoma – angleščino in francoščino, v slovenščini pa se člani skupnosti sporazumevajo v vsakdanjem življenju (praktična raven jezika) ter na kulturnih prireditvah in ob podobnih priložnostih (simbolna raven jezika) – na dru- štvenih piknikih, ki jih prirejajo v svojih letoviščih zunaj mesta, ob zimskih praznovanjih (banketih) in tudi v cerkvi. Simbolna vloga slovenščine najbolj izstopa v glasbeni ume- tnosti, ki je del kolektivnega in kulturnega spomina, zlasti v pevskih zborih in narodno-zabavnih glasbenih skupinah, saj ti še danes prepevajo slovenske ljudske pesmi. K simbolni vlogi jezika psiholog John Edwards (2013: 56) prišteva zgodovinske in kulturne povezave med predstav- niki skupnosti, ki so ohranjene v »naravnem semantičnem spominu« jezika. V tem segmentu spomina so shranjene konotacije, ki spodbujajo sporazumevalno interakcijo med člani skupnosti. Gre za 'povezovalni jezik' (associated lan- guage); značilno zanj je, da med predstavniki skupnosti ne opravlja več predvsem sporazumevalne vloge, ampak se pri ohranjanju dediščine skupnosti med njenimi pred- stavniki pojavlja v vlogi združevanja. Čeprav sta vlogi de- diščinskega jezika v skupnosti ločeni, pa se v »naravnem semantičnem jeziku« med seboj dopolnjujeta. V prispevku slovenščino razumem kot dediščinski jezik. Po jezikoslovcu Jimu Cumminsu (2014) »dediščina« vključuje tudi seznanjanje predstavnika jezikovne skup- nosti s tradicijami; besedna zveza dediščinski jezik torej poimenuje podedovani jezik, ki se prenaša iz generacije v generacijo. S tem tudi sledim kanadskemu poimenovanju, saj tam omenjeni termin uporabljajo za vse neuradne, na območju Kanade rabljene jezike. Mednje uvrščamo tako jezike priseljenskih skupnosti (torej tudi slovenščino) kot jezike staroselskih ljudstev in Inuitov ter jezike skupnosti gluhih. 1 Za Kanado je sicer značilna politika multikultur- alizma, ki posameznim skupnostim omogoča ohranjanje kulturne dediščine z dediščinskimi jeziki; spodbujanje ohranjanja etničnih skupnosti naj bi vodilo k večji enot- nosti večinske skupnosti v državi gostiteljici. Termin dediščinski jezik pa se danes uporablja tudi v kontekstu mnogih študij o ohranjanju in oživljanju jezikov posa- meznih etničnih skupnosti (npr. Fishman 2001; Aravossi- tas 2014; Cummins 2014). 2 1 Obstaja širok nabor strokovnega izrazja, ki je pomensko blizu ter- minu dediščinski jezik. Sorodna poimenovanja so nastala v različ- nih obdobjih in različnih okoliščinah. V severnoameriškem jeziko- slovnem prostoru npr. sociolingvisti uporabljajo naslednje termine: 'dediščinski jezik' (heritage language), 'jezik prednikov' (ancestral language), 'etnični jezik' (ethnic language), 'imigrantski jezik' (mmi- grant language) in 'domači jezik' (home language). V Quebecu upo- rabljajo izraz 'izvorni jezik' (langues d'origine), v državah, kot so npr. Avstralija, Nova Zelandija in Združeno kraljestvo, izraz 'jezik skupnosti' (community language), pa tudi 'materni jezik' (mother tongue) (Cummins 2014: 3). Govorec dediščinskega jezika je po definiciji tisti, ki doma odrašča z neangleškim jezikom in ta jezik do določene stopnje razume, zato je dvojezičen v angleščini in dedi- ščinskem jeziku (Mah 2005: 47). 2 Jim Cummins (2014: 4) se z dediščinskimi jeziki ukvarja v kanadskem kontekstu, in sicer z jezikovnim načrtovanjem na makro ravni, tj. s Izvleček: Članek ob r a v na v a v log o ljud s k e p esm i iz P r ek m ur- ja k o t eneg a od deja vnik o v ohr anjanja slo v enščine v slo v enski skupnosti v Torontu v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Raba slov enščine k ot dediščinsk ega jezika se je izkazovala tak o na spo- razumevalni kot tudi na simbolni ravni. Analiza izbranih ljudskih pesmi iz zapuščine dr . F rancet a Cig ana t emelji na medbesedilni primerjavi variant ljudskih pesmi iz Prekmurja in prikazuje razlike med njimi. Pri pous tvarjanju so neza v edno vključe vali medbese- dilne odnosnice in ohranjali pr ekmur sk e nar ečne pr vine na glaso- slovni, leksikalni in tudi oblikoslovni ravni jezika. Ključne besede: slovenska skupnost v Torontu, slovenski jezik , Pr ekmur je, ljudsk a pesem, dediščinski jezik Abstract: This article represents the role of folk song from Prekmurje as one of the factors to preserve Slovene language in Slovene community in Toronto in the 1950s and 1960s. The role of Slovene language as the heritage language was seen in communication and in symbolic level. The analysis of folk songs fr om t he leg acy of dr . F r ance Cig an is based on t he int er t e xtual comparison of variants of folk songs from Prekmurje and shows the differences between them. While reproducting they were spont aneousl y using int er t e xtual r ef er ences and pr eser ving lan- g uag e cons ti tuents on f one ti c, l e xical and m or fhol og ical l e v el of language. Keywords: Slovene community in Toronto, Slovene language, Prekmurje, folk song, heritage language LJUDSKA PESEM IZ PREKMURJA KOT DEJAVNIK OHRANJANJA SL O VENŠČINE V T OR ONTU: K aj lahk o r azber emo iz zapuščine dr . F r ance t a Cig ana? Glasnik SED 60|1 2020 69 Razglabljanja Tadej Kralj Eden od dejavnikov ohranjanja slovenščine kot dediščinskega jezika na simbolni ravni med predstavni- ki slovenske skupnosti je petje ljudskih pesmi. Med improvizirajočo dejavnostjo prihaja do variantnosti pesmi in pojava medbesedilnih odnosnic. Izvedba ljudske pesmi v priseljenski skupnosti torej opravlja vlogo ohranjanja kulturne in jezikovne identitete. Slednja se kaže pred- vsem pri ohranjanju narečnih sestavin izvornega kraja. Dr. France Cigan v svoji zapuščini takšen pojav prenosa ljudske pesmi v novo okolje med priseljenci imenuje »konzervirana tradicija«. Z ljudsko pesmijo tako pevci kot poslušalci ohranjanjo svojo etnolingvistično identiteto, ki se v večinski kulturi odraža s pripadnostjo članov določeni etnični skupnosti (Blommaert 2008: 214). Namen članka je ugotoviti, kaj se je zgodilo z ljudsko pe- smijo po njenem prenosu iz izvornega okolja v slovensko skupnost v Torontu. Zanimalo me je predvsem, ali je pri pevčevi izvedbi pesmi prišlo do medbesedilnih odnosnic oz. »nastajanja variant s pomočjo obrazcev ali delov že prej znanih besedil« (Golež Kaučič 2003b: 311). Hkrati pa sem si zastavil raziskovalno vprašanje, ali so se pri pou- stvarjanju ljudskih pesmi v novem okolju ohranjale nareč- ne sestavine izvornega kraja, ki so pri dediščinskih jezikih element ohranjanja primarne jezikovne identifikacije na simbolni ravni jezika. Narečnost in intertekstualnost v ljudski pesmi Za predstavnike prve generacije, 3 ki so se priselili v Kana- do s prvim valom priseljevanja po letu 1948 in do začetka 50. let 20. stoletja, je značilno, da so s seboj prinesli nareč- no govorico svojega izvornega kraja. Predstavniki iz istih programi revitaliziranja dediščinskih jezikov, ki jih je podprla kanad- ska vlada z uvedbo politike multikulturalizma. Joshua Fishman (2001: 81) je avtor tipologije dediščinskih jezikov, ki jo deli na priseljenske jezike, avtohtone jezike staroselcev in kolonialne jezike, uveljavljene pred nastankom ZDA. Themistoklis Aravossitas (2014: 152) razvija modela jezikovnega načrtovanja na mikro ravni. Poudarja prepozna- vanje dejavnikov, ki spodbujajo ohranjanje dediščinskih jezikov z združevanjem članov skupnosti. Na družabnih in kulturnih dogodkih člani skupnosti z lastnim vedenjem, s spretnostmi in z izkušnjami pri- spevajo k povečevanju priložnosti rabe dediščinskih jezikov. 3 Prvo generacijo so večinoma sestavljali politični begunci, v veliki meri naklonjeni protikomunistični politiki (Strle 2009: 77). Prva leta po vojni je večina preživela v začasnih begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, posamezniki pa še v kakšni drugi evropski državi (Nemčiji, Švici, Španiji). Prvo leto so morali moški v Kanadi po- godbeno delati na kmetijah (največ v Alberti), pri železnici in v goz- dovih, ženske pa kot hišne pomočnice. Po enem letu se jih je največ preselilo v Toronto, ki je hitro postalo jedro slovenske izseljenske populacije v Kanadi (Genorio 1989: 84). Ta generacija je pomemben delež k ohranjanju slovenskega jezika in kulture prispevala z ustano- vitvijo slovenske katoliške župnije. V Torontu je najstarejša sloven- ska župnija Marije Pomagaj (1953), sledi župnija Brezmadežna s ču- dodelno svetinjo na Brown’s Line (1960). Del cerkvene organizacije so bile slovenske sobotne šole, ki otroke slovenskih priseljencev še vedno poučujejo slovenski jezik ter jih seznanjajo s slovensko zgo- dovino in kulturo (Jurak 2001: 195). slovenskih pokrajin so se v novem okolju združevali in ustanavljali društva, 4 znotraj katerih so ohranjali skupno narečje in šege. Prekmursko društvo Večerni zvon v oko- lici Toronta so ustanovili leta 1956 in je ena od osrednjih organizacij združevanja članov skupnosti v Torontu, ki iz- vorno prihajajo iz Prekmurja. Društvo s svojimi člani še vedno organizira družabne prireditve, piknike, kampiranje in športne aktivnosti. Pomemben cerkveni običaj je pro- ščénje, katerega praznovanje predstavlja tradicionalno za- bavo prekmurskih Slovencev in njihovih potomcev vsako leto v mesecu avgustu. Na kulturnem področju skupnost skozi celo leto organizira zabavne prireditve z lokalnimi in gostujočimi ansambli iz Slovenije, s folklornimi skupina- mi in pevskimi zbori (Jurak 2001: 195). H kulturni dejavnosti pomembno prispeva tudi ljudska pe- sem. V njej se odražajo »narečne značilnosti določenega okolja, ki ga poznajo pevci z domačega podeželja. Te se kažejo s posameznimi pomenskimi odtenki, ki so vezani na predstavni svet ljudi s sledovi nekdanjih šeg in družbe- nih razmer« (Stanonik 2008: 118), od koder je bila pesem vzeta. Za jezik v ljudski pesmi je značilno, da ne gre za povsem narečni jezik, saj njena metrična pravila določajo privzdignjen pesniški jezik nad običajno govorico (Kumer 1975: 69), zato govorimo o posameznih narečnih sestavi- nah, v katerih prepoznavamo t. i. pokrajinskost jezika (Ja- kop 2006: 68), od koder pesem izvira. V ljudski pesmi se pojavlja tudi intertekstualnost ali medbesedilnost. Gre za lastnost besedil, ki nosijo v sebi elemente že obstoječih besedil in z njimi vzpostavijo naj- različnejše odnose, te prvine pa imajo v novih besedilih najrazličnejše vloge (Kristeva 1966: 36). Medbesedilnost je torej produkt spontane ustvarjalne dejavnosti, proces neprestanega prenavljajočega se samoopisovanja in samo- identificiranja kulture. Je spomin kulture, ker se v imagi- narni knjižnici ohranjajo nekdanje verzije sveta in se v ra- znih variacijah in transformacijah vraščajo v nove prenose (Juvan 2005: 278). Pri ljudski pesmi gre za t. i. posebno intertekstualnost, pri tej pa za spontano priklicevanje besedil na večinoma nezaveden način, saj ljudski pevec asociativno priklicuje podobne forme, obrazce, melodije idr. iz že znanega spo- minskega »koša«. Nakazuje izvirno ustvarjalnost, v kate- ri nastajajo variante s pomočjo obrazcev ali delov že prej znanih besedil (Golež Kaučič 2003b: 311). Pri ustvarjanju nove variante so dotedanje različice zlite oziroma zdru- žene v infratekst, tj. polje vsebinskih in izraznih možno- sti, ki so latentno navzoče v zavesti ljudskega pevca in njegovega občinstva 5 (Juvan 2000: 13). Ko pevec pesem 4 Prekmurci so ustanovili prekmursko društvo Večerni zvon, Gorenjci društvi Bled in Planica, Primorci Društvo Simon Gregorčič, Belokranjci pa Belokranjski sklad. 5 Roman Jacobson in Peter Bogatyrëv (2005) sta ugotovila, da se med folklornim dogodkom oz. med izvajanjem ljudske pesmi lahko Glasnik SED 60|1 2020 70 Razglabljanja Tadej Kralj zapoje, prikliče že znano uporabljeno besedo ali besedilo (t. i. citat) v novo besedno okolje, tako da iz katere druge znane pesmi v novo pesem vnaša verz (potujoči verz) ali motiv (potujoči motiv) oziroma kitico (potujoča kitica). Literarni zgodovinar in teoretik Marko Juvan (v Golež Kaučič 2003a: 19) tovrstne citate iz že znanega pevčevega besednjaka v novi varianti pesmi imenuje medbesedilne odnosnice. Te se pojavijo, ker »se pevec morda ne spo- mni v celoti nove pesmi ali pa se mu zdi, da bi kak verz ustrezal ritmu nove pesmi, ali pa izbere star verz zato, da zapolni pozabljeno mesto v pesmi. Potujoči del pesmi v novem okolju in v drugi ljudski pesmi lahko pridobi nove konotacije« 6 (Golež Kaučič 2003a: 104). Med medbesedilne pojave po folkloristki Marjetki Golež Kaučič (2003b: 315) lahko uvrščamo tudi proces varian- tnosti v ljudski pesmi, »saj gre za predlogo, ki je impro- vizatorično variirana, vse pologe v variantnem, medbe- sedilno-glasbenem nizu enega tipa ljudske pesmi so torej variante prve znane predloge ali arheteksta, saj za izvir- nik večinoma ne vemo«. Zmožnost prenosa posameznih ljudskih prvin v posebnih načinih ljudskega ustvarjanja pa omogoča primerjavo različnih variant enega tipa pesmi (prav tam). Metodologija Za namen raziskave sem analiziral 12 pesmi iz rokopisne zbirke ljudskih pesmi iz Prekmurja dr. Franceta Cigana, 7 hranjenih v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ki so bile posnete v Torontu leta 1959. Rokopisna zbirka dr. Franceta Cigana (Mapa 319, GNI R) sicer obse- naučimo tudi jezik, saj v stilnem procesu ustvarjanja ljudske pesmi z medbesedilnimi prenosi izvajalec in navsezadnje tudi občinstvo kot del skupnosti, kjer je neka ljudska pesem sprejeta, obnavlja, se uči novih jezikovnih obrazcev. 6 V ljudskem pesništvu – gledano na žanrsko razločevanje – se verz (Ena ptička priletela iz dežele Štajerske), ki potuje v dveh različnih zvrsteh v ljudskem pesništvu, na primer pri pripovedni legendarni pesmi z naslovom Marija, tica pevka in zamorska deklica in nato pri lirski ljubezenski Ljubezen se ne da pogasiti, umesti, tako da ga pevec vnese v drugo pesem popolnoma samoumevno (Golež Kaučič 2003b: 313). 7 Dr. France Cigan se je rodil leta 1908 v Žižkih, kjer je obiskoval ljudsko šolo, nato pa je šolanje do leta 1920 nadaljeval v Ljubljani. Obiskoval je gimnazijo pri salezijancih v Veržeju, jo nadaljeval v Ljubljani, maturiral pa leta 1929 na klasični gimnaziji v Mariboru. Med letoma 1931 in 1936 je na teološki fakulteti v Ljubljani študiral teologijo, leta 1946 pa so mu na univerzi v Padovi podelili doktor- ski naziv iz teologije. Po drugi svetovni vojni je doštudiral glasbo v Gradcu. V tem času se je v južnokoroških farah zavzemal za ljud- sko petje pri bogoslužju. Ves čas je bil dejaven skladatelj, zbiratelj in harmonizator ljudskih pesmi. Prekmurske pesmi je zapisoval že leta 1932 na Koroškem in leta 1959 med prekmurskimi Slovenci v Torontu in Chicagu. Leta 1945 je v Špitalu ob Dravi s Silvom Mihelčičem izdal zbirko ljudskih in ponarodelih pesmi. Leta 1958 je na južnem Koroškem sistematično zbiral ljudske pesmi, jih zapiso- val in snemal. Njegov opus v celoti obsega nad tisoč skladb. Umrl je leta 1971 v Ljubljani (Teden duhovnosti in kulture 2001). ga 14 prepisov transkripcij prekmurskih ljudskih pesmi. K obstoječim zapisom so priložene splošne pripombe, v ka- terih zbiratelj navaja podatke o kraju (Chicago in Toronto) in času zapisov (julij in avgust 1959), o pevcih in od koga (od svojih staršev) so se pesmi naučili (lastne zapise pesmi so ob selitvi na tuje vzeli s seboj). V nadaljevanju navaja, v katerih okoliščinah so jih peli (v fantovski in dekliški druščini, med delom), v katerih kontekstih (na svatbah) in na kateri način (dvoglasno petje na Slovenskem, tudi šti- riglasno na poti v Ameriko), nato pa pri posamezni pesmi sledijo podatki o pevcu, kraju in datumu zapisa, notni za- pis in pod njim besedilo pesmi. Čeprav sem analiziral 12 pesmi, sem v članek zaradi ome- jenega obsega vključil le štiri (Mapa 319, GNI R 15.378, GNI R 15.379, GNI R 15.380, GNI R 15.402), ki s pri- sotnostjo medbesedilnih odnosnic najbolj pokažejo »na mozaično podobo pesmi, sestavljeno iz fragmentov, upo- rabljenih v vsebinsko različnih pesmih« (Kumer 2002: 49) in s tem razkrivajo ustvarjalno improvizacijo. Temeljil sem na prepisih transkripcij dveh ljubezenskih pesmi (Jaz bi rad k deklinam hodu, Tebi se na očeh pozna, da si se jo- kala), ene poskočnice (Sem mlada, sem fajna / pa nemam moža; Ti misliš, ti štimaš / kak fajna si ti) in ene pripove- dne pesmi (Ptica poje o pšeničnem klasu in vincu). Pri vsebinski analizi ljudskih pesmi sem uporabil razisko- valno metodo iz teorije intertekstualnosti, aplicirano v fol- kloristiko (Golež Kaučič 2001, 2003). Z raziskovalno me- todo iz teorije intertekstualnosti in komparativno metodo sem preučeval medbesedilne interakcije, ki so posledica ustvarjalne pevčeve improvizacije. S primerjanjem pesmi različnih variant enega tipa pesmi iz treh zbirk slovenskih ljudskih pesmi 8 – Karel Štrekelj (1908–1923): Slovenske narodne pesmi (SNP), Rihard Orel (1936): Slovenske na- rodne pesmi iz Prekmurja in spletne strani Slovenske naro- dne pesmi, namenjene ohranjanju slovenskega ljudskega izročila (Spletni vir 1) – sem poiskal medbesedilne odno- snice, ki so spontano nastale v ljudskih pesmih v Torontu. V jezikovni analizi ljudskih pesmi sem uporabil metodo dialektološke analize, pri čemer sem ugotavljal posame- zne narečne sestavine prekmurskih narečnih značilnosti na glasoslovni, oblikoslovni in leksikalni ravni; te značilnosti so element jezikovne identitete prekmurskih priseljencev. 8 Izbrane ljudske pesmi sem primerjal z variantami iz zgoraj omenje- nih zbirk ljudskih pesmi, saj so bile te vsebinsko in jezikovno pri- merne za primerjavo s transkripcijami izbranih slovenskih ljudskih pesmi v Torontu. Glasnik SED 60|1 2020 71 Razglabljanja Tadej Kralj Izbrane ljudske pesmi iz arhiviranih zapisov dr. Franceta Cigana Ljubezenska ljudska pesem Ljubezenske ljudske pesmi so skupina pesmi, ki se vse- binsko nanašajo na izpovedovanje ljubezni med fantom in dekletom ter na posledične dogodke (Kumer 2002: 19). V jedru takih pesmi so junakovo vedenje, ki je povzročilo srečen ali nesrečen ljubezenski dogodek, in njegove po- sledice. Ljubezenske pesmi z dramatičnimi sestavinami so po navadi krajše, pesmi brez poudarjenega konflikta pa so daljše in vsebujejo le malo refleksij. Večjo skupino ljube- zenskih pesmi sestavljajo kratke, zgoščene lirične podobe, ki izražajo osebna ljubezenska čustva in so pravzaprav pri- godnice (Terseglav 1987: 88–89). Številčno najmočnejšo skupino ljubezenskih pesmi sesta- vljajo poskočnice, ki po navadi govorijo o ljubezni, izjemo- ma pa se med plesne pesmi uvrščajo le svatovske poskoč- nice in tiste, ki pojejo o plesu in godcih. Poskočnice so bile sprva plesne pesmi, pozneje pa so se osamosvojile in se še danes pojavljajo kot samostojne pesmi v veselih družbah, na praznovanjih, svatbah, kjer pevci ponekod kar tekmujejo v improviziranju poskočnic (Terseglav 1987: 90–91). Karel Štrekelj (1900–1903) je k tipu pesmi Pesmi zaljubljene raz- poredil pesem Jas bi k deklinam hodu, med Pesmi zaljublje- ne brez poskočnih in Pesmi zaljubljene poskočne. Ljudska pesem v Ciganovi zapuščini z naslovom Jas bi rad k deklinam hodo je ljubezenska. Obravnavano pesem sem primerjal z varianto pesmi iz zbirke prekmurske ljud- ske pesmi Riharda Orla (Jaz bi rad k deklinam hodu) in z varianto pesmi iz zbirke ljudskih pesmi Karla Štreklja (tip pesmi Premalo ima blaga). Rihard Orel: Slovenske narodne pesmi iz Prekmurja (1936): Jaz bi rad k deklinam hodu: pesem št. 47; kraj za- pisa: Bogojina France Cigan: Mapa 319, GNI R 15.378 Ljubezenska: Jas bi rad k deklinam hodo Kraj izvora: Trnje; kraj in letnica zapisa: Toronto, 1959; pevec: Ignac Hozjan Jaz bi rad k deklinam hodu, daj mi je prevelka voda, plavati pa jaz ne znam, na brod mi je pa iti sram. Ti bi mene rada mejla, da b za volo mater smejla, mati tebe krejgajo, de jas premalo hišo mam. Moja hiša nej velika, jas sem fantič, koj se šika. Za jedno lejto al za dve, se boš za mene jokala. Jas bi rad k deklinam hodo da pa je prevelka voda. Prek priplavati ne znam, na brod me je pa iti sram! Jas bi rada tebe mela da bi za volo mater smela. Mati mene kregajo, ker imaš premalo hišico! Moja hiša res nej velka. Jas san dečko kak se šika, za edno leto al za dve, se boš za mene jokala! Dodani kitici iz tipa pesmi Premalo ima blaga; Karel Štre- kelj: Slovenske narodne pesmi (1904–1907), pesem št.: 1368; kraj zapisa: Zagorje ob Savi Jas se ne bom za te jokala. Drügoga fanta bom si zbrala, pa šteri ma zadost blaga, pa hišico na štuka dva! Šteri ima visoke hiše, tisti tebe ne poišče, pa šteri ima zadost blaga, pa tisti tebe ne pozna! Jaz se že ne bom jokala, bom si raje druzga zbrala, ki imel bo dost blaga, lepo hišo štoka dva. Tak, ko ma velike hiše, Dekle, tebe ne poiše, Taki ki ma zadost blaga, Tebe, dekle, ne pozna! Glasnik SED 60|1 2020 72 Razglabljanja Tadej Kralj V pesmi je dialog med fantom in dekletom. Fant hrepeni po dekletih, a ga pri tem ovira voda. Verjetno gre za reko Muro, saj omenja tudi brod, s katerim bi lahko prečkal re- ko, vendar se plovbe sramuje (Na brod me je pa iti sram!). Dejanja se je sramoval, ker bi ga drugi videli ali pa bi s plovbo pokazal svojo šibkost, ker ne more preplavati re- ke. V drugi kitici dekle fantu izraža naklonjenost. Rada bi bila njegova izvoljenka, a le če bi njena mama dovolila. Mati zavrača njuno zvezo, ker ima fant premalo imetja. To izrazi z besedno zvezo s pomanjševalnico (premalo hi- šico). Dekle mora upoštevati materine ukaze, tudi ko si izbira fanta. Hčerino spoštovanje matere pa je prikazano s pojavom onikanja (Mati mene kregajo). V drugi kitici pesmi Orlove zbirke nastopa fant (Ti bi mene rada mejla), medtem ko v pesmi iz Ciganove zapuščine fanta nagovarja dekle (Jas bi rada tebe mela). Pesem je v varianti iz Orlove zbirke iz treh kitic, medtem ko ima Ciganova varianta pet kitic. Zadnji dve kitici sta iz pesmi Premalo ima blaga. Gre za pojav t. i. avtocitatnosti, ko pevec zapoje pesem, jo konča (konča s pesmijo Jaz bi rad k deklinam hodu) in nato nadaljuje z drugo, v katero vnese kitico iz prejšnje pesmi (nadaljuje s četrto in peto kitico pesmi Premalo ima blaga) (Golež Kaučič 2003b: 104). Zmaga Kumer (1996: 103–104) tovrstne obrazce imenuje potujoče kitice, ki potujejo iz pesmi v pesem. V pesmi iz Ciganove zapuščine najdemo zaokroženi pa- nonski glas ü (drügoga), premeno končnega -m (sem) v -n (san) in vokalizacijo končnega deležniškega -l v -o. V zadnji kitici je ohranjen soglasniški sklop -šč- (poišče). Pojavi se narečni členek zanikanja nej. Rabljena je zna- čilna prekmurska pridevniška končnica -oga v rodilniku ednine moškega spola (drügoga) in značilna premena so- glasniškega sklopa kt, ki v prekmurščini prehaja v št pri oziralnem zaimku kateri (šteri / 'kateri'). V besedišču je v rabi tudi germanizem štok / 'nadstropje' in razlika pri poi- menovanju moške osebe (fantič / dečko). Ljudska pesem v Ciganovi zapuščini z naslovom Tebi se na očeh pozna, da si se jokala je ljubezenska. Obravna- vano pesem sem primerjal z variantama pesmi (Teče mi vodica, Pozimi pa rožice ne cveto) s spletne strani Sloven- ske narodne pesmi (Spletni vir 1). Spletna stran Slovenske narodne pesmi: Teče mi vodica France Cigan: Mapa 319, GNI R 15.379 Ljubezenska: Tebi se na očeh pozna, da si se jokala Kraj izvora: Črenšovci; kraj in letnica zapisa: Toronto, 1959; pevci in pevke: Katica Fujs, Antonija Denša, Gi- zela in Ignac Hozjan; 3. kitica Jožef Cigan Teče mi, teče vodica, skouz toga moustiča zidanoga, de se je lubica zmivala, milo se joukala. De se je lubica zmivala, milo se joukala. Jouči se, jouči, vei se šče boš, dere bom gijes k soldakom šel, s toga kraja v en drugi kraj, neu de me več nazaj. S toga kraja v en drugi kraj, neu de me več nazaj. Teče mi, teče vodica, skoz tega mostiča zidanega. Gde se mi je lubica zmivala, ne milo se jokala. Joči se, joči, vej se šče boš, dere bom jas k soldakom šo. Z ednoga kraja v te drügi kraj node me več nazaj! Spletna stran Slovenske narodne pesmi: Pozimi pa rožice ne cveto Kaj pa ta dekla govori, te se mi močno pregreši. Ti boš pozabila sploj na me, jaz pa tebe ne. 3. kitica Ti boš v Ljubljanci na straži stal, dekle si bodeš tam drugo zbral. Ti boš pozabil čisto na me, jaz pa nikoli na te. 4. kitica Deklica deklica, kaj govoriš? Da se v besedah pregrešiš, prej ko bom stopil marša dva, ljubila boš drugega. Glasnik SED 60|1 2020 73 Razglabljanja Tadej Kralj V pesmi nastopa fant. V prvi kitici se pojavi motiv deroče vode z zidanim mostom. Tam se je njegova ljubica umi- vala in jokala. V drugi kitici fant pravi dekletu, da se bo še bolj jokalo, ko bo odšel k vojakom. Spodbujanje k joku (jouči se jouči) deluje ironično, svarilno, saj s tem stopnje- vanjem nakazuje, da bo prišel dogodek, ko se bo še bolj jokalo, ker ga potem ne bo več nazaj. Šel bo v drug kraj in ne bo se več vrnil. Varianta pesmi s spletne strani Slovenskih narodnih pesmi je iz dveh šestvrstičnih kitic, saj vsebujeta refren (De se je lu- bica zmivala, / milo se joukala; S toga kraja v en drugi kraj, / neu de me več nazaj). V obeh variantah pesmi se pojavijo podvojitev (Teče mi, teče vodica), pomanjševalnice (vodica, mostiča/moustiča, lubica) in besedna zveza z zamenjanim besednim redom (mostiča zidanega/moustiča zidanoga). Ljubezenska ljudska pesem Tebi se na očeh pozna, da si se jokala ima v Ciganovi zapuščini tri štirivrstične kitice. Tretja kitica je sestavljena iz potujočih verzov iz vojaške ljudske pesmi Pozimi pa rožice ne cveto. Prva dva verza sta iz četrte kitice (Deklica, deklica, kaj govoriš / da se v besedah ne pregrešiš), zadnja dva pa iz tretje (Ti boš poza- bil čisto na me, / jaz pa nikol na te). Zmaga Kumer (1996: 103) potujoči verz opredeljuje z značilno sestavino ljud- skega izražanja. Za to mora biti ustvarjen ustrezni pogoj (enak verzni ritem pesmi, iz katere verz prihaja, in pesmi, kamor gre). Gre za verze, ki se selijo iz pesmi v pesem. Prehajanje povzroča asociacija: ko se v pesemski vsebini pojavi predmetnost, kar pevec pozna že iz neke druge pe- smi in nehote prevzame. V pesmi iz Ciganove zapuščine je narečni refleks iz pra- slovanskega jata (e: ) še ohranjen (vej). Opazni so značilni oziralni prislov gde / 'kjer', krajevni prislov dere / 'kadar' in prehod l'- > l- (lubica). Pojavi se značilna kratka obli- ka glagola v prihodnjiku node / 'ne bode' in v velelniku vej / 'vedi'. Končni deležniški -l ('šel') je prešel v o (šo). V pridevniškem delu besedne zveze je v rodilniku ednine moškega spola opazna končnica -oga (ednoga), čeprav je v pesmi izpričan tudi primer končnice -ega (zidanega). V varianti je prekmurski členek šče / 'še', pri členku 'sploh' je h prešel v j v izglasju (sploj). V besedišču je nemška ustre- znica za vojaka (soldakom / 'vojakom'), v nemščino pa je prišla iz italijanščine (soldato). Poskočnica Poskočnice so kratke improvizatorske stvaritve, nastale po določenem metričnem vzorcu in večinoma priložnostne. Povezane so z življenjem in so razpoloženjsko obarvane; pogosto so šaljivega značaja. Ena poskočnica predstavlja zaključeno celoto, s katero je podana ena sama zaključena misel. Venčki ali ustaljeni nizi poskočnic so praviloma na- ključni; da so posamezne poskočnice vsebinsko povezane, je stvar navade (Kunej 2012: 145). Pesem Sem mlada sem fajna / pa nemam moža; Ti mi- sliš, ti štimaš / kak fajna si ti iz Ciganove zapuščine je sestavljena iz več pesmi poskočnic. Poskočnice se pojejo asociativno, po pevkinih besedah: »Kar si kdo izmisli.« Obravnavano pesem sem primerjal z varianto pesmi iz zbirke ljudskih pesmi Karla Štreklja (tip pesmi Ona jih ima več in tip pesmi Zavrnjeni ji kljubuje in jo ošteva) z varianto pesmi s spletne strani Slovenske narodne pesmi (Jaz bi rad k deklinam hodu). Karel Štrekelj: Slovenske narodne pesmi (1900–1903), pe- sem št. 4340; kraj zapisa: Kranjska France Cigan: Mapa 319, GNI R 15.380 Poskočna: Sem mlada, sem fajna / pa nemam moža; Ti mi- sliš, ti štimaš / kak fajna si ti Kraj izvora: Črenšovci ok.; kraj in letnica zapisa: Toronto, 1959; pevka in pevec: Kata Fujs in Ignac Hozjan Je lepa, je mlada, pa nima moža, je gerda, je stara, pa ima – po dva! Sem mlada, sem fajna pa nemam moža, te stare košare pa vsaka po dva Spletna stran Slovenske narodne pesmi: Ta stara je umrla (3. kitica) Sem lepa pa mlada, pa nimam moža, ta stara košara pa ima kar dva, Glasnik SED 60|1 2020 74 Razglabljanja Tadej Kralj Karel Štrekelj: Slovenske narodne pesmi (1900–1903), pe- sem št. 2713 Kraj zapisa: Vrhpolje nad Kamnikom Ti misliš, ti štimaš, ka fajna si ti, maš takše zobe, kak ma jünec rogle Ti misliš, ti štimaš, ka fajna si ti, pri svinskoj kopanji ti gliha stoji. Ti misliš, ti štimaš, ka bogata si ti, si takšega kmeta, ka žabe lovi. Ti misliš, si lepa, lepši je ni: za svinskim koritam so gorši ko ti! Prva kitica je kitica iz ljudske pesmi Ta stara je umrla. Na- stopa mlado dekle, ki je v nasprotju s starejšimi kmečkimi dekleti, ki imajo vsaka po dva fanta, brez moža. Košara v slovenščini pomeni punčara, ki s kvalifikatorjem eks- presivno pomeni dekle iz kmečkega okolja. Pevec torej asociativno vključi kitico iz njemu znane pesmi v drugo pesem, saj so naslednje tri kitice iz poskočnice Zavrnjeni ji kljubuje in jo ošteva. Govori zavrnjeni fant, ki dekle zbada zaradi njene domišljavosti. Pesem je torej sestavljena iz več drugih pesmi. V Štrekljevi zbirki smo našli podobne variante pesmi pri naslednjih dveh tipih pesmi: Zavrnjeni ji kljubuje in jo ošteva in Ona jih ima več. Prva kitica je iz tipa pesmi Ona jih ima več in vse naslednje kitice iz tipa pesmi Zavrnjeni ji kljubuje in jo ošteva. V drugi kitici pesmi iz Ciganove zapuščine najdemo pri- mero, v kateri fant primerja dekletove zobe z junčevimi rogovi (maš takše zobe / kak ma junec rogle) in s tem alu- dira na belino. V tretji kitici fant namiguje na primerjanje dekleta z živaljo, tj. s prašičem, saj narečno besedo ko- panja označi z okrasnim pridevkom svinskoj, tj. svinjsko korito. V četrti kitici dekle zbada z ironičnim pogledom na njeno bogastvo s kmetom, ki namesto da živi v izobilju, zaradi pomanjkanja lovi žabe. V pesmi so značilne prekmurske narečne značilnosti. V ra- bi je vprašalni zaimek 'kako' (ka), zaimek 'takšen' z onemi- tvijo n (takše), pridevnik ima v mestniku ednine ženskega spola končnico -oj (svinskoj). Med besedjem je zaslediti motiv lesene kmečke posode za krmljenje in napajanje ži- vali. Kopanja je namreč vzhodnonarečna beseda za 'kori- to', gliha pa samostalnik, ki pomeni 'enakost'. Pripovedna pesem Za pripovedno ljudsko pesem je značilna zgodba, zato uvrščamo mednje tudi tiste, ki vsebino zajemajo iz legen- darnega in zgodovinskega izročila (junaške in zgodovin- ske pesmi), ter druge, ki vsebujejo neko pripoved ali zgod- bo (bajeslovne in pravljične pesmi) (Kumer 2002: 19). Za slovensko pripovedno pesem ali balado, ki jo slovenski ljudski pevci poimenujejo žalostna ali stara (Golež Kaučič 2018: 38), je značilna zgoščena pripovednost s poudarjeno dramatsko ali dialoško strukturo in vsaj tri vrste ritmičnih struktur in raznovrstnih melodij z refreni ali brez njih, s posebnim načinom pripovedovanja (petja) in z nesrečnim ali s srečnim koncem (Golež Kaučič 2018: 344). Zmaga Kumer (1962: 172) slovensko balado definira kot zgošče- no tako v zgodbi kot obliki, z melodijo ter s posebno vlogo v življenju ljudi. Balada je lahko v vlogi mrliške pesmi. 9 Pela se je tudi ob skupinskem delu, na primer ob trgatvi, pletvi, ličkanju, preji, luščenju fižola ali ob varovanju mr- liča. Po funkciji je lahko obredna pesem ali pesem otroku (kot uspavanka), v Beli krajini pa se je ohranila tudi kot plesna pesem. Ivan Grafenauer (1939: 415) pesem Ptica poje o pšenič- nem klasu in vincu označuje kot nabožno napitnico, pri kateri je uvodna kitica potujoča kitica, ki govori o slad- kem vincu in ptički, ki je priletela iz Indije. Pesem je bila razširjena po vsem slovenskem ozemlju, razen po nevi- norodnem Koroškem, nekdaj pa tudi tam (Jezus postavi sv. Tomaža v Indijo, Š, št. 575–576). Obravnavano pesem sem primerjal z varianto pesmi iz zbirke ljudskih pesmi Karla Štreklja (tip pesmi Ptica poje o pšeničnem klasu in sladkem vincu). 9 Tip mrliške pesmi so tudi t. i. mrtveče pesmi, ki so vsebinsko nastajale in se izvajale prav za namen pogrebnega rituala, izraz pa sporoča tudi prostorsko opredelitev, saj gre za glasbeno prakso, ki je bila (in je deloma še danes) zaradi prekmurskih in kulturnih predispozicij specifična prav za Porabje in Prekmurje (Šivic 2019: 60). Glasnik SED 60|1 2020 75 Razglabljanja Tadej Kralj Karel Štrekelj: Slovenske narodne pesmi (1904–1907), pesem št. 5916; kraj zapisa: Kranjska France Cigan: Mapa 319, GNI R 15.402 Pivska: Ptica poje o pšeničnem klasu in vincu Kraj izvora: Trnje; kraj in letnica zapisa: Toron- to, 1959; pevka: Katica Fujs Ena ptič'ca perletela iz dežele Indije, prav lepo mi je zapela od pšeničniga klasu. To pač ni klas pšeničen, to je Jezusov telo per vsaki sveti maši Bogu je darvano. Ena ptič'ca perletela 'z dežele štajerske, prav lepo je zapela od vinca sladkiga. To ni blo sladko vince, li Jezusova kri, per vsaki sveti maši se pred nami spremeni. Pijmo li mi bratci, vince, voda naj na stran' stoji, naj gospoda pije vodo, k' za vince ne trpi. Še vsacimu en glažek vinca nalit stoji, primi li ga z'ročico, noj na serce si ga zlij. Saj brez skerbi piješ vince, de li pijan ne boš, saj ti Jezus ne zameri, če si lih koražen boš. Fčelica priletela z dežele jütrove, prav lepo si je zapela od kruha bejloga. Kaj pa ta krühek pomeni? Pravo Jezuša Telo, pri vsakoj svetoj meši pred oltarom pozdignjeno bo. Fčelica priletela z dežele Jutrove, prelepo si je zapela od vinca sladkega. Kaj pa to vince pomeni? pravo Jezuša kri. Pri vsakoj svetoj meši pred oltarom povzdignjeno bo. V pesmi iz Ciganove zapuščine so štiri kitice s po štiri- mi verzi. V prvi kitici motiv ptice zamenja potujoči mo- tiv 'čebele' (fčelica) iz prekmurske ljudske pesmi Fčelica zletejla, ki je preletela iz jutranje dežele (dežele jütrove). Zapela je pesem o belem kruhu, ki simbolizira Jezusovo telo (Pravo Jezuša Telo) in je povzdignjen na vsaki sveti maši pred oltarjem. V tretji kitici se motiv čebele, ki prileti iz vzhodne dežele, ponovi. Zapela si je pesem o sladkem vincu, ki simbolizira Jezusovo kri. Pesem iz Ciganove zapuščine ohranja prekmurske narečne značilnosti. Ohranjen je refleks ej od praslovanskega jata (bejloga). Beseda fčela je z pslovan. *bъčela ̋ : iz soglasni- škega sklopa bč v vč in nato v fč. Palatalni r je otrdel (ol- tarom) tudi v odvisnih sklonih po analogiji osnovne oblike besede cesar. Pojavita se značilna pridevniška končnica -oj v besedni zvezi s samostalnikom ženskega spola v mestniku ednine (Pri vsakoj svetoj meši) in značilna trda pridevniška končnica -oga (krüha bejloga / ‘belega kruha’) v rodilniku ednine ob samostalniku moškega spola. Opazen je e-jevski refleks za novoakutirani polglasnik (meši / ‘maši’). Sklep Izvajanje ljudske pesmi iz Prekmurja v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je posameznim predstavnikom v slo- venski skupnosti v Torontu omogočalo izražanje etnične, kulturne in jezikovne identitete, s čimer se je med pred- stavniki slovenščina kot dediščinski jezik ohranjala na simbolni ravni. Analiza izbranih pesmi iz zapuščine dr. Franceta Cigana je pokazala, da so pevci (predstavniki prve generacije iz Pre- kmurja – vasi Trnje v Občini Črenšovci) iz svojega spomi- na obnavljali in variantno poustvarjali slovenske ljudske pesmi, ki so jih »prinesli« iz svojega avtohtonega okolja v tujejezično kanadsko okolje. S folkloristično metodo iz teorije intertekstualnosti, aplicirano v folkloristiko, je bila dokazana spontana intertekstualnost, saj so pevci med pre- pevanjem ljudske pesmi z asociativnostjo in improvizacijo v spomin priklicali medbesedilne odnosnice. V ljubezenski pesmi Jas bi rad k deklinam hodo se je pojavil primer potu- jočih kitic. Prehajanje iz pesmi v pesem se je pokazalo pri zadnjih dveh potujočih kiticah iz pesmi Premalo ima blaga. V ljubezenski pesmi Tebi se na očeh pozna, da si se jokala je pevec spontano prevzel potujoče verze iz ljudske pesmi Pozimi pa rožice ne cveto. Primer poskočnic kaže na impro- vizacijo, saj je pesem sestavljena iz več drugih pesmi, hkra- ti pa si lahko pevec posamezne dele pesmi povsem izmisli (maš takše zobe / kak ma jünec rogle). V pesmi Ptica poje o pšeničnem klasu in vincu je pevec potujoči motiv čebele prenesel iz ljudske pesmi Fčelica zletejla. Pri dialektološki analizi pesmi pa se je pokazala zakonitost jezikovnega izražanja pri ljudski pesmi, saj so v pesmih ohranjene posamezne prekmurske narečne sestavine. Naj- Glasnik SED 60|1 2020 76 Razglabljanja Tadej Kralj pogostejše oblike iz prekmurskega narečja se pojavljajo na glasoslovni (dvoglasnik ei pri vej / 've', bejloga / 'belega'; zaokroženi panonski glas ü, drügi, jütrove; j v izglasju pri sploj / 'sploh', soglasniški sklop kt > št pri oziralnem zaim- ku šteri / 'kateri', soglasniški sklop pč > fč pri fčela / 'če- bela', pri glagolu biti v 1. osebi gre za premeno končnega -m, sem, v -n, san; vokalizacija končnega deležniškega -l v -o, hoto), in oblikoslovni ravnini (glagol v prihodnjiku node / 'ne bo', pridevniška končnica -oj v mestniku ednine ženskega spola pri svinskoj glavo / 's svinjsko glavo', pri- devniška končnica -oga v rodilniku ednine moškega spola pri bejloga / 'belega', oziralni prislov gde / 'kjer,' členek zanikanja nej / 'ne', členek šče / 'še') ter tudi pri besedju vzhodnih narečij (soldak / 'vojak', košara / 'punčara', ko- panja / 'korito' in dečko / 'fant'). Dokazan pojav zakonitosti jezikovnega izražanja s prek- murskimi narečnimi sestavinami in asociativnega prikli- cevanja medbesedilnih odnosnic v variantah ljudske pesmi enega tipa je potrdil, da je bila ljudska pesem iz Prekmurja tudi v novem okolju produkt spontane ustvarjalne dejav- nosti, ki so jo člani skupnosti v kulturnem spominu »odne- sli« iz svojega rodnega Prekmurja. Literatura in viri ARA VOSSITAS, Themistoklis: Communities Taking the Land: Maping Heritage Language Education Assets. V: Peter Pericles Trifonas in Themistoklis Aravossitas (ur.), Rethinking Heritage Language Education. Cambridge: Cambridge University Press, 2014, 141–166. BLOMMAERT, Jan: Grassroots Literacy: Writing, Identity and Voice in Central Africa. London: Routledge, 2008. CUMMINS, Jim: Mainstreaming plurilingualism: Restructing Heritage Language Provision in Schools. V: Peter Pericles Tri- fonas in Themistoklis Aravossitas (ur.), Rethinking Heritage Language Education. Cambridge: Cambridge University Press, 2014, 1–19. EDWARDS, John: Language and Identity: Key topics in socio- linguistics. Cambridge: Cambridge University Press, 2013. FISHMAN, Joshua: 300-plus Years of Heritage Language Edu- cation in the United States: Heritage Languages in America. Washington DC: Center fo Applied Linguistics & Delta Systems, 2001. GENORIO, Vlado: Slovenci v Kanadi. Ljubljana: Inštitut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja, 1989. GOLEŽ KAUČIČ, Marjetka: Raziskovalne metode v folkloristi- ki – med tradicionalnim in inovativnim. Traditiones 30/1, 2001, 279–291. GOLEŽ KAUČIČ, Marjetka: Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003a. GOLEŽ KAUČIČ, Marjetka: Teorija intertekstualnosti in njena uporaba v folklorističnih raziskavah. Slavistična revija 51 (po- sebna št.), 2003b, 311–328. GOLEŽ KAUČIČ, Marjetka: Slovenska ljudska balada. Ljublja- na. Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018. GRAFENAUER, Ivan: Zamorci in zamorske deklice v narodnih legendah. Dom in svet 51/6, 1939, 409–418. JACOBSON, Roman in Peter Bogatyrëv: Folklore as a Special Form of Creativity. V: Alan Dundes (ur.), Folklore: Critical Con- cepts in Literary and Cultural Studies IV . London in New York: Routledge, 2005, 173–185. JAKOP, Tjaša: (Nad)narečna podoba slovenske pripovedne pe- smi. Jezikoslovni zapiski 12/1, 2006, 51–69. JURAK, Mirko: Družbenokulturno ustvarjanje slovenskih izse- ljencev v Kanadi. V: Milica Trebše Štolfa in Matjaž Klemenčič (ur.), Zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. Lju- bljana: Slovenska izseljenska matica, 2001, 193–209. JUV AN, Marko: Literarna veda v rekonstrukciji: Uvod v sodob- ni študij literature. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Li- teratura, 2005. JUV AN, Marko: Intertekstualnost. Ljubljana: DZS, 2000. KRISTEV A, Julia: Word, Dialogue and Novel. V: Toril Mo- il (ur.), The Kristeva Reader. New York: Columbia University Press, 1966, 35–61. KUMER, Zmaga: Balada o maščevanju zapuščene ljubice. Slo- venski etnograf 15, 1962, 167–192. KUMER, Zmaga: Pesem slovenske dežele. Maribor: Obzorja, 1975. KUMER, Zmaga: Vloga, zgradba, slog slovenske ljudske pesmi. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1996. KUMER, Zmaga: Slovenska ljudska pesem. Ljubljana: Sloven- ska matica, 2002. KUNEJ, Rebeka: Štajeriš: Podoba in kontekst slovenskega ljud- skega plesa. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. MAH, Bonnie: Heritage language Transmission, Maintenance and Loss: Ethnic Identity and Heritage Language Ability in Sec- ond Generation Canadians in Toronto. Toronto: Ryerson Uni- versity, 2005. Mapa 319. GNI R 15.378, GNI R 15.379, GNI R 15.380, GNI R 15.402 – Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka te- renskih zapisov dr. Franceta Cigana. Toronto, 1959. OREL, Rihard: Slovenske narodne pesmi iz Prekmurja. Ljublja- na: Glasbena matica, 1936. Spletni vir 1: Slovenske narodne pesmi; https://www.narodne- -pesmi.si/?lang=&option=audio_list&stran=Narodne%20pesmi, 18. 4. 2018. STANONIK, Marija: Slovenska slovstvena folklora in slovstve- na folkloristika. V: Ljubinko Radenković (ur.), Slovenski folklor i folkloristika na razmeđi dva milenijuma. Beograd: Balkanolo- ški institut SANU, 2008. STRLE, Urška: Bila je preprosto sreča, da sem prišla v Kanado: O razlogih za selitve skozi Stankino življenjsko zgodbo. V: Mir- jam Milharčič Hladnik in Jernej Mlekuž (ur.), Krila migracij: Po meri življenjskih zgodb. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009, 89–117. ŠIVIC, Urša: Mrtveče pesmi v porabsko-prekmurskem prostoru. Glasnik SED 59/1, 2019, 59–70. Glasnik SED 60|1 2020 77 Razglabljanja Tadej Kralj ŠTREKELJ, Karel: Slovenske narodne pesmi I–V. Ljubljana: Slovenska matica, 1859–1923. Teden duhovnosti in kulture – dr. France Cigan. Črenšovci: Žu- pnijski urad Črenšovci, 2001. TERSEGLA V , Marko: Slovenske ljudske pesmi. Pripovedne I. Ljubljana: DZS, 2005. F olk Song fr om Pr ekmur je as a F act or of Maint aining t he Slo v enian Languag e in T or ont o: What Can Be Discer ned fr om Dr . F r ance Cig an ’ s Leg acy? Toronto with its surroundings is a part of a south Ontario, where languages and cultures of all the world come in contact and they have an impact on the life and work of people in this area. When the protection of two official languages (English and French) was established, so called language dualism, also a law support for heritage languages was passed in the late 60’s of the previous century. They also placed original (authentic) lan- guages and languages of immigrants among unofficial minority languages. Slovene language as heritage language (languages of immigrants) was used in everyday speaking positions like in communities’ cultural events. In a community people sup- ported maintenance of Slovene language with reminiscence of Slovene identity through Slovene music – also folk songs – culinary and sport. Slovene folk songs had a symbolic role in the 60s of the 20th century and it remains so also today. Among immigrants the ethnic identity stayed on a high level with the help of a cultural participation and maintenance of dialect in a folk song. The handling of France Cigan’s recorded songs have shown that the singers (the representatives of the first generation from Prekmurje – Črenšovci in Trnje) renew and variationaly reproduce Slovene folk songs from their cultural memory that they “brought” from their authentic environment into foreign language speaking Canadian environment. Travelling of verses is connected to the singers’ associative space and this is the reason why I came across intertextual interactions (traveling tunes, verses and motifs) inside songs. With a folkloristic method applicated from the theory of intertextuality, spontaneous intertex- tuality was proved. When singers were singing folk songs, they recalled forms as lawfulness of linguistic diction with the use of associativity and improvization. With reproduction they contributed to maintenance and reminiscence of spoken language with dialect constituents in some forms (fonetics, morphology and lexical). It turned out that Slovene oral poem in Slovene community in Toronto in the 60s of the previous century could contribute to reminiscence and maintenance of Slovene language as a heritage language among Slovenian members.