v
Se nekaj v spomin našiga presvitliga Cesarja Ferdinanda.
Ravno je preteklo 571 let, kar je bila božja previdnost grofa Rudolfa Habsburgskiga, slavniga očaka naše presvitle cesarsko-kraljeve hiše j na nemško-rimski prestol poklicala. Velika zmota je takrat razsajala po nemških deželah. Dvajset let vladarja niso imele. Vsak je delal po svoje, kakor so ga gnale slepe želje in divji pohot, biez poštovanja postav m pravice. Močan je zatiral slabiga, močnejši inočniga, in tako dalej jeden drugiga. Kakor orli gnjezda svoje, so zidali ropaželjni vitezi po hribih in gorah visocih nepremagljive gradove. Od ropa in sile je donela vsa nemška deržava; kri je tekla od ene do druge stran/; kdor je mogel, je vzel; nad krivico pa ni bilo sodnika. To dobo temne zmote in splohne pogube je bil izvoljil vsigamogočni Rog, de ostrašenimu svetu pokaže, kaj on zamore v krepkimu dlanu pobožniga junaka. Tedaj je poklical imenovaniga gospoda na nemško-rimski prestol, in kakor bi mignil, so se v tolažile dežele, in nastopili so mir in pokoj , sprava in zaupanje po celimu cesarstvu.
Ko bi  hotli popisati  vse kreposti,   vse  slavne in pobožne  dela,  vse zasluge,  po kterih je
rečeni grof Habsburgski do take časti vzdignil se, bi imeli veliko in dolgo govoren je. Cas in prostor nam tega ne dovoljita. Zatorej se danas le ene prigodbe spomniti hočemo, iz ktere bomo očitno vidili, kako čudno božja previdnost človeka po življenju vodi, in do njegove namembe
gotovo pripelje. Slavni Miroslav Siller jo je v nemškimu jeziku nemškimi! narodu pel: mi pa vam tukaj podamo slovenski prevod njegove neumerjoče pesmi.