Kaj se je pripetilo Štrku na lovu. (Konec) J|3ra|^^a jesen si je izbral najraje prvi september za lov, ker je bilo HkBulM^ takrat še največ zajcev, in se ga ravno tedaj ni nadejal nibče. WQSK&9 In prvega septembra je bilo, ko se je vlekel med grmovjem ^fflffi. s puško v roki. *JH» Zastonj! ->38J2f Povsod na križiščih stojd lovci. Kdo jih je le razpostavil? jfflftjm Ker Je vedel, da mu ne pride sredi gozda zajec na strel, se je ~*~3gffi3Jl pomaknil na svojo v bližini gozda ležečo njivo. y(<™Sm ,,Bodem vsaj čui, kako bodo pokali in gonili, ako že- sam pTji ne dobiro ničesar," si je mislil. "^F Njiva je bila ograjena proti gozdu z živo mejo. V ti se je f1 naredila s časom ozka vrzel, katero je zaprl lahko vsak mož s telesom. V to vržel se je postavil in naslonil puško na grmičevje žive meje. Daleč od njega so gonili psi s hripavimi glasi. Toda lajanje je utihnilo kmalu. ^Presneto slabo gonijo", je zamrmral ter zrl v smer, kjer so izgubili psi po njegovem domnevanju zajca. ; Ne dolgo za tem se je zasivelo nekaj med zelenjem. V naslednjem trenotku se je že prikotal na dva metra pred Štrka zajček. Vsel se je na zadnje noge ter bulil vzporedno z živo mejo v daljo. Upehanemu revežu so se močno vzdigovala drobna prsa ... ¦ . ¦*• -« 197 g*- Tako sedeč je sigurno premišljeval, kam bi jo udaril. In umeril jo je naravnost proti Štrku, hoteč iti skozi vrzel na njive ter tako dalje. A prišedši čisto predenj in opazivši ga se je ustrašil. Kaj bi bilo neki to? Vrzel mu je bila znana; nekaterikrat je že skočil skozi njo, a nikdar še ni bilo kaj tacega v nji. Vzpel se je na zadnje noge in vlekel skozi nosnici zrak vase. Položil je celo prvi tačici na Štrkova kolena in ga vohal. »He . . . kako okleščeno drevo je zašlo ponesreči v to vrzel in mi zaprlo pot" je menil najbrže in jo ubral v malih skokih vzporedno z iivo mejo. Ves ta čas je stal Štrk kakor pribit. Ni trenil ni s trepalnicami, še manj se je upal dihati. Dobro je znal, da bi mu frknil zajec kot splašena tica v grmovje, ako bi se takrat samo zganil. Predno bi imel puško pripravljeno, ie ne bi bilo o zajčku ne duha, ne sluha. nToda poznal me bodeš, ko se obrneš od mene proč", si je mislil Štrk na tihem. Ko je torej skakal zajec ob meji naprej, je zgrabil za puško in jo na-stavil na lice. Zajček je pa čul, da se je zganilo nekaj za njim, ter švignil kot strela med brinje. Strk je pomeril, ustrelil, a zadel je prst. Bil je prepozen. ,,Kaj tacega pa še ne ...! Nak — to se mi ni ša pripetilo. Oj, če me je videl kdo, to se bode delal norca iz mene!" Na srečo ga ni videl nihče. Želite zvedeti še Strkov konec? « * * K nam priplavajo vsako jesen črez Kolpo s Hrvaškega medvedi. V naših bukovih gozdih žrejo žir in pobirajo še ne zgnile lesnike in divjake. Vcasih pa raztrgajo tudi kako telico ali junca. Štrk je hotel dobiti na vsak način za časa svojega pozemeljskega bi-vanja medveda. Zato je lazil neprestano po lozi proti koncu oktobra ali v začetku novembra, ko je opravil poljsko delo. Sreča mu je bila naklonjena. Nekoč je našel medvedovo jamo, karnor se je zavlekel medved ob mrzlem deževju boječ se snega; toda ko je videl, da se je prevaril, in sije zopet solnce, se je izkobacal \z nje. ,,Medved hodi noter in prišel bode zopet, to je dognano," je mrmral Štrk ob jami stoječ. A v njegovi duši so se vzdignili sledeči pomisleki: 1. nevarnost je velika; 2. ni gotovo, da ga dobim v resnici; 3. Bog ve, kako dolgo bi moral čepeti dan in noč pred jamo, predno bi prišel. Zato je iztuhtal drug način, kako se bode polastil medveda. Vzel je slabejšo puško, jo nabasal trdno s svinčenkama in jo nastavil v medvedov brlog. Drobno, močno žico — žice je imel vedno dovolj, ker je narejal iz -*i 198 ;**- nje zanjke za zajce — je napeljal tako, da je morala sprožiti petelinčka, ako bi se v jamo lazeč medved zadel ob njo. Da bi se pa do dobra prepričal, če je res vse dobro nastavljeno, in bodo li zadele cevi medveda ravno v glavo ali ne, se je valil sam, po-snemajoč medveda, po vseh štirih v brlog. Ker pa je gledal pri tem samo na to, kam merijo cevi, se je zadel ob žico. V jami je zagrmelo. Obe medvedu namenjeni kroglji sta mu prevrtali čelo. j. M.