C. CARRA: SLAVNOST (1924).
Tako je cvetelo v meni vse,
vse v belem cvetju,
tako je bilo s cvetjem postlano vse,
takrat, ko sem te ljubil--------
III.
Sedaj mi je ostal le vzdih po tistih belih dneh — Zatajene solze peko v prežalostnih očeh--------
Kaj sem premalo rož nabral
po travnikih prelestnih sanj?
Je vse izgubljeno? Na čas ljubezni —
o j, kako naj zabim nanj?!
Dehtenje majevo ovija mi okrog spomina bridkosladkega roke. A težijo breme neizgovorjenih besedi teži, teži srce —
V MLADO JUTRO POJDEM.
SILVIN SARDENKO.
I. Višji glas.
Jaz sem bil na gori razodetja.
Duša, polna svetega zavzetja,
videla je večnosti čudesa.
O življenje, ti si vse drugačno,
kakor plitka pišejo peresa!
Ti nebo si,  vedro, brezoblačno.
Ali slednje teže in pokore
te sprostiti le ljubezen more.
O življenje! Vendar v misli dvomili —
»Proč brezupi, temni, verolomni!«
— Glas je božji dvignil pred menoj se —
»Kaj  stopinje delaš negotove?
Jaz držim te za roko. Ne boj se!
V tebi bodo vstale pesmi nove.
Ne zagrebi spet jih v neme grobe,
bilo zanje bi preveč tesnobe.«
133