18
Kako Kitajci z gnojem gospodarijo.
Kako z gnojem gospodariti, naj nam bojo Kitajci ali Kineži v izgled.
Ker Kitajci malo ali pa celo nič živine ne rede, to-raj jim živinskega gnoja manjka; polja pa tudi zastran prevelikega števila prebivavcov v prahi pušati ne morejo. Tedaj vse pridno pobirajo in spravljajo, kar jim živinski gnoj le količkaj nadomestiti more, kakor: lase, pepel, kosti, rogove, saje, posebno pa berke in lase, ki si jih dajejo-vsaki dan briti in strici; tudi lusine orehove , smeti, cestno blato in veliko druzih reči v globoke jame kidajo, da se sperstenijo. Ob primorji zbirajo ribje ostanjke in morske rastline, v mesnicah poberajo razne živinske odpadke, kosti, dlako, perje; kosti meljejo in z njih moko njive gnoje. Na bolj samotnih ulicah se nahajajo iz slame, zemlje in zidovja napravljene stranišča (sekreti), da se le nič gnoja ne pogubi.
Na polji so povsod v zemlji velike prazne posode, v kterih si Kitajci mnogoverstno godlo za gnoj pripravljajo. Plevel, slamo in vsako šaro skerbno naberajo in sožigajo, da si pepela napravijo, kterega na svoje polja trosijo, da jim bolje rodi; pa tudi gnojnico si napravljajo, v kteri seme namakovajo, preden ga sejejo ali pa sade, ali pa ž njo rastline in sadike zalivajo.
Poglavitni gnoj jim je pa le človečjek, kterega Kitajci povsod skerbno naberajo in poberajo; vsaka hiša, vsaka ulica,   vsaka steza ima  v zemljo   postavljene  posode,   kjer
se človečjek nabera. Večidel so zidane in pokrite, da gnoj iz njih ne more puhteti. Če pa iz njih še tako močmt smerdi, kitajski nos vse lahko prenese; bogatin ali revež, imeniten ali ne, je tega smradu vesel, ker njegovo korist spozna; „kjer je dovelj smradu, je tudi dovelj kruha" — pravi Kitajec. V dolge in okorne čoiniče, kteri se po uličnih vodotokih križem prepeljujejo, se omenjeni gnoj pobera in na polje spravlja. Vsaki kmet, ki zjutraj svoje pridelke na terg nese, prinese zvečer po dve kibli omenjenega gnoja iz terga nazaj, s kterim njivi namesti, kar so ji pridelki povzeli.
Na Kitajskem se gnoja kar nič ue pogubi in ne pokvari; prerajtano imajo, da je blato od 5 ljudi okoli 120 fl. vredno. Mešajo ga Kitajci z mnogoverstnimi živalskimi in rastlinskimi rečmi, suše ga in v prah stolčejo, ki ga okoli rastlin potresujejo. Kitajec ne gnoji nikdar polja, ampak le rastlinam gnoji, in vselej seme v redki gnojnici namoči, preden ga seje.
Za človečjekom pa čislajo tudi živinski gnoj, posebno pa svinski. V Cusanu ga mešajo z neko ilovnato zemljo, napravljajo iz njega majhne hlebčiče, kravajcom podobne, jih posuše in ž njimi po celi deželi kupčujejo. Napravljajo si tudi iz laporja in ilovce, apna in pepela itd. mnogo-versten gnoj. Kitajci se niso nikoli kemije učili, pa vendar nam kažejo, da so pravi mojstri v tem, kar se pravi z gnojem umno gospodariti. Vsi naši grajšaki, pa kmetje naj grejo v šolo k njim!                „Woch. d. p. oec. G.u