(Kratka povest o antikristu (Ruski spisal Vladimir čergjejevič Solovjev (Prevel franc Poljanec Kratka povest o antikristu Ruski spisal Vladimir Sergjejevič Solo v jev Prevci Franc Poljanec & V Ljubljani 1918 Izdala in založila Katoliška Bukvama Tiskala Katoliška Tiskarna Vse pravice pridržane. 4 Dvajseto stoletje po Kristusovem roj¬ stvu je bila doba poslednjih velikih vojska, notranjih nemirov in. prevratov. Največja vnanjih vojska je imela svoj oddaljeni vzrok v umstvenem gibanju 'panmongo- lizma, ki je vzniknilo še koncem 19. sto¬ letja na Japonskem, Posnemalni Japonci, ki so s čudovito hitrostjo in uspešnostjo prevzeli tvarne oblike evropske kulture, so si prisvojili tudi nekaj evropskih idej nižjega reda. Ko so spoznali iz časnikov in zgodovinskih učnih knjig o panhele- nizmu, pangermanizmu, panslavizmu, pan- islamizmu, ki živi na zahodu, so proglasili veliko idejo panmongolizma, t. j. strnitev vseh narodov vzhodne Azije v enoto, pod lastnim načelstvom, z namenom odločne borbe proti tujcem, t, j. Evropejcem. Prav jim je prišlo to, da je bila Evropa zaposlena v zadnji odločilni borbi z mu- sulmanskim 1 svetom začetkom dvajsetega veka, pa so začeli udejstvovati veliki na¬ črt — sprva z zavzetjem Koreje, nato tudi Pekinga, kjer so s pomočjo napredne ki¬ tajske stranke vrgli staro mandžursko vla¬ darsko rodovino in na njeno mesto posa¬ dili japonsko, S tem so se tudi kitajski konservativci 2 hitro sprijaznili. Razumeli 1 Turškim, mohamedanskim. 2 Stranka, ki se drži starih uredeb in navad. 1 * 4 so, da je bolje od dveh nesreč manjšo iz¬ brati, in se zavedli, da vrana vrani oči ne izkljuje. Državna samostojnost stare Kitajske vendar ni imela sil, da bi se vzdržala, in ni bilo drugega izhoda, kakor da se pod¬ vržejo ali Evropejcem ali Japoncem. Toda jasno je bilo, da se gospostvo Japoncev, uničujoč zunanje oblike kitajske državno¬ sti, ki so se izkazale kot očividno brezko¬ ristne, ni dotikalo notranjih počel narod¬ nega življenja, dočim je nadvladje evrop¬ skih držav, ki so zaradi politike podpirale krščanske misijonarje, grozilo najglobljim duševnim podlagam Kitajske. Prejšnje narodnostno sovraštvo Kitaj¬ cev zoper Japonce je zrastlo tedaj, ko niti ti, niti oni niso poznali Evropejcev; pred njih očmi se je to nasprotstvo dveh sorod¬ nih narodov javljalo v notranjih nemirih, pa je zgubljalo zmisel. Evropejci so bili popolni tujci, samo sovražniki, in njih zmaga se ni mogla z ničemer laskati ple¬ menskemu samoljubju, dočim so Kitajci v rokah Japonske videli sladko vabo pan- mongolizma, ki je hkrati v njih očeh upra¬ vičevala žalostno neizbežnost zunanje ev¬ ropeizacije. »Pomnite, vi trmasti prijatelji,« so tr¬ dili Japonci, »da ne sprejemamo od zahod¬ nih psov njih orožja iz posebne naklonje¬ nosti do njih, ampak zato, da bi jih z istim orožjem bili. Če se vi z nami združite in sprejmete naše praktično vodstvo, ne bo¬ mo belih zlodejev le hitro izgnali iz naše Azije, ampak bomo tudi njih lastne de¬ žele podjarmili in bomo osnovali resnično osrednje kraljestvo nad vso zemljo. Vi imate prav s svojim narodnim ponosom in s svojim preziranjem Evropejcev, toda vi zastonj gojite ta čuvstva samo z domišlje- 5 vanjem, pa ne z razumno delavnostjo. Pa ni le to, poglejte sami, kaj vam je dala vaša politika samozavesti in nezaupanja do nas — vaših naravnih prijateljev in za¬ ščitnikov: Rusija in Anglija, Nemčija in Francija malo da vas niso brez ostanka medse razdelile in vse vaše tigrsko rjove¬ nje je pokazalo samo slabotni konček kač¬ jega repa.« Razsodnim Kitajcem se je to zdelo resnično in japonska dinastija 1 se je trajno utrdila. Prva njena naloga je bila, to se ve, ustvaritev mogočne armade in mornarice. Večji del japonskih bojnih sil je bil pre¬ veden na Kitajsko, kjer je sestavljal kadre nove ogromne armade. Japonski častniki, ki so znali kitajski, so delovali kot in¬ štruktorji mnogo uspešneje nego odstran¬ jeni Evropejci, in med neštevilnim prebi¬ valstvom Kitajske, Mandžurije, Mongolske in Tibeta se je našlo dovolj primernega vojnega materijala. Že prvi bogdihan 2 iz japonske dina¬ stije je mogel napraviti uspešen poizkus orožja obnovljenega cesarstva in iztisniti Francoze iz Tonkinga in Siama, Angleže pa iz Birme in vtelesiti Osrednjemu Ce¬ sarstvu vso Indo-Kino, Njegov naslednik, po materi Kitajec, ki je združeval v sebi kitajsko zvitost in prožnost z japonsko energijo, gibčnostjo in podjetnostjo, je mobiliziral v kitajskem Turkestanu štirimilijonsko armado, in v času, ko je Tsun-li-jamin zaupno sporočil ruskemu poslaniku, da je ta vojska dolo¬ čena za zavzetje Indije — udere bogdihan v našo 3 srednjo Azijo, in ko je tam vzne- 1 Vladarska rodovina. 2 Vladar. . 3 Rusko; pisatelj je Rus. 6 miril vse prebivalstvo, se je hitro dvignil čez Ural 1 in preplavil s svojimi četami vso vzhodno in srednjo Rusijo, medtem pa so v naglici mobilizirani deli ruskih čet hiteli iz Poljske in Litve, Kijeva in Volinije, Petrograda in Finske. Vsled pomanjkanja pripravljalnega vojnega načrta in vsled ogromne številne sovražnikove premoči je ruskim vojem njih vojaška čast samo to dovoljevala, da so s častjo padali. Hitrost napada ni dopuščala časa za potrebno koncentracijo in zbori so se uničevali drug za drugim v brezupnih bojih. Pa tudi za Mongolce ni bila stvar po¬ ceni, toda oni so svoje izgube izlahka iz¬ popolnjevali, ker so se polastili vseh azij¬ skih železnic, dočim je dvestotisočera ru¬ ska armada, davno zbrana na mejah Mand¬ žurije, brezuspešno poizkušala vpasti v dobro zavarovano Kitajsko, Bogdihan je ostavil del svojih sil v Rusiji, da bi zabra- njeval tvoritev novih krdel, pa tudi da bi preganjal strankarske oddelke, ki so se bili razmnožili, in je s tremi armadami prekoračil nemško mejo, Tu se jim je posrečilo, da so se pri¬ pravili, in ena izmed mongolskih armad je bila popolnoma uničena. Toda v istem času je prišla v Franciji na vrh revanšna stranka 2 in takoj se je pokazalo Nemcem za hrbtom milijon sovražnih bajonetov. Ker je nemška armada prišla med kladivo in nakovalo, je bila prisiljena sprejeti častne pogoje razorožitve, ki jih je bog¬ dihan ponudil. Vriskajoči Francozi, brateč se z ru- menokožci, se razlivajo po Nemčiji in hi¬ tro izgubljajo vsakršen zmisel za vojno 1 Mejno gorovje med Evropo in Azijo. 2 Stranka, ki hoče Nemcem vrniti poraze izza leta 1870. disciplino. Bogdihan pa zapove svojim vo- jem, naj pobijejo zelo nepotrebne zavez¬ nike, kar so izpolnjevali s kitajsko natanč¬ nostjo. V Parizu se porodi vstaja delavcev sans patrie 1 in stolica zahodne kulture radostno odpira vrata vladarju Vzhoda. Zadostivši svoji radovednosti se bogdihan odpravlja proti primorski Boulogni, kjer so se pod zaščito mornarice, ki je prišla iz Tihega oceana, pripravljale transportne ladje, da bi prepeljale njegove čete v Ve¬ liko Britanijo. Toda on potrebuje denarja in Angleži se odkupijo z milijardo funtov . 2 Po preteku leta priznajo vse evropske države svojo vazalsko odvisnost od bog- dihana, on pa pusti v Evropi zadostno okupacijsko vojsko in se vrne na Vzhod ter se loti pomorskih pohodov proti Ame¬ riki in Avstraliji, Pol stoletja tlači novi mongolski ja¬ rem Evropo, Po notranji plati je ta doba znamenita po tem, da so se evropske in vzhodne ideje povsod pomešale in globoko vzajemno druga v drugo pronicale, da se je en grand 3 obnovil starodavni aleksan¬ drijski sinkretizem ; 4 na polju praktičnega življenja se trije pojavi kažejo kot najbolj karakteristični: široki naval kitajskih in japonskih delavcev v Evropo in vsled te¬ ga silna poostritev socialno-ekonomskega vprašanja; s strani vladajočih slojev pa dolga vrsta paliativnih poizkusov 5 6 rešitve tega vprašanja in napete mednarodne de- 1 Brezdomovinec, 2 1 funt šterlingov je bil pred vojno približno 24 kron, milijarda funtov torej 24 milijard kron. 3 Na debelo, v velikem obsegu. 4 Različna verstva so se medsebojno proni¬ cala in pomešala. 6 Poizkusov, ki naj bi zabranili nevaren razvoj. 8 lavnosti tajnih društvenih organizacij, ki so tvorile obširno vseevropsko zaroto z namenom, da se Mongolci izženo in se obnovi evropska neodvisnost, Ta velikanska zarota, pri kateri so bile udeležene tudi krajevne narodnostne vlade, kolikor je bilo to mogoče zaradi kontrole bogdihanskih namestnikov, je bila mojstrski pripravljena in se je na sijajen način posrečila. Ob določenem času se je začelo klanje mongolskih vojakov, morija in izganjanje azijskih delavcev. Po vseh krajih se odkrivajo tajni kadri evropskih vojska, po že zdavnaj sestavljenem najpo- drobnejšem načrtu se izvede splošna mo¬ bilizacija, Novi bogdihan, vnuk velikega osvojevalca, hiti iz Kitajske na Rusko, to¬ da tu je vseevropska armada njegove ne- številne vojske popolnoma uničila. Njih razkropljeni ostanki so se vračali v glo¬ bino Azije in Evropa je postala svobodna. Če se je polstoletno podaništvo pod azijske barbare dogodilo vsled nesoglasja držav, ki so mislile samo na svoje posebne narodnostne koristi, se je velika in slavna osvoboditev dosegla z mednarodno orga¬ nizacijo zedinjenih sil vsega evropskega prebivalstva. Kot naravna posledica tega očividne- ga dejstva se je pokazalo to, da je stari, zgodovinski ustroj posameznih narodnosti izgubljal pomen in da so skoraj povsod izginjali zadnji ostanki monarhističnih ustav, Evropa v 21, stoletju predstavlja zvezo bolj ali manj demokratskih držav — evropske zedinjene države. Uspehi zunanje kulture, po mongol¬ skem navalu in osvobodilni borbi nekoliko zadržani, so znova načeli svojo pot s po¬ spešenim hodom. Toda predmeti notranje zavesti — vprašanje o življenju in smrti, 9 o končni usodi sveta in človeka, zavito in zamotano v množico novih fizioloških in psiholoških 1 raziskavanj in odkritij, osta¬ jajo — kakor prej —- brez rešitve, Jasen je samo en važen negativen uspeh: odlo¬ čen padec teoretičnega materializma. 2 Predstava o svetu, kot o sestavu plešočih atomov 3 in o življenju, kot o posledici mehaničnega kupičenja najfinejših tvamih izprememb — s takimi predstavami se no¬ ben misleči um več ne zadovoljuje. Člove¬ štvo je za vselej odrastlo tej stopnji mo- droslovske otroške dobe. Toda po drugi plati je pa tudi popol¬ noma jasno, da je odrastlo tudi otroški sposobnosti za naivno vero brez premiš- ljanja. Tako pojmovanje, kot o Bogu, ki je svet iz niča ustvaril itd, so pre¬ nehali poučevati že v začetnih šolah. Iz¬ delali so neko splošno vzvišeno stopnjo predstav o takih predmetih, ki se pod njo ne more dopuščati nikak dogmatizem. 4 In če je bila ogromna večina mislečih ljudi popolnoma neverna, so tudi maloštevilni verniki vsled nje postali m i s e 1 c i, izpol¬ njujoč zahtevo apostolov: bodite otroci po srcu, toda ne po umu. 5 * * * Ta čas je živel med maloštevilnimi vernimi spiritualisti znamenit človek — mnogi so ga imenovali nadčloveka — ki je bil enako oddaljen i od umstvenega i od 1 Fiziologija se peča z vprašanjem o naravi, zakonih razvoja človeške telesnosti, psihologija pa razglablja o človeški duševnosti. 2 Materializem uči, da je samo čutni svet; česar s svojimi telesnimi čuti ne zaznavamo, tega da ni. 3 Najmanjši delci teles. 4 Krščansko načelo, da so nespremenljive, večne resnice. 5 Prim. I. Kor. 14, 20, 10 srčnega otroštva. Bil je še mlad, toda v sled svoje visoke genialnosti 1 se je pri svojih triintridesetih letih široko proslavil kot veliki mislec, pisatelj in javni delavec. Zavedajoč se sam v sebi velike duševne sile, je bil vedno prepričan spiritualist in jasna pamet mu je vedno kazala resnico tega, kaj je treba verovati: v dobro, Boga, Mesija. V to je veroval, toda ljubil je vedno le samega sebe. Veroval je v Boga, toda v globini duše je nehote in brez premišljanja samega sebe višje cenil nego Njega. Veroval je v Dobroto, toda vsevidno oko Večnosti je vedelo, da se ta človek ukloni pred zlo silo, da ga le podkupi — ne z omamo čuvstev in nizkih strasti in celo ne z visoko vabo oblasti, toda z edi¬ nim neizmernim samoljubjem. Sicer pa to samoljubje ni bilo niti nezavesten instinkt niti brezumno zahtevanje. Razen izredne genialnosti, krasote in plemenitosti so naj¬ višji pojavi vzdržnosti, nesebičnosti in de¬ janske dobrodelnosti, se je zdelo, opraviče¬ vali ogromno samoljubje velikega spiritua- lista, asketa 2 in filantropa 3 . In ali naj se mu to očita, da je, ki je bil z božjimi darovi tako obilno obdaro¬ van, spoznal v njih posebne znake izredne naklonjenosti božje do sebe in da se je dalje imel drugega za Bogom, v svoji vrsti edinim božjim sinom. Kratko: on je sebe imel za to, kar je v resnici bil Kristus, Toda ta zavest svojega visokega do¬ stojanstva se dejanski v njem ni določala kot nravstvena obveznost do Boga in sveta, ampak kot njegovo pravo in pred- 1 Duhovitost, 2 Mož versko strogega življenja, 3 Človekoljub, 11 pravica pred drugimi in prav posebno pred Kristusom. On izpočetka ni sovražil Jezusa. Pri¬ znaval je Njega mesijansko dostojanstvo, toda on je v resnici gledal v njem samo svojega največjega predhodnika, — nrav¬ stveno delovanje Kristusovo in Njegova absolutna edinstvenost je bila temu s sa¬ moljubjem omračenemu umu nerazumljiva. Sodil je tako-le: »Kristus je prišel pred menoj; jaz sem se pojavil kot drugi; to pa, kar se v teku časa javlja kesrieje, je po bistvu prvo. Jaz prihajam poslednji, na koncu zgodovine, to pa zato, ker sem jaz popolni, končni odrešenik. Oni Kristus je — moj predhod¬ nik. Njegov poklic je bil, pripraviti in pri- gotoviti moj nastop.« In v tej misli veliki človek 21, sto¬ letja obrača nase vse, kar pravi evangelij o drugem prihodu, razlagajoč ta prihod ne kot povratek istega Kristusa, ampak kot nadomestitev pripravljalnega Kristusa z dopolnjevalnim, to je ž njim samim, Na tej stopnji predstavlja človek še nekaj značilnega in originalnega. Saj je n. pr. na podoben način svoje razmerje do Kristusa presojal tudi Mohamed. Samoljubno povzdigovanje sebe nad Kristusa je ta človek opravičeval še na sledeči način: »Kristus, ki je pridigal in v svojem življenju kazal nravstveno dobro, je bil poboljševalec človeštva, jaz pa sem poklican za dobrotnika tega, deloma poboljšanega, deloma nepoboljšljivega člo¬ veštva. Jaz bom dal vsem ljudem vse, če¬ sar je treba, Kristus kot moralist 1 je ločil 1 Moralist sodi o delih, ali so dobra ali slaba. 12 ljudi v dobre in hudobne, Jaz postanem pravi predstavitelj tega Boga, ki dviga svoje solnce nad dobrimi in hudobnimi, ki dežuje na pravične in krivične, Kristus je prinesel meč, jaz prinesem mir. On je gro¬ zil zemlji s strašno poslednjo sodbo. Toda poslednji sodnik bom jaz, in moja sodba ne bo samo sodba pravice, ampak sodba milosti. Bo tudi pravica v moji sodbi, toda ne pravica povračevalna, ampak pravica razdeljevalna. Jaz bom vse razločil in vsakateremu dal, kar mu je treba.« In glej, v tem prekrasnem razpolože¬ nju čaka kakršnegakoli jasnega božjega klica na delo nove rešitve človeštva, ka¬ kršnegakoli javnega in nepričakovanega pričevanja, da je on starši sin, ljubljeni božji prvorojenec. Čaka in hrani svojo sa¬ motnost z zavestjo svojih nadčloveških kreposti in darov, saj on je, kakor rečeno, človek neoporečne nravstvenosti in nena¬ vadne genialnosti. Oholi pravičnik čaka višje sankcije , 1 da začne svoje reševanje človeštva — pa je ne dočaka. Minilo mu je že trideset let, pretekla so še tri leta. Pa mu, glej, šine v um misel in ga do mozga v kosteh presune v vročem trepetu, misel: »Toda če? — — In če naenkrat ni¬ sem jaz, ampak oni — Galilejec ... In če vendarle ni On moj predhodnik, ampak pravi, prvi in zadnji? Toda On bi potem vendar moral biti živ... Kje pa je On? ... Naj nenadoma pride k meni, .. takoj, tukaj . .. Kaj Mu porečem? Prikloniti se bom moral kajpa¬ da pred njim kot zadnji glupi kristjan in kakor kak ruski kmet nezmiselno mrmrati: 1 Potrdilo. 13 Gospod Jezus Kristus, usmili se mene greš¬ nika — ali kot poljska ženica roke raz¬ prostreti v podobi križa? Jaz, svetli genij, nadčlovek. Ne, nikdar!« In tedaj se je namesto prejšnjega hlad¬ nega spoštovanja do Boga in Kristusa v njegovem srcu izpočetka porodil neki strah, potem pa žgoča in vse njegovo bi¬ stvo stiskajoča, stesnjujoča zavist in divje, duha prevzemajoče sovraštvo, »Jaz, jaz, ne On! Ni ga med živimi, ni Ga in ga ne bo. Ni vstal, ni vstal, ni vstal! Segnjil je, segnjil v grobu, segnjil kot zadnja ..,« In s penečimi ustmi, drhtečimi skoki plane iz hiše, z vrta in beži v gluho črno noč po kameniti stezi.,. Divjost se je polegla in se zamenila z obupom, suhim in težkim kot te skale in mračnim kot ta noč. Ustavil se je ob na¬ vpični pečini in ife zaslišal globoko doli vznemirjajoči šum potoka, bežečega po kamenih. Neznosna žalost mu je stiskala srce. Nenadoma se je v njem nekaj genilo. »Ali naj Ga pokličem — vprašam, kaj naj storim?« In sredi teme se mu je pokazal kro¬ tek in tožen obraz. »On me pomiluje , . , Ne, nikdar! Ni vstal, ni vstal!« Pa se je vrgel s pečine. Toda nekaj prožnega, kakor voden steber, ga je vzdržalo v zraku, začutil je pretres, kakor od električnega udarca, in neka sila ga je vrgla nazaj. Za hip je iz¬ gubil zavest in se je zavedel na kolenih klečeč nekoliko korakov od pečine. Pred njim so se snovali obrisi neke podobe, svetlikajoče se v fosfornem mračnem siju, iz nje je dvoje oči z nestrpljivo ostrim bleskom prodiralo v njegovo dušo . .. 14 On vidi te dvoje prodirajoče oči in sliši, ne znotraj, pa tudi ne zunaj neki ču¬ den glas, gluh, čisto stisnjen, pa hkrati razločen, kovinski in popolnoma brez¬ dušen, kakor iz gramofona. In ta glas mu pravi: »Sin moj preljubi, v tebi je vse moje veselje. Zakaj me nisi poiskal? Zakaj si upošteval onega in njegovega očeta? Jaz sem tvoj bog in oče. Toda oni ubogi, (na križ) razpeti — je meni in tebi tuj. Jaz nimam drugega sina razen tebe, Ti si edini, edinorojeni, meni enak. Jaz te ljubim in od tebe ničesar ne zahtevam, Ti si že tako prekrasen, velik, mogočen. Izvršuj svojo nalogo v svojem imenu, ne v mojem. Nisem ti nevoščljiv. Ljubim te. Ničesar ne potrebujem od tebe. Ta, ki si ga ti imel za Boga, je zahte¬ val od svojega sina pokorščine, in sicer neomejene pokorščine — do smrti na križu — pa mu na križu ni pomagal. Jaz od tebe ničesar ne zahtevam, pa ti pomo- rem. Zaradi tebe samega, zaradi tvoje po¬ sebne vrednosti in veličine in zaradi moje čiste, nesebične ljubezni do tebe — po- morem ti. Sprejmi mojega duha. Kakor te je moj duh prej rodil v krasoti, tako te sedaj rodi v moč i.« In pri teh neznančevih besedah so se usta nadčloveka nehote nekoliko razkle¬ nila, dvoje prodirajočih oči se čisto približa njegovemu licu, on pa je začutil, kako je šel oster, leden curek vanj in napolnil celo njegovo bit. In hkrati je začutil nezasliša¬ no silo, pogum, lahkoto in radost. Tisti hip je svetlikajoči se lik izginil in dvoje oči, nekaj je nadčloveka dvignilo nad zemljo in ga naenkrat postavilo na njegov vrt, pred hišna vrata. Drugi dan se niso le obiskovalci veli¬ kega človeka, ampak celo njegovi služab¬ niki divili nad njegovo nenavadno, nekako poduhovljeno zunanjostjo. Pa bi jih bilo še bolj prevzelo, če bi bili mogli vedeti, s kakšno nadnaravno hitrostjo in lahkoto je pisal, zaprt v svojem kabinetu, svoje znamenito delo z naslo¬ vom: »Odkrita pot k svetovnemu miru«. Prejšnje knjige in javno delovanje nadčlovekovo je srečavalo stroge kritike, dasi so bili to večinoma posebno verni ljudje in zato brez vsakršne veljave — saj govorim o času Antikristovega prihoda — tako da jih ni mnogo poslušalo, kadar so kazali v vsem, kar je pisal in govoril »člo¬ vek bodočnosti«, priznake popolnoma iz¬ ključevalnega, napetega samoljubja in dvo¬ ma ob odsotnosti prave prostosti, odkri¬ tosti in prisrčnosti. Toda s svojim novim delom pritegne k sebi tudi nekatere svojih prejšnjih kriti¬ kov in protivnikov, Ta knjiga, napisana po dogodku nad prepadom, bo pokazala v njem doslej nezaslišano silo duha, To bo nekaj, kar bo vse obsegalo in vsa nasprotja poravnalo, Tu se bo zedinilo hvaležno spoštova¬ nje do starodavnih sporočil in veroizpove- danj s širokim in smelim radikalizmom splošno-političnih zahtev in ukazov, ne¬ omejena svoboda mišljenja z najglobljim pojmovanjem vsakršne mistike, brezpogoj¬ ni individualizem z vročo vdanostjo obče¬ mu blagru, najvzvišenejši idealizem vodil¬ nih načel s popolno določnostjo in živo- tvornostjo praktičnih odločb. In vse to se bo zedinilo in zvezalo s tako genialno umetnostjo, da bo vsaktere- mu enostranskemu miselcu ali delavcu lahko videti in sprejeti celoto samo s svo- 16 jega delnega vidika, ne da bi kaj žrtvoval za čisto resnico, ne da bi se zaradi l bi nje morda dvigal nad svoj jaz, ne da bi se le količkaj odpovedal v resnici k svoji enostranosti, ne da bi najmanj po- ! z pravljal zmotnost svojega naziranja in j K stremljenja, ne da bi kakorkoli dopolnje- j val njega nedostatnost. n To čudovito knjigo bodo takoj pre- , b vedli na jezike vseh izobraženih in neka- r terih neizobraženih narodov. Tisočere čas- j 1 nike po vseh delih sveta bodo leto in dan j ] polnila izdajateljska priporočila in navdu- \ 1 šenje kritikov. Poceni izdaje, s pisatelje- j 1 vimi slikami, se bodo razširile v milijonih izvodov in ves kulturni svet — toda v tem času pomenja to celo zemeljsko oblo — 1 se bo napolnil s slavo njega, brezprimer- nega, velikega, edinega! Nihče tej knjigi ne bo ugovarjal, pokazala se bo vsako¬ mur kot odkritje popolne resnice. Vsa j preteklost se bo obravnavala v njej s tako . pravilnostjo, vsa sedanjost bo ocenjena tako nepristranski in vsestranski, in boljša bodočnost se bo tako nazorno približala, da jo bo moč z roko prijeti in da vsakdo poreče: »Glejte, to je tisto, česar nam treba; glejte ideal, 1 ki ni utopija, 2 glejte zamisel, ki ni himera,« 3 In čudoviti pisatelj ne bo le vseh za- divil, ampak bo tudi vsakomur pri¬ jeten, tako da se bo izpolnila Kristu¬ sova beseda: »Jaz sem prišel v imenu mojega Oče- j ta, in me ne sprejemate; kadar pa pride drugi v svojem imenu — tistega boste sprejel i,« 4 1 Vzor, 2 Prazen domislek, 3 Prazen nič, domišljija. 4 Jan, 5, 43. ral j idi j bi c i j 0- e- I j Z ' I 1- s- j- n i- h n 17 Seveda, da te sprejmejo, je tre¬ ba, da si jim prijeten. Res, nekaj pobožnih ljudi, ki so to knjigo vneto hvalili, je začelo izpraševati, zakaj se v njej niti enkrat ne spominja Kristus, toda drugi kristjani so odvračali: »Tudi tako hvala Bogu! — Saj so nepoklicani gorečniki že v preteklih do¬ bah vse omadežali, kar je sveto, sedaj pa mora biti globokoveren pisatelj jako paz¬ ljiv, Če je pa vsebina knjige prežeta s- pravim krščanskim duhom dejanske lju¬ bezni in vse objemajoče dobrohotnosti, kaj vendar še hočete?« In s tem so vsi soglašali. Kmalu potem, ko se je pojavila »Od¬ krita pot«, ki je napravila svojega avtor¬ ja 1 za najpopularnejšega 2 vseh ljudi, ki so se kdajkoli pojavili na svetu, se je moral vršiti v Berlinu mednarodni ustanovni zbor zveze evropskih držav. Ta zveza, ustanovljena po dolgi vrsti zunanjih in notranjih vojska, zvezanih z osvoboditvijo izpod mongolskega jarma, ki so zemljevid Evrope pomenljivo izpremenile, je bila v nevarnosti, da pride v njej do razpora — pač ne med narodnostmi, ampak med po¬ litičnimi in socialnimi strankami. Voditelji splošne evropske politike, ki so pripadali k mogočnemu bratstvu' prostozidarjev 3 , so občutno pogrešali splo¬ šne izvrševalne oblasti, S takim trudom doseženo evropsko edinstvo je bilo pripravljeno, da vsak hip razpade. V zveznem svetu ali svetovni upravi (Comite permanent universel = občni stalni odbor) ni bilo soglasja, ker 1 Pisatelj. 2 Ljudstvu priljubljen. 3 Skrivna družba, ki hoče prevrniti oltar in prestol, uničiti božjo in svetno oblast. Antikrist. 2 18 se ni posrečilo, da bi vsa mesta zavzeli pristni, v stvar posvečeni prostozidarji. Neodvisni členi uprave so sklepali med seboj posebne dogovore, in zadeva je gro¬ zila z novo vojsko. Tedaj so se »posvečenci« odločili, da izroče izvrševalno oblast eni osebi, oprem¬ ljeni z zadostnim polnomočjem. Glavni kandidat 1 je bil nepoznani člen reda 2 — »človek bodočnosti«. On je bil edina oseba z veliko svetovno zname- znamenitostjo, Ker je bil po profesiji učen artiljerist, po premoženju pa velik kapi¬ talist, je imel povsod zveze s finančnimi in vojnimi krogi. Proti njemu bi v drugi, manj prosvet¬ ljeni dobi govorila okoliščina, da je bil njegov izvor pokrit z globokim mrakom negotovosti. Mati njegova, oseba z usluž¬ nim življenjem, je bila odlično znana obema zemeljskima polu,oblama, toda preveč raz¬ nih oseb je imelo enak povod, da bi se imele za njegovega očeta. Te okoliščine kajpada niso mogle imeti nikakega pomena za tako napredno dobo, ki je bila odločena za poslednjo. Bodoči človek je bil skoraj so¬ glasno izvoljen za dosmrtnega predsednika evropskih združenih držav; ko pa se je pojavil na odru v vsem blesku nadčloveške mladostne krasote in sile in je z duhovito zgovornostjo razložil svoj univerzalni pro¬ gram 3 , se je zadivljeni in očarovani zbor v nevzdržnem navdušenju brez glasovanja odločil, da mu podeli najvišje odlikovanje s tem, da ga izbere za rimskega cesarja. 1 Človek, ki se poteza za kako službo, čast¬ no, odlično mesto. 2 Namreč prostozidarskega. 3 Vseobsegajoč načrt. 19 Kongres 1 se je končal sredi splošnega vriskanja in veliki izvoljenec je izdal ma¬ nifest 3 , ki se je začenjal takole: »Narodi zemlje! Svoj mir vam dajem!« Končaval se je pa s sledečimi bese¬ dami: ' »Narodi zemlje! Dopolnile so ^e ob¬ ljube! Večni, svetovni mir je zagotovljen. Vsak poizkus rušiti ga, bo takoj zadel na nepremagljive protiodredbe. Zakaj odslej je na zemlji ena osrednja oblast, ki je silnejša od vseh drugih oblasti i posamič i skupno vzetih, To povsem nepremagljivo, vse zma¬ gujočo oblast imam jaz, polnomočni izvo¬ ljenec Evrope, vladar vseh njenih sil. Mednarodno pravo ima vendar enkrat sankcijo 3 , ki mu je je doslej nedostajalo. In odslej se nobena država več ne bo osmelila govoriti: vojna, če jaz porečem: mir. Narodi zemlje — mir vam!« Ta manifest je napravil zaželjeni uči¬ nek, Izven Evrope so se povsod, zlasti v Ameriki tvorile silne imperialistične stran¬ ke, ki so z raznimi razlogi silile svoje vlade, naj se pridružijo evropskim združenim državam pod vrhovno oblastjo rimskega cesarja, le še v Aziji in Afriki so semtertja ostala neodvisna plemena in države. Cesar z majhno toda izbrano vojsko z ruskih, nemških, poljskih, ogrskih in turških pol¬ kov dovršuje vojni pohod od vzhodne Azije do Maroka in si brez večjega prelivanja ^ krvi podvrgava vse nepokorneže. V vseh deželah obeh delov sveta po¬ stavlja svoje namestnike iz tuzemskih evropskih izobraženih in njemu vdanih „ velmož. Po vseh poganskih deželah ga pre- 1 Zborovanje. 2 Oklic. 3 Višje potrdilo. magano in očarano ljudstvo proglaša za svojega vrhovnega boga, V teku enega leta se osnuje svetovna monarhija v posebnem in točnem zmislu. Kali vojne so s korenom porvane. Občna mirovna liga 1 2 se je poslednjič sestala, razglasila je navdušen panegirik 3 na velikega stvaritelja miru, se je razšla, ker ni več potrebna. Za novo leto svojega vladanja rimski cesar izda nov manifest: »Narodi zemlje! Obetal sem vam mir in sem vam ga dal. Toda mir je krasen samo v sreči. Komur kljub miru grozi beda uboštva, temu tudi mir ni v veselje. Pri¬ dite torej k meni vsi, ki ste lačni in ki vas zebe, da vas nasitim in ogrejem,« Nato pa objavlja svobodno in vseobje- majočo socialno reformo 3 , ki je bil že v svojem delu nanjo opozoril, ki je že tam vsak plemenit in trezen razum za seboj po¬ tegnila. Sedaj, ko so se osredotočile v nje¬ govih rokah svetovne finance in velikan¬ sko zemeljsko premoženje, je mogel udej¬ stvovati to reformo po želji siromakov in brez občutne škode za bogatine. Vsakdo je začel dobivati po svojih zmožnostih in vsaka zmožnost — po svojih trudih in za¬ slugah. Novi poglavar zemlje je bil pred vsem usmiljen filantrop 4 — in ne le filantrop, ampak tudi f i 1 o z o j. 5 Sam je bil vege- tarianec 6 in je prepovedal vivisekcijo 7 in 1 Zveza. 2 Slavospev. 3 Preosnovo. 4 Prijatelj, ljubitelj človeštva. 5 Ljubitelj vsega, kar živi. 6 človek, ki uživa samo rastlinsko hrano. 7 Razrezavanje in razkosavanje živih živali v znanstvene, zlasti zdravstvene namene. 21 k- je uredil strogo nadzorstvo nad vojaki; društva za varstvo živali so se po njem zelo poživila. Važnejša, nego te podrobnosti, je bila trajna ustanova popolne enakosti v vsem človeštvu — enakost sploš¬ nega nasičenja, To se je izvršilo It- drugo leto njegovega vladanja. Socialno¬ ekonomsko vprašanje se je končnoveljavno rešilo. Toda če je nasičenje prvi interes za te, ki so lačni, se nasičenim zahoče po čem drugem, Saj še site živali navadno nočejo samo spati, ampak se tudi igrati. Tem bolj člo¬ veštvo, ki je post p a n e m vselej za¬ htevalo c i r c e n s e s . 1 Cesar-nadčlovek razumeva, da je tega tolpi treba. Tisti čas pride z daljnega Vzhoda k njemu v Rim velik čarodejec, zavit v gost oblak nenavadnih dogodkov in divjih pri- povedek, Po sluhu, razširjenem med novo- budisti, je menda božanstvenega izvora: sin solnčnega boga Sirija in neke vodne vile, Ta čudodelec, Apolonij po imenu, brez dvoma genialen človek, pol azijat, pol evropejec, katoliški škof »in partibus in- fidelium «, 2 na čudovit način združuje v sebi in obvladuje najnovejše iznajdbe in tehnične pridobitve zapadne vede z zna¬ njem .in umevanjem, kako izrabiti vse to, 1 Znan je krik in zahteva rimskega ljudstva panem et circenses, t. j. kruha in iger (v cirkusu)! 2 Naslovni škof, ki je v škofa posvečen, pa nima škofije. Ker mora biti pa vsak škof za do¬ ločeno škofijo posvečen, naslovne škofe posve- . čujejo na ime kake škofije, ki je nekdaj bila v krajih, ki jih imajo danes v oblasti neverniki; od¬ tod ime »in partibus infidelium«, t. j. v deželah nevernikov. 22 kar je resnično solidnega in pomembnega v tradicionalni mistiki vzhoda. Uspehi take združitve so presenet¬ ljivi. Apolonij pride med drugim do napol znanstvene napol magične 1 umetnosti, da po svoji volji napravlja in uporablja atmo- sferično elektriko, in med ljudstvom se govori, da kliče ogenj iz nebes. Sicer pa, zadivljajoč domišljijo tolpe z raznimi nezaslišanimi čarodejstvi, zaenkrat ne zlorablja svoje mogočnosti za kake za¬ sebne namene. Tako torej pride ta človek k veli¬ kemu cesarju, se mu pokloni kot pravemu božjemu, sinu, izjavi, da je v tajnih knjigah Vzhoda našel naravnostne prerokbe o njem, cesarju, kot o poslednjem odreše¬ niku in sodniku sveta in mu ponudi v službo sebe in vso svojo umetnost. Cesar, ki je bil očaran, ga sprejme kot dar od zgoraj, ga odiči z blestečimi naslovi in se nikoli več ne loči od njega. In, glej, narodi zemlje, osrečeni po svojem vladarju, razen splošnega miru, razen splošnega na¬ sičenja, dosežejo možnost trajnega nasla¬ janja z najrazličnejšimi in povsem nepri¬ čakovanimi čudesi in znamenji. Končalo se je tretje leto vladanja nad- človekovega. Za srečno rešitvijo političnega in soci- jalnega vprašanja se je dvignilo versko vprašanje. Vzbudil ga je cesar sam, in pred vsem vsled razmerja do krščanstva. Ta čas je bilo krščanstvo v sledečem položaju. Kljub zelo pomenljivemu števil¬ nemu skrčenju svojega obsega •— po celi zemeljski obli ni ostalo več, nego petin¬ štirideset milijonov kristjanov — se je Čarovniške. 23 or nravstveno dvignilo, se strnilo in pridobilo po kakovosti, kar je izgubilo po številu. Ljudi, ki bi ne bili združeni s krščanstvom z nikakimi duhovnimi interesi, ni bilo več med kristjani. Različne veroizpovedi so se po svojem obsegu dovolj enakomerno skrčile, tako da se je med njimi ohranilo po številu približno prejšnje razmerje; kar se pa tiče medsebojnega čuvstvovanja, če¬ prav se sovraštvo ni zamenilo s popolno Spravo, se je vendar pomembno omečilo in nasprotstva so izgubila svojo prejšnjo ostrost. Papeštvo je bilo že davno izgnano iz Rima in je po mnogoterem premikanju našlo sprejem v Petrogradu pod pogojem, da se vzdrži propagande tu in po deželi. V Rusiji se je pomenljivo osvobodilo. Ne da bi bistveno izpremenilo sestav svo- r; ’ jih kolegijev in uradov, je moralo podu¬ hoviti njih značaj in delovanje, pa tudi na najmanjšo mero skrčiti svoj blesteči ritual in ceremonial , 1 Mnogi nenavadni in mamni običaji, čeprav niso formalno odpravljeni, so sami po sebi iz rabe izginili. Po vseh drugih de¬ želah, zlasti po Severni Ameriki, je imela katoliška hierarhija mnogo zastopnikov s trdno voljo, neutrudno energijo in v ne¬ odvisnem položaju, ki so še silneje, nego prej, strnili edinstvo katoliške cerkve in ji ohranili nje mednarodni, kosmopolitični pomen, p Kar se tiče razmerja do protestan¬ tizma, ki mu je še vedno načelovala Nem¬ čija, zlasti po znameniti združitvi po¬ membnega dela anglikanske cerkve s ka¬ toliško — se je očistil svojih krajevnih ni- " kalnih teženj, katerih privrženci so od- 1 Zunanje slovesne oblike pri slavnostih in božji službi. krito prešli k verskemu indiferentizmu in neveri. V evangeljski cerkvi so ostali samo še iskreni verniki. Načelovali so jim lju¬ dje, ki so združevali obširno učenost z glo¬ boko vernostjo in z vedno silnejšim strem¬ ljenjem, da v sebi obnove živo sliko sta¬ rega, pristnega krščanstva. Rusko pravoslavje je potem,. ko so politične razmere izpremenile oficialno stališče cerkve, čeprav je izgubilo mnogo milijonov svojih umišljenih členov, členov samo po imenu, izkusilo radost zedinje¬ nja z boljšim delom starovercev pa tudi mnogih razkolnikov pozitivne verske sme¬ ri, Ta prenovljena cerkev, ki je rastla po številu, je začela rasti po moči duha, ki jo je zlasti pokazala v svoji notranji borbi s krajnimi sektami, ki so se razmno¬ žile v narodu in družbi in niso bile brez demonskega 1 in satanskega elementa. Prvi dve leti novega cesarjevanja so bili vsi kristjani, prestrašeni in utrujeni z vrsto preteklih revolucij in vojsk, do no¬ vega vladarja in njegovih svetovnih re¬ form deloma v razmerju blagohotnega pri¬ čakovanja, deloma odločnega soglašanja in celo navdušenja. Toda tretje leto, z nastopom velikega čarodeja, je v mnogih pravoslavnih, kato¬ ličanih in protestantih začela vstajati re¬ sna skrb in antipatija . 2 Evangelijske in apostolske tekste , 3 ki so govorili o knezu tega sveta in o anti¬ kristu, so začeli z večjim zanimanjem či- tati in živahno komentirati 4 1 Demon = hudobni duh. 2 Mržnja. 3 Besedilo. 4 Razlagati. 25 Cesar je po nekaterih znakih uganil, da se zbira nevihta, in se je odločil, da stvar čimpreje pojasni. Začetkom četrtega leta svojega vla¬ danja je izdal manifest na vse svoje ver¬ ne kristjane brez razlike veroizpovedanja, pozivajoč jih, naj izbero ali označijo po¬ oblaščene zastopnike za vesoljni cerkveni zbor pod njegovim predsedstvom. Prestolico so ta čas prenesli iz Rima v Jeruzalem. Palestina je bila tedaj avtonomna de¬ žela, ki so se bili v njej zlasti judje na¬ selili in jo vladali. Jeruzalem je bil svo¬ bodno, sedaj pa je postal cesarsko mesto. Krščanske svetinje so ostale nedotak¬ njene, toda po vsem obširnem trgu Ha- ram-eš-Šerifa od Birket-Israina in sedanje vojašnice z ene strani in do mošeje El- Akša in »Salomonovih hlevov« — z druge, se je dvigala ena sama ogromna stavba, ki je obsegala v sebi razen dveh starih majhnih mošej obširni cesarski »tempelj za združitev vseh kultov« 1 in dve razkošni cesarski palači, s knjižnicami, muzeji in posebnimi prostori za magične poizkuse in vaje. V tem na pol templju, na pol palači, naj bi se bil 14. septembra začel vesoljni cerkveni zbor. Ker protestantovska veroizpoved ni¬ ma duhovstva v posebnem zmislu, so ka¬ toliški in pravoslavni hierarhiji 2 , ustrezajoč cesarjevi želji, da naj se zastopstvu vseh delov krščanstva podeli nekako enako- merje, sklenili pripustiti k udeležbi na zboru malo število svojih laikov 3 , ki so bili znani po pobožnosti in udanosti cer- 1 Zunanja služba božja. 2 Duhovski poglavarji, t. j. škofje. 3 Svetni ljudje, neduhovniki. 26 kvenim interesom; toda kakor hitro so ^ bili pripuščeni laiki, ni bilo mogoče iz¬ ključiti nižje duhovščine, črne in bele , 1 Na ta način je štelo število zborovih členov nad tri tisoče, krog pol milijona krščanskih romarjev se je pa nateklo v Jeruzalem in celo Palestino, Med udeleženci zbora so se posebno ^ odlikovali trije. Prvi je bil papež Peter II,, ki je po pravu načeloval katoliškemu delu zbora. Njegov prednik je umrl na poti na zbor in v Damasku se je sestavil konkla- ve 2 in je soglasno izvolil kardinala Simona Barionissija, ki si je privzel ime Petra, Bil je preprostega rodu, iz neapelj¬ skega okrožja in je bil znan kot pridigar karmelskega reda. Stekel si je bil velike zasluge v borbi z neko satansko sekto, ki se je okrepila v Petrogradu in njegovi okolici in zapeljevala ne le pravoslavce, ampak tudi katoličane. Ko je postal nad¬ škof mogilevski, nato pa tudi kardinal, je bil že zgodaj označen za tiaro . 3 Bil je mož petdesetih let, srednje ra¬ sti, krepke postave, rdečeličen, z orlov¬ skim nosom in gostimi obrvmi, Bil je mož vročekrven, nagel, govoril je z ognjem, s širokimi gestami in je poslušalce bolj na¬ vduševal nego prepričeval. Papež je nasproti svetovnemu vla- "darju kazal nezaupnost in nenaklonjenost, zlasti odkar se je pokojni papež, ko se je odpravljal na cerkveni zbor, udal cesarje¬ vemu moledovanju in imenoval kardina- « lom cesarjevega kancelarja in velikega 1 Samostanske in svetne, Rusi namreč ime¬ nujejo samostansko duhovščino »črno«, svetno pa »belo«, 2 Od sveta popolnoma ločeno zborovanje kardinalov, kadar volijo novega papeža. Vrata, ki vodijo iz stavbe v svet, zazidajo. 3 Trojna papeška krona. svetovnega čarodeja, eksotičnega 1 škofa Apolonija, ki ga je Peter imel za dvomne- ga kristjana in nedvomnega sleparja. Dejanski, čeprav ne oficialni vodja pravoslavcev, je bil starec Joan, popolno¬ ma znan v ruskem narodu. Čeprav se je imel za »upokojenega škofa«, vendar ni živel v nobenem samostanu, ampak vedno potoval na vse strani, 0 njem so se širile razne legende. Nekateri so trdili, da je to vstali Fe- dor Kuzmič, to je car Aleksander Prvi 2 , ki se je rodil pred tristo leti. Drugi so šli dalje in so trdili, da je to pravi starec Joan, t, j, apostol Janez Evangelist, ki da še ni umrl in se je po¬ javil poslednje čase. On sam ni ničesar po¬ vedal o svojem izvoru in svoji mladosti. Sedaj je bil zelo star, toda boder star¬ ček z belimi lasmi in brado, ki so vlekli na rumeno in celo na zeleno, visokorastel in suh po telesu, toda s polnimi in na¬ lahno rožnatimi lici, živimi, blestečimi očmi in genljivo blagim izrazom lica in be¬ sede; oblečen je bil vedno v belo duhov¬ niško haljo in škofovski plašč. Evangelijskim členom zbora je nače¬ loval učeni nemški teolog, profesor Erist Pauli. To je bil suh starček, nevisoke ra¬ sti, z ogromnim čelom, ostrim nosom in gladko obritim podbradkom. Njegove oči so se odlikovale z nekim posebnim divje- dobrodušnim pogledom. Vsako minuto si je mel roke, migal z glavo, strašno mršil obrvi in prožil ustnice; pri tem je, meži¬ kajoč z očmi, godrnjaje izgovarjal pretr- 1 V čudnih, neznanih krajih doma. 2 Ruski car Aleksander I. je vladal 1. 1801, do 1825.; 1. 1804. je prepovedal vsakršno obče¬ vanje z Rimom, 1. 1815. je pregnal jezuite iz Pe¬ trograda in 1. 1820. iz cele Rusije. 28 gane zvoke; so! nun! ja! so also! 1 Oblečen - je bil praznično v belo zavratnico in dol¬ go pastorsko suknjo z nekaterimi redovi. Otvoritev zbora je bila prelestna, Dve tretjini ogromnega templja, posvečenega »zedinjenju vseh kultov«, sta bili zastav¬ ljeni s klopmi in drugimi sedeži za člene zbora, eno tretjino je zavzemala visoka #! estrada 2 , kjer so razen cesarskega pre¬ stola in drugega — nižjega, za velikega čarodeja — bil je kardinal in cesarski kancelar — stale vrste sedežev, zadaj za ministre, dvorjane in državne tajnike, ob straneh pa daljše vrste sedežev, katerih namen je bil neznan. Na korih so stali glasbeni orkestri, na sosednjem trgu sta se utaborila dva gardna polka in baterija za slavnostne salve, Zborovi členi so že odslužili svoje službe božje v raznih cerkvah in otvoritev 'i zbora bi morala imeti čisto svetni značaj. Ko je vstopil cesar z velikim čaro¬ dejem in spremstvom in je orkester zaigral »koračnico zedinjenega človeštva«, ki je služila za cesarsko mednarodno himno, so vsi zborovi členi vstali in vihteč klobuke trikrat gromko zaklicali: Vivat! Ura! Ži¬ vijo! Hoch! Cesar, ki je stal pred tronom in z ve¬ ličastno naklonjenostjo razprostrl roki, je izpregovoril z zvočnim in prijetnim gla¬ som: »Kristjani vseh smeri! Moji ljubi po¬ daniki in bratje! Od početka mojega vladanja, ki ga je Višnji blagoslovil s takimi čudovitimi in slavnimi deli, nisem niti enkrat imel vzro¬ ka, da bi bil z vami nezadovoljen; vi ste svojo dolžnost vedno izpolnjevali po veri ■ 1 Tako! no! da! tako torej! 2 Oder, in vesti. Toda to mi ne zadostuje. Mojo iskreno ljubezen do vas, ljubljeni bratje, žeja po vzajemnosti. Želim, da bi me, ne vsled čuvstva dolžnosti, ampak po čuvstvu srčne ljubezni, priznali za svojega resnič¬ nega voditelja v vseh zadevah, ki jih pod- vzemam za blagor človeštva. In glejte, poleg tega, kar delam za vse, bi vam hotel izkazati posebne milosti. Kristjani, s čim bi vas mogel osrečiti? Kaj vam dati, ne kot mojim podanikom, ampak kot sovernikom, bratom svojim? Kristjani! povejte mi, kaj je za vas najdražje v kr¬ ščanstvu, da morem na tisto stran obrniti svoj trud?« Prenehal je in čakal. Po templju je šlo tiho mrmranje. Členi zbora so pošepetavali med seboj. Papež Peter je z ognjevito gestikulacijo razlagal nekaj svojemu okrožju. Profesor Pauli je zmajeval z glavo in bolestno cmokal z ust¬ nicami, Starec Joan, nagnivši se nad vzhodnega škofa in kapucina, jima je tiho nekaj prigovarjal. Ko je bil cesar nekaj minut čakal, se je obrnil k zboru z istim laskavim tonom, ki je pa v njem zvenel komaj viden znak ironije . 1 »Ljubi kristjani!« je dejal. — Umevam, kako težko vam je naravnost odgovoriti. Tudi v tem vam hočem pomagati. Vi ste na nesrečo v tako davnih časih razpadli na razne smeri in stranke, da morebiti pri vas ni niti enega predmeta, da bi se splošno zanj zanimali. Toda če se vi ne morete zediniti med seboj, se jaz nadejam, da zedinim vse vaše stranke s tem, da jim vsem izkazujem enako ljube¬ zen, in enako pripravljenost zadovoljiti resnično stremljenje vsakatere. 1 Posmeh. 30 Dragi kristjani! Vem, da je mnogim in ne zadnjim izmed vas najdražja v kr¬ ščanstvu tista duhovna avtoriteta, ki jo krščanstvo daje svojim zakonitim zastopnikom — ne 'zaradi njih osebne do¬ brobiti, kajpada, ampak zaradi občne bla¬ ginje, ker se na to avtoriteto zida pravilni duhovni red in nravstvena disciplina, ki je vsem neobhodno potrebna. Dragi bratje, katoličani! Kako ume¬ vam vaše težnje, in kako bi želel opreti svojo državo na avtoriteto vaše duhovne glave! Da bi ne mislili, da je to zvijača in prazne besede, — slovesno proglašam v soglasju z našo državno voljo: vrhovnega škofa vseh katoličanov, rimskega papeža, upostavljamo odslej na njegov prestol v Rimu z vsemi prejšnjimi pravicami in pred- pravicami njegovega zvanja in prestola, najsibodo podeljene kadarkoli od naših prednikov, začenši s cesarjem Konstanti¬ nom Velikim. Od vas pa, bratje katoličani, hočem za to samo, da me notranje, srčno prizna¬ vate za svojega edinega zaščitnika in po¬ krovitelja, Kdor me tukaj po vesti in čuv- stvu priznava kot takega, naj pride sem k meni,« In je pokazal prazne prostore na estradi. In z radostnimi vzkliki: »Gratias agi- mus! Domine! salvum fac magnum impera- torem!« 1 — so skoro vsi vladike katoliške cerkve, kardinali in škofje, večji del ver- * nih laikov in več nego polovica menihov stopili na estrado in, globoko se priklo- nivši proti cesarju, zavzeli svoje sedeže. Toda spodaj, sredi zbora je ravno in nepremično, kot marmornat kip, obsedel 1 Zahvaljujemo se! Gospod! obvaruj velikega cesarja! 31 na svojem mestu papež Peter II, Vse, kar ga je obdajalo, je bilo na estradi, Toda raz¬ redčena množica menihov in laikov, ki je spodaj ostala, se je dvignila k njemu in se stisnila v ozek krog in od ondot se je slišal pritajen šepet: »Non praevalebunt, non praevalebunt portae interi ,« 1 Cesar je začuden pogledal na nepre¬ mičnega papeža in iznova dvignil glas: »Dragi bratje! Vem, da so med vami tudi taki, katerim je najdražje v krščan¬ stvu njih sveto sporočilo, stare ve¬ roizpovedi, stare pesmi in molitve, podobe in bogoslužna dejanja. In resnično, kaj more biti verni duši dražje nego to? Ve¬ dite, predragi, da sem danes podpisal od¬ lok in nakazal bogata sredstva svetovne¬ mu muzeju za krščansko arheologijo 2 v našem slavnem cesarskem mestu Cari¬ gradu, z namenom, da zbira, proučuje in hrani vsakršne spominike cerkvene sta¬ rodavnosti, zlasti vzhodne; jaz pa vas pro¬ sim, da jutri izberete iz svoje srede komi¬ sijo, da presodimo tiste priprave, ki se mo¬ rajo urediti s tem namenom, da se kar moč približamo sodobnemu življenju, pra¬ vu in običajem, sporočilu in ustanovam svete pravoslavne cerkve! Bratje pravoslavci! Komur je ta moja volja po srcu, kdor me po svojem srčnem čuvstvovanju more nazivati svojega istini- tega voditelja in poglavarja, naj pride sem,« In večji del hierarhov z vzhoda in se¬ vera — polovica bivših starovercev in več nego polovica pravoslavnih svečenikov, menihov in laikov — je z radostnimi 1 Ne bodo zmagala, ne bodo zmagala vrata peklenska. 2 Znanost, ki raziskuje starine. 32 vzkliki stopilo na estrado poleg katoliča¬ nov, ki so bili ponosno tja sedli. Toda starec Joan se ni ganil in je glasno vzdihal. In ko se je množica krog njega silno razredčila, je zapustil svojo klop in se presedel bliže k papežu Petru in njegovemu krogu. Njemu so sledili tudi drugi pravoslavci, ki niso šli na estrado. Cesar je vnovič izpregovoril: »Znani so mi, dragi kristjani, tudi taki med vami, ki v krščanstvu nad vse cenijo osebno uverjenost v resnici in svobodo raziskavanja sv, pisma. Kako jaz o tem mislim, ni treba pojasnjevati. Morebiti ve¬ ste, da sem še v prvi mladosti napisal večje delo o svetopisemski kritiki, ki je tisti čas dvignilo nekaj šuma in položilo temelj mojemu slovesu. In glejte, verjetno, da mi je v spomin na to te-le dni poslala tubinška univerza 1 prošnjo, naj sprejmem od nje častno diplomo doktorja bogoslovja. Ukazal sem, naj odgovore, da jo z zadošče¬ njem in hvaležnostjo sprejemam. Danes pa sem hkrati s tem muzejem krščanske arheologije podpisal tudi usta¬ novitev svetovnega instituta za svobodno raziskavanje svetega pisma, z vseh mogo¬ čih strani in v vseh mogočih smereh in za študij vseh pomožnih ved z gotovim letnim prispevkom 1 in pol milijona mark. Komur izmed vas je to moje duševno razpoloženje po srcu, in kdor more po svojem čistem čuvstvovanju priznati mene za svojega dr¬ žavnega voditelja, ga prosim, naj stopi sem k novemu doktorju bogoslovja.« In prekrasna usta velikega človeka je nalahko spreletel neki čuden nasmeh. a 1 Univerza v nemškem mestu Tiibingenu je najslavnejša protestantovska visoka šola. 33 1 » ) 1 i I i * I I ■ V, i- 1 1 3 Več nego polovica učenih bogoslov¬ cev se je dvignilo proti estradi, dasi z ne¬ kim obotavljanjem in omahovanjem. Vsi so se ozirali na profesorja Paulija, ki je kakor prirastel k svojemu sedežu. Nizko je sklonil glavo, se zganil in skrčil. Bogoslovci, ki so bili stopili na estra- do, so se vznemirjali, eden pa je nenadoma zamahnil z roko, skočil naravnost doli mi¬ mo stopnic in nekoliko šepajoč zbežal k profesorju Pauliju in manjšini, ki je pri njem ostala, Ta je dvignil glavo in nepopisno se gibajoč vstal, šel mimo zapuščenih sede¬ žev, spremljan od zvestih sovernikov, in z njimi vred sedel bliže starca Joana in papeža Petra z njiju krožkoma. Pomembna večina zbora in v njenem številu skoro vsa hierarhija 1 Vzhoda in Zapada je bila na estradi. Spodaj so ostale samo tri kopice ljudi, ki so se medsebojno približali in se gnetli okoli starca Joana, papeža Petra in profesorja Paulija, Z ža¬ lostnim glasom se je cesar obrnil k njim: »Kaj morem še narediti za vas? Čudni ljudje! Česa želite od mene? Ne vem. Po¬ vejte mi vendar sami, vi, kristjani, ki vas je zapustila večina vaših bratov in vodite¬ ljev, vas obsodilo ljudsko čuvstvovanje: Katera reč je vam najdražja v krščanstvu?« Tedaj se je, kot bela sveča, dvignil starec Joan in krotko odgovoril: »Veliki vladar! Dražje nego vse dru¬ go nam je v krščanstvu Kristus sam — On Sam, od Njega pa je vse, zakaj mi vemo, da v Njem utelešena prebiva vsa polnost Božanstva. Pa tudi od tebe, vladar, smo pripravljeni sprejeti vsakršno dobroto, da le v tvoji roki spoznamo roko Kristusovo 1 Cerkveni poglavarji. Antikrist. 3 T 34 In na tvoje vprašanje: kaj moreš za nas storiti — čuj naš odkriti odgovor: Pripoznaj sedaj tu pred nami Jezusa Kristusa, Sina božjega, ki je prišel v meso, vstal in bo še prišel — pripoznaj Ga, in mi te bomo z ljubeznijo sprejeli kot res¬ ničnega predhodnika Njegovega drugega slavnega prihoda.« Obmolknil je in se ustavil s pogledom, uprtim v cesarjevo lice. V tem se je pa vršilo nekaj zlostnega. V njegovi notranjo¬ sti se je dvignil tak infernalni 1 vihar, kakor tisti, ki ga je preizkusil v oni usodni noči. Popolnoma je izgubil notranje ravnovesje, in vse njegove misli so se osredotočile v tem, da bi ne izgubil tudi zunanjega samo- obvladanja in se pred časom ne izdal. Tru¬ dil se je na nečloveški način, da bi se ne vrgel z divjim krikom na govornika in ga ne začel z zobmi grizti, Nenadoma je zaslišal znani onostran- ski glas: »Molči in se ničesar ne boj!« In je molčal. Samo v smrtnem strahu posineli in potemneli njegov obraz se je spačil, iz oči so se pa iskre kresale. Med tem je pa med govorom starca Joana veliki čarodej, ki je sedel ves zavit v svoj neizmerni trobarvni škofovski plašč, ki je pokrival kardinalski škrlat, kakor da je izvršil pod njim neko manipulacijo; njegove oči so se osredotočeno bliskale, ustnice se pa pregibale. Skoz odkrita templjeva okna se je vi¬ delo, da se je privalil ogromen črn oblak in je hitro vse potemnelo. Starec Joan ni odmaknil začudenih in prestrašenih oči z obraza onemelega ce- 1 Peklenski. 35 sarja, nenadoma pa je v grozi omahnil in obrnivši se nazaj, z glasom, kot bi ga da¬ vilo, vzkliknil: »Otročiči, antikrist!« Tisti hip je hkrati z oglušajočim uda¬ rom groma v templju zagorel ogromen kroglast blisk in starca pod seboj pokril. Vse je za trenutek zamrlo, in ko so oglu- šeni kristjani prišli do zavesti, je starec Joan ležal mrtev. Pobledeli, toda mirni cesar se je obr¬ nil k zboru; »Videli ste sodbo božjo. Nisem hotel smrti nikogar, toda moj Oče nebeški se maščuje za svojega ljubega sina. Vprašanje je rešeno. Kdo se bo upiral Najvišjemu? Tajniki! zapišite: vesoljni cerkveni zbor vseh kristjanov je potem, ko je ogenj iz nebes ubil nespametnega protivnika bo- žanstvenega veličastva, soglasno priznal državnega cesarja Rima in cele zemlje za svojega vrhovnega voditelja in poglavarja,« Nenadoma je zadonela gromka in od¬ ločna beseda po templju: »Contraditur .« 1 Papež Peter II. je vstal in z zardelim licem, ves tresoč se srda, je dvignil svojo palico v smeri proti cesarju, »Naš edini poglavar — Jezus Kristus, Sin živega Boga. Ti pa si slišal, kdo da si. Proč od nas, Kajn — ubijavec brata! Proč! satanova posoda! Z oblastjoKristusovo jaz, služabnik služabnikov božjih, na veke iz- občam tebe, gnusnega psa, iz božje staje in te izdajam tvojemu očetu, Satanu! Ana- thema, anathema, anathema !« 2 Dočim je govoril, se je veliki čarodej nemirno gibal pod svojim plaščem in bolj 1 Ugovarjamo, 2 Izobčen, izobčen, izobčen (dobesedno: pre¬ klet, preklet, preklet). 3 * 36 gromko kot poslednji anathema je zagripel grom, in zadnji papež je mrtev omahnil. »Tako bodo od roke mojega očeta po¬ ginili vsi moji sovražniki,« je rekel cesar. »Pereant, pereant !« 1 so zakričali tre¬ soči se cerkveni knezi. On se je obrnil in šel počasi, opirajoč se na ramo velikega čarodeja in spremljan od cele svoje tolpe, skoz vrata za estrado. V templju sta ostala dva mrliča in te¬ sen krog strahu na pol mrtvih kristjanov. Edini, ki ni zgubil razsodnosti, je bil pro¬ fesor Pauli. Splošni strah kakor da je vzbudil v njem vse sile duha. On se je po zunanje izpremenil — dobil je veličasten in poduhovljen izraz. Z odločnimi koraki je stopil na estrado, sedel na eno izmed mest državnih tajnikov, vzel list papirja in začel nanj nekaj pisati. Ko je dokončal, je vstal in z grmečim glasom prebral: »Na slavo edinega našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Vesoljni cerkveni zbor božjih cerkva, ki se je zbral v Jeruzalemu, je potem, ko je blaženi naš brat Ivan, načelnik vzhod¬ nega krščanstva, dokazal velikemu zape¬ ljivcu in sovražniku božjemu to, da je on stari antikrist, napovedan v božji besedi, in ga je blaženi naš oče Peter, načelnik zahodnega krščanstva, zakonito in pravil¬ no izdal izobčenju iz Cerkve božje, ne¬ omejenemu po času, izjavlja sedaj ob tru¬ plih teh dveh, za pravico ubitih pričeval¬ cev Kristusovih: da pretrga vsakršno zvezo z izobče¬ nim in ostudnim njegovim zborom, se od¬ dalji v puščavo čakat neizogibnega priho¬ da pravega našega Poglavarja, Jezusa Kri¬ stusa.« 1 Naj poginejo, naj poginejo! 37 Navdušenje je premagalo družbo in razlegli so se gromki glasovi: »Adveniat! Adveniat cito! Komm, Herr Jesu, komm! Grjadi, Gospodi Ji- suse !« 1 Profesor Pauli je pripisal in prebral: »Sprejeli smo soglasno to prvo in zad¬ nje dejanje vesoljnega zbora in podpisuje¬ mo svoja imena« — in je pridodejal zna¬ menje soglašanja z zborom. Vsi so urno stopili na oder in podpi- savali. Nazadnje se je z grobo gotsko pi¬ savo podpisal: »Duorum defunctorum testium locum tenens . 2 Ernst Pauli,« »Zdaj pa idimo z našo skrinjo posled¬ nje zaveze!« je dejal, kažoč na oba pokoj¬ nika. Trupli so dvignili na nosila, Počasi, med petjem latinskih, nemških in cerkve- no-slovanskih slavospevov so se kristjani obrnili proti izhodu iz Haram-eš-Šerifa. Tam je sprevod ustavil od cesarja po¬ slani državni tajnik v spremstvu častnika z vodom garde. Vojaki so se postavili ob vhodu in državni tajnik je z odra prečital: »Povelje božanstvenega veličastva: Za iztreznjenje krščanskega ljudstva in da se zavaruje pred zlohotnimi ljudmi, ki delajo upor in zmede, smo kot do¬ bro spoznali, da trupli dveh upornikov, ki ju je ubil nebeški ogenj, javno izposta¬ vimo na Ulici Kristjanov (Haret - en - Na- sara), pred vhodom v glavno cerkev tega verstva, imenovano cerkev božjega groba in hkrati Vstajenja, da se vsakdo lahko prepriča o njiju resnični smrti. 1 Naj pride, naj pride hitro! (po latinsko). Pridi, Gospod Jezus, pridi! (po nemško). Pridi, Gospod Jezus! (po rusko). 2 Namestnik dveh mrtvih prič. I 38 Njiju uporne somišljenike, ki so zlob¬ no zavrgli vse naše dobrote in brezumno zakrivali oči pred znamenji samega božan¬ stva, s svojim usmiljenjem in z našo pri¬ prošnjo pri nebeškem očetu, oproščamo zaslužene smrti v ognju z nebes in jih pu¬ ščamo v njih popolni svobodi, le da jim zaradi javnega blagra edino to prepove¬ dujemo prebivati v mestih in drugih ob¬ ljudenih krajih, da bi ne podpihovali in ne motili nedolžnih in prostodušnih ljudi s svojimi hudobnimi izmišljotinami,« Ko je dokončal, je na ukaz častnika osem vojakov stopilo k nosiloma s trupli, »Naj se dovrši, kakor je pisano!« je de¬ jal profesor Pauli, in kristjani, ki so držali nosili, so ju brez besede oddali vojakom, ki so odšli skoz severozahodna vrata, kristjani pa, ki so šli skoz severovzhodna, so se urno odpravili iz mesta mimo Oljiske gore proti Jerihi, po cesti, ki so jo bili žandarmi in dva kavalerijska polka oči¬ stili ljudskih tolp. Na pustih holmih pri Jerihi, je bile določeno, naj čakajo nekoliko dni. Na¬ slednje jutro so prišli iz Jeruzalema znan¬ ci, krščanski romarji, in pripovedovali, kaj se je zgodilo na Sionu, Po dvornem obedu so bili vsi zbo- rovi členi povabljeni v ogromno prestolno palačo (približno na mestu, kjer je nekdaj stal Salomonov prestol) in cesar, obrnivši se k predstaviteljem katoliške hierarhije, jih je opozoril, da blagor cerkve očividno zahteva od njih takojšnje volitve vrednega naslednika apostola Petra, da mora vsled časovnih razmer volitev biti sumarična, da njegova prisotnost, prisotnost cesarja, kot voditelja in predstavitelja vsega krščan¬ skega sveta v izobilju nadomešča opusti¬ tev predpisanih obredov, in da on v imenu 39 vseh kristjanov predlaga Svetemu Kolegi¬ ju , 1 naj izvolijo njegovega ljubljenega to¬ variša in brata Apolonija, da bi njiju tesna vez naredila edinost med cerkvijo in dr¬ žavo trdno in nerazrušljivo za njiju obči blagor. Sveti kolegij je odšel v posebno so¬ bano za konklave in se je čez poldrugo uro vrnil z novim papežem Apolonijem. Med tem pa, ko so se volitve vršile, je cesar krotko, modro in zgovorno pre¬ pričeval pravoslavne in evangelijske načel¬ nike z ozirom na novo veliko dobo krščan¬ ske zgodovine, naj končajo stare spore, poroštvo daje z lastno besedo, da bo znal Apolonij za vedno odpraviti vsakršno zlo¬ rabo papeške oblasti. Prepričani po tem govoru so načelniki pravoslavja in protestantizma sestavili akt cerkvenega zedinjenja, in ko se je Apolo¬ nij s kardinali pokazal v palači ob radost¬ nih vzklikih celega zbora, sta mu grški arhierej 2 in protestantski pastor izročila svoj papir. »Accipio et approbo et laetificatur cor meum , 3 je dejal Apolonij, podpisujoč dokument. »Jaz sem tudi prav tako pravi pravo¬ slavec in pravi evangelijec, kakor sem pra¬ vi katoličan,« je pristavil in se tovariški poljubljal z Grkom in Nemcem, Nato je šel k cesarju, ki ga je objel in ga dolgo časa držal v svojih objemih. Tisti čas so začele po dvoru in po templju na vse strani begati neke bleščeče točke; rastle so in se pretvarjale v svetle oblike čudnih bitij, cvetje, kakršnega na 1 Kardinalskemu zboru. 2 Višji duhoven. 3 Sprejemam in odobravam in moje srce se raduje. 40 zemlji še niso videli, se je vsipalo od zgo¬ raj in napolnjevalp zrak z nepoznanim dehtenjem, Od zgoraj so se razlegali oča- rujoči, naravnost v dušo segajoči in srce mameči zvoki doslej neslišanih glasbenih instrumentov in angelski glasovi nevidnih pevcev so slavili nova poglavarja nebes in zemlje. Med tem pa se je razleglo strašno podzemsko bobnenje v severozapadnem oglu srednje palače pod kubbem-el- aruahom, t, j, kupolo duš, kjer je po musulmanskem izročilu vhod v pekel. Ko se je zbor na cesarjevo povabilo dvig¬ nil proti tej strani, so vsi jasno zaslišali neštevilne glasove, tenke in prodirajoče — ne prav otroške, ne prav satanske, ki so vzklikali: »Prišel je čas, pustite nas, rešeniki, rešeniki!« Ko pa je Apolonij pal na skalo; tri¬ krat nekaj navzdol zakričal v neznanem jeziku, so glasovi utihnili in podzemski grom je prenehal. Med tem je neštevilna množica ljud¬ stva z vseh strani okrožala Haram-eš-Šerif. Ko je nastopila noč, je cesar z novim pa¬ pežem vred stopil na vzhodno stopnjišče in vzbudil »vihar navdušenja«. Na vse strani se je prijazno klanjal, dočim je Apo¬ lonij iz velikih košar, ki so mu jih bili pri¬ nesli kardinali-dijakoni, neprestano jemal in v zrak metal prekrasne rimske luči, ra¬ kete in ognjene vodomete, ki so se vne¬ mali od dotika z njegovo roko in deloma fosforescirali kot biseri, deloma žareli kot v kričečih mavričnih barvah; vse to pa se je, ko je doseglo zemljo, pretvarjalo v ne¬ številne listke vsakovrstnih barv s popol¬ nimi in brezpogojnimi odpustki za vse grehe, pretekle, sedanje in prihodnje. 41 Radostno vriskanje ljudstva je presto¬ pilo vse meje. Res, nekateri so trdili, da so na lastne oči videli, kako so se »odpustki« pretvar¬ jali v gnusne žabe in kače. Toda ogromna večina je bila kljub temu navdušena, in narodno praznovanje se je še nekoliko dni nadaljevalo, pri čemer je novi papež ču¬ dodelec prišel do tako nenavadnih in ne¬ verjetnih reči, da bi jih bilo čisto brez¬ plodno poročati. Med tem časom so se kristjani na pu¬ stih jerihonskih višavah vdajali postu in molitvi. Zvečer četrtega dne, ko se je stem¬ nilo, je profesor Pauli z deveterimi tova¬ riši na oslih odjezdil v Jeruzalem, Po stranskih ulicah mimo Haram-eš-Šerifa so šli na Haret-en-Nasara in prišli k vhodu cerkve Božjega groba, kjer sta na kameni- tem tlaku ležali trupli Petra in starca Joana, Na ulici ta čas ni bilo nobenega člo¬ veka, celo mesto je odšlo proti Haram-eš- Šerifu. Vojaki-stražniki so spali globoko spanje. Ko so prišli do trupel, so našli, da se ju trohnoba ni prav nič prijela in da nista niti otrpnili niti odreveneli. Dvignili so ju na nosila in ju pokrili s plašči, ki so jih bili s seboj prinesli, in so se po istih stranskih potih vrnili k svojcem; toda komaj so no¬ sila na zemljo postavili, se je v mrliča vrnil duh življenja. Razgibala sta se in poskušala vreči s sebe plašče, ki sta bila vanje zavita. Vsi so jima z radostnimi vzkliki začeli pomagati, in brž sta oba, ki sta oživela, stopila na noge cela in nepoškodovana. In oživeli starec Joan je izpregovoril: »Glejte, otročiči, nismo se ločili. In 42 glejte, kaj vam sedaj pravim; Čas je, da izpolnimo poslednjo molitev Kristusovo za Njegove učence, da so eno, kakor je On sam z Očetom — eno. Zaradi te edinosti Kristusove torej spoštujmo, otročiči, na¬ šega ljubega brata Petra, Naj on nazadnje pase Kristusove ovce. Tako, brat moj!« In je Petra objel. Tedaj pa je došel profesor Pauli: »Tu es Petrus!« 1 — se je obrnil k pa¬ pežu — »jetzt ist es ja griindlich erwiesen und auBer jeden Ztveifel gesetzt.« 2 In mu je krepko stresel roko s svojo desnico, levo pa je podal starcu Joanu z besedami: »So also, Vaterchen — nun sind wir ja Eins in Christo, 3 Tako se je izvršilo cerkveno zedinje¬ nje sredi temne noči, na visokem in od sveta ločenem mestu. Toda nočna tema je nenadoma zaža¬ rela v svetlem blišču in na nebu se je pri¬ kazalo veliko znamenje: žena, odeta v s o 1 n c e , pod njenimi nogami je bila luna, na njeni glavi pa venec dvanajste¬ rih zvezd. Prikazen je nekoliko časa ostala na mestu, nato pa se je tiho obrnila proti južni strani. Papež Peter je dvignil svojo postavo in vzkliknil: »Glejte, naša vodnica! Pojdimo za njo!« In je šel v smeri prikazni, spremljan od obeh starcev in cele množice kristja¬ nov, — proti božji gori, Sinaju ,,, Tukaj rokopis preneha. Oče Pansofij 4 1 Ti si Peter! (Mat. 16, 18.) 2 Sedaj je temeljito' dokazano in vsakemu dvomu tla izpodmaknjena. 3 Tako torej, očka, sedaj smo eno v Kristusu. 4 Ruski menih, ki je umirajoč izročil svojo kratko povest o antikristu pisatelju - sošolcu So- lovjevu. 43 svoje povesti ni utegnil dokončati. Ko je bil že bolan, mi je pripovedoval, da je ho¬ tel dalje pisati — »kakor hitro se pozdra¬ vim,« Toda on ni ozdravel in konec nje¬ gove povesti je pokopan ž njim vred v Danilovem samostanu. Kar mi je pripovedoval, tega se spo¬ minjam samo v glavnih potezah. Potem, ko so duhovni voditelji in pred- stavitelji krščanstva odšli v arabsko pu¬ ščavo, kamor so se od vseh strani k njim stekala krdela vernih gorečnikov za resni¬ co, je mogel novi papež brez ovire zapelje¬ vati s svojimi čudesi in nenavadnimi pojavi vse ostale kristjane, ki jih niso bile razoča¬ rale zunanjosti antikristove. Naznanil je, da je z oblastjo svojih ključev odprl vrata med zemeljskim in on¬ stranskim svetom in dejansko občevanje med živimi in umrlimi, pa tudi — ljudmi in demoni 1 je postalo splošen pojav iff raz vili so se novi, nezaslišani vidiki mističnih blodenj in demonolatrije , 2 Toda komaj je cesar menil, da na ver¬ skem stališču trdno stoji in se je vsled nujnega navdihovanja tajnega »očetovega« glasu proglasil za edino pravo učlovečenje najvišjega božanstva celega sveta — pa je prišla nadenj nova nesreča: dvignili so se judje. Ta narod, čigar število je ta čas do¬ seglo trideset milijonov, m bil povsem tuj pripravljanju in utrjevanju svetovnih uspehov nadčloveka. Ko se je preselil v Jeruzalem tajno vzdržujoč med judi sluh o tem, da je nje¬ gova poglavitna naloga — ustanoviti sve¬ tovno vlado Izraela, so ga judje priznali 1 Hudobnimi duhovi, 2 Demolatrija hudiča po božje časti. 44 za Mesija in njih navdušena udanost do njega ni imela meja. Nenadoma so se pa dvignili in žehteli gnjeva in maščevanja. Ta preobrat, nedvomno napovedan i v sv. pismu i v ustnem izročilu, si je oče Pansofij predstavljal bržkone s preveliko preproščino in realizmom. Vzrok je bilo to, da so judje, ki so imeli cesarja za pra¬ vega Izraelca po krvi, slučajno odkrili, da še obrezan ni. In prav ta dan je vstaja objela cel Jeruzalem, drugi dan pa celo Palestino. Neomejena in vroča uda¬ nost rešeniku Izraela, obljubljenemu Me- siju se je zamenila s prav tako neomejenim in prav tako vročim sovraštvom do zvi¬ jačnega sleparja, do nesramnega goljufa. Vse judovstvo se je dvignilo kot en mož in njegovi sovražniki so preplašeni uvideli, da djiša Izraela v svojih globinah ne živi v računih in poželjenju po mamonu, ampak v sili srčnega čuvstva — v upanju in so¬ vraštvu svoje vekovite mesijanske vere. Cesar, ki ni pričakoval take nenadne eksplozije, je izgubil vso oblast nad seboj in izdal ukaz, ki je na smrt obsojal vse ne¬ pokorne jude in kristjane. Veliko tisočev in desettisočev jih je bilo brez usmiljenja pomorjenih. Toda brž je milijonska vojska judov premagala Jeruzalem in zaprla antikrista v Haram-eš-Šerif. Na razpolago mu je bil samo del garde, ki ni mogla premagati množice sovražnikove. S pomočjo čarov¬ niške spretnosti svojega papeža se je ce¬ sarju posrečilo prodreti skozi vrste oble- govalcev in kmalu se je pojavil zopet v Siriji z neštevilno vojsko raznoplemenskih poganov. Judje so mu stopili nasproti z majhno verjetnostjo uspeha. 45 Toda komaj so se začele spopadati sprednje straže obeh armad, se je začel potres nezaslišane sile — pod Mrtvim mor¬ jem, okoli katerega so se razvrstile cesar¬ ske vojske, odprlo se je žrelo ogromnega vulkana in ognjeni potoki, ki so se zlili v eno goreče jezero, so požrli i samega ce¬ sarja, vse njegove neštete polke in neloč¬ ljivo ga spremljajočega papeža Apolonija, ki mu vsa njegova magija 7 ni nič pomagala. Med tem so pa judje bežali proti Je¬ ruzalemu v strahu in trepetu kličoč po re¬ šitvi k Izraelovemu Bogu. Ko so sveto mesto že zagledali, je nebo razklal velik blisk od vzhoda do za¬ hoda in zagledali so Kristusa, ki je šel proti njim v kraljevskem -oblačilu in z ra¬ nami od žebljev na razprostrtih rokah. Isti čas je šla od Sinaja proti Sionu družba kristjanov, ki so jo vodili Peter, Janez in Pavel, z raznih strani so pa hitele še druge navdušene množice: to so bili vsi kristjani in judje, ki jih je bil antikrist po¬ moril. Oživeli so in s Kristusom zakralje- vali. * Kot dopolnilo in konec povesti pri¬ stavlja Solovjev še sledeče: S tem je oče Pansofij hotel tudi kon¬ čati svojo povest, ki ji predmet ni bil splošna katastrofa svetovja, ampak samo konec našega razvoja, ki obstoji v nastopu, proslavljanju in uničenju antikrista. Ali je ta katastrofa tako blizu? Veliko praznega govorjenja in oholo¬ sti bo kajpada še prišlo na pozorišče, toda ta drama je že davno do konca cela napi¬ sana in niti gledalcem niti igralcem ni nič dovoljeno na njej izpreminjati. 46 In v čem je navsezadnje zmisel te dra¬ me? Čemu antikrist Boga tako sovraži, ko je on sam. v bistvu dober, pa ne hudoben? Toda vzrok je prav v tem, da ni v bistvu dober. V tem je tudi ves zmisel. Antikrista z nekaterimi pregovori ne ob¬ razložiš. Njega razlaga en sam in pri tem nenavadno preprost pregovor: ni vse zlato, kar se sveti, Vladimir Sergjejevič So¬ lo v j e v je največji ruski mislec, ki je z globokim preroškim duhom naznačil pot kulturnemu razvoju ne le ruskega naroda, temveč celega kulturnega sveta. Pozival je krščanski svet k miru in iskrenemu prija¬ teljstvu, da bi odvrnil pretečo strašno sve¬ tovno katastrofo, ki nas sedaj pesti in davi. Pričujočo povest je napisal leta 1900, Rodil se je leta 1853, kot sin pravo¬ slavnega duhovnika Sergjeja Mihajloviča, ki slovi kot prvi ruski zgodovinar. Komaj je bil 21 let star, je bil že poklican na mo- droslovski oddelek vseučilišča v Moskvi, kjer je predaval le do leta 1877, Spoznal je, da je edinost z Rimom za Ruse nujno po¬ trebna, sicer bo ruska cerkev poginila v tesnih sužnih sponah državne oblasti. Javno zastopanje te misli mu je na¬ kopalo obilo sovraštva, tako da se je od¬ stranil iz Rusije in se preselil na Zapad, V Zagrebu je nekaj časa živel in delal pri zgodovinarju kanoniku Račkem, L, 1889, je v francoski pisani knjigi: »Rusija in ve¬ soljna Cerkev« javno izpovedal svojo ka¬ toliško vera in združitev s katoliško Cer¬ kvijo, z Rimom. Leta 1896, je pred pričami prestopil v katoliško Cerkev v katoliški kapeli v Moskvi, Umrl je leta 1894., uničen telesno od bolezni, uničen duševno, ker ga njegov na¬ rod ni hotel poslušati in se vrniti nazaj v 47 pravo Cerkev Kristusovo, Kakor v prero¬ škem gledanju je še napovedal Rusiji stra¬ šno gorje, ker neče porabiti edinega sred¬ stva za rešitev, t, j, združitve z Rimom, nato pa poln bridkosti nad nesrečo, ki grozi ruskemu narodu, umrl. Pričujočo »Kratko povest o Anti¬ kristu« je napisal Solovjev (izgovori: So- lovjov) kot konec »Treh razgovorov« o zlu, V povesti nam kaže poslednji, zadnji, poosebljeni nastop z 1 a v zgodovini, njega kratko splošno zmago¬ slavje in hkrati odločilni padec. Pisatelj pravi v uvodu in v povesti sami, kakor smo čitali, da jo je napisal menih, oče Pan- sofij, ki je pa umrl, preden jo je mogel sam do konca napisati; izpopolnil da jo je pi¬ satelj, v kolikor mu je bila znana iz me¬ nihovega pripovedovanja. V uvodu k tem »Razgovorom« pisa¬ telj pripoveduje, da je povest javno čital, in da je izzvala mnogo nasprotovanja v javnosti, da pa je popolnoma upravičena. Zakaj pojav antikrista kot verskega samozvanca, ki si je svoj poklic »Sina bo¬ žjega« pridobil z ropom, njegova zveza s krivim prerokom-čarovnikom, ki vara lju¬ di z različnimi ležnivimi znamenji in ču¬ desi, temno in grešno spočetje antikristo¬ vo, ki si s pomočjo satanovo podvrže kot vladar vesoljni svet, splošni potek in ko¬ nec njegovega delovanja z nekaterimi po¬ sameznostmi vred, ki so značilne zanj in za krivega preroka, n. pr. da »kliče ogenj z neba«, uboj dveh Kristusovih pričeval¬ cev, njih javno izpostavljanje na jeruza¬ lemskih trgih itd. — vse to — pravi pisa¬ telj — je dobro utemeljeno v svetem pi- * smu in starodavnem izročilu. Do tega časa se bo elektrotehnika v zvezi z magičnim izkustvom lahko še tako razvila, da se bo 48 dopolnila beseda sv. Janeza: »In velika znamenja dela, tako da tudi ogenj kliče z neba na zemljo vpričo ljudi« (Skriv, raz. 13, 13). Kar piše pisatelj o verjetnosti, da bo mongolsko-rumeno pleme vpadlo v Evropo in jo zavojevalo — o čemer je bil on sam popolnoma uverjen — se vedno bolj kaže skoro kot neizogibno. Svetovna vojska bo rumeno mongolsko pleme silno obogatila in okrepila, dočim bo vsa Evropa z vsemi kraji, kjer živi belo indogermansko pleme, izmozgana, uničena, poteptana. Če se že 30 let govori o grozeči »rumeni nevarnosti«, dobiva ta krilatica med svetovno vojsko čimdalje jasnejše lice in vsak trezen razum z grozo gleda v neizogibno bodočnost, ko se bodo po številu in odločnosti tako strašni rumeni narodi kot velikanska po¬ vodenj razlili po Evropi in si bodo zasuž¬ njili belo pleme, ki se v nerazumljivi ne¬ spameti z vso rafiniranostjo samo hiti uni¬ čevati in jezove podirati, da ta vesoljni potop čimprej nad naš nesrečni rod pri¬ hrumi. Solovjev je v svoji povesti zapisal, da bo Kristus po svojem prihodu z verniki tisoč let kraljeval. Napisal je s tem zmoto, ki se je zlasti v 2, in 3, stoletju širila po krščanskem svetu, češ da bo Kristus pred poslednjo sodbo s pravičniki še tisoč let srečno na zemlji vladal, šele potem pa da pride poslednja sodba. Toda splošen nauk je, da se po Kristusovem drugem prihodu takoj izvrši poslednja sodba. Povod temu zmotnemu nauku so dala nekatera slabo umevana mesta svetega pisma, zlasti Iz. 65, 25; Skrivno razodetje, 20—21. Založila iKatoliška