Semiotika: od "znaka" k "operacijam"
JANEZ JUSTIN
Sodobne semiotične teorije se le redko sklicujejo na filozofske izvore. Vendar ti izvori skoraj nikoli niso povsem zakriti. Stoiki, Platon, Aristotel, Tomaž Akvinski, Boctius, Ocham, Locke, Leibniz, Lambert, Humboldt, Bolzano, Husserl.Pcirce sodijo v zgodovino semiotikc. Sam termin "semiotika" pa ni bil pogosto uporabljen, uporabljali so ga le Locke, Lambert, Husscrl in Peirce.
Pojem znaka se je pojavljal v obeh tradicionalnih smereh filozofskega razpravljanja o govorici, tako v racionalistični kot v empiristični smeri. V prvi je znak sintaktična prvina deduktivnega "kalkula" (Leibnizov "calculus"), v drugi je sestavina induktivnih procesov, v katerih nastajajo "pomeni" (Locke). Vloga semiotične problematike se je povečala v času nastajanja fcnomcnologijc. Poljski filozof J.-M. Hocne Wronski, ki je preučeval "zmožnost označevanja" (facultas signatrix), in B. Bolzano, ki je prevzel Lockov in Lambcrtov koncept semiotikc, sta utrla pot Husserlovi zgodnji "logiki znakov" (glej delo Zur Logik der Zcichcn - Semiotik tega avtorja). Njegove logične raziskave so po mnenju mnogih avtorjev vplivale na nastanek strukturalnega jezikoslovja, kije neposreden uvod v sodobno semiotiko (gl. Jakobson, 1979, str. 7).
V sodobni semioliki ločimo dve glavni razvojni smeri. Prva nadaljuje razvojno črto Locke-Peirce-Morris, najpogosteje pa jo opisujejo kot "anglofonsko" ali celo "ameriško semiotiko". Drugo smer bomo poimenovali "evropska strukturalna semiotika". Osrednja sestavina tega poimenovanja, izraz "strukturalna", je povsem nevtralna v razmerju do filozofsko-ontoloških vprašanj, ki jih odpira izraz "strukturalistična semiotika"; slednji se prilega le eni od izpeljav "strukturalne" smeri in zaradi svojih ontoloških implikacij nikakor ne ustreza spoznavni zasnovi semiotične šole, s katero se bomo tu največ ukvarjali.
Sodobna ameriška semiotika je prevzela od svojih predhodnikov (Locka, Peirca, Morrisa) zamisel dinamične triadc "znak - misel - objekt". Ne ukvarja se le z "znaki", se pravi, s semiotičnimi "entitetami" v ožjem pomenu besede, temveč tudi s psihološkimi (največkrat behaviorističnimi) in "objcktalnimi" (največkrat ontološkimi) vrednostmi. Druga posebnost te usmeritve je v dejstvu, da njeni avtorji ožji semiotični "sektor" le redno konceptualizirajo kot "sistem znakov", kar jc bilo nekaj desetletij značilno za evropsko strukturalno semiotiko; izvora "pomenov" nc iščejo v imanentnih semiotičnih relacijah, temveč v razmerjih med znaki, psihičnimi akti in objekti. V Peircovi semiotiki so znaki naravne govorice opisani kot "repertoar" in nc kot "sistem". Morrisova dinamična bchavioristična različica semiotikc ima več skupnega s predstavo o produkciji pomenov v psihološki razsežnosti komunikacije kot pa s predstavo o "sistemu znakov",
ki naj bi deloval kot apriorna in prvinska "signifikacijska matrika". Sodobna ameriška semiotika - Ray L. Birdwhistcll, W. John Smith, Mary Ritchie Key, predvsem pa njen vodilni avtor Thomas Sebeok - se mnogo bolj ukvarja z neverbalnimi govoricami kot pa z verbalno govorico in njenim "sistemom". Omenjeni avtorji so opredelili nove teoretske predmete, ki terjajo več posebno-znanstvene obravnave kot filozofske refleksije; gre za "kineziko", "proksemiko", parajezikovne pojave, živalske "jezike" itd. Močnejšo zvezo s filozofskimi vprašanji najdemo pri nekaterih starejših avtorjih, ki so delno ali občasno prevzemali "semiotično perspektivo": Susanne Langcr, Ernst Cassirer, I. A. Richards itd. Posebno vlogo v razvoju ameriške semiolike ima jezikoslovec Roman Jakobson, ki je najprej deloval v ruskem formalističnem giban ju, potem v praški jezikovni šoli, naposled pa pretežno v Ameriki in je v zadnji fazi povezal ameriško jezikoslovno ter semiotično tradicijo z evropsko strukturalno smerjo, z njenimi vzhodnoevropskimi (formalizem, tartujska šola), srednjeevropskimi (praška šola, poljska logika in fenomenologija) ter zahodnoevropskimi (Saussure, Hjelmslev) izvori.
Evropska strukturalna semiotika je nastala in se razvijala predvsem pod vplivom začetnika strukturalnega jezikoslovja Ferdinanda de Saussura. Njegova ženevska predavanja iz let 1906 - 1911 so bila objavljena leta 1916; izdaja (Cours de linguisliquc generale) je temeljila na zapiskih slušateljev. Delo je vplivalo na nastanek strukturalne semiotike predvsem z definicijo jezika (la languc) kot sistema in z definicijo znaka kol "spoja" označevalca in označcnca. V kratki Saussurovi oznaki "semiologije" se skriva ideja semiotične univerzalnosti, ki jo najdemo že pri Pcircu. Scmiologija naj bi bila veda o najrazličnejših "znakovnih sistemih", med katere sodi tudi sistem naravne govorice. Idejo semiotične univerzalnosti izraža trditev, da je struktura procesov, v katerih generirajo pomeni (significations) v svojih temeljnih sestavinah splošna in nespremenljiva, se pravi, da ni bistveno odvisna od "konkretne govorice", v kateri je udejanjena. "Znak" je v tem okviru pojmovan kot nekakšna formalna "nesprcmcnljivka". Analiza Peircove semiotike pokaže, daje v njej ideja semiotične univerzalnosti nasledek ločitve ontoloških vprašanj od cpistemološke problematike, hkrati pa nasledek teze, da forma semiotičnega proccsa poljubno "preči" različne "ontološke sektorje" ("prvost", "drugost","tretjost" ).
Ideja semiotične univerzalnosti se razlikuje od pansemiotičnega stališča, ki pridaja trditvi o univerzalnosti "znakov" ontološki pomen in potemtakem v bolj ali manj skrajni obliki izreka misel, da je stvarnost sestavljena iz "znakov".
Razlog, zaradi katerega je iz strukturalnega jezikoslovja izpeljana evropska strukturalna semiotika bliže Peircovemu modelu korclativnc semiotično-pragmatične analize "znakov in aetu" kot sodobna ameriška semiotika, je v tem, da se je tudi v Saussurovi teoriji začrtala pot od substanco k formi znaka. Odmik od "substance" govorice je v strukturalnem jezikoslovju povezan z dvema cpistemološkima operacijama. Saussure je izključil iz predmeta strukturalnega jezikoslovja "referente", tj. zunajjezikovne entitete. Vendar se zdi, da se s to operacijo strukturalno jezikoslovje še ni dokončno usmerilo k "formi" govorice; navsezadnje je najnovejša, povsem "formalizirana" semiotična teorija "pariške semiotične šole" zlahka vnovič vključila
' "Prvost" (I;irstncss) jc po Pcircu "čisla kvalitativna možnost". "Dnigost" (Sccondncss) jc kategorija "dejanskosti", "fakligiosti". "Trctjost" jc kategorija posredovanosti/posredovanja, kategorija misli, splošnosti, zakona.
"referente" v polje svoje dejavnosti. Važnejši indikator prehoda od "substance" k "formi" govorice jc v Saussurovi teoriji razlika med dvema definicijama "znaka".
Znak jc bil najprej opisan kot "kombinacija zvočne podobe in koncepta", Substancialne implikacije te opredelitve so izginile v definiciji, ki je vpeljala pojma označevalca in označcnca (signifiant, signifič). Drugi najpomembnejši izvor sodobne evropske strukturalne semiotike jc danska glosematika. Izraz (gr. glosa - jezik) jc oznaka za teorijo danskih jezikoslovcev H. J. Uldalla in L. Hjclmslcva. Njen prvi oris (An Outline of Glosscmatics) jc bil objavljen leta 1936. L. Hjclmslcv jc bil priznan za njenega poglavitnega tvorca šele po objavi njegovega dela Prolegomena za teorijo govoricc (1943). V njem jc izdelal cclovito epistemološko podstavo znanstvene teorije govorice.
Za nastanek strukturalne semiotike jc posebej pomembno dejstvo, da jc Hjclmslev radikaliziral Saussurovo formalistično usmeritev. Bistvo te radikalizacije bo razvidno iz opisa tiste sodobne semiotične smeri, ki se jc najmočneje oprla na glosematične postulate.
Preden pa sc lotimo te naloge, moramo dopolniti splošen oris strukturalne semiotike. Najhitreje sc jc razvijala v "frankofonskem" prostoru (R. Barthcs, A. J. Grcimas, C. Todorov, G. Mounin, M. Arrive, J. Kristeva itd.).Nastajala pa jc tudi na Češkem (M. Wcingart, J. Mukarovski, O. Zich, P. Bogatirjcv, S. Šabouk itd.), na Poljskem (ob logikih Twardowskem, Ajdukicwiczu, Kotarbinskcm, Tarskcm so delovali "čisti" semiotiki J. Pele, L. Zawardowski, H. Sloncrt itd.), v Romuniji (S. Markus, I. Catcanu, G. Duda itd.), na Danskem (P. Brask, P. Aagc Brandt), v Nemčiji (S. J. Schmidt, G. Wicnold, R. Klocpfer itd.), v Sovjetski zvezi (J. M. LoUnan in vrsta drugih avtorjev "tartujske šole"), v Italiji (U. Eco, A. Ponzio, C. Scgre itd.), v Španiji (J. Canoa Galiana, R. N. Ramos itd.). V sedemdesetih letih sc jc vpliv te smeri začel širiti tudi v neevropskih deželah, najmočneje v Kanadi, ZDA, Braziliji in Argentini.
Z razmerji med različnimi, raciolno in kulturno pogojenimi šolami sc v tem delu ne moremo podrobjcjc ukvarjati, saj bi sc v nasprotnem primeru preveč oddaljili od njegovih ciljev. Na splošno lahko ugotovimo, da so različne izpeljave Saussurovcga "modela" strukturalne semiotične analize med seboj skladnejše kot sestavine "modela Locke - Pcircc - Morris". V slednjem nampreč Pcircov "sholastični realizem" ostro nasprotuje Morrisovcmu bchaviorizmu, pa tudi drugim empiristično - psihologističnim različicam, ki so odvisne od svojega "nominalističnega" porekla.
Zaradi svojih epislemoloških značilnosti ima sodobna strukturalna semiotika več skupnega s Pcircovim modelom korclativnc semiotično-pragmatične analize "znakov in aetu", kot sodobna ameriška semiotika, ki jc močneje vezana na "substanco" kot na "formo znakov". To velja tudi za tisto različico strukturalne semiotike, ki je v sedemdesetih letih razvila cclovito teoretsko strukturo, ki obsega eksplicitno epistemološko zasnovo, metodologijo in opcralivno-analitični konceptualni aparat. Govorimo o naravni/diskurzivni semiotiki "pariške semiotične šole". Zaradi obsega in kvalitete svoje dejavnosti jc že v začetku sedemdesetih let prevzela vodilno vlogo v sodobni semiotiki. Hkrati se jc bolj kol druge semiotične smeri oddaljila od statičnega
2 Gre za t.im. "scmioliko naravnega svela". V njej so referenti dojeti kot sestavine izjav z vgrajeno subjekt-objekt relacijo, v končni posledici kot diskurzivne vrednost, kot serniotični "dozdevek" (paraltrc)- prim. Grcimas, Courtcs, 1979, str. 233-234.
modela znaka ("aliquid stat pro aliquo"). Usmerila se je k semiotični "artikulaciji", "produkciji", "operaciji".
Narativna/diskurzivna semiotika je vezana na dva temeljna teoretska izvora. Prvi od njiju je filozofske narave; gre za fenomenološko teorijo M.Merlcau-Pontyja, ki je subjetovo "ujetost v smisel" opredelila kot obliko strukturacije sveta in zgodovine (Mcrlcau-Ponty, 1945; prim. Grcimas, 1956). Drugi izvor je strukturalno jezikoslovje.
Na začetku petdesetih let je Saussurovo delo začelo vplivati na družboslovne in filozofske teorije, najprej predvsem v "frankofonskem" kulturnem prostoru, kasneje pa tudi zunaj njega. Do sredine šestdesetih let je tekmovalo z vplivom distribucionalističncga jezikoslovja, katerega glavni predstavnik v Franciji je bil J. Dubois. Načela distribucionalistične analize, kakršna je prenesel v družboslovje Bloomfieldov učenec Z. Harris, so ostro nasprotovala načelom strukturalnega jezikoslovja. "Harrisovska" induktivna metoda služi preučevanju statističnih (verjetnostnih) zakonitosti, po katerih se v izkustveni "rabi" (v pridobljenem "korpusu" diskurza) vežejo med seboj posamezne prvine jezikovnega izraza (Dubois, 1965; Harris, 1954). Strukturalna metoda pa je deduktivna. Vrednost posameznih jezikovnih prvin izpeljuje iz globalne organizacijo sestava naravne govorice. V Saussurovih Predavanjih o splošnem jezikoslovju najdemo misel, da posamezne sestavine naravne govorice ni mogoče "izolirati od sistema, kateremu pripada: v nasprotnem primeru bi si lahko mislili, da jc mogoče pričeti pri posamezni prvini in s kopičenjem prvin izkonstruirati sistem, čeprav gre v resnici za to, da moramo izhajati iz solidarne celote, če želimo po poti analize priti do posameznih prvin, ki jih obsega cclota" (Saussure, 1964, str. 157).
V programskem članku iz leta 1956 je danes najpomembnejši avtor francoske strukturalne semiotikc A. J. Grcimas opozoril na cpistemološke sestavine "soussurizma", na njihov splošni pomen za teoretsko razpravljanje o govorici in domala univerzalno uporabnost pri razlagah "socialnega prostora" (Grcimas, 1956). Zadnja trditev jc nastala pod vplivom dela, ki ga jc opravil sociolog in antropolog C. Lčvi-Strauss; v njem so Saussurovi postulati vodili analizo sorodstvenih struktur.
Na nastanek strukturalne semiotikc jc nedvomno vplivala tudi fonološka teorija praške jezikoslovne šole, ki se jc začela intenzivno razvijati koncem dvajsetih let. Ta teorija jc rezultat sodelovanja V. Mathcsiusa, N. Trubcckoja, P. Bogatirjova, R. Jakobsona (ki jc po obdobju sodelovanja v formalističnem gibanju prešel v Prago), J. Mukarovskcga, B. Havrancka in še nekaterih avtorjev. Praška šola jc združila strukturalno tradicijo (Saussure) s preučevanjem funkcij govorice. Leta 1929 so nastale "Teze praškega jezikoslovnega krožka", ki jih jc L. Brinct prevedel v francoščino. Fonološki del opredeljuje komunikacijsko vlogo "fonemov" naravne govoricc, vlogo, ki izvira iz njihovih razlikovalnih vrednosti (fonem "a" v leksemu "las" jc pertinenten zato, ker se razlikuje od fonema "c" v leksemu "les"). Jakobson jc v okviru te fonološke teorije, ki je prevzela Saussurov postulat o solidarnostnem razmerju med sestavinama znaka, dokazoval binarno naravo razlikovalnih vrednosti (traits distinctifs, distinctive features); skupina zvenečih fonemov "p", "t", "k" sc, na primer, razlikuje od skupine nezvenečih fonemov "b", "d", "g" - torej gre za binarno opozicijo "zveneče - nczvcncčc" (Jakobson, 1956, 1. del, tudi Trubcckoj, 1957, str. 33-46).Fonološka teorija jc vplivala najprej na delo C.Lčvi-Straussa, ki jc med drugim zapisal, da so zanj "sorodstvene prvine v resnici prvine signifikacijc; tako kot slednje tudi prve dobijo pomen le tedaj, ko sc integrirajo v sistem" (Lčvi-Strauss, 1958, str. 40). Posebno vidna pa jc vloga
fonološke teorije v razvoju semiotičnega koncepta elementarne strukture signifikacije, ki gaje razvila narativna/diskurzivna semiotika.
Eden od izvorov strukturalne semiotike "pariške semiotične šole" jc tudi angleški in kasnejši francoski prevod dela ruskega formalista Proppa Morfologija pripovedke (1958 in 1970). Ruskega formalističnega gibanja, ki jc kombinacija jezikoslovja in poetike (teorije pesniške govorice), tu ne bomo podrobneje opisovali, saj ga obravnavajo številna dela. Nastalo jc po združitvi "moskovskega jezikoslovnega krožka" in društva "Opoiaz", ki jc bilo usmerjeno v raziskovanje pesniške govorice. Člani gibanja so preučevali predvsem formo umetniških del, pri tem pa so uveljavljali imanentistični pristop; zanimala jih jc notranja zgradba pesniške govorice, ne pa njena instrumentalna ali rcfercncialna vloga.
Osrednji konccpt v Proppovcm delu jc narativnost. Veže sc na posebno diskurzivno zvrst, na "pripovedke". Oprt je na tezo, da sc v "pripovedkah" menjajo akterji ter njihove lastnosti, ne pa tudi "akcije" in "funkcije"; "pripovedovanje" se ravna po načelu permutabilnosti, ki združuje "konstante" in "spremenljivke" v narativni strukturi. Proppove analize so v Franciji doživele vrsto kritik (najbolj znana jc Lčvi-Straussova), vendar so s svojo prikrito dinamično, generativno perspektivo sodelovale pri preusmeritvi semiotične teorije.
Konccpt narativnosti jc v začetku sedemdesetih let odločilno vplival na dejavnost "pariške semiotične šole", pa tudi na nekatera druga teoretska področja. Proppove analize so usmerile pozornost na abstraktne strukture, pojmovanc kot generativne matrike, ki uravnavajo produkcijo signifikacij. Že v šestdesetih letih jc pričel Lčvi-Strauss pod vplivom binarnega fonološkega modela in Proppovih analiz narativnih struktur raziskovali abstraktne homološke rclacijc v "globini" mitov. Z nastankom narativne semiotike - njen tvorec je bil, kot rečeno, A. J. Grcimas - pa sc jc odprla problematika abstraktnih relacij v "globini" tekstov ali diskurzov, relacij, ki so dobile oznako "elementarna struktura signifikacije".
Vendar ob tem ne smemo spregledati, da sc jc v novem teoretskem kontekstu delno spremenila vsebina konccpta narativnosti. V Proppovcm delu sc koncept veže na določeno diskurzivno zvrst, na "pripovedke". V semiotični teoriji A. J. Grcimasa in njegovih sodelavcev pa jc narativnost dojeta kot globinska struktura vsakršnega semiotičnega procesa. Hkrati gre za dinamistično razumevanje narativnosti. Če je Proppova teorija le v implicitni obliki nakazala idejo, da so pcrmutacijskc narativne strukture pravzaprav način naslajanja (produciranja, generiranja) "pripovedk", jc v narativni semiotiki narativnost jasno opredeljena kol globinska stopnja v produkciji signifikacij. Postala jc ključno pojmovno sredstvo za opis generativne spoznavne strategije, ki jo "Slovar" te semiotične smeri takole povzema: "Vsak semiotični objekt lahko definiramo glede na način njegove produkcije, sestavine, ki sodelujejo v tem proccsu, sc vzajemno artikulirajo na 'poti', ki vodi od enostavnega k sestavljenemu, od abstraktnega h konkretnemu" (Grcimas, Courtčs, 1979, str. 157 - 158).
Poglavitno izhodišče za konccptualizacijo elementarne strukture signifikacije jc pojem vrednosti, opredeljen v Saussurovom jezikoslovju in v glosematiki. Vsebino pojma določa postavka, da lahko nek element jezika deluje kot semiotična entiteta le zato, ker vzpostavlja razmerje z drugimi elementi - "znaki". V mreži razlik naslajajo vrednosti znakov. Vrednost jc torej relacijski pojem. Ker jc razlika "pomenljiva" le na ozadju "podobnosti", si jc mogoče zamisliti dve vrsli relacij, ki sodelujejo v produkciji signifikacij: sintagmatske rclacijc ("tako x kol tudi y") in paradigmatske relacijc ("ali... ali"). Ta preprosti relacijski model jc dobil v nekaterih fonoloSkih teorijah, o katerih smo J.c govorili (Jakobson, Trubcckoj), binarno obliko.
V globinski, logično-scmantični organizaciji govora nastajajo tri vrste relacij: kontradikcije, nasprotnosti, komplementarnosti. V dinamični perspektivi, ki jo vzpostavlja zamisel generativnega proccsa, so relacije koncipirane kot "operacije" in hkrati kot pot "možnega kognitivnega napredovanja" iz "globine" k "površini" govora. Pot od abstraktnih in enostavnih "globinskih" signifikacijskih struktur k figurataivnemu diskurzu jc vezana na tri temeljne ravnine (etape):
1.	ravnino temeljne sintakse in semantike,
2.	ravnino narativne sintakse in semantike,
3.	ravnino diskurzivne sintakse in semantike.
Prehod od ene ravnine na drugo opisuje pojem konverzije. Pojem označuje celoto postopkov, ki uravnavajo razvoj signifikacijc od globinske k površinskim in diskurzivnim strukturam. Konverzije vzpostavljajo med posameznimi ravninami razmerje enakovrednosti, vendar hkrati povzročajo, da signifikacijc postajajo vse bolj kompleksne (povzročajo "porast" smisla).
"Relacijam (ki tvorijo taksinomski temelj globinske sintaksične strukture) in opcracijam - transformacijam (ki potekajo na tem temelju) ustrezajo na površinski ravni 'stanja' in 'delovanja', formulirana v izjavah stanja in i/.javah delovanja, s tem da prva vrsta izjav uravnava drugo vrsto, tako kot so predmet transformacijskih operacij rclacije" (Grcimas, Courtčs, 1979, str. 382). Elementarni "narativizirani" sintaksični strukturi sta po vzoru L.Tcsničra in H. Rcichebacha zamišljeni kot strukturi, v katerih se dogaja "relacijska ekspanzija" prcdikata/funkcijc. Zato je izjava stanja definirana kol:
Fjunkcija (S;0),
izjava delovanja pa kot: F transformacija (S;0).
Zaradi dodatnih "semantičnih investicij" jc raven površinske, narativne sintakse že močno "antropomorfizirana". Aktanti konvertirajo v "subjekte" (S) in "objekte" (O). "Elementarni izjavi" sta v bislu lingvistični rcprczcntaciji dveh temeljnih sestavin narativnega proccsa ali poti (parcours narratiQ in imata aksiomatsko funcijo v "splošni ekonomiji" semiotične teorije.
Zadnja "ravnina", točka ad qucm generativnega proccsa, v katerem nastajajo signifikacijc, jc diskurz. "Diskurzivacija" jc postopek konvertiranja narativnih/modalnih struktur v "govor". Na tej stopnji sc "nameček" (surplus) signifikacijc še bistveno poveča. Naraščajoče "semantične investicije" se delijo na sintaksične in semantične, na "sintakso diskurza" in na "semantiko diskurza". Prva obsega tri ožje sintaksične sestavine, "aktorializacijo", "tcmporalizacijo", "spacializacijo". Drugače povedano, sorazmerno abstraktne "površinske" narativne strukture sc ob pretvorbi v diskurzivne sintaksične strukture spremenijo v "akterje", "čase" in "kraje" dogajanja, sc torej "konkretizirajo". Sestavine narativne semantike pa se v "semantični razsežnosti" diskurza "konkretizirajo" kot "tčme" in "figure" ("tcmatizacija", "figurativizacija").
Podrobnejšemu opisu generativnega modela narativne/diskurzivne semiotikc pa sc moramo tu izogniti, saj bi terjal samostojno besedilo.
Na nastanek narativne/diskurzivne semiotikc pa jc odločilno vplivalo tudi temeljno delo danske glosematične (jezikoslovne in semiotične) šole Prolegomena za teorijo govoricc L. Hjclmslcva (1943). Angleški prevod jc izšel leta 1953, francoski pa leta 1968. Besedilo jc doživelo močan teoretski odmev zlasti pri dveh najpomembnejših
predstavnikih "semiološke" in "semantične" teorije iz šestdesetih let R. Barthesu in A. J. Greimasu. Najvažnejša poteza tega dela je ločitev cpistemološke problematike govorice od ontoloških vprašanj, ki jih jc avtor izključil iz "znanstvene semiotike". Gloscmatični postulali so blizu nekaterim idejam pragmati(sti)čne semiotike CH. S. Pcirca, zlasti njeni tezi, da semiotična forma poljubno "preči" različne "ontološke sektorje". Enega teh postulatov jc Hjclmslcv takole opisal: "Teorija, ki hoče priti do specifičnega ustroja govorice s pomočjo sistema izključno formalnih premis, mora resda upoštevali gibanje in spremembe govora, vendar jim ne sme pripisti prevladujoče vloge; iskati mora stalnost (unc constancc), ki ne korenini v zunajjezikovni 'realnosti', stalnost, zaradi katere jc vsak jezik tudi govorica, pa naj gre za katerikoli jezik in zaradi katere ostane posameni jezik v vseh svojih različnih manifestacijah identičen sam s seboj; stalnost, ki jo lahko - če jo enkrat odkrijemo in opišemo - projiciramo na 'realnost', ki jo obdaja, kakršnakoli žeje narava te 'realnosti' (fizična, fiziološka, psihološka, logična, ontološka) ..." (Hjclmslcv, 1968, str. 15). Idejo "prečenja" jc pri Hjclmslcvu zamenjala ideja možnih "projekcij" semiotične forme.
Medtem ko jc R. Barthcs le v začetku skušal podali uvod v splošno in znanstveno semiotično teorijo (Elementi semiologije, 1964) in jc kasneje razvijal predvsem ožjo "konotativno semiotiko" (izraz pripada Hjclmslcvu), jc v delu A. J. -Grcimasa ter njegovih sodclavccv začela naslajati celovita in sistematična semiotična teorija. Preden navedemo nekaj podatkov o tem razvoju, moramo natančneje določiti posledicc, ki jih jc imelo "odkritje" danske glosemalike.
V	tej točki pa sc vendarle nc moremo povsem izognili teoretskemu pojavu, ki so ga v šestdesetih letih poimenovali "strukturalizem". To poimenovanje, ki naj bi povzelo vrsto teoretskih dejavnosti v okviru disciplin z zelo različnim epistemološkim statusom (zgodovina, jezikoslovje, sociologija, antropologija, psihoanaliza, literarna teorija, filozofija itd.), jc vsaj delno vprašljivo, saj pripisuje nekaterim novim "sistemom opazovanja" (čc tu lahko uporabimo Pcircov termin "to observe", ki sc nanaša na epistemološko konstrukcijo teoretskega objekta) status enotne doktrine. S stališča tega dela nista pomembna potek in izid razprav o "strukturalizmu", ki so sc osrcdinilc ob pojmih subjekta, strukture, zgodovine, posameznika, družbe itd. Ta problematika namreč prestopa okvire spoznavno-tcorclskc paradigme, v katero sc jc vpisala narativna/diskurzivna semiotika "pariške semiotične šole". Pomembno jc neko drugo vprašanje. Večina razprav o "strukturalizmu" jc potekala na ontološki ravni. Tudi pojem strukture kot osrednji konstrukt domnevne doktrine jc dobil predvsem ontološki pomen. Postavlja sc vprašanje o tem, ali jc pojem strukture že v svojem izvoru, v Saussurovcm konceptu jezika in znaka, "ontologizirano". Ali čc to vprašanje še malcc izostrimo: Jc iz Saussurovih postulatov izhajajoči pojem strukture sestavina epistemološkega "sistema opazovanja" ali ontološka kvalifikacija neke "stvarnosti"?
V	Saussurovcm "sistemu", ki jc izbor "strukture", jc posamezen znak definiran le prek razmerij, ki jih vzpostavlja z drugimi znaki istega sistema. V tem okviru torej znak ni nikakršna "pozitivnost", nikakršna avtohtona vrednost ali entiteta. Jc to že zadosten razlog za zavrnitev ontoloških interpretacij? Na ravni "sistema" (la languc) se položaj spremeni. Saussurova dcfinicija jezika jc "fiksistična" (izraz jc v epistemološki analizi razvoja semiotike prvi uporabil H. Parrct - v: Arrivč, Coquet, 1987, str. 27). Jezikovni sistem jc zamišljen kot apriorna, žc "proizvedena" splošna matrika pomenov (significations). S tega stališča jc nujen sklep, da cclota jezikovnega "smisla" neposredno
pripada celoti relacijskega sistema. Tako jc kljub jasnim metodološkim in epistemološkim poudarkom v Saussurovi teoriji vprašanje o strukturi in signifikaciji vsaj delno "substancializirano". Znak in pomen sta resda definirana "negativno", relacijsko -nekemu elementu sistema določa pomen tisto, kar ni on sam - vendar jc na ravni sistemske celote "smisel" vendarle predvsem nekakšna realnost.
Stopnja avtentičnosti zapiskov s Saussurovih predavanj, ki sta jih izbrala Bally in Scchahayc (1916), nc more biti nikakršno izhodišče za kritiko strukturalnega jezikoslovja, saj moramo prirejanje vzeti za konstitutivno teoretsko dejanje (prim. Močnik, 1985, str. 56-57). Kljub temu pa razlike med posameznimi interpretacijami Saussurovih Predavanj in Rokopisnih virov dokaj nazorno ilustrirajo eno od stopenj v genezi strukturalne semiotikc. Medtem ko jc bilo "strukturalistično" branje trdno vezano na "fiksistično" različico sistema in znaka, pa so sc v stiku med Saussurovimi koncepti in dansko glosematiko izluščile povsem drugačne prvine. Danes jc resda najbolj razširjena ugotovitev, da jc Hjclmslcv predvsem radikaliziral formalistično naravo strukturalne teorije, vendar primerjava ne more zaobiti dejstva, da jc isti avtor tudi "dinamiziral" konccpt znaka in strukture. To jc dosegel s pomočjo pojma "artikulacija", ki ga najdemo že v Saussurovih Rokopisnih virih (Sources manuserites). Razlika med dvema rabama istega termina jc v tem, daje Saussure "artikulacijo" povezal s psihološko empirično stranjo govorice, glosematika pa predpostavlja, da sc z "artikulacijami" pravzaprav šele vzpostavi semiotični objekt. Pred "artikulacijami" obstaja le "amorfna gmota smisla", jezikovna "substanca" (Hjclmslcv, 1968, pogl. 15). V Greimasovem delu jc artikulacija opredeljena kot sklop operacij, ki proizvajajo "rclacijc" in "razlike", torej "signifikacijc". Začetnik in najpomembnejši avtor narativne/diskurzivne semiotikc jc svoje analize usmeril k cilju, ki ga jc definiral kot "prehod od fiksnosti k dinamičnim strukturam" (Grcimas v: Arrivč, Coquet, 1987, str. 320). Vprašanje o "smislu" jc na tej razvojni črti izgubilo vsakršno "substancialistično" in ontološko implikacijo. Tako kot v glosematiki, jc tudi v semiotičnih analizah po letu 1970 (od izdaje Grcimasovcga dela "O smislu") semiotični objekt dojet le kot artikulacija "smisla",kot struktura interpretativnih opcracij ("dojetja", "razumevanja" - "la saisie"). Te operacije so logično predpostavljene vsakršnemu "sistemu razlik" (Grcimas, 1970, str. 10). Ideja o vzajemni odvisnosti "opcracij" in "pomenov" ("pomen" jc v tem kontekstu "artikulirani smisel" -Grcimas, Courtčs, 1979, str. 352) jc postala izhodišče analitske dejavnosti omenjene "šole". '
Takšno izhodišče spreminja smisel v "smisel smisla": smisel "sam v sebi" jc nedosegljiv za semiotične analize, ki lahko vzamejo za svoj predmet lc interpretacije smisla, artikulacije smisla; Ic-tc "prestavljajo" smisel iz cnc "točke" (faze) semioze v drugo. Sama semiotična metoda jc bila v utcmcljitvcnih definicijah opredeljena kot prestavljanje (transpozicija), "prevajanje" smisla, pa tudi kot "parafraziranjc" in "opisovanje" smisla. Tako kot pri Hjelmslcvu, jc tudi pri Grcimasu v središču pojmovne konstrukcije pojem proccsa (tu ne bomo govorili o epistemoloških in metodoloških težavah, ki jih povzroča predstava o "prestavljanju", kot nc o tem, da opisana dispozicija izenačuje metodo in objekt semiotikc).
Vsiljuje sc primerjava s Pcircovo pragmali(sti)čno semiotiko. Opazno analogijo vsebuje naslednji opis razlike med "ontologiziranim" pojmom smisla in konceptom signifikacijc, kakršnega je razvila narativna/diskurzivna semiotika: "Transpozicija smisla pa vendarle ne spreminja smisla v 'avtentični', 'realni' smisel, ki bi ga izražala umetna,
arbitrarna in končna mctagovorica. Transpozicija smisla jc,nasprotno, neskončen proces artikulacij (podčrtal J.J.) in prav to sestavino semioze poudarja Grcimas" (Parrct v: Arrivč, Coquet, 1987, str. 27-28). Zveza s Pcircovim konceptom semioze nastaja v dveh točkah. Narativna/diskurzivna semiotika vzpostavlja svoj objekt na način, ki spominja na Pcircovo stališče, da sc šele z interpretirajočim znakom (interpretantom), ki interpretira reprezentirajoči znak, izpolni semiotična funkcija; razen tega jc zveza v skupni tezi, da se - gledano v generativni perspektivi - s "pojavom" novih interpretirajočih znakov semioza "nadaljuje" ad infinitum; ne gre torej za "zaprt sistem", o katerem govorijo nekatere kritike "strukturalizma", temveč za "odprt proces".
Narativni/diskurzivni semiotiki, ki je v sedemdesetih letih dobila razsežnosti "gibanja" in "šole", seveda ne moremo pripisati nikakršnega "peireovskega" branja Saussurove teorije. Avtor je sam opozoril na nevarnost površnih primerjav s Pcircovo pragmatistično semiotično teorijo (Arrivč, Coquet, 1987, str. 310). Analogijo vidimo predvsem v dejstvu, da jc obema semiotičnima teorijama skupno dinamično (generativno), relacijsko in formalistično izhodišče, zaradi katerega imajo navidez ontološke prcdikacije (kakršno, na primer, vsebuje Peircova trditev: "Človek je znak") v resnici epistemološki pomen, pomen definiranja semiotičnega "gledišča", "sistema opazovanja", objekta.
V konceptualnem okviru, ki ga zarisujejo pojmi "artikulacija", "operacija" in "transpozicija", si je narativna/diskurzivna semiotika nujno morala postaviti tudi vprašanje o "dejanju", ki "generira", "proizvaja" signifikacije. V tej točki opazimo najprej zvezo s fenomenologijo in njenim prizadevanjem da bi razčlenila "akte podeljevanja smisla"; nanjo opozarja Grcimasova lastna izjava, daje "epistema njegove mladosti" sestavljena iz razmerja med fenomenologijo in teorijami govorice, kakršna je bila Buhlcrjeva (v: Parrct, 1974, str. 68). Vsiljuje pa sc še primerjava s pragmatičnimi teorijami govornih dejanj. To razmerje jc v zadnjem desetletju odprlo vrsto epistemoloških in metoloških vprašanj, s katerimi pa sc tu ne bomo podrobneje ukvarjali.
Ker obravnavana semiotična teorija odklanja ontološko problematiko, bi v njej zaman iskali definicijo "bistva" dejanja; usmerila pa se jc v opisovanje nujnih in zadostnih možnostnih pogojev dejanja (Grcimas, v: Arrivč, Coquet, 1987, str. 307, 314). Jasna jc korclacija med cpistcmološkimi izhodišči semiotike in pragmatike: tudi slednja sc jc konstituirala kot teorija o "apriornih možnostnih pogojih govornih dejanj" (prim. Wundcrlich, 1972, Parrct, 1980, Apel, 1973 itd.). Semiotična teorija je v stiku s problematiko "dejanja" proizvedla vrsto novih kategorij, med katerimi jc dobila glavno vlogo kategorija modalnosti ("modal i teta", "modalna kompctcnca" itd.). V okviru splošne semiotične teorije sc jc v drugi polovici sedemdesetih let razvilo sorazmerno samostojno področje "modalne semiotike", ki jc v ccloti usmerjena k problematiki "dejanj", "izjavljanja" (čnonciation"), "vplivanjskega " ("persvazivnega", "manipulativnega") diskurza ipd. Pojem modalnosti je v semiotičnh analizah prevzel mesto, ki gaje imel v fenomenoloških konccptualizacijah dejanja pojem intcncionalnosti (Grcimas v: Arrivč, Coquet, 1987, str. 314 - 315).
Tej kratki razvojni skici pridajamo nekaj najpomembnejših dokumentarnih podatkov v zvezi z narativno/diskurzivno semiotiko "pariške semiotične šole".
Njen nesporni ustanovitelj in vodja je Algirdas Julien Grcimas. Sprva jc deloval kot jezikoslovce. Njegovo ožje delovno področje jc bila leksikologija, kasneje pa
jezikoslovna semantika. Opis njegovih epistemoloških izhodišč najdemo v programskem članku iz leta 1956 (Aktualnost soussurizma) in v predgovoru k francoskemu prevodu "Govorice" L. Hjclmslcva. Iz obeh besedil razberemo da, so avtorjeve ambicijc na začetku teoretske poti presegale okvire jezikoslovja. V leksikologiji in kasneje v semantiki jc videl osrednjo družboslovno in humanistično disciplino, ki naj zagotovi sistematično analizo signifikacij, iz katerih jc sestavljen "družbeni univerzum". Avtorje postopno spoznaval, da niti leksikološki opis "leksemov" in njihovih vrednosti niti semantični opis "označcncev " ne moreta uresničiti omenjene naloge. V delu Strukturalna semantika (1966) jc zaznati prehod od semantike k semiotiki, ki jc koncipirana kot teorija o "načinih produkcijo signifikacij", hkrati pa kot izrazito epistemološko orientirana teorija z vrsto eksplicitnih spoznavno-tcorcLskih postulatov in z ambicijo, da postane temeljna disciplina v raziskovanju "socialncga prostora". Takšen program jo jc ločil od jezikoslovja in jo približal filozofiji. Tako kot pragmatika tudi semiotika danes odklanja razpravo v tradicionalnih filozofksih, predvsem pa v ontoloških kategorijah. Kljub temu pa jc zaradi univerzalnosti svojega teoretskega projekta in zaradi svoje naravnanosti k občim pogojem znanstvenega spoznavanja govorice postala ena tistih sodobnih analitik govoricc, ki so filozofsko najbolj zanimive.
Dokument o Grcimasovi dokončni usmeritvi v splošno semiotično teorijo jc delo O smislu (Du sens), ki jc izšlo leta 1970. Od tedaj jc objavil vrsto del, ki obravavajo različne ravnine semiotične teorije: vprašanja "konkretne" deskripcijo tekstov, metodologijo, epistemologijo.
Epistemološko analizo narativne/diskurzivne semiotike vsaj delno olajšuje dejstvo, da jc Grcimas pogosto opredeljeval tudi svoj odnos do drugih teoretskih raziskav govoricc v preteklem in v tem stoletju. Zanimiva so njegova stališča glede razmerja med narativno/diskurzivno semiotiko in Pcircovo semioliko, fenomenologijo, hermenevtiko, bchaviorizmom, Bloomficldovim in Harrisovim distribucionalizmom, generativno gramatiko Chomskcga, poljsko logiko, praško šolo, logičnim pozitivizmom, filozofijo naravne govoricc, anglosaško pragmatiko, Bcnvcnistovo "teorijo izjavljanja", infomacijsko teorijo, psihološkimi (Piagct) in sociološkimi teorijami govoricc itd. Pomembno jc dejstvo, da postavlja avtor v tem okviru predvsem vprašanja o pogojih znanstvene vednosti o govorici, sc pravi, epistemološka vprašanja.
Narativna/diskurzivna semiotika jc sistematično povzeta v Scmiotičncm slovarju, katerega prvi del jc Grcimas oblikoval v sodelovanju z J. Courtčsom, drugi del pa skupaj s številnimi drugimi sodciavci. Avtorjeva kompleksna semiotična teorija jc doživela vrsto kritičnih obravnav v Evropi in v obeh Amerikah, posvečenih pa ji jc tudi nekaj zbornikov, v katerih predstavniki različnih smeri v sodobni semiotiki opredeljujejo svoje razmerje do narativne/diskurzivne semiotike, hkrati pa ji zaradi njene cclovite epistemološke zasnove in razčlenjenega metodološkega ter konceptualnega aparata domala enoglasno priznavajo vlogo najpomembnejše semiotične teorije druge polovice tega stoletja.
Zadnje ocenc gotovo nc bi bilo mogoče izreči, ko bi A. J. Grcimas ostal osamljen avtor. Vendar so njegova dela in njegovo delovanje na Ecok: des Hautcs Etudes en Sciences Socialcs v Parizu pritegnili k sodelovanju večje število raziskovalcev, ki danes predstavljajo - čc sprejmemo poimenovanje enega od Grcimasovih sodelavcev J.-C. Coqucta - "pariško semiotično šolo". Iz te sorazmerno homogene raziskovalne skupine naj omenimo le nekaj najpomembnejših imen: M. Arrivč, C. Calamc, C. Chabrol, J.-C.
Coquet, J. Courtčs, I. Darrault; J. Dclormc, P. Fabbri, J.-M. Floch, J. Fonlanillc, C. Gcninasca, P. Gcoltrain, M. Hammad, A. Hcnault, E. Landovvski, J. Pctitol, F. Rasticr, H.-G. Ruprccht, R. Thom, C. Zilbcrbcrg. Danes več kot sto raziskovalcev sodeluje v periodičnih publikacijah "pariške semiotične šole" ( Actcs scmiotiques-Documcnts, Bulletin) in na njenih rednih kolokvijih (Albi, Ccrisy-la-Salle).
LITERATURA:
Ape], Karl-Otto, Transformation der Philosophic, Suhrkamp v., Frankfurt/M.1973. Barthcs, Roland, Elčmcnts dc sčmiologijc, Communications 4, 1964. Dubois, Jean, Grammairc structural du francais, I.aroussc, Pariz, 1965. Grcimas, Algirdas Julicn, L'actualitc du saussurismc, Lc francais modeme, 3, 1956. Grcimas, Algirdas Julicn, Sčmantiquc structuralc, Laroussc, Pariz, 1966. Grcimas, Algirdas Julicn, Du sens, Scuil, Pariz, 1970.
Grcimas, Algirdas Julicn, Courtčs, Joseph, Sčmiotiquc-Dictionnairc raisonnč dc la thčoric du langagc, Hachette, Pariz, 1979.
Grcimas, Algirdas Julicn, Algirdas Julicn Grcimas mis a la question, v: Arrivd, Michel, Coquet, Jean-Claude,
Scmiotiquc cn jcu, Hades.Benjamins, Amsterdam, 1987.
Harris, Z., Distributional Structure, Word, 10, 1954.
Hjclmslcv, Louis, Prolčgomčncs a unc du langagc, Minuit, Pariz, 1968.
Jakobson, Roman, Fundamentals of Language, La Hayc, 1956.
Lčvi-Strauss, Claude, Anthropologic structuralc, Plon, Pariz, 1958.
Mcrlcau-Ponty, M., Phcnomčnologic dc la perception, Gallimard, I'ariz, 1945.
Močnik, Rastko, Beseda...besedo, Škuc, Ljubljna, 1985.
Parrct, Herman, Discussing language, Mouton.Thc Haguc-Pariz, 1974.
Parrct, Herman, Ix langagc cn conlcxtc, John Benjamins, Amsterdam, 1980.
Parrct, Herman, Dc I'objct sčmiotique, v: Sčmiotiquc cn jcu (ur. Arrivč, Michcl, Coquet, Jean-Claude), Hades-Benjamin, Amsterdam, 1987.
Saussure, Ferdinand dc, Cours dc linguistiquc gčnčralc, Payot, Pariz, 1964.
Troubctzkoy, N. S., Principcs dc phonologic, Pariz, 1957.
Wundcrlich, Dieter (ur.), Linguistischc Pragmatik Athcnaum, Frankfurt/M, 1972.