Listek. Lukežev Miha. Slika iz kmečkega življenja na južni strani Poborja. (Dajje.) «Tvoj sosed nad nami pa je že precej podrl>. «2e precej», pravi Žvab in nadaljuje: «No, kaj pa še kaj doma pri Lukežih počnejo?» «Posejali so«, pravi Sopočnik, «in ker imajo čas, je Sel včeraj brat Miha — mladi gospodar — stricu Francu strešne skodle s planine vozit?» «Jih je že kaj pripeljal?* «Danes jih menda bode prvi voz». «Ali sam vozi?» «Sam!» «Hm, tukaj le gori v gozdu tiči voz skodel, da ne more naprej, morebiti  je to vaS?> «Saj poznaS brata Miheca!* pravi Sopočnik. »Poznam ga, poznam, pa . . . pa ga že dolgo nisem videl .... e, pojdiva gledat!» «Počaj, vole bom spregel in jih postavil v hlev, potem pa greva». Nato Sopočnik sam pri sebi: «Žvab nič prav ne pove, kaj je; 6e bi pa le bil naS...., da se mu ni kaksna nesreča zgodila!> Ko se povrne Sopočnik s hleva in se podasta moža na pot v gozd, reče Žvab: «Veš Tina, voli so podobni vaSim.> «Kdo pa je pri volih, kaj počne voznik?» »Voznik .. . voznik ... ta je tam blizu voza, pa ga prav ne poznam, leži tam blizu voza . . . bolj droben je . .. bolj male postave . . .> «Usmiljeni Bog in vsi svetniki! Voli našim podobni, skodle na vozu, voznik dro- ben in male postave, blizu voza 1 e ž i  to je Miha, moj brat, ponesrečil se je, povej Žvab!» ... «Tvoj brat Miha je, povozilo ga je . .. nesreča! — pa potolaži se in umiril* »Povozilo? .. . Jezus Nazarenski!. .. Je mofino poškodovan?» — — «Ne vem na tanko, kako je?»  Ko Žvab te besede izgovori, že prineseta moža mrliča nasproti, zadi pa vlečejo voli voz s skodlami. Sopočnik, ugledavži nosilca z mrličem in voz za njimi, umolkne in obledi, trese se po vsem životu, nasloni se na soseda Žvaba in začne britko jokati. * Vest o veliki nesreči v Boharinji se je naglo razširila na okrog in drugi večer smo že Sli iz Gorenj k mrliču v Sopočje. Hodili smo prek globoki Gortančnikov jarek, ki loči v spodnjem svojem delu Sentjungersko in zreško župnijo. Ob Sumečem in bružečem potoku, kateri se vali in peni črez pečevje po tem jarku, ima mnogo Jungerčanov in več BoharinČanov svoje mline in žage. Pot pelje naprej po Rihterjevi gori mimo GrabenSeka (prejšnji gospodar na Grabenšekovem je bil Lukež) do Gortančnikovega mlina. Ko smo prišli v jarek do potoka, je bilo že temno. Pa tema ni bila popolna; mesec sicer ni svetil, a zvezde so toliko razsvetlavale okolico, da smo videli mlin, veliko zunanje kolo, ki je stalo, in žleb, s katerega je hrumela voda, da ti je bobnalo po ušesih. Od mlina se vije pot navkreber po Gortančnikovem travniku, mimo Gortančnikov in potem med njivami do Sopočja, kam smo dospeli po petčetrt ure hoda. Sopočje so precej velika, na vse strani okrožena kmetija na vzhodu plati Boharinskega vrha. Gospodar je Sopočnik, gospodinji pravijo Sopočnica. Na kmetiji je vse tiho, ko stopimo na gorico. V hiSi pa se vidi luč. Ne da bi spregovoril kateri izmed nas kakšne besede, korakamo mimo hlevov in kmalu siao na pragu razsvetlene prednje sobe. Na levi vidimo v kotu veliko zeleno peč, na desni pa mrliča, ležečega na široki obstenski klopi. Noge je imel obrnjene proti vratom, pokrit je bil črez in črez z veliko belo rjuho, poleg njega je brlela luč v stekleni svetilnici za repično olje, tik svetilnice je stal okrožnik z blagoslovljeno vodo in v vodi je bila smrekova vejica za škropilnik. Molče stopimo bliže, pokleknemo poleg mrtvaškega odra in tiho molimo za duSo ranjega ponesrečenca. Ko odmolimo, vstanemo in eden izmed nas odkrije mrliča do prs. Pretreslo nas je, ko ga vidimo odkritega. Imel je zabuhlo glavo in zabuhel obraz, prsi so se videle odrte, roke so bile vse polne ran, iz ust, nosa in uSes mu je silila peneča se kri . . . . PoSkropimo ga §e, potem pa ga zopet pokrijemo in posedemo na klopi in stole, pripravljene za l|udi, ki so prišli k mrliču. Mi iz Gorenj nismo bili prvi, pa tudi ne zadnji obiskovalci na mrtvaškem odru ležečega ponesrečenca tisti večer. Nekaj smo jih že našli tam, nekai pa jih je še prišlo za nami. Vsaka skupina se je podala, ko je odmolila in poškropila mrliča, na mesto, ki ji ]e najbolj ugajalo. Po 9. uri ni bilo nikogar več, pa je soba itak že komaj obsegala zbrane ljudi. Posamne skupine po sobi so med seboj na pol tiho govorile ter si kratile čas, kakor so vedele in znale; tam pa tam se je slišal včasih med njimi kak močnejši glas. Domači so bolni in objokani s povešeno glavo hodili po sobi sem ter tja ter posedali po klopeh in stolih. Na klopi za pečjo so sedeli trije stari berači, vsak z velikim molekom v roki. Okoli polednajstih je pokleknil in se na glas prekrižal že bolj prileten mož ter začel moliti žalostni del rožnega venca za izveličanje duSe pokojnika. Vse se je spustilo na kolena ter ravno tako glasno molilo za njim do konca. Po končani molitvi je prinesel hiSni gospodar ljudem vina in kruha, da se okrepčajo in ožive, kajti med molitvijo so nekateri že dremali. In res je postalo po tem okrepilu okoli mrliča nekoliko živahneje. Nekateri so zdaj peli pobožne pesmi, drugi so pripovedovali razne povesti in dogodbe, tretji so igrali nedolžne igre. To je trajalo do svita. Ob svitu pa so se ljudje polagoma razšli. Pri mrliču so ostali samo domači in pa stari berači na klopi za pečjo. Kakor druga, tako je prešla pri mrliču tretja noč (prvo noč ni bilo nikogar tujega pri njem, ker §e ni bilo znano, da je v tei hisi mrlič). Po dnevu so bili pri njem le domačini, kak sorodnik in pa ubožci iz soseske.  (Konec prihodnjič)