44
Zgodovinske stvari.
SlavDostoi govor.
Govoril Iv. Lavreiičič pri svečanosti, katero je priredilo „Bralno
društvo" v Gorenjem Logatci o priliki slovesnega svojega otvorjenja
v spomin 1251etnega rojstnega dne Vodnikovega.
Velečestita gospođa!
Kmalu potem, ko se je preselil duh bratov solunskih — prosvetiteljev slovanskih v višave nebeške, ukon-čala je sovražna roka seme, katero sta vsejala, in tudi mnogo sadu, ki je začelo ravno zoreti. Hotela je, da gospodari le ona, a rod naš, da jej služi. Zato tlačila ga je kot mora in zatrla slehrno nado v njem, ki mu je obetala blagost; na drugi strani pa srkala je iz njega najboljših moči ter posluževala se jih za svoje sebične namene. Vsled tega opešal je naš praded, zadremal je duševno in skoro je zaspal, da se ga ni usmilil Oče nebeški in poslal mu duha — moža, ki je raztrgal jeklene spone in železne verige, v katere je bil rod naš ukovan, ter ravno istega duha, ki ga je zdramil in duševno prerodil. I ta duh bilje mojster pevcev Vodnik, čegar 1251etni rojstveni dan bode prihodnjo soboto. Mi obhajamo ga danes.
Pri tej priliki preseli se duh naš k njegovi zibeljki, da vidi: kako milo pozdravlja prekrasna Modrica svojega ljubljenca i kako mu podaja dragocen dar — sed-moglasno liro in premnogo druzih darov, da bi tem laže dosegel svoj namen in rešil preblago, a težavno nalogo. I to je tudi izvršil, kajti darovi razvijali so se v detetu in mladeniču vedno bolj in bolj, ko postane iz mladeniča krepak mož. Tedaj stopi kot pesnik na višave Vršaca, vbere miloglasne strune, ozre se po domovini slovenski, ter zakliče veličastno:
„Slovenija vstanM''
I ta klic bil je tako mogočen, da se takoj predrami zvesta hčerka stare matere Slave, obriše solzne oči, stopi kviško, pogleda pevcu milo v obraz in ga vpraša:
„Kdo kliče na dan?" Ta glas čul se je in odmeval po pokrajinah mile naše domovine. Zbudil je sinove njene, zbudil je hčerke tako, da so si podali takoj k zvezi roke, ter delali odšle neumorno za blagost naroda svojega s tolikim vspehom, da je uže Preširn prerokoval, da bodo Slovencem vremena se zjasnila in vedno milejše zvezde sijale. I slavni pesnik ni se motil — mi deca tega naroda gledamo uže skoro solnce rumeno in zvezde mile na obzoru domovine svoje, ter uživamo sad onega semena, katerega so vsejali in vsadili predniki naši. Zato hvala jim presrčna, osobito onemu, ki je prebudil očete naše; hvala namreč Vodniku, čegar spominu naj zaori iz domoljubnih naših src danes i doni vedno slava nezmerna. S tem pokažemo, da spoštujemo svojega duševnega prebuditelja; a da smo tudi njega vredni sinovi in hčere, treba je, da delujemo i mi po nazorih njegovih za splošno omiko naroda, za splošno njegovo blagost duševno in telesno.
In za-njo hočemo delovati, a da delujemo laže, združili smo se, osnovali društvo, katero otvorimo danes slovesno. To društvo je nadepolno; ono ima za blagost našo namene najboljše — namene, katere goji domoljubno srce naše. Treba je tedaj le, da namene svoje preblage dosega in doseže. I te bode doseglo, slavna gospoda! ako ostanemo mu zvesti, in ako zaljšajo srce naše tudi v prihodnje kreposti, katere morajo zaljšati duše slehrnega za vse dobro, plemenito in koristno vnetega domoljuba.
Prvič namreč, da ne damo v društvu nikedar prostora neslogi, prepiru, temveč, da vedno kraljuje v njem in med nami edinost, br ats ka Ij ubezen, kije podlaga sreče, podlaga napredka; zato, če bode eden ali drug o tej ali oni stvari drugače mislil ali sodil — ne strašimo se takoj; namen naš naj bode tedaj: ^Vse za stvar plemenito^', za katero imamo vsi srce vneto.
I potem, slavna gospoda! ne strašimo se truda, ne strašimo se znoja, temveč delujmo srčno, pogumno, stanovitno, z vstrajnostjo železno , ne le, kar moramo, marveč kar z am orem o; besede korifeja najnovejšega pesništva, vrlega Gregorčiča:
„Dolžan ni samo, kar veleva mu stan. Kar more, to mož je storiti dolžan!^
te besede naj nam bodo svete, ne skrunimo jih nikedar. In če nam pešajo moči, tedaj ozrimo se nazaj, in srčnost mora rasti v nas, vide, da stvar naša plemenita poganja uže cvet. In tudi, če bode treba požrtvovalnosti materijalne, ne strašimo se tudi te — to povrnilo nam bode društvo s tem, da bode delilo nam i bližnjim našim sobratom še v obilnejši meri hrane duševne. Te kreposti tedaj naj zaljšajo nas in društvo naše mora napredovati; da nas pa v istini zaljšajo, pomozi mili Bog ter rosi danes in vedno blagoslov svoj na nas in društvo naše, da živi, raste in cvete pod varstvom Tvojim in pod varstvom presvitlega vladarja Fran Josipa, katerega naj nam hrani milo nebo mnoga, mnoga še leta!