Brane Senegačnik
Elegiji
LJUBEZENSKA ELEGIJA št. 2
Slišiš peti zvezde nad svojim oknom? Jih slišiš še više, nad oknom pozabe?
Vsaka noč ima obliko ločitve, vsaka noč obnavlja smisel dveh besed: jaz in ti.
Po ulicah tega mesta, po hodnikih najine mladosti vendar slišiš vsako uro drsati slepca, ki poje eno pesem.
Katero uro sem te mogel odložiti? Kajti: katero uro sem mogel odložiti sebe?
literatura
7
Neizrekljivo jasna bolečina mi je s teboj
podelila sebe; v rezilu njenega poljuba so krvavela morja, vetrovi, kopnine, nebo s predsmrtno zarjo in temne usode ljudstev. Tišino so tedaj napolnili sli življenja. Njihove ustnice so žarele od daljav in tvoji prsti, ki so trgali stolistno vrtnico srca, so štrli svet v grenko prepoznavnost.
Daljave, sestre vetra, obljube življenja!
Nisva se mogla dotakniti, ne da bi zvonovi meseca zanihali v taktu neskončne žalostinke. Zbližana za prepoznanje, sva si bila zrcali in z vesli ljubezni sva veslala vsaksebi,
z nobenim vprašanjem se nisva mogla nikdar izreči,
z nobenim odgovorom dokončati
svojih podob, kipov, ki vdihujejo skladnost
in izdihujejo nasprotje.
Upanje,
o grenko mleko v dojkah sna, nedolžnost, ki se ziblje v krsti, mrtvi lokvanji v vodah srca.
Skrivaj, kot govor usode,
večno polniš posodo moje sedanjosti;
8	literatura
in glej, kar me ločuje od tebe, je moje življenje, zraslo iz tvojega dotika, iztegnjeno na tvoji dlani, izročeno pepelu tvojih dni, zaobljubljeno,
zaprto v svetilki tvojega bitja, da izgori navznoter.
Slišiš molčati zvezde nad svojim oknom? Jih slišiš še više, nad oknom pozabe?
LJUBEZENSKA ELEGIJA št. 7
Globoka noč molčanja
je izrisala okrog naju
resničnejši prostor.
Besede
iz mojih ust
in
besede iz tvojih ust so vstopale vanj, z baklami tišine v rokah so si stale nasproti in si gledale v srce -
voda se je razdelila v dve obzorji in nebo se je ločilo od neba,
iteratura
9
stale so si nasproti v ognjeni koži poželenja, v svilenem ogrinjalu solz in niso bile več besede;
bile so meso, neskončno večje od mesa,
gejzir krvi, brezmejna
megličasta daljava duha,
v gosti strdi znoja in semenja
utopljeni spomini,
in biserni mesec samote
v sveti tišini jutranjih gozdov,
meso, neskončno večje od mesa,
telesa čiste navzočnosti:
tako so stale
in si gledale v srce.
Nisva mogla prepoznati trenutka v ogledalu bližine: ne roka, ne ustnice, ne kes, ne psovka, ne strast - nič ni dosegalo resničnosti v resničnejšem prostoru.
Zvonovi oznanjenja, otroci hrepenenja, besede,
bitja od najinih bitij, so potovale v domovino svetlobe, k razglednim stolpom bistva so se povzpenjale,
a se niso spoznale
in kakor grma, goreča od bolečine, so si gledale v srce, gledale do smrti.
10	literatura