Slovenske panjske končnice.
(Donesek k študijam o slovenskem ljudskem slikarstvu).
Dr. Stanko Vurnik, Ljubljana.
Ena najzanimivejših pojav na polju slovenske etnografije so
gotovo poslikane panjske končnice, ki kažejo dragocene zaklade
predstavne fantazije slovenskega kmeta, nje živo fantastiko in
zdrav, robusten snovni humor, formalno^umetnostno odet v iz^
redno dekorativno čutno obliko. Poslikane panjske končnice so
tudi zato vredne posebne študije, ker velja ta panoga za sloven^
sko specialiteto na etnografskem polju, s kakršno se ne more
ponašati noben drug narod v Evropi.
1. K slovenskemu ljudskemu slikarstvu sploh.
0 ljudskem slikarstvu Slovencev iz dobe koj po dohodu v
naše kraje vemo še zelo malo. Zelo zanimivo bi bilo vedeti, kako
so slikali naši rojaki takrat, ko so imeli še neko samosvojo,
prvotno kulturo, katere še niso začele prekvašati tuje kulture.
Iz VII. do IX. stol. izvirajoči najstarejši nam ohra»
njeni sledovi Slovencev, kovinaste in keramič^
ne izkop ni ne, o katerih poroča dr. Walter Šmid,^ kažejo
abstrakten ornamentalni dekor vrezljajev in vtisnin, geometrič^
no=ritmične tvorbe kakor: vodoravne vrste krogov ali navpičnih
črt, pletivo valovitih vijač ali cikcak, izpolnjen s pikami ali krogi.
Figuralen okras je redek, pa še tedaj gre le za linearen, dekora?
tiven tvor, ki komaj da spoznati figuralne težnje. Dr. Šmid pri«
pisuje v omenjeni razpravi izkopine Slovencem, pa s pridržkom,
da se podoben okras najde tudi pri drugih zapadnih narodih
onega časa. Tako se moramo vprašati, ali imamo opraviti pri
»najstarejših sledovih Slovencev« s pristnim slovenskim delom
ali pa s tujim importom.
Iz konca srednjega veka in iz renesanse šele imamo ohranjen
zanesljivejši Ijudsko^slikarski material v  cerkvenih  fre«
1 Carniola 1908.
158 Dr. Stanko Vurnik:
S k a h, ki jih obdeluje dr. Fr. Stele. Nedvomno so te freske na^
roda z mlado kulturo že tuje, večinoma alpskomemški vplivane
in jim torej ne gre več značaj strogo konservativne, originalne
ljudske umetnosti, kakršnega ima nastarejša narodova kultura,
vendar gre v teh delih več ali manj še vedno za ljudskoumet*
nostne primesi, ki se drže našega precej primitivnega renesanč?
nega cerkvenega slikarstva. Jernej iz Loke in Mojster presbite^
rija sv. Ožbalta sta bila boljše vrste ljudska slikarja, kar kaže
njuno še precej srednjeveško pojmovanje snovi in groba, več ali
manj ploskovita obdelava teles ter slabo razumevanje nemških
in italijanskih tedanjih naprednih slikarskih vrlin. Izredno zani*
mivi za študij so tudi ornamentalno poslikani leseni
stropi iz kmečkih cerkev izza XV. stol. dalje do konca
XVIII. Sprva gre še za ploskovito ornamentalen, abstraktno ge^
ometričen dekor (cikcaki iz raznih barv, zvezde), pomešan z ver*
sko simboličnimi predmeti (ribe, križi, kelihi, jeleni, grozdje itd.),
potem slede v XVI. in XVII. stol. naturalistični rastlinski ele^
menti (grozdje, akant); v XVIII. stoletju (n. pr. Kostanj v Tu*
hinju), ožive v čutno pestri barvanosti poleg svetih monogramov
in simbolov lepotni čustveni predmeti kakor so vaze z nageljni,
vrtnice, vijače, ki tvorijo tipične snovi baročni in rokokojski
ljudski umetnosti vse srednje Evrope. Kmalu že se oblikuje na»
čelo umetnega estetskega okrasa ploskve, ki zameni nekako v
koncu XVII. stoletja stari tektonski princip samih robnih bor*
dur: povdarjena sreda in ogli; robne vijače in simetrično zapol*
njene večje praznine. To načelo se drži do zadnjega, do smrti
naše ljudske umetnosti, ne le v slikarstvu nego je lastno tudi
vezeninam in plastični dekoraciji.
Tudi zunanjščina cerkvene in profane ljud*
ske arhitekture sta od nekdaj bili deležni ornamentalnega
in figuralnega slikarskega okrasja. Naj omenim le pogoste cer*
kvene freske sv. Krištofa — velikana, ki nese otroka Jezusa čez
vodo, v kateri plavajo vse vrste vodna bitja in vodne deklice,
naj omenim požarnefreske sv. Florijana, sv. Družine, ??^
rije, Jožefa, gospodarjevega patrona na zidu kmečkih hiš, ome*
nim rdeče=belo poslikane polknice in zapahnice, da
ne pozabim naših originalnih ženitovanjskih skrinj, ki
so se izza srede XVIII. stoletja začele barvno poslikovati in so
vredne posebne razprave. Kakor je do srede XVIII. stoletja živel
na frontah in pokrovih teh skrinj zgolj reliefni izrezljani pla=
Slovenske panjske končnice. 159^
stični dekor, tako se ta plastika v drugi polovici tega stoletja
nekam umireva in okrneva, zagrnejo jo pisane barvne vaze rož
in figure, ki v XIX. stoletju na skrinji suvereno gospodarijo,
pustivši plastiki le še rob ne stružene polstebriče ali le srednje
tri okvire. Iz XVIII. in začetka XIX. stol. imamo še večino samo
rastlinsko (vazo z nagelj i, vrtnice) okrašene skrinje poslej se
uveljavlja tudi figuralni okras (zaroka Marije z Jožefom itd.).
Tudi skrinje so važno polje, na katerem se je udejstvoval ljudski
slikar. Navadno gre na njih za troje ali petero polj, simetrično
razvrščenih okrog srednjega z najvišjim robom, ključavnico in
letnico; v poljih so ali sveti ali profani prizori iz življenja, naj*
češče pa vaze z rožami, polja obrobljena z zavesami in cvetlicami
ali abstraktno ornamentiko.
V tej vrsti važna species so slike na steklo, ki so polje
izključno samo figuralnega nabožnega slikarstva. One pisane,
kričeče barvane, a vendar barvno ubrane in zelo dekorativne
slike, katerih primitivni stil so radi posnemali moderni »primiti*
visti« in »ekspresionisti«, so bile v »bohkovem kotu« razvrščene
poleg razpela. Veliko te robe je bilo k nam prinesene iz Tirolske,
Bavarske ter nemške Koroške; pri nas so jo izdelovali Kočevarji
in zlasti Poljanci in Selčani ter Kamnogoričani, radovljiški in
kranjski okoličani. Najstarejše iz XVIII. stol. so še na ogledalu,
one iz XIX. stol. na steklu; predstavljajo na modrem in rumenem
svitlem polju svetnike v krajini z vsemi simboli in emblemi
opremljene, vrhove pa zapolnjujejo vejice vrtnic in belih rož.
Slovenske slike so imele v XIX. stol. cesto slovenske napise. Za»
nimivo, kako so neki ikonografski tipi iz Nemčije (Dürer,
sv. Trojica itd.) zašle v to produkcijo in se v njej držah, cesto
spominjajo te kompozicije celo na srednji vek ah bizantinsko
slikarstvo. Omeniti moram tudi vezeninsko ornamen^
t i k o slovensko, ki zasluži posebno razpravo.
2. O čebelarskih panjih in njih končnicah sploh.
V vrsti panog slovenskega ljudskega slikarstva pa so ??>
sebno imenitne naše panjske končnice, ker tvorijo ne*
kakšno slovensko ljudsko*umetnostno special i*
teto, ki je nima noben drug narod. Bile so razstavljene že v
Avstriji, Nemčiji, Švici, Češkoslovaški in povsod izzvale splošno
160 Dr. Stanko Vurnik:
Živahno zanimanje, ne le čebelarjev in etnografov, nego i umet«
nikov in vse javnosti.
Čebelarstvo je bilo v naših krajih že od nekdaj zelo razvito.
Že Strabo (IV. 6 in Solumella (IX.) omenjata čebelarje na našem
ozemlju, ki so v Italijo izvažali vosek in med. Do XVII. stoletja
nimamo še zbranih literarnih virov o slovenskem čebelarstvu;
tedaj pa ga opisuje Valvasor obširneje in v XVIII. stol. imamo
že izpod Janševega peresa lastno strokovno čebelarsko literaturo.
Čebelnjaki so arhitektonski zanimivi in štejemo pri nas
več tipov, o katerih nam bo govoriti pri delu o slovenski ljudski
arhitekturi. Gre za lesene enocelične stavbice podolgovatega tipa.
Vhod je na ožji strani, na eni podolžni strani, kjer je mesto
stene vrsta polic s panji, je streha ozka in visoko dvignjena. Kar
se panjev^ tiče, trdijo čebelarji, da je bil najstarejši panj na
našem ozemlju pravi »panj«, to je pokončna, izvotljena lesena
klada, dočim so bili pri južnih in vzhodnih naših sosedih, kakor
tudi pri vzhodnih Štajercih in Belokranjcih kakor pri Hrvatih
v rabi slamnati panji okrogle stožčaste ali pa valjaste, v sredi
vzbočene oblike. V Beli krajini zovejo take panje »koše«, na
vzhodnem Štajerskem pa »košnice«. Z napredkom so prišli v
rabo podolžno položeni okrogli klade-panji (primeri v Slov. Če=
belarju XXVIII. sliko »Mikličevega čebelnjaka v Novih Lazih na
Kočevskem,« str. 132). Dalje so prišle v rabo tkzv. »polklade«,
»polkranjiči« s polkrožno sprednjo stranjo, in ti so bili nepo«
sredni predhodniki od srede XVIII. stol. dalje veljavnih podob
govatih četverokotnih zabojev »kranjičkov«, ki so živeli na Ko'
roškem. Gorenjskem in Dolenjskem ter zapadnem južnem Šta=
jerskem pod imenom »Janšev panj«.^
Panji so se naložili na police čebelnjaka v ravnih vrstah m
nadstropjih. Pri čebelnjaku je navadno stal v strah ptičem, da ne
bi žrli čebel, lončen ali lesen vojak, Turek ali drugi strah, kakor
to kaže naša slika starega čebelnjaka iz Sore pri Medvodah. Ti
strahovi tvorijo posebno poglavje na polju slovenske ljudske pla<
stike; v tej zvezi nas pa zanimajo sprednje panjeve
končnice, na katerih se je eminentno izživljalo slovensko
ljudsko figuralno slikarstvo.
» A. Bukovec. O postanku našega narodnega panja. Slov. Čebelar XXVIII
str. 131 nasl.
2 Wester, Slovan 1905/6.
Madona med cvetjem, 1758,
najstarejša znana končnica.
Sv. Trije kralji, 1797.
Job na gnoju in njegova
huda žena. 1869.
Štirje evangelisti. 1885.
Ciklus o izgubljenem sinu.
Pobožni orač Izidor in angeli.
Sv. Trojica. 1887.
Zadnja večerja. 188?
Marijino oznanjenje. 1870.
Madona, sv. Neža in sv. Barbara.
Relief.
izpoved moškega in ženske.
Pri možu angel, pri ženski vrag.
Relief.
Kronanje Marije. Relief.
Končnice 2 religioznimi snovmi.
Slovenske panjske končnice. lÄt
Zakaj pa so čebelarji poslikovali te končnice? Vprašal sem
več čebelarjev na kmetih, pa sem dobil odgovor, da se mora panj
od panja po končnici ločiti, da čebela svojega laže najde.
Časovna in lokalna omejitev navade poslikovanja končnic.
Iz dejstva, da so se »kranjiči« z ravno, četverokotno spred*
njo končnico, pojavili šele nekako sredi XVIII. stol.
ali kratko prej kot nasledniki pletenih ali kladastih in
okroglih panjev, sklepamo, da poslikovanje končnic v XVII. stol.
in prej še ni bilo v navadi. Haberlandtova opazka v österr.
Volkskunst, češ da je najstarejša končnica še iz 1. 1686, kakor
bom kmalu dokazal, ne drži. Najstarejša nam znana končnica iz
vseh dostopnih zbirk je iz 1. 1758.
Če skušam sedaj lokalno omejiti rabo poslika^
nih končnic, se odkrije za ljudsko umetnost pri Slovencih
zelo zanimivo dejstvo, da je pravo ognjišče te vrste sli*
karstva v severozapadnem, nemškoalpski v pli*
vanem ozemlju Slovenije, na Koroškem in G o*
renjskem ter severozapadnem Dolenjskem in
Štajerskem. Na Primorskem, Belokranjskem in vzhodnjem
Štajerskem te rabe ni, sploh, kakor sem že dejal, tam od nekdaj
nimajo panjev iz desk nego slamnate koše in košnice, ki se ne
dado poslikati, na Primorskem pa se čebelarstvo malo goji, ker
tam za čebele menda ni prave paše.
Vzrok tej ljubezni za slikarstvo in barvo pa se mi zdi, tiči
še globlje, naravnost v svojevrstnem duševnem zna*
čaju našega, recimo alpskega ljudstva. Alpski tip
hiše ne sloni na tektonskem, nego subjektivističnem in slikovitem
stavbnem načelu. Mislim si one rezljane ganke in pažne line, ki
love vase bogate, slikovite sence, mislim na nebrojne požarne
freske na stenah, na umetne okraske gavtrov, rdečebelo poslikane
polknice in zapahnice — pa primerjajmo alpske hiše z ostalimi
slovenskimi! (Ravnotako bi lahko primerjali alpsko glasbo, nošo,
vezenino z ostalimi nošami, glasbo, vezeninami pri nas!) Drugod
nič od vsega tega. Abstraktni, tektonski princip, ki ne pozna
očesnih efektov, nego konstruktivno logiko stavbe, ki se ti v
svoji popolni goloti in neposlikanosti najmočneje razkriva!
Slikovita fantazija, moremo reči, je doma v
severozapadniSloveniji, ne na njenem jugu in vzhodu
11
162 Dr. Stanko Vurnik:
in ravno to ozemlje je bilo od nekdaj specifično ognjišče slo«
venskega ljudskega slikarstva.
Tu je tudi dom poslikane panjske končnice.
Zgodovina nam ta teoretski rezultat popolnoma potrjuje.
Panjske končnice so slikali na Koroškem in v Bohinju, okrog
Bleda, Radovljice, Krope, Kranja, Škofje Loke, Medvod, v Poljan«
ski in Selški dolini, ponekod tudi na zapadnem Štajerskem in
severnem Goriškem (Tolmin), odkoder so se prodajale tudi na
južnovzhodno Dolenjsko in drugam, kamor so kot import zašle!
Tudi ime te sHkarije »mal« (po nemškem »malen«), kaže na alpski
izvor.
Alpski in dolenjski čebelnjak je, kakor pravi Wester v »Slo«
vanu«, res nekakšna ljudskoumetnostna galerija slik. Žal, v no«
vejšem času, ko je naš folklorno umetniški živelj pod vplivom
kulturne nivelizacije izbiral, je vsega tega konec. »Žnidaršičev
panj«, moderen, enobarven, vlada vsepovsod; devetdeseta leta
XIX. in začetek XX. stoletja so videla figuralno slikanje panjev
izumreti.
3. Zgodovina zanimanja za poslikane končnice, njih zbiranje in
publiciranje.
Zanimanje za neke panoge naše ljudske umetnosti datira
še v konec XVIII. stoletja; romantiki so s posebnim veseljem
študirali narodno pesem in ljudske noše. Arhitektura je šele v
našem stoletju vzbudila resnejše raziskovalce in čudno, o panj«
skih končnicah vse do začetka našega veka ne najdemo v naši
literaturi nobene ne domače, ne tuje beležke; dasi je morala
galerija v čebelnjaku presenečati vse tujce pri nas in z barvno
pestrostjo in snovnim bogastvom privlačiti vse ljubitelje ljud«
stva in njegove duše.
Zaenkrat zgleda res, da je šele dr. Walter Šmid odprl svetu
oči o tej slovenski ljudskoumetnostni kurioziteti in sicer so čitali
o njej najprej Nemci v »Illustrierte Monatsblätter für Bienen«
Zucht«, leta 1903 (Klosterneuburg). Dve leti nato, začetkom leta
1905. je avtor, uradnik Rudolfina v Ljubljani, dotično razpravico
razširil in izdal v »Mittheilungen des Musealvereines für Krain«
(XVIII, Laibach, pg. 103—108) bolj splošen, kratek, a informa*
Slovenske panjske končnice. 163
11*
tiven članek »Der bildliche Schmuck der Krainer Bienenstöcke«
(Folkloristische Skizze). — Razpravica je našla še isto leto odmev
v »Slovanu« (1905) 6, pag. 22, 25), kjer se je oglasil Josip Wester
s člankom »Slovenske končnice in folklora«, V katerem opozarja
na Šmidovo razpravo v »Mittheilungen« in bodri k zbiranju na*
šega folklora. No, končnice so se začele nabirati in g. Šmid je
prve spravil v muzejsko zbirko, pa jih je kmalu razstavil tudi na
Dunaju, kjer so vzbudile splošno zanimanje.
V poletju leta 1911. jih je ogromno število nabral tedanji
ravnatelj Rudolfina dr. Jos. Mantuani, večinoma iz krajev: Tr*
boje pri Smledniku, Kranj, Čirčice, Rupa, Voklo, Sidraž, Mirna,
Prapreče pri Lukovici, Lanišče pri Kamniku, Škof ja Loka, Homec,
Godovič, Ledine, Šamarca, Mali Videm pri Št. Lovrencu itd.; po
letu 1911. do danes se zbirka nadaljuje. Vsega skupaj šteje danes
etnografski muzej v Ljubljani okrog 650 poslikanih končnic; dasi
ni prostora za razstavo vseh, je to vendar največja zbirka
tega materiala na svetu. Končnice so kmalu zaslovele;
romale so z ene razstave v inozemstvu na drugo (med dr. Dunaj,
Bern, Praga) in leta 1911. se jih je prav živahno spomnil v svoji
»österreichische Volkskunst« (Wien 1911) prof. dr. Mihael Ha*
berlandt, ki jih je tudi nekaj iz Koroške in Gorenjske pridobil
za Museum für Volkskunde na Dunaju. V Sloveniji ima večjo
zbirko poslikanih končnic tudi Čebelarsko društvo v Ljubljani,
dalje urednik Slov. Čebelarja, nadsvetnik A. Bukovec v Ljub*
Ijani. Nekaj jih je v hribih, kamor še ni prodrl praktični Žnidar*
šičev panj, še v aktivni rabi, nekaj jih hranijo čebelarji in zaseb»
niki v spomin, večjih zbirk pa ni.   Podpisani sem ogledal ves
material etnografskega muzeja in Čebelarskega društva, ki ga je
z ljubeznijo stavil na razpolago nadsvetnik Bukovec in videl in
si zabeležil marsikaj s te stroke na etnografskih studijskih potih
po Sloveniji,   pa se mi zdi,   da omenjeni zbirki vsebujeta ves-
bistveni material; zastopani so skoraj vsi snovni in stilni tipi in
kronološki razvoj te panoge slikarstva se da z nju lepo zašle*
dovati. Da bi rešil še redki preostali material na deželi trohnobe,
sem bodril k zbiranju končnic za muzej v predavanjih o sloven»
ski ljudski umetnosti v ljubljanskem radiju leta 1928. in napisal
tudi v časopise par člančičev; leta 1927. sem tudi celo vrsto konc^
nie v slikah objavil v »Ilustriranem Slovencu«, da vzbudim za
stvar zanimanje, da se ne uniči.
164 Dr. Stanko Vurnik:
4. Mera in material končnic.
Prednje panjske končnice so večinoma iz lipovega, včasih
iz smrekovega lesa, redkeje iz javorovega in skoro nikoli iz trdih
lesov.
Spodaj na sredi je, kakor rečeno, žrelo, pri dvojno širokih
panjih sta celo dve.
Kar se tiče oblikovnih mer panjev, te niso vedno enake,
posebno se menja širina. Le glede višine in dolžine so mere pre*
cej ustaljene (primeri tudi Bukovec, o. c. str. 134). Les za panje
so čebelarji skrbno odbirali in ga dolga leta sušili, preden so dali
delati panj. Zato so se panji tudi držali svojih 150 do 180 let in
še danes kljubujejo po nekod panji iz XVIII. stoletja vsem vre*
menskim neprilikam.
Najmanjše končnice, kar jih poznam, merijo po dolgosti
25—27 cm in visočini 12—14 cm, srednja mera je nekako
15—17 cm višine in 30 cm dolžine, največji pa merijo 35 cm v
dolžini, dasi se mera višine v bistvu ne izpreminja dosti.
5. O barvah in slikarski tehniki.
Zal, ni se mi posrečilo kaj prida dognati o barvah za konč*
niče in njih pripravljanju; dolgo je že tega, kar se končnice ne
poslikava j o več in marsikaj se je že pozabilo in ne bomo do*
gnali več.
Končnice so slikarji lepo zgladili in včasih, kakor sodim, tudi
z belo kredo ali barvo grundirali. Na to podlago so s svinčnikom
nanesU obrise, kar še kažejo nekatere končnice, nakar so prišle
barve.
Kakšne barve pa so rabili kmečki slikarji panjskih končnic?
Bile so to neke vrste temperaste barve, cesto do*
mačega izdelka, kakor sodim in kolikor sem mogel po*
zvedeti.
Gotovo so slikarji končnic v XVIII. stoletju povzeli od me*
ščanskih slikarjev, kako se meljeta barvast kamen in zemlja v
prah. Ta prah ali razni barvasti kupljeni praški se zmešajo z
jajčnim beljakom in barva je gotova. Cesto nadomešča beljak
olje. Mnogih barv in kompliciranih mešanic na kmetih niso
rabili. Včasih, cesto sta zadostovali rdeča in modra na beli pod*
Slovenske panjske končnice. 165
lagi, s črnimi obrisi, navadno je poleg še zelena in žolta ter rjava
in večinoma je s tem barvna skala zaključena. Posebnih »obču»
tij«, za katera so potrebne barvne finese, ti ljudje sploh niso
slikali.
6. O slikarjih panjskih končnic.
Slikarji se na končnice niso podpisovali, skoro vse so a no«
n i m n a d e 1 a.
Je=li so končnice poslikavali lastniki čebel sami, ali pa po«
sebni ljudski slikarji?
Seve, imamo absolutno grobo, povsem »analfabetski« posli«
kane končnice, ki jih je nemara poslikal pravi lajik, večina pa
kaže v okviru ljudskega slikarstva neko rutino, ki je v svojem
okviru precej visoka. Seve, ne smemo soditi po visokoumet«
nostnih kriterijih anatomije, proporcij, perspektive, barve, dra«
perij e ... na teh naivnih tvorih, toda v svojem okviru so včasih
dosegli slikarji panjev cesto neko gotovost in neposrednost, ki
preseneti. To so morali biti rutinirani ljudski slikarji
ali pa specialno panjski slikarji, vaški ume t«
n i k i ali umetnice, ki so se najbrž cesto i poklicno pečali s
to reč j o, morda v zvezi z rezbarstvom, freskantstvom, slikanjem
na steklo, ki je, sodeč po ogromnem številu naših »bohkov« in
»marter«, slik, moralo »nesti«.
Tako bi sodil zgolj iz sklepov na podlagi ogledovanja ma«
teriala. Zelo pogosto srečaš iste barve, iste poteze, iste napake
na več končnicah, če jih natančno raziskuješ. To bo nemara
dokaz za to, da je posamezen panjski slikar moral čuda veliko
naslikati in prodati naokrog, zakaj dela iste roke so bila v rabi
na različnih krajih.
Gre torej večinoma za dela nalašč v to svrho izurjenih vaš>
kih umetnikov, ki so od te obrti celo živeli; zanimivo je, da je
bilo med temi tudi veliko — umetnic, ki so se udejstvovale tudi
v stroki slik na steklo. Te domneve so mi potrdili tako stari
čebelarji kakor tudi stari kmečki ljudje v Bohinju, okrog Kra«
nja, Radovljice, Krope, Poljanske doline, Medvod in Škofje Loke.
G. nadsvetnik A. Bukovec v Ljubljani, urednik čebelarskega
glasila, mi je potrdil, da je bilo eno izmed najvažnejših ognjišč
te slikarije v selški dolini, kjer da so slikale večinoma ženske.
S tem v zvezi čitam v »Jutru« z dne 6. I. 1929. v članku »Narodni
slikarji v Selški dolini« izpod peresa ravnatelja g. B. Račiča te«le
166 Dr. Stanko Vurnik:
zanimive podatke: Neki stari Tomažek mu je naznačil za glavne
zastopnike te slikarije v selški dolini Podnartovčevo
Micko in Babjekovega Gašperja iz Selc in Plna*
darjevega Toneta iz Železnikov. Prva je umrla pred
kakimi 40 leti in je bila iz Selc št. 19 (p. d. Blaževčeva h.). Njen
oče, p. d. Podnartovec (doma iz Podnarta) je bil tudi slikar.
Micka je naslikala na stotine panjev, religiozne in kmečke žanr*
ske snovi. Slikala je tudi martre in znamenja ter slike na steklo.
Slikala je navadne končnice za 5 krajcarjev, »za en zeksar je
namalala celo vojsko.« Gašper je bil slabši slikar in se je pro*
slavil z naslikanimi ženskami, ki tepo biriča (glej dalje). Plnadar*
jev Tone je slikal končnice, znamenja in jaslice, po poklicu je
bil sobni slikar.
Z Dolenjskega in Belokranjskega nimam nobenih vesti, mi*
slim pa, da je bilo pravo ognjišče tega slikarstva na Gorenjskem
in kakor vsled razširjenosti robe sklepam, tudi na slovenskem
Koroškem.
Iz inventarskih beležk o panjskih končnicah etnografskega
muzeja v Ljubljani posnemam, da je n. pr. končnico št. 2416,
predstavlja j očo »Vihar na morju«, datirano z 1. 1876., darovano
od posestnika P. Žontarja v Kranju, »slikala neka ženska
iz Tolmina«. Isto opazko nosita št. 2433, »Kralj David« ter
št. 2442, Sv. Barbara, 1. 1878, ter št. 2439, Sv. Štefan, 1. 1875. dalje
3113, Lovec, kmet in psi.
Št. 2423: Marijino vnebovzetje iz 1. 1867. je po opazki v in*
ventarju slikal Janez Gosar v Dupljah na Gorenj*
s k e m.
Št. 2490, Lovcev pogreb, šele izrisano končnico brez barv je
risal 14*letni pastir Gustl Mihelič v Sidražu 1. 1911.,
dalje 3070, Ime IHS z rožami 1. 1911. več končnic je okrog 1. 1915.
slikal Fr. Zabavnik iz Šmarce pri Kamniku, te pa že
s samonko visoko rutino, z oljnato barvo, kopirane iz meščan*
skih predlog (št. 3051—60 ter 2494—95, 3062).
7. Predmetnosti na končničnih slikah.
Predmetno*snovni element je na teh končni*
cah daleč bolj povdarjen kakor umetniško*
stilni. Ljudska figuralna umetnost pri nas je neke vrste deko*
rativno predstavljena snovnost, epika, pripovednost.
Slovenske panjske končnice. 167
Kakšne snovi so pa ljubili naši ljudski slikarji od 1. 1758. do
naših časov?
Sili se mi primera z ljudsko pesmijo: tam je duša ljudstva
peta, tu slikana, na obeh poljih se je dala z vso vsebino. Pokazala
je odnos našega ljudstva do sveta in nadsveta, pokazala svoje
predstavne zaklade, v katerih cesto vibrira še srednji vek in
renesansa, misli, čustva, humor, satira, verstvo, zgodovina, dr?
žava, vojaštvo, erotika, legenda, bajka, vaška kronika — vse je
v teh sličicah. Vesel jih mora biti etnograf, zgodovinar, psiholog,
pa tudi umetnik. Pristno, robustno zdravje veje iz njih, živi je*
nja vesel optimizem in smeh, pa tudi živa vernost.
Največ je razmeroma religioznih snovi, za temi pridejo
žanrske, zgodovinske, humoristične, satirične zgodbe iz kmečkega
življenja, zelo malo je samo dekorativnih, nefiguralnih.
a) Religiozne snovi.
Med ca 600 tu obravnavanimi končnicami je okrog 250 po*
slikanih z religioznimi snovmi. V verskih predstavah ljudstva
vibrira cesto še srednji vek, dalje nemška renesansa, ki so jo
kmetje spoznali v naših freskah XV. in XVI. stoletja, dalje naša,
italijanski vplivana baročna umetnost koncem XVII. in XVIII.
stoletja. Verske snovi se podajajo etnografski pač, kakor jih je
posredovala velika umetnost, zato je ta panoga snovno malo
originalna. Zato jih ne bom podrobneje opisoval.
Stari testament je zelo priljubljen. Vse od kraja sveta vro
kmečkemu slikarju religiozne zgodbe izpod čopiča. Upodablja
stvarjenje luči(E 81), Adama in Evo (Č. D.), Raj (2400,
3103), Izgon iz raja (2401), KajnainAbla (3123), Vesoljni
potop (2402), Noetovo daritev (2299, 3173), Ab r aha*
movo žrtev (E 114, E 115, 2403), Juditino zgodbo
(3158), zelo priljubljen je Izgubljeni sin, narodno v ciklu
šestih prizorov na isti končnici, cesto prenesen v slovenske noše
(2316, 2405, 2410, 2411, 3162), Padanje mane v puščavi
(E 112), Mojzesovapalica (2305, 2306, 3104), E1 i j a, ki se
v ognjenem vozu pelje v nebo (2322, 2409, 3083), zgodbe o
egiptovskem Jožefu (2304, 3061), Izraelci in Egip*
čani v Rdečem morju (2406, 3094), Kralj David s
harfo (2433) itd. Posebno priljubljen motiv je tudi Job na
gnoju, ki ga milujejo prijatelji, a jezika vanj njegova huda
boljša polovica (2301, 2300, 2302, 2303, 3160). Job je sploh postal
168 Dr. Stanko Vurnik:
nekak patron čebelarjev in neredko sedi za čebelnjakom, dočim
mu dva Kranjca godeta na gosli, mika pa tudi slikarja, da se
iznese pri tej priliki nad ksantipastim spolom.
Bogato je zastopan novi testament. Marijina zaroka
(3114), Marijino oznanenje (2309, 2422, 3077, 3095, 3108),
Marijino obiskovanje (2310); Rojstvo Jezusovo
v hlevcu z osličem in voličem, pastirci in repatico (2311, 2412,
3105), S v. T r i j e k r a 1 j i (E 78, 2413, C. D., Sv. Družina
(2312, 2414, 3088), Sv. Janez Krstnik, krščujoč Jezusa
(2327, 3072), Marijainsv. Ana (3149), Dvanajstletni
Jezus v templu (3106), Ozdravljenjemladeniča iz
Na ima (3126), Cvetna nedelja (2313, 2417), Kristus in
Samaritanka (E 83), Vihar na morju (2416), Jezu*
sove izkušnjave (3169), Sv. Jožef (2432, 3137), Ženit*
n i n a v Kani (2314, 2415), dalje Kristusovo trpljenje:
Zadnja večerja, priljubljen motiv (2315, 2418, 3073, 3147),
K rižev pot (3107), Ecce homo (3148), Simon iz Ci*
r e n e (2420), Oljska gora (2419, 3068), Polaganje v
grob (2421), Marija Magdale na in angel (3096),
Vstajenje (2502).
Izredno priljubljena snov je Marija, bodisi v vlogi Ma do*
ne ali Imakulate (2424, 3085) v vseh mogočih variantah,
obdana od pestrih rož ob nogah (2319, 2320, 2425, 2426, 2427 2428,
2429, 3110, 3121, 3131, 3166, 3172), posebno pogosto je tudi kro*
nanjeMarijepos v. Trojici (2317, 2318, 2430, 2431, 3076),
VnebovzetjeMarije (2423), dalje je gori omenjeno Ozna*
nenje in Obiskovanje; čudno pa je, da ne poznam nobene Pietâ,
kakor tudi nobenega križanja!
Priljubljene so tudi Nebeška glorija in Sv. Troji*
C a (2307, 2398, 2443), Poslednjasodba(E 82, 2454), Pekel
(2332), reminiscenca iz srednjega veka, personificiran kot pro*
klete žroč zmaj, dalje ornamentalna sveta monograma
IHS (3070, 3074, 3150) in MARIA (3116 združeno v mono*
gram), dalje ponazoritev Sedmerih zakramentov (2460),
oltar z monstranco (2459, 3143, 3142), ki jo stražita vo*
jaka, ali ptiča, dalje Sveti srci, plamteči s trnjem kronani in
krvavi (2326, 3064, 3098), golob sv. Duha (2308, 2399, 3120).
Od svetnikov, predstavljenih z vsemi emblemi in simboli, v
odlični noši stoječih med dekorativnimi vazami z vrtnicami, gre
prvenstvo takozvanim kmečkim svetnikom,  ki varujejo hišo
Kralj Matjaž. 1877.
Luter in Katrica.
1842.
Pegam in Lambergar.
Vrag brusi ženski jezik.
1882.
kozel žre krojače.
Lovcev pogreb. 1861.
Mrtvaška ptica s Turškega.
1868.
Kongresni cesarji.
Kmet ziblje Francoza.
Neodločni snubec.
1862.
Ženski mlin. 1866.
Končnice z zgodovinskimi in žanrskimi snovmi.
Slovenske panjske končnice. 169
Ognja, polje toče, so patroni gospodinj ali dekel, priprošnjiki
zoper razne ljudske bolezni itd., potem pridejo najbolj popu«
larni patroni našega ljudstva.
S v. J u r i j a borečega se s pošastjo sem našel štirikrat (2331,
3069, 3112, 3134), za njim pridejo sv. Anton (2330, 2444, 3082,
2446), sv Izidor, pobožni hlapec, ki mu angeli orjejo njivo,
medtem ko moli (2458, 3146, 3163), sv. F1 o r i j a n, varih pred
ognjem, vitez s kebljico v roki (2453, 3165), Janez Nepo«
m u k, ki ga mečejo z mosta (2452, 3140), priprošnjik zoper kužne
bolezni sv. Rok s psom, ranjen na kolenu (2447, 2448,
sv. Mihael, prebadajoč pošast (2434, 2435), sv. Štefan, ki
ga kamenjajo (E 113, 2439), sv. Janez evangelist (2321),
Sv. Janez Krstnik (2327, 3072), sv. Peter in Pavel
(2323), sv. Jakob (2325), sv. Avguštin? Gregor? (3091,
2329, 3161), sv. Luka (2328), stigmatizacija sv. Frančiška
(2445), sv. Valentin (2449), sv. Š i m e n (2438), sv. Pavel
(2437), sv. Martin (2440), patron loncev sv. Hubert (3122,
3174).
Od ženskih patron srečaš sv. Polono, priprošnjico za
zdrave zobe (2451), s v. B a r b a r o (2442), s v. N e ž o (2441) i. dr.
(2324), večinoma pa gre za M a r i j o.
Priljubljene so tudi legende, poleg one o Izidorju, ona
sv. Genovefe (E 117, 2450, 2456), dalje o Pričevanju
umrlega smedniškega grofa (2340, 2341, 2457), čigar
sin vnovič terja desetino od kmeta, ki pa mu za pričo hudiči pri«
vedo iz pekla starega grofa. Ne vem pa, kaj pomenijo uprizo«
ritve na končnicah, kjer letajo hudiči okrog cerkve
(3065, 3066, 3118, 3101).
Od cerkvenih opravil se upodabljajo Obhajilo (2461),
Sedem zakramentov (2460, 2501), Izpoved moškega
in ženske (čeb. dr. ima eno slikano, drugo v plastičnem, poli«
hromiranem reliefu ; pri moškem stoji angel, pri ženski, hudič —
češ menda imajo ženske bolj kosmate duše.* Dalje se upodablja
P o r o k a (2463).
b) Snovnosti iz kmečkega življenja (genre in humor).
Kar se tiče nereligioznih snovi, imamo opraviti s kmečkim
genreom. Erotika, razmerje med spoloma, smešenje raznih last«
nosti moškega in ženske igrajo tu veliko vlogo. Lascivnih snovi
170 Dr. Stanko Vurnik:
nisem nikjer našel. Najprej naj opišem snovi iz življenja žensk
ter one, v katerih se hudomušno dražijo ženske.
Slovenski kmet smeši žensko ničemurnost, željo žensk,
ostati večno mlade, njih jezikavost in ksantiparstvo, njih lov za
hlačami, njihovo nagnjenje k ljubosumju itd. Gre za hudomušno
dražljivost in satiro in v te vrste simboliki je naš ljudski umet*
nik zelo iznajdljiv in humoren, cesto celo drastično ekspresiven.
Vrag igra v upodobitvah simbolično izraženih humoresk in satir
veliko vlogo.
Nečimernost žensk se n. pr. smeši z upodobitvami,
na katerih vidiš, kako vragi, repati, rogati, kosmati človek^kozli
pero in »žehtajo« velike kupe ničemurnega ženskega perila, ki je
vse čipkasto in mora vedno biti vabljivo belo, pa se tupatam
tudi koketno pokazati izpod gornje obleke (prim. 3444, 2345).
Tako kaže ena končnica tri vrage; eden meša perilo v kotlu,
drugi ga izpira ob perilniku, tretji ga lika na mizi. — Na drugi
sliki vidimo prešerno v levo stran korakajočo žensko, kateri
vrag v samokolnici pelje izpod kril kukajoče spodnje perilo
(2346).
Ženska lastnost, da žele ostati večno mlade,
se smeši z upodobitvami ženskega mlina. Tema je stara last
zapadne Evrope. Mislim, da so jo Slovenci dobili preko Alp.
Ženski mlin je zelo priljubljen tema. SUke (2347, 2348, 3164) ka=
žejo lesen mlin na ročni, vodni ali veterni pogon z mlinskimi in
vodnimi kamni ter lijakom na vrhu, v katerega mečejo vragi
stare, grbaste in redkolase babnice, katere prinašajo moški v
hrbtnih koših. Iz mlina frče mlada dekleta, in to naravnost v
naročje brhkih fantov, ki jih za mlinom že čakajo.
Ženska jezikavost se smeši cesto na zelo drastičen
način. Tema je zelo priljubljen, kar kaže cela vrsta takih slik
(2366, 2367, 2474, 2475, 3086). Ljudski umetnik je žensko jezic*
nost dopovedal s tem, da je prikazal, kako vrag ženski jezik
brusi. Kosmati človek*kozli s krempljastimi nogami in netopir*
jevimi perutmi gonijo z nogami ročne bruse in s kovaškimi kle*
ščami drže babi, oblečeni v ošpetelj in rdeč modre ter ruto jezik
na brusilni kamen, ali pa tišči žensko h kamnu drug vrag, ki jo
drži za vrat in ji čepi na hrbtu.
n Žena*ksantipa je ovekovečena, kakor sem že gori
omenil na sHkah, ki predstavljajo Joba, ki je nekak patron za*
konskih mučenikov z ženami ksantipami. Končnica 2349 kaže
Slovenske panjske končnice. 171
Ženo, ki je moža spodila iz hiše, na sliki 2350 preteplje moža,
na neki končnici iz zbirke Č. D., je prišla ksantipa v gostilno
po moža, ga zasačila pri kvartanju z vinskimi bratci in ga nemilo
popadla za lase.
Ženska*zmagovalka moškega je simbolično pri*
kazana na oni končnici Č. D., kjer mož pelje ponosno sedečo
ženo na ročnem vozičku.
Ženske, ljubiteljice moških hlač so tudi zelo
priljubljen tema (2351, 2352, 3064, dve končnici Č. D.). Na eni
sliki vise na čavlju na steni irhovke. Dve ženski držita vsaka
za eno hlačnico, dve drugi sta prihiteli in jim hočeta irhovke
iztrgati, pri čemer se pulijo in vlečejo za lase. Ali pa irhovke
kuhajo v kotlu, okrog katerega si štiri ženske dajo opraviti,
oblizujoč si prste. Na eni je naslikan breg ob vodi. Na bregu
sedi v sami srajci, lajbču in klobuku mlad fant, držeč na drogu
svoje hlače, za katere se pulijo tri dekleta, čofotajoč do pasu
v vodi. Na eni izmed teh slik se štiri ženske s kuhalnicami, svež*
nji ključev in metlami tepo za irhovke.
Ženska ljubosumnost je simbolizirana na zelo ori*
ginalen način, kakor tega nikjer še nisem opazil v izvenslovenski
folklori (3368, ena izmed končnic Č. D.). Na eni se dve ženski,
ena z avbo, druga z moškim klobukom na glavi, vsaka na svojem
petelinu sedeč obdelujeta z metlo in burki j ami. Na drugi jezdita
ženski na volih in se tepeta z burki j ami in kolcem. Prvotno
nisem vedel, kaj ta upodobitev pomeni, pa so mi jo razjasnili
stari čebelarji in jo je potrdil tudi dober poznavalec teh snovi
g. Bukovec.
Ženska je v moških očeh, seve, večja grešni*
ca odmoškega, kar je dobilo izraza na dveh končnicah Č. D.
Prikazana je cerkvena izpoved. Levo in desno v kotu sta po
ena izpovednica, v desni kleči ženska, a ob njej stoji vrag! Ob
moškem v nasprotni izpovednici stoji angel.
Ženske tepo biriča. Ta tema sloni na lokalni zgodbi
iz Selc, ki pripoveduje, da so si tri ženske iz Selc pustile porezati
lase in jih prodale. Hudomušni birič, ki je to vedel, je v nedeljo
pred cerkvijo razglasil, naj si dotične ženske dobro osole juho,
da jim bodo zrastli drugi lasje. Na to je bil birič tepen od vseh
treh, kar kaže selška končnica (glej pod »SHkarji končnic«).
Ženske pode moža ali vraga, ki je ukral lonec. Pri*
zor se vrši ali ob ognjišču, kjer so pristavljeni lonci ali pred
172 Dr. Stanko Vurnik:
arhitekturo in ženske pode tuje oblečenega moškega, v drugem
primeru vraga, ki urnih krač odnaša lonec. S kakšno zgodbo
je to v zvezi, ne vem še.
Ženska in vrag (2478, 2363). Na dveh končnicah vidimo
vraga, ki ga ženske zmerjajo, besno gestikulirajoč, dočim jim oni
kaže osle.
Zakonski prepir (Č. D.) je lepo ovekovečen na eni
končnici. Na levi stoji jezična ženska, roke uprte v bok, gornje
telo značilno sklonjeno naprej, z odprtimi ustmi, očividno jezi«
kajoč, možu pa je potrpljenje pošlo in v »sveti jezi« je poskočil
in ji meče v glavo vse, kar mu pride pod roke: krtačo, ponev,
vrč, copato, zajca za izzuvanje škornjev, cedilo.
Pretep moških za žensko je prikazan na neki konč«
niči Č. D. V desni strani naslikane krajine stoji ponosno lepo
dekle in radovedno ogleduje štiri fante, ki se v levi pretepljejo
zanjo.
Moški si je uklonil žensko na končnici 2364, kjer
mu mora žena vleči brano, sam pa jo zadaj poganja z bičem.
Neodločni snubec je naslikan na končnici Č. D. z
napisom »TÜRK SE ŽEN — Kaj očm strit, ta je stara pa ima
10.000 ckinov, ta je mlada pa nič nima.« V sredi stoji Turek s
turbanom, desno pri nogah mu kleči mlado dekle, levo pa stara
babnica z vrečo cekinov. V desni pa odnaša drug moški žensko
v košu, na rami mu sedi otrok z zavezanimi očmi. Se pravi: prava
ljubezen je slepa.
Na končnici 2476 tepeta ženska in moški majhnega fantiča
za mizo pri južini. Na sliki 3133 nese ženska na hrbtu nekakšno
zver.
Deklici s šopki rož (2393) sta liričen motiv.
Terica in vrag je zanimiva snov ene izmed končnic
Č. D. Tam je upodobljena sušilnica, v kateri tri dekleta z lese«
nimi škarjami tarejo lan. Pogovarjajo se o tem, kakšnega ženina
bi katera rada. Prva tega, druga onega, tretja pa izjavi, da ji je
vse eno, če pride ponj o sam vrag. Hipoma se prikažejo tri po«
stave, dva ženina in tretji — vrag!
Nadalje gre za hudomušno satiriziranje nekih moških sta*
nov ali poklicev. Predvsem so tu slabi lovci, krojači, čevljarji,
moški strahopetci in podobno.
Lovca inmedveda kaže končnica 2379, lovca in gamsa
2382, 3078, lovca in srnjaka ali jelena 2383, 2487, lovca in dve
Slovenske panjske končnice. ??
lisici 3097, 3151, lovca, jelena, petelina, psa 3093, lovca, kmeta in
psa 3113. Večinoma se smeši lovec, ki je na lovu zaspal, živali
pa ga radovedno ogledujejo ali celo brijejo norce iz njega, vo*
hajoč po njem. Tako n. pr. zajec in speči lovec (Č. D.), ali, po*
sebno drastično izraženo, na končnici (Č. D.), kjer lisica lovca
brije, medved pa zraven gode na bas. Slabega lovca pred*
stavlja 2380, dva takšna skupaj pa 3139. Posebno je priljubljen
tema Lovcev pogreb (2384, 2385, 2386, 2490, 3128 C. D.).
Zajci ali lisice pokonci zravnani neso na »parah« lovca, zraven
gre ves žalosten in prihuljen njegov pes. Medvedje neso puško
in torbo za sprevodom, pred njim pa neso zajci zastavo, v zraku
frče divje race z molki v kljunih.
Krojači, ki nikoli ne drže obljube izgotoviti obleko o
pravem času, so zelo priljubljena snov ljudskemu satiriku.
Slikajo se, kako se s škarjami, likalniki branijo velikega
polža, ki moli proti njim svoje roge (2377, 3124, 2481). »
Krojači, katere žre kozel, ali ki se s kozlom trkajo
so tudi pogosto naslikam (2375, 2376, Č. D.).
K r o j a č i*s u h C i so drastično osmešeni na sličici (Č. D.),
kjer je upodobljena krajina z drevesom, v katero piha iz oglov
deščice poosebljen veter (dve glavi, ki pihata). Trije krojači*
suhci so žrtev vetra, ki jih z likalniki in škarjami vred odnaša
v zrak in tam z njimi preobrača kozolce. Komaj eden se je ujel
v drevo, katerega se krčevito oprijemlje.
Čevljar se smeši na eni končnic C. D. Naslikan je, kako
dela smolo za dreto: podelava se v škaf.
Strahopetci so osmešeni v slikah z višnjegorskim pol*
žem, ogromno, žabi podobno zverjo, katero napadajo neodločno
trije strahopetci (2369). Strah pred polžem slika tudi končnica
2480 (prim. Die sieben Schwaben).
Rečenica »kozel ga trka« je ilustrirana v končnici
2381.
Dva junaka na kozlu sta upodobljena na sliki 3080.
Mož, ki nese na rami s panti okovana vrata
3170 — ne vem, kaj naj pomeni.
Prešič, kibrije moškega, dočim ženska drži posodje
(Č. D.) mora tudi imeti svoj pomen kot prizor iz šaljive zgodbe,
ki je pa ne poznam. q
Debeluh s samokolnico (2378) tudi ne vem, kaj
pomeni.
174 Dr. Stanko Vurnik:
Iz Čebelarskega življenja omenjam Tehtanje medu (2390),
Roj čebel (2391), Medveda z medom (medved krade satje) in
Jobove motive, ki so spravljeni v zvezo s čebelarstvom ali ksan«
tiparstvom.
Iz vojaškega življenja in stanu naj omenim Nabornike (2372,
2472), Pet vojakov (2469, nepoznani mi po pomenu prikaz Vo*
jaka in moža s palico (3100) ter Vojaka na petelinu 2479).
Iz zgodovine je panjskim končnicam tudi marsikaj ostalo.
Pegam in Lambergar sta zelo pogost tema (2335,
2336, 2337, 3117), upodobljena sta v trenutku, ko na konjih jez*
dita drug proti drugemu, oblečena v rokokojske vojaške noše s
triogelnimi klobuki in bridkimi sabljami ali pa v trenutku, ko
je Pegamu odletela glava. Lambergar jo je nabodel na svojo
sabljo, Pegamu za vrat sta pa mahoma priskočila dva majhna
hudička, ki čakata duše, da jo zgrabita, ko pride na svetlo (sred*
njeveški motiv). Na par končnicah sta opisana oba prizora.
Kralj Matjaž z zlato krono, v rdečem plašču, sedeč za
kamenito mizo na prestolu, imajoč dolgo na dvoje razcepljeno
brado, ki se mota okrog nog mize, obdan od peterih, kakor rim*
ski vojaki oblečenih »jogrov«, je predmet slike na končnici 2338.
Prizor se vrši, ne ravno v votlini, nego pod zeleno streho dre*
vesja. Globoko je prodrl Matija Korvin v zavest našega naroda,
da se je v njej tako dolgo obdržal!
Luter in Katrica tudi še nista izginila iz domišljije,
kakor kažeta končnici 2339 in na od Č. D. Debel menih in nuna
sedita v stare sorte vozu, neke vrste antičnem dvokolesniku,
vozijo pa voz rogati kozli, katere poganja na njih jezdeči vrag
% bičem. Očividno se ljubimca vozita naravnost v pekel.
Kongresni trije cesarji so predmet končnice 2342.
V odlični noši so upodobljeni simetrično na ploskev porazde*
Ijeni trije veljaki ljubljanskega kongresa, ob njih stoje šopki
rož. To je zgodovinski spomin na kongresne čase. Tudi konč*
niča 3036 nam kaže dva neznana cesarja.
Kmet ziblje Francoza, končnica 2354 je zanimivo
humoren spomin na francoske čase. Golorok kmet z žametastim
lajbčem in kratkimi irhovkami ziblje ogromno zibelko, v kateri
leži speč Napoleonov vojak v vsem svojem »ornatu«, t. j. s kom*
pletno uniformo, čako in puško z bajonetom. Sličica hoče s tem
smešiti Slovence, ki so morali po odhodu Francozov iz naših
krajev zibati otroke, ki so jih imeli tuji vojaki z našimi dekletu
Slovenske panjske končnice. 175
Dvoglavi orel je zelo priljubljen motiv na končnicah
(2334, 2145, 3157). Dvoglavi orel, kakor že je na teh končnicah iz
XIX. stoletja avstrijskemu državnemu podoben, je vendar v naši
ornamentiki že od nekdaj priljubljen motiv, ki nima morda to«
liko z Avstrijo opraviti, ker ga imajo tudi Nemci, Rusi, Italijani
itd. v svoji ornamentiki.
Turška ptica (na končnici Č. D.) je reminiscenca na
grozote iz časov turških vojsk in vpadov. Ima napis »Mertvaška
Tica ki se je na Turškem perkasala«. Slika predstavlja ogromnega
ptiča, nekakšnega orla na štirih nogah, pa s pavjim repom. Na
glavi ima krono, na prsih križ in mrtvaško glavo, na repu pa še
osem mrtvaških glav.
Škricmolzekmetukravo (2377) je aluzija na »mest*
ne škrice, ki kmeta molze j o,« vsekakor duhovita aluzija: Kmet
drži kravo, molze jo pa, na stolčku sedeč, škric z visoko štulo
na glavi.
Davki (2466) predstavljajo v sobi, na katere steni je obe*
šen cesarski orel, kmeta v slovenski noši, sedečega pri mizi. Kmet,
bržkone župan, odšteva nekakšnemu uradniku ali biriču z visoko
čako denar. Ker je končnica iz 1. 1820., ni izključeno, da gre za
obtožbo grabežljivih Francozov, ki so našim ljudem nakladali
hude davke.
Pravda (3081) je satira na pravdarsko strast, pri kateri
pač zgolj »mestni škric« ima korist.
Zgodovine se tičejo tudi končnice, ki predstavljajo razne
vojske.
Bitka s Turki (2353), Boj strelcev (E 80), Bitka med
konjeniki in pešci (2470, 2473).
Junak ubija zmaja (2355 in C. D.), takšna snov bo ne*
mara še v zvezi s starimi pravljicami. Zmaj je zelen, na hrbtu
ima polno osti, ima peruti in je sicer podoben kuščarju.
Običaji: Žaganje babe (Č. D.) je redka slika, ki nam
prikazuje prastar ljudski običaj naših krajev. Menda gre še za
reminiscenco na staroslovansko Morano, vsekakor je to nekak
pustni običaj, ki je pri nas že izumrl. Slika predstavlja na dolgi
klopi ležečo staro babo, katero čez pas žagata dva možaka z
dolgo drevesno žago. Okrog klopi imajo svoj vrišč in halo šestert
dečki in deklice. -i
176 Dr. Stanko Vurnik:
Nabornike (2372, 2472), ki tudi spadajo med običaje,
sem že gori omenil. So to fantje s harmonikarjem, ki se v pro«
cesiji pomikajo po cesti vriskajoč in živahno gestikulirajoč.
Hudič je zelo priljubljen na panjskih končnicah. Udejstvuje
se pri satirah in humoreskah kot deus ex machina, sam pa je
upodobljen, ko se pelje na vozu s kozli na končnici 2333. Kakšen
pomen ima končnica 3065, kjer hudiči frče okrog cerkvene stav«
be, ne vem.
Raznovrstne snovi iz vsakdanjega življenja predstavlja
cela vrsta končnic. Medvedarja, ki svoji živali gode na gosli,
predstavlja končnica E 116, Moža, ženo in njuno kravo 2343,
Prevrnjeni voz, zraven voznika in obupujočega meniha 2356,
Postiljona 2358, Voznika, ki pelje sode 2359, Kmeta, ki mu je
divja mačka splašila konja 2360, Kmečki par v stari, narodni in
drugi par v že moderni, francoski noši 2361, Prizor s kegljišča
2370, Godbo in ples 2371, 2374, Pivce v krčmi 2373, 2465, Tri
jetnike v ječi 2388, Moža pri vodnjaku 2389, Moža s pipo v
ustih in žlajfico na glavi 2491, Brkat obraz 2492, Vlak 2493, Moža
in ženo 2494, Otroke, ki gredo iz šole 2495, Svatbo z godci
2462, 3161, Poroko 2463, Godce 2464, Moža in mizo 3102, 10
slik mesecev 3051—3060, Tri može v krajini 3129, Hišo, moža pri
mizi 3130, S polja domov 3171, Slikarja, ki slika gospo 3175,
Smrad v šoli (C. D.), Prizor s košnje 2369. Krajine predstavljajo
2467, 3135, 2392, 2394. Številke za zaznamovanje panjev, brez
figuralnih motivov 2496, 2497, 2498, 3075, 3089, 3090, 3092. Mar^
morjevo inkrustacijo predstavlja 2499, Rože 3132, Vrtnice 3126.
Živali predstavlja cela vrsta končnic. Ptiče 3156, Bolno
lisico 2387, Golobe 3115, 3119, Slona in velblode 2396, Kačo in
zajca 2397, Zverine, ki žro otroke 2408, Medveda z medom 2468,
Petelina, ki ga jaha vojak 2479, (primeri tudi ljubosumne žen«
ske!), Polža 2480, Konja belca 2482, Ples zajca in lisice, pri ka^
terem volk gode na bas (C. D.), Leva in levinjo 2483, Leva 2486,
Mrjasca 2485, Lisico 3071, 3154, 3159, Boj z levi 2395, Peteline,
ki vozijo lisico v kočiji (Č. D.).
Zanimiv motiv je ptič, ki ima na prsih človeški
brkatobrazv katerega nos kljuje ptičja glava, ki na dolgem
vratu moli pred obraz 3067, 3084. Cisto podoben motiv sem našel
tudi v knjigi Schwaebische Volkskunst, pa brez objasnila. Tam
je reproduciran isti motiv kot slika na steklo. Dvorni svetnik
III
Ptič s človeškim obrazom na prsih.
Nečimerno žensko perilo.
Prešič kmeta brije.
1864.
Škric kmetu kravo molze.
Mož, ki je ukral lonec.
Ljubosumni ženski.
1861,
Višnjegorski polž.
Stara in nova moda.
Boj z zmajem.
Žena možu brana.
Vrag in hudi ženski.
Končnice 2 žanrskimi snovmi.
III
Slovenske panjske končnice. 177
12
dr. M. Haberlandt, na katerega sem se za pojasnilo obrnil, opo=
zarja na Jahrbuch f. histor. Volkskunde, zv. II. na članek Wilh.
Fraengerja, ki mi ni dostopen. Baje je snov celo antična in se
na gemah dobi Chimera, ki kaže naprej stopajočega petelina, ki
ima na prsih obraz Silena. Od teh upodobitev, nazvanih grili
(grško »Grvllen«) so se dali inspirirati bakrorezci XVII. in
XVIII. stoletja, ki so marsikaj podobnega ustvarili. Dr. Haber«
landt tudi potrjuje, da je upodobitev ptiča s človeškim obrazom
na prsih daleč razširjena.
Stil in stilni razvoj slik na končnicah.
Najstarejša končnica, Madona z rožami iz 1. 1758. (Č. D.)
obravnava idealno snov, ki je tudi idealno tolmačena (abstraktna
frontalnost, simetrija, brezprostorje) in strogo simetrično kom«
ponirana. V primeri s tedanjo »visoko umetnostjo« (naturalis
stični realizem) je s svojim idealističnim realizmom že znatno
zastarela. Tudi ostale končnice XVIII. stol., upodobitve Pegama
in Lambergar j a (2335, 2336), Madone na tronu. Sv. Treh kraljev
(Č. D.), Sv. Avguština (3091) kažejo idealistično pojmovane
snovi (tudi že prvi Jagrov pogreb 1786!) v ploskoviti, brezpro«
Storni obdelavi in simetrični kompoziciji. Ta stil vlada vseskozi
do nekako 1. 1820., ko se začno pojavljati povsem naturalistične
snovi, vsakdanje pojmovane, plastično in barvno obdelana telesa,
pravilna prostorna obdelava in perspektiva ter prosta kompo«
zicija. (N. pr. Davki). Do nekako 60tih let XIX. stoletja vlada
še naturalistično«realistični stil (alegorije, satire, groteske) po«
slej pa vlada čisti naturalistični genre v krajini, s prosto kom=
pozicijo ali prosto simetrijo in realno obdelanimi telesi. Vendar
se dado končnice težko datirati, ker se snovi venomer ponavljajo
v starih koncepcijah. Glavno bistvo tega slikarstva pa je v njega
snovnosti.
Ta obilica življenja veselega žanra, ki daje osnovni ton sno«
vem na končnicah, bodisi religioznim ali posvetnim, kaže zlasti
lepo, kako zelo so alpski Slovenci duševno sorodni
evropskemu, nizozemsko«nemškemu severu, ki
je kulturno na Slovence od početka in najdlje
v p 1 i v a 1 !
178 Dr. Stanko Vurnik:
Résumé.
Les planches de devant des ruches  Slovenes.
Dans cete dissertation qui est une contribution a ? étude de
la peinture nationale slovene, ? auteur décrit les peintures qui
se trouvent sur les planches de devant des ruches qui étaient
répandues a partir de la deuxieme moitié du XVIIP siecle jus«
qu' a nos jours, surtout ches les Slovenes, habitant les Alpes.
Ces planches peintes sont une spécialité ethnographique slo*
vene. Elles sont en bois blanc, d'une longuer de 25 a 35 cm, et de
12 a 17 cm de hauteur, peintes avec des couleurs a détrempe,
fabriquées a la maison. Leurs auteurs sont des artistes villageois
de la Haute Carniole et de la Carinthie slovene. Ces peintures
représentent des personnages: surtout des scenes de l'Ancien et
du Nouveau Testament, ainsi que des scenes originales, tres
humoristiques et grotesques de la vie des paysans, de ? hi*
stoire etc.
Des collections de ces planches peintes qu' on n' emploie
plus aujourd' hui se trouvent au Musée Royal d'Ethnographie
et a la Société des apiculteurs a Ljubljana. La plus ancienne
porte la date de 1758. Celles du XVIII siecle et de la premiere
vingtaine du XIX siecle appartiennent encore au réalisme idéa*
liste, d'apres le dessin plastique des corps, leur composition
symétrique et leur matiere religieuse. Apres 1820 on trouve de
petits tableaux pittoresques d'une composition libre, des tableaux
de genre et des peintures naturalistes. Ces peintures ont un genre
caractéristique qui classe les Slovenes, habitant les Alpes, dans
le monde des idées des peuples de ? Europe du Nord.