prejeto: 2004-09-15	UDK 282:329.36 (497.4-14)" 192"
izvirni znanstveni članek
NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE NA PRIMORSKEM V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA V RAZMERJU DO SOCIALIZMA
Peter KASTELIC SI-1312 Videm-Dobrepolje, Podgora 15 e-mail: peter@soup.si
IZVLEČEK
Pričujoča razprava bo predstavila idejne koncepte, dileme in stališča slovenske primorske duhovščine v začetku dvajsetih let 20. stoletja v luči njene vpetosti v kompleksno, novo nastajajočo in specifično družbeno realnost, katere neizbrisen pečat ji je pustila prva svetovna vojna, kot tudi (že od 19. stol.) močno prisotna socialistična misel. Avtor na podlagi vira - Zbornika svečenikov svetega Pavla, medvojnega mesečnega glasila slovenske (in hrvaške) duhovščine v Italiji - obravnava vprašanja in dileme njegovih tvorcev in piscev, ki zagovarjajo krščansko-socialno reševanje družbenih problemov. Večplastnost, zapletenost in neobvladljivost družbenih dilem dobe sta pripomogla k temu, da se - ob številnih razhajanjih in nasprotovanjih - v nekaterih pogledih ideologi slovenskega katoliškega gibanja na Primorskem strinjajo, v mnogih pa celo zelo približajo idejnim stališčem njihovih sicer najbolj izrazitih političnih nasprotnikov - socialistov in komunistov.
Ključne besede: katoliška cerkev, politične ideologije, krščanski socializem, socializem, slovenski duhovniki, nacionalno vprašanje, Julijska krajina, Zbornik svečenikov sv. Pavla, 1918-1928
ALCUNI ASPETTI DEI DILEMMI POLITICI E DEL PENSIERO DEL CLERO SLOVENO DEL LITORALE NEGLI ANNI VENTI DEL XX SECOLO NEI CONFRONTI DEL SOCIALISMO
SINTESI
II presente articolo presenta concetti, dilemmi e punti di vista del clero sloveno del Litorale negli anni Venti del XX secolo nella luce del suo ruolo nella complessa realta sociale del tempo che si stava sviluppando in quel momento e che fu marchia-ta indelebilmente dalla prima guerra mondiale, ma caratterizzata anche dal pensiero
319
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..319-346
socialista (come pure il XIX. secolo). In base alla sua fonte - Zbornik svečenikov sv. Pavla - una pubblicazione mensile del clero sloveno (e croato) in Italia del primo dopoguerra, l'autore si concentra sulle domande e le risposte dei suoi fautori e auto-ri che sostengono una soluzione cristiana-sociale dei problemi della societa. I molte-plici strati, il carattere complesso e la difficile gestione dei dilemmi sociali del tempo contribuirono al fatto che, tra i vari contrasti e disaccordi, gli ideologi del movi-mento cattolico sloveno nel Litorale per alcuni aspetti si trovavano d'accordo, per molti altri invece erano piu vicini addirittura alle opinioni dei loro piu acerrimi ne-mici politici, i socialisti e i comunisti.
Parole chiave: chiesa cattolica, ideologie politiche, socialismo cattolico, socialismo, clero sloveno, questione étnica, Venezia Giulia, Zbornik svečenikov sv. Pavla, 1918— 1928
UVOD
Za socialno zgodovino 19. stoletja se lahko reče, da med družbenimi procesi, ki so značilni za to stoletje, izstopata dva: na eni strani nacionalizmi velikih in emancipacija malih evropskih narodov, na drugi pa nastanek novega družbenega sloja - delavstva. Oba procesa sovpadata z modernizacijo evropske družbe v najširšem smislu. Prepletanje obeh družbenih pojavov posledično povzroča v mentaliteti evropskega človeka dve novi samoidentifikacijski pripadnosti: sloju (razredu, stanu itd.) in narodu.
Hitro razvijajoči se industrijski kapitalizem je z vrsto negativnih družbenih posledic pretresal evropsko družbo. Naraščajoči socialni in gospodarski problemi silijo politične struje k osmišljanju in kritičnosti do vloge lastnih ter ostalih političnih sil, pri čemer postane jasno, da so socialne spremembe in politično-gospodarske reforme nujne. Socialisti različno gledajo na možne rešitve, a velikokrat radikalno, konserva-tivnejše politične struje pa vztrajajo pri popravkih že obstoječega stanja s (pre)potrebnimi reformami. Ob tem se meje med njimi večkrat zabrišejo, njihovi sicer različni cilji pa stremijo k podobnim spremembam. Velike sile in večnacionalne države se prvič zares spoprimejo z omenjeno problematiko, ki kot vrhunec pripelje do občutka, "da je stari svet obsojen na propad" (Hobsbawm, 2000, 52) - do prve svetovne vojne. Hitra rast socialističnega gibanja in širjenje Marxove misli v dani situaciji ni presenetljiva.
V pričujoči razpravi se skuša prikazati, kako se je omenjeni razvoj odražal na mi-
320
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
kroravni - na ravni majhne lokalne elite katoliške provenience v Julijski Krajini v dvajsetih letih 20. stoletja. Za izhodišče analize sem izbral osrednje glasilo primorske duhovščine iz tega časa - Zbornik svečenikov sv. Pavla. Slovenska duhovščina v Julijski krajini je predstavljala družbeno skupino z zelo specifičnim položajem v odnosu in precepu med Cerkvijo in moderno državo v evropskem smislu. Prav zaradi svoje specifičnosti so njena stališča do omenjenih pojavov hvaležen predmet analize zgoraj omenjenih razmerij.
Politični katolicizem - odgovor na izzive časa
Z razmahom znanosti, "tekmeca" katoliškemu mišljenju, se kot seštevek večsto-letnega odmikanja in nasprotovanja Cerkvi1 postopno odvija proces osamosvajanja duha.2 Pravzaprav gre za star ideološki spor s ("kapitalističnim; glej Weber, 2002") protestantizmom, ki naj bi namesto katoliške "nezmotljivosti" vpeljal "individualne in samosvoje" razlage družbene stvarnosti. Nenazadnje je šlo tudi za prevladovanje v idejno-ideološkem smislu: za boljšo propagando in rekonstrukcijo preteklosti ter temu primerne razlage sedanjosti in vizije prihodnosti.
Poglobitev omenjenega ideološkega nasprotovanja in stremljenja k točki razdvo-jitve poteka enako oziroma še bolj v odnosu do liberalizma in socialne demokracije. Na poseben način je med vsemi tremi "odkloni" vzpostavljena paradigma: "notranje" in ne "javno" izkustvo religije v protestantizmu naj bi vodilo v liberalistični egoizem (kot njegovo nujno posledico), posledica tega pa naj bi bil pojav socialdemokracije, ki ogroža samo oblast in stanovsko razčlenjenost družbe3 (Žižek, 1987, 18). Liberalizem naj bi tako sicer res "osvobodil kmeta fevdalnega gospodstva", a ga na drugi strani "pahnil v še mnogo hujšo odvisnost od kapitalizma" (Erjavec, 1928, 70).
Plod izneverjenja katoliški morali pa naj bi torej nenazadnje bila tudi socialistična misel, ki, kot lahko beremo že v papeški okrožnici o delavskem vprašanju z zgovornim imenom Rerum novarum,4 "nasprotuje po naravi danim pravicam posameznega človeka, vnaša zmedo v pristojnosti države in ruši družbeni mir" (DNC, 1994, 45).
1	Izraz se nanaša na Rimsko-katoliško cerkev.
2	"To postopno 'razkristjanjevanje' /.../ je pravzaprav del tistega velikega konflikta znotraj zahodne kulture /.../, ko se je novoveški človek hotel vedno bolj radikalno izviti izpod idejnega vpliva ali včasih celo varuštva katoliške Cerkve kot izraza krščanskega pojmovanja sveta, družbe in zgodovine " (Pirc, 1992, 90).
3	V omenjenem kontekstu avtor podaja hierarhijo oblasti po Janezu Evangelistu Kreku: "od najvišje -cerkvene - preko državne, stanovske in narodne tja do očetne oblasti v 'rodbini' /.../" (Žižek, 1987 18), ki bo predstavljena tudi v nadaljevanju razprave.
4	"Novi red", "ureditev". Okrožnica papeža Leona XIII. z dne, 15. maja 1891, ki "poziva vse pristojne in posebno vse udeležene v teh procesih (delavci, delodajalci, država, Cerkev - op. P. K.) k odgovornosti in sodelovanju" (Družbeni nauk Cerkve, 1994, 38; v nadaljevanju DNC).
321
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
Delavska društva, temelječa na krščansko-socialni miselnosti, so dobila leta 1891 z omenjeno papeško okrožnico najvišje cerkveno priznanje in potrditev svojih prizadevanj (Lenzenweger et al., 1999, 510). Kot izraz političnega katolicizma in zavedanja Cerkve, da se mora konkretno odzvati na aktualna družbena vprašanja (prav socialno vprašanje je eno izmed ključnih), nastanejo tudi prve krščansko-socialne stranke, med katerimi je za Slovence posebej pomembna in vplivna avstrijska,5 ki nastopa s tradicijo odpora "proti nemoralnim praktikam tedanjega kapitalizma ter njega no-siteljem, Judom" (Erjavec, 1928, 26).
Katoliško gibanje na Slovenskem in Janez Evangelist Krek
Skupna usoda katoliških taborov različnih nacionalnih skupin v monarhiji se je kazala v njihovi ideološki, politični in programski sorodnosti. Odločilni vpliv so nedvomno imeli avstrijski krščanski socialci, ki so izoblikovali politični program in ga propagirali na vrsti katoliških shodov. Ti shodi neposredno pripomorejo tudi k vzpostavitvi podobnega katoliškega političnega programa na Slovenskem. Posebej po drugem avstrijskem katoliškem shodu (leta 1889) je bilo opaziti prevlado mlajše, Vogelsangove linije, kar je nakazovalo in napovedovalo tudi bodoče dogajanje na Slovenskem.6 Slovensko katoliško gibanje je imelo namreč svoj prvi shod leta 1892 (Erjavec, 1928, 45), na katerem se že določajo smernice prihodnjega delovanja, saj se vse bolj uveljavljajo ideje Janeza Evangelista Kreka (1865-1917).
Najpomembnejši je gospodarski program, ki je dovolj konkreten in obsega pospeševanje zadružništva ter ustanavljanje hranilnic in posojilnic.7 Te preprečujejo ali ustavljajo propadanje slovenskega delavca in kmeta, saj je v tistem času, kot je pozneje zapisal uradni zgodovinar katoliškega gibanja Fran Erjavec, "tudi pri nas bujno zacvetelo oderuštvo, ki je kakor pijavka izsesavalo kri slovenskemu ljudstvu" (Erjavec, 1928, 70). Po mnenju istega avtorja naj bi preoblikovanje Katoliško-narodne stranke v Slovensko ljudsko stranko (SLS) leta 1905 imelo za svoj osnovni cilj to, da bi novo nastala stranka "zajela vse sloje po vseh slovenskih deželah in bi bila tako res politična reprezentanca celokupnega slovenskega naroda" (Erjavec, 1928, 116).
5	Njeni začetki so povezani z Nemcem Karlom von Vogelsangom, ki je deloval v Avstriji, "duhovno in programsko" pa je njen program "navdihoval moralni teolog Franz M. Schindler" (Lenzenweger et al., 1999, 511), kar je pritegnilo kasnejšega dunajskega župana in prvaka, leta 1890 ustanovljene, krščansko-socialne stranke - Karla Luegerja (Lenzenweger et al., 1999; Bruckmuller, 1992, 135).
6	"Prvi slov. katoliški shod je dejansko porinil dotlej prevladujoče konservativce v ozadje in poveril vodstvo katoliškega gibanja učencem Mahničeve brezkompromisne načelnosti ter Vogelsangovega krščanskega socializma" (Erjavec, 1928, 98).
7	"Leta 1894. je pa začel (časnik - op. P. K.) 'Slovenec', najbrže na Krekovo inicijativo, ponovno si s-tematično propagando za zadružništvo, in sicer po Reiffeisnovem sistemu. Zlasti se je zavzemal za p o-sojilnice, ki naj bi ubile tedaj tako cvetoče oderuštvo po deželi, in za snovanje kmetijskih gospodarskih društev /.../" (Erjavec, 1928, 109).
322
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
Krekov vpliv na Primorskem v času pred prvo svetovno vojno
Krek, ki je "na eni strani obsojal liberalni egoistični kapitalizem in njegovo izkoriščanje delavstva, po drugi strani pa je nastopal proti ateističnemu socializmu in razrednemu boju" (Lukan, 1992, 11), je posebej z močnim zadružništvom vplival tudi na primorske Slovence.8 Poleg tega je tudi v Slovenskem primorju vodil vrsto predavanj v okviru "socialnih kurzov" na temo socializma.9 Večkrat je obiskal Istro, kjer je nastopal na javnih shodih, največjo podporo pa je imel na Goriškem.10
Prizadevanja krščanskih socialcev in Kreka pa je zaustavila ter v veliki meri postavila pod vprašaj 1. svetovna vojna. Ob njenem koncu kaže Evropa in z njo slovenski prostor povsem spremenjeno podobo. V novem položaju je ena od posledic, ki povzroča katoliškemu političnemu taboru največ skrbi, prav naraščanje moči političnih tekmecev - socialističnih političnih struj.
Nove meje - novi izzivi
Čas po 1. svetovni vojni je v Evropi poleg povsem na novo začrtanih meja prinesel in izpostavil nove izzive tudi na socialnem področju. Vprašanje delavstva je postalo eno od osrednjih družbenih in političnih vprašanj; na vmesnem polju kapitalizma in socializma ter v okviru socialnega vprašanja pa so se tedaj soočali gospodar-sko-politično-socialni boji in interesi. Še pred samim koncem vojne se je pojavil tudi prvi praktični zgled socialistične države - boljševiške Rusije - in v resnici je "kazalo, kot da je potreben le znak, da bi se ljudstva dvignila" ter "nadomestila kapitalizem s socializmom" (Hobsbawm, 2000, 52).
V duhu samoodločbe narodov sta začenjali vznikati narodna in delavska zavest tudi pri manjših narodih: na eni strani s poudarjanjem nacionalnosti, na drugi pa internacio-nalnosti. Oslabitev kapitalističnega gospodarstva, velika brezposelnost ter globoka družbena kriza, ki je sledila v povojnem času, je kar klicala po "trdi roki" tudi v zahodni Evropi. Nastajala je podlaga za nastop fašizma, ki je, kot odgovor naraščajoči nevarnosti socialistične revolucije, postal tudi njen glavni nasprotnik, ki ga sicer bržkone nikoli ne bi bilo (Hobsbawm, 2000, 118). Nove razmere pa so vplivale tudi na Cerkev.
Cerkev in družba v novih razmerah
Razpad "Podonavske monarhije" je spravil Cerkev v srednji Evropi v zapleten položaj. Konec je bilo stare cerkveno-politične zveze med "prestolom in oltarjem", moč
8	Nekoliko utopično ga je imel celo za resnega tekmeca kapitalizmu (Vidovič-Miklavčič, 1992).
9	Npr. v Komnu l. 1912 ali v Tomaju l. 1913 (Rajšp, 1992, 165).
10	""Krščanskosocialno gibanje je najbolj razvito in učinkovito na Goriškem, manj na Tržaškem in v slovenskih predelih istrske dežele"" (Marušič, 1992, 188).
323
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
protikatoliških sil je naraščala, škofije pa so bile z novimi meddržavnimi mejami nenazadnje ozemeljsko razdeljene (Lenzenweger et al., 1999). Dediščina začetega političnega katolicizma in krščansko-socialnega delovanja je bila postavljena pod vprašaj tudi konkretno (ob do tedaj povsem nepredstavljivi možnosti obstoja socialistične države).
V tem času ni izšla nobena nova papeška okrožnica o socialnem vprašanju. Ostale so le nekoliko okorne in zastarele ter premalo konkretne smernice Leona XIII. Zdi se, da je Cerkev ob tradicionalni počasnosti ukrepanja puščala ljudi v negotovosti.
Evropska družba se je vse bolj nagibala k političnim programom socialistov ali liberalcev, politika pa vse bolj k totalitarnim "rešitvam" oziroma programom, kot odgovoru na nastalo vsestransko krizo.
Na novo družbeno stvarnost je Cerkev reagirala šele v 30. letih z novo papeško encikliko Quadragesimo anno. Toda tedaj je bil v Italiji na oblasti že fašizem, na obzorju se je kazal tudi nemški nacionalsocializem, v Evropi pa široka paleta avtoritarnih in totalitarnih režimov,11 ki se jim tudi slovenski človek ni izognil.
Razkosanje slovenskega etničnega prostora
Osrednji slovenski prostor je po 1. svetovni vojni in skozi vsa dvajseta leta ohranjal miselno in idejno povezanost z dediščino nekdanje habsburške monarhije ter močno katoliško tradicijo in navezanost na Kreka kot osrednje osebnosti predvojnega stanja. Največji del Slovencev pa se je po katastrofalnem porazu v prizadevanjih za "Zedinjeno Slovenijo" znašel v Kraljevini SHS - v etnično, kulturno in versko mešani politični tvorbi z neskončnimi notranjimi problemi.12
Priključitev nekdanjih habsburških dežel Slovenskega primorja h Kraljevini Italiji, pokrajin, ki so postale znane pod imenom "Julijska krajina",13 je postavila primorske Slovence v težak narodnostni položaj. Poleg splošnih evropskih protisocialistič-nih cerkvenih smernic se je v Julijski krajini že takoj po koncu prve svetovne vojne pojavljal tudi narodnostno-manjšinski problem, ki se je z nastopom fašistične oblasti l. 1922 hitro zaostroval.14 Primorsko duhovščino je silil k boju za ohranjanje sebe in slovenskega naroda ter celo (h kasnejšemu) "tajnemu delovanju".15 Krekovo gibanje
11	S čemer se v določenih potezah Cerkev spogleduje z desničarskimi totalitarizmi, popularnimi pred 2. svetovno vojno. Glej: Pelikan, 1999 in Pelikan, 2000.
12	"Češkoslovaška in Jugoslavija pa nista imeli takega ozadja. Bili sta 'izumljeni' " (Taylor, 1956, 291). (nista imeli npr. stoletja skupne kulturne dediščine njunih nar odov - op. P. K.).
13	"Gre za Goriško - Gradiščansko, del Notranjske in Koroške, Trst, Istro, Cres, Lošinj (in pozneje tudi Reko) /.../. Obsegala je 9088 km2 in po avstrijski statistiki iz leta 1910 je v njej živelo 901.364 preb i-valcev. Od tega 52% Slovencev in Hrvatov" (Pelikan, 2002, 14).
14	Italijani so po 1. svetovni vojni pridobili precej ozemlja, a vendar manj kot jim je bilo obljubljeno z Londonskim paktom, tako da je bilo "zmagoslavje fašizma /.../ znamenje italijanskega nezadovoljstva" (Hobsbawm, 2000, 34).
15	Pod fašističnim nasiljem in prepovedjo delovanja delujejo preko ""tajne krščanskosocialne organ i-zacije v Julijski krajini, kije nastala s povezavo politične organizacije slovenskih krščanskih socialcev
324
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
pravzaprav nikoli zares ni zamrlo in je kot idejna paradigma predstavljalo kontinuiteto v ohranjanju povezanosti osrednjega slovenskega prostora v Kraljevini SHS s tistimi Slovenci, ki so se ob koncu vojne znašli pod Italijo.16
Krščansko-socialna misel na Primorskem
V novem položaju ter po začetni idejni in politični dezorientaciji je torej katoliško gibanje na Primorskem iskalo oporo za reševanje socialnih problemov v zgledih Krekove tradicije in delovanja. Politično podporo je našlo tudi v (takrat že) jugoslovanski SLS,17 idejno pa se je navezovalo in sklicevalo na smernice okrožnice Rerum novarum, ki pa je - kot smo že omenili - nastala v nekem povsem drugačnem času.18 Zato so nove razmere zahtevale novo, drugačno interpretacijo in aplikacijo papeške enciklike.
Že v prvi številki drugega letnika Zbornika svečenikov sv. Pavla (leta 1921) je jasno poudarjeno, da "katoliška akcija /.../ razglaša solidarnost stanov, ne more pa oznanjati solidarnosti slojev /.../. Sloja pa sta samo dva: sloj izkoriščanih in izkoriščevalcev /.../. Kdor hoče sloja izkoriščanih in izkoriščevalcev izmeriti in združiti v enoto, ima eno samo pot: osvoboditi mora kapitaliste nujnosti, da izkoriščajo, to je - odpraviti mora sistem kapitalistične produkcije" (ZSSP 24, 16-17).19
Okrožnica naj ne bi reševala socialnih problemov z "gospodarskimi predpisi", razglašala pa naj bi obema antagonističnima slojema, katerih načel naj se držita, "če naj družba ozdravi". Delavci naj bi delali po "pravični pogodbi", kapitalisti pa z njimi ravnali "dostojno" (ZSSP 24, 15-16). Cerkev in avtorji "Zbornika" so pri tem računali na kapitalistovo pravičnost in na "solidarnost stanov", vse pa naj bi se vršilo na vmesnem polju obstoječega družbenega reda - toda, kako naj se istočasno odpravi sistem kapitalistične produkcije?
Mnenja primorskih duhovnikov, razvidna iz stanovskega glasila, Zbornika svečenikov sv. Pavla, ki se nam kažejo kot krščansko-socialna, se nagibajo k iskanju ustreznih rešitev socialnih in narodnostnih problemov, pri čemer so zdaj bliže zdaj dlje od socializma.
in stanovske organizacije slovenske in hrvaške duhovščine - tj. krščanskosocialnega Političnega društva Edinost in Zbora svečenikov sv. Pavla" (Pelikan, 2002, 21).
16	Stike ohranjajo tudi prek financiranja manjšin tedanje jugoslovanske vlade (glej: Pelikan, 1997b in Pelikan, 2002).
17	"Zoper kapitalistične krivice na eni strani - in zoper cilje krvave revolucije na drugi strani moramo dvigniti program krščanske solidarnosti (podčrtal avtor - op. P. K.). Tak krščansko-socialni program, ki popolnoma odgovarja velikim sodobnim nalogam družbe, je sprejela S.L.S. v Jugoslaviji /.../" (ZSSP 9, 61).
18	"Ce primerjamo terminologijo in stališča J. Ev. Kreka in prve socialne okrožnice R1 (Rerum novarum - op. P. K.), lahko hitro ugotovimo njuno podobnost" (Štuhec, 1992, 126).
19	Vsi obravnavani članki "Zbornika" imajo zaporedno številko. Za točen naslov glej: Viri. Številčenje strani poteka od začetka do konca posameznega letnika, zato so navedene le strani, številke posameznih letnikov in sami letniki pa ne. Nekateri članki so izšli kot podlistki v zaporednih mesečnih izdajah.
325
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
Zbor svečenikov sv. Pavla
"Trojica kraških duhovnikov: bistrovidni Virgil Sček, komenski dekan Ignacij Valentinčič in dr. Anton Požar je dala proti koncu leta 1919 pobudo, naj se obnovi nekdanji "Zbor svečenikov sv. Pavla", ustanovljen v Trstu leta 1899" (Klinec, 1979, 21). Idejno je združeval vse tedanje jugoslovanske duhovnike na takratnem - po Rapalski pogodbi z dne, 12. novembra 1920 - k Italiji priključenem ozemlju. Januarja leta 1920 je bilo namreč na občnem zboru sklenjeno, naj se vanj "vključijo vsi slovenski in hrvaški duhovniki, tako da bo zbor zakoniti predstavnik in dejanski glasnik vse slovanske duhovščine v ItaliMi" (Klinec, 1979, 21).
Njihovo mesečno glasilo, Zbornik svečenikov sv. Pavla, je izhajalo v letih 1920 do 1928, "ko so ga ukinili v skladu z odločitvami pokrajinskih fašističnih sekretarjev obmejnih pokrajin junija 1927" (Ferrari, 1981, 177). V času obnovitve "Zbora" se ni bilo fašistične cenzure, ki je kasneje vse bolj zategovala obroč okoli slovanske manjšine in tudi okoli "nevarne" duhovščine. Sčasoma pa je postajalo vsebinsko oženje obsega "Zbornika" očitno. Z radikalizaciMo razmer se Me glasilo v boMu za obstanek iz izrazito družbeno in socialno kritičnega pisanja preusmerjalo na nacionalno vprašanje. Za analizo odnosov med socializmom, kapitalizmom in krščansko-socialno mislijo sta zato pomembna in največkrat uporabljena predvsem prvi (1920) in drugi (1921) letnik, ko zunanjega, fašističnega pritiska še ni bilo.
Toda za primorsko duhovščino Me bilo socialno vprašanMe vedno tudi narodno vprašanje, saj so bili večina takratnega slovenskega in hrvaškega prebivalstva delavci in kmetje. Posebej prvi so bili dovzetni za ideje socialne demokracije in s tem tudi -vsaj po tedanjem mnenju duhovščine - izpostavljeni "internacionalizmu".
Namen Zbora svečenikov sv. Pavla je bil očitno pritegniti Slovence k "nacionalizaciji" - tj. preko "kmetskih", "delavskih" in "zadružnih" zvez pridobiti zaupanje v lastni narod "na zdravem temelju narodne avtonomije" (Klinec, 1979, 45). Pri tem so spodbujali ravno sprejetje krščansko-socialnega programa.20
Krščanski socializem kot ideologija med kapitalizmom in socializmom
Primorska duhovščina se Me v 20. letih preMšnMega stoletMa zelo postavila na nekakšno vmesno pozicijo med socializmom in kapitalizmom, vendar je v bistvu nasprotovala obema družbenima ureditvama. Kot Me o tem zapisal eden nMenih vodilnih ideologov, Janko Kralj: "S tem dokumentom (Rerum novarum - op. P. K.), čigar vpliv je mogoče primerjati vplivu komunističnega manifesta, je bil katoliški svet pozvan, po-
20 Ivan Rejec je 10. junija 1920 predlagal, da Politično društvo Edinost sprejme "dobro premišljen gos-podarsko-socialni program, ki naj bo prilagojen realnim okoliščinam" (Kacin-Wohinz, 1972, 241), t.j. krščansko-socialni program.
326
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
dati se v socialne boje in se z isto silo boriti proti zablodam materialističnega marksizma, kakor proti razjedajočemu delu kapitalizma" (ZSSP 24, 13).
Približevanje socialistični misli se vseeno kaže v želji po vzpostavitvi socialne države in uporabi terminologije "krščanski socialci" - "krščanski socialisti" kot sinonimov.21 Seveda obstaja zavedanje, da "krščanski socializem" takrat še ni "do podrobnosti izdelan znanstveni sestav" (ZSSP 26, 80).22 Terminologija je predstavljala težavo že Kreku,23 do pogumnega prepletanja s socialističnimi izrazi pa je prišlo pri "Zborniku", saj "nikjer ni bilo opaziti bojazni pred uporabo terminologije, sorodne socialistični" (Ferrari, 1981, 182). Pri tem so povsem verjeli krščanski nadvladi, ki naj bi se vzpostavila s pomočjo "večno veljavne katoliške etike", vere in tudi argumentov: "Ni pa dvoma, da vsaka družabna oblika, ki bo hotela obstati, se bo morala bistveno postaviti na krščanska socialna načela, ki niso drugega kot izraz socialne človeške narave" (ZSSP 1, 6).
V spraševanju socialistov, če so sploh še socialisti, pa citirajo Frederica Le Playa:24 "Hočem biti kristjan, da morem biti socialist" (ZSSP 1, 28).
Pojem "krščanski socializem" navkljub nedefiniranosti kmalu zasledimo tudi v zvezi z interpretacijo papeževe okrožnice.25 V člankih prvega letnika sicer še ni strogega idejnopolitičnega razločevanja med socialnimi strujami. To se zgodi šele leta 1921 s člankom Janka Kralja, "Meje med socialnimi strujami" (ZSSP 26).26
Tako socializem kot kapitalizem naj bi spodkopavala temeljne krščanske vrednote - družino (zakon), vero ter pravico do privatne lastnine - prvi z ateizmom, oba pa s pretiranim materializmom, s čemer se odpira cel spekter vprašanj, ki so hkrati temelj razlikovanj in zbliževanj krščanske sociale in socializma.
21	Termin krščanski socialci je uporabljen v smislu krščansko-socialne misli z jasnim zavračanjem pol i-tičnega socializma, kot je bilo na Avstro-Ogrskem nakazano že z Luegerjevim gibanjem v Avstriji; termin krščanski socialisti pa v smislu približevanja socializmu v temeljnih gospodarskih postavkah, vendar vključujoč krščansko vero in distanco do socializma.
22	V prvi vrsti gre za nasprotovanje socialistični misli oziroma nasprotovanje socialni demokraciji: "A duh socialne demokracije je duh ateizma in materializma, medtem ko je vrhovna ideja krščanskega socializma: Bog in njegova postava" (ZSSP 11, 87).
23	"To socialno delovanje je imelo več imen: krščanski socializem se je imenovalo po nekaterih državah. To ime se pa po pravici izgublja; socializem zveni slabo. Drugod se je imenovalo krščansko ljudsko gibanje. Zopet drugi so se po pravici imenovali krščanski socialci. Sedaj se splošno širi ime krščanska demokracija" (Krek, 1925, 598).
24	Krek o njem pravi takole: "Možje kot npr. Le Play, Perin, Jannet, Thery in drugi so se kazali vnete katoličane, a obenem so v gospodarskem smislu zastopali liberalno stališče" (Krek, 1925, 587).
25	"Aplikacija teh etičnih in filozofskih načel na sodobne socialne razmere se je izpreminjala in rad i-kalizirala in se polagoma ustavlja v znanstvenemu sistemu, ki ga imenujemo krščanski socializem" (ZSSP 24, 14).
26	V tem smislu sta termina komunizem in socializem večkrat uporabljena kot sinonima.
327
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
IDEOLOŠKA RAZHAJANJA IN PRIBLIŽEVANJA KRŠČANSKIH SOCIALCEV IN SOCIALISTOV OB NEKATERIH KLJUČNIH DRUŽBENIH VPRAŠANJIH NOVE DOBE
Privatna lastnina
Eno temeljnih družbenih vprašanj, s katerim se je Cerkev zoperstavljala razmeram časa, je bilo vprašanje privatne lastnine, ki v cerkvenih krogih ni obstojalo ločeno od drugih vprašanj. Obravnavali naj bi ga vsaj v povezavi z družinskim in verskim vprašanjem, pri čemer je bilo jedro družina, ki proizvaja lastninske težnje in ustvarja odnos do Boga.
Socializem/komunizem po mnenju avtorjev Zbornika spodbija vse tri temeljne postavke (ZSSP 7 49);27 kapitalizem pa jih subtilno in uspešno izrablja, zato je konflikt neizogiben. Slednji Boga ne zavrača "a priori", pač pa z egoizmom in individu-alizmom ter vsestransko pretirano svobodo vodi v razkristjanjevanje družbe, saj povzroča željo po čim večjem zaslužku in materialnem ugodju, obenem pa pozablja na obče dobro ter posledično tudi na Boga. Pomeni opustitev moralnega in gojitev egoizma kot tiste gonilne sile razvoja, ki velja le za redke posameznike, katerim je cilj večanje kapitala na račun drugih (ZSSP 14, 112).
Cerkev v obeh primerih ostaja brez neposrednega nadzora nad "osnovno celico družbe" - družino.28
Pravico do zasebne lastnine so sicer utemeljevali z vrsto argumentov. V prvi vrsti je bila človeku dana od Boga. Človek je zato imel lastnino od svojih začetkov,29 v njeno prid pa deluje tudi zgodovina sama, saj so "vsi večji kulturni narodi poznali in spoštovali to naravno institucijo". Le-ta temelji na razumskem dejstvu, "ne le za danes, ampak tudi za jutri", na dolžnost do sebe in družine, pridobljena pa je z delom, ki ustvarja samo pravico do lastnine,30 poleg tega država ne bo poskrbela za vse potrebe (ZSSP 7, 46-47).
Vendar "pravica do zasebne lastnine ni absolutna, temveč omejena", zato jo je nujno gledati v okviru javnega (ne zgolj zasebnega) dobrega. V luči tega nekdanji papež (Leon XIII.) "nalaga - ne le javni oblasti, temveč tudi zasebnikom nalaga dolž-
27	"Kdor pojme tesno zvezo med družino in napravo zasebne lasti, mu bo umljiv komunistični boj zoper družino" (ZSSP 15, 187).
28	Kapitalizem je "prvi napadel krščansko družino s postavami o civilnem zakonu in razporoki. Socializem v tem le dovršuje po kapitalizmu načeto delo" (ZSSP 15, 186); socializem je v tem le "otrok" kapitalizma.
29	Bog je Adamu in Evi dal Zemljo, da si jo podvržeta, Kajn in Abel sta imela lastnino, "Abraham je bil silno bogat", tudi "Lot je imel čredo ovac in goved in šotore'" (ZSSP 7, 46).
30	"Zbor" soglaša s Krekom: "Da se ohrani življenje, je treba živeža, obleke, stanovanja in raznih drugih gmotnih stvari. Vsak ima naravno pravico do teh stvari. Seveda ima pri tem dolžnost, da si jih prid o-bivapo najprvotnejšipoti, ki vodi do njih, namreč s svojim delom" (Krek, 1925, 45).
328
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
nost, ozirati se na javni blagor" (ZSSP 7, 47). Velja torej, da je "zasebno imetje sveto in nedotakljivo. Ni pa uporaba zasebne lasti neomejena /.../" (ZSSP 24, 15).
Cerkev tudi ne nasprotuje vsakršnemu socializmu/komunizmu,31 a podpira le takšnega, ki spoštuje in upošteva prej omenjene Cerkvene postavke, ne pa "utopični" komunizem, ki zahteva "popolnega", ne pa realnega človeka (ZSSP 7, 50).32 Cerkev torej podpira "komunizem prvih kristjanov in komunizem, ki še vedno obstaja v cerkvenih kongregacijah in redovih" (ZSSP 7, 48). Toda "taka država bi se zamogla razviti, le če bi se brzdale vse strasti, ki motijo notranje ravnotežje: sloneti bi morala na pravi bratski ljubezni, na zmernosti, pravičnosti in brzdanju spolnega nagona" (ZSSP 7, 50).
Zdi se, da ravno strasti ustvarjajo možnost družine in težnje po lastnini. Cerkveni način življenja naj bi tako bil možen le v manjših skupinah in zato težko sprejemljiv širši družbi, saj je le Cerkev "šola vseh teh potrebnih čednosti" (ZSSP 7, 50). Oba svetova tako ostajata ločena, da bi eden zaradi drugega preživela.
Pravica do zasebne lastnine je vpeta med socializem in kapitalizem tako, da nasprotuje obema. V tem so avtorji "Zbornika" blizu Krekovi misli: "Komunističnemu in liberalnemu načelu o lastninski pravici pa nasprotuje krščanstvo, ki trdi, da izvira zasebna lastninska pravica iz narave same, da eksistenčno pravo že v prvih začetkih umstvenega napredka sili človeka k zasebni lasti. S tem se upira komunizmu". Nadaljuje pa: "Ce se zasebna lastnina tako rabi, da se s tem celim slojem krati dostojno življenje, /'.../potem so take razmere nekrščanske in nenravne; družba ima dolžnost, da se jim ustavi (t.j. upre, op. P. K.)" (Krek, 1925, 47-48).33 Krek torej nasprotuje liberalizmu/kapitalizmu. Po njem revolucije "ne delajo samo podložniki, marveč tudi vladarji" (Pelikan, 1997a, 51), zato mora družba nanje paziti in jim onemogočati neomejeno oblast ter posledično izkoriščanje.34
Ruski primer - boljševiška Rusija
Pojav ruske socialistično-boljševiške države vse dotedanje kritike, temelječe zgolj
31	Ivan Rejec v zvezi s tem pravi: "Nismo pa v oporečju z vsakim socializmom. Lahko rečemo, da čisto blizu krščanskega socializma stoji reformni socializem angleškega plemena", ki je "brez utopij in katastrofalnih revolucij umelo iskati in najti v raznih dobah novim potrebam primernih novih socialnih in političnih oblik" (ZSSP 1, 30).
32	"Sv. Cerkev, ki računa z dejanskim človekom, kakor je na sploh v resnici, je vsled tega začrtala sanacijo bolne človeške družbe na tej podlagi. Odprave zasebne lasti Cerkev ne zahteva in ne pre d-laga /.../, zahteva korenite odprave vsake zlorabe in izrodov imetja" (ZSSP 7, 51).
33	S tem se postavi na stališče suverenosti ljudstva; poleg tega "Krekovo stališče temelji tako že (glede na čas in razmere) leta 1925 na izredno demokratični podlagi, saj dopušča celo upor v skrajni sili" (Pelikan, 1997a, 51).
34	Ko govori o srednjeveški zgodovini, Rejec pravi: "Po tem merilu krščanske sociologije so bili prvi in najbolj nevarni revolucionarji zoper krščanski družabni red - na vladarskih prestolih /.../" (ZSSP 15, 162).
329
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
na teoretski osnovi, preusmeri tudi v prakso. Nadaljnje kritiziranje nujno pomeni tudi sklicevanje na novo nastalo državo. Njen vpliv je očiten tudi na slovensko primorsko socialistično misel, kar sproža konflikt z duhovščino, ki se je odločila "odkloniti tisto obliko socialistične demokracije, ki se danes pri nas predstavlja; odkloniti zlasti njeno najnovejšo obliko boljševizma" (ZSSP 1, 28; podčrtal avtor - op. P. K.).
"Komunistični socializem" prinaša nepremostljive težave, saj se "po svojih principih silno nagiba k pretirani omejitvi človeške svobode" (ZSSP 11, 90). Posebej gre nezmožnost nove družbene ureditve po mnenju avtorjev "Zbornika" pripisati ateizmu, "negativnemu" poseganju v družino ter slabem vplivu na gospodarstvo. Na drugi strani pa se prav vprašanje komunizma (vsaj v začetku dvajsetih let) zdi mnogim avtorjem vredno osrednje pozornosti. Posebno zato, ker pri vprašanju komunizma ne gre le za ekonomsko teorijo. "Boljševizem ni eno od svetovnih vprašanj, on je edino svetovno vprašanje" (ZSSP 8, 52), tako povzema Ivan Rejec Bernarda Duhra v članku "Boljševizem". Nadalje pravi: "Rusko gospodarstvo je uničeno; boljševizem je bil njegov pogrebec" (ZSSP 8, 57). V članku se sklicuje tudi na Paula Schiemanna, ki pravi, da "nevarnost boljševizma sega daleč preko mej gospodarstva. On je velika nevarnost za vso kulturo; zakaj vznikel je iz ascetičnega svetovnega nazora aziatske vrste, zato zanika idejo napredka in žene naproti uničenju kulture nasploh; on prinese aziatizacijo Evrope." Avtor zato vidi v ruskem komunizmu udejanjanje pojma oblasti, kakršnega sta poznala Atila in Džingis Kan (ZSSP 8, 58).
Nasproti njim naj bi bili celo socialdemokrati sprejemljivi, saj "odklanjajo anarhijo in hočejo organično urejeno zmago nad kapitalizmom". Prav zato naj bi jih bolj-ševiki tudi tako sovražili (ZSSP 8, 60).
Vprašljiva je tudi hitra ruska socializacija, ki zahteva takojšnjo uveljavitev izhodiščnih predpostavk; najprej se "vse banke centralizirajo in nacionalizirajo. /.../ Nato se podružabijo kartelirane panoge industrije, čemur naj sledi ostala veleindustrija. /.../ V isti čas sepodružabi zemlja ter vpelje skupno obdelovanje" (ZSSP 11, 88).
Tudi v "slovensko-hrvaškem" delu Julijske krajine se pojavljajo ideje o prevzemanju "ruskega vzorca", česar duhovščina ne more sprejeti. Posebej se ji zdi sporna nekritičnost, ki se goji v lokalnih komunističnih sferah "o mejah in ciljih komunističnega gospodarstva - o čemer se po razsulu ruskega narodnega gospodarstva resno ukvarjajo socialistične (tudi komunistične) stranke vsega sveta - ravno pri nas manjka vsako resno in kritično razmatranje" (ZSSP 13, 103). Kmalu je v polemiko pritegnjen tudi narodnostni moment, saj naj bi "ruska ideja" imela precejšen vpliv tudi na italijansko socialistično stranko, ki je "s svojim delovanjem med slovenskimi delavci in kmeti več naredila za raznaroditev in poitalijančenje teh krajev kot vsi fašisti z vso armado skupaj. In to je bridka resnica" (ZSSP 20, 176).35
Razmere Rusiji torej ne obetajo nič dobrega: "Delo, socialne in gospodarske pre-
35 "Komunistična organizacija v naši deželi je laška in ostane laška. Kljub vsem nasiljem proti naši krvi in jeziku bomo zaman skušali navdušiti komunističnega člana za potrebni odpor" (ZSSP 20, 177).
330
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
osnove ogromne države, ki zahteva mirnega in preudarnega truda (podčrtal avtor -op. P. K.) najboljših in najmodrejših mož skupno s sodelovanjem in z vzgojo naroda - tako delo se je poverilo krvavi revoluciji, strastni in maščevalni naglici in pa diktaturi proletariata. Zato je konec popoln gospodarski neuspeh" (ZSSP 11, 90).
Revolucijo želijo boljševiki prenesti tudi v ostale dežele, a "zapadne države niso Rusija" (ZSSP 17, 158). Njihov razvoj sicer vodi v socializem, ne pa tudi v revolucijo, ki jo preprečujeta parlamentarna tradicija in demokracija (ZSSP 17, 158-159).
Posebno zanimiv pa je zaključni del članka "Kapitalizem in krščanstvo" avtorja Ivana Rejca, ki danes izzveni kot daljnovidna napoved poznejše hladne vojne: "Boljševizem bo zadel ob silovito močno trdnjavo amerikansko-angleškega trustnega kapitalizma" (ZSSP 15, 187).
Nacionalno vprašanje
Za Kreka je bil "nosilec nacionalnega" oziroma ključni moment za nastajanje slovenske narodne zavesti in identitete - za razliko od formiranja npr. italijanske nacionalne zavesti - kmečka (in ne delavska ali liberalno-meščanska) množica, vezana na tradicijo in delovanje Katoliške cerkve oziroma njene inteligence. "Liberalizacija" razmer na Slovenskem pa naj bi pomenila priznanje nadvladi tujega vpliva in kapitala (Žižek, 1987, 42).
Vprašanje narodnosti v Julijski krajini je imelo tako po priključitvi k Italiji sprva poseben, pozneje pa osrednji pomen. Duhovščina je želela prevzeti vodstveno vlogo,36 saj je pojmovala, da je "skrb za duše in dušno pastirska vzgoja srce vsakega socialnega in narodnega dela" (ZSSP 1, 6). V tem se je imela za legitimnega nasprotnika socialne demokracije. Slednja naj bi težila k raznarodovanju, in bila hkrati ateistična ter materialistična in kot takšna tudi "največjapogibelj za narod" (ZSSP 1, 29).37 Zato je primorska duhovščina svoje zaveznike videla v drugih, "narodno zavednejših" strankah.38
Duhovščina je sicer videla Slovence v Italiji kot "grudoroden" narod, ki ostaja v primežu večjih narodov, tokrat italijanskega (ZSSP 1, 27), in ki "ima pred sabo že po naravni postavi narodne demokracije še dolgo pot do vrha in cilja svojih naravnih pravic" (ZSSP 1, 29).39 Navdajalo pa jo je prepričanje, da je prihodnost, kot jo je na-
36	"'Čaka nas kulturni, politični in narodni boj. Kdo so vojščaki na naši strani? To je vsak sobrat, o rgani-ziran v Zboru. Malo nas je, a če bomo vsi izpolnjevali dane nam naloge, bomo zmagali"" (ZSSP 18, 166).
37	Andrej Gabrovšek ironično pravi: ""Komunisti so morali vreči le še jezikovni 'predsodek' in Slovenec je bil čez noč perfekten Italijan. /.../In ko nas že vse druži v eno vesoljno in veselo družino, čemu jezikovna razlika. /.../ Taka je bila miselnost primorskih komunistov" (ZSSP 31, 49).
38	"Tu moramo iti vzporedno se strankami, ki vsaj v javnem delu ne sledijo ateizmu, in take so danes naše nacionalistične stranke"" (ZSSP 1, 29).
39	"A naš nacionalizem nikakor ni morda abstrakcija iz dobe romantikov, še manj pojem iz liberalno-kapitalistične šole". Pri tem imajo različne vzornike, največji pa je "rajni Krek" (ZSSP 1, 29).
331
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
kazovala minula vojna, in "zmaga na strani malih narodov in delavskih stanov" (ZSSP 1, 27) - blizu.
Politično prilagajanje Italiji je pomenilo tudi prilagajanje močnemu pritisku italijanskega kapitalizma (ZSSP 1, 28). Pri "Zboru" so se zavedali, da je gospodarstvo in z njim povezana socializacija za "narodno avtonomijo" življenjskega pomena.40 V nasprotnem primeru bi se "tuji element kmalu enako zajedal v obrtne in kmetiške sloje, kakor se je že v delavski sloj" (ZSSP 11, 94). Največjega pomena naj bi bilo pri tem zadružništvo, ki naj bi ga osnovali "na temeljih krščansko-socialnega programa " (ZSSP 20, 177).
Velja omeniti, da ob tem ne manjka tudi samokritike, ki je sicer namenjena Cerkvi kot celoti, saj naj bi bil delavec podvržen "komunistični internacionali" in socialni demokraciji tudi "vsled naše zamudne nemarnosti" (ZSSP 13, 104).41
Posebno stičišče nacionalnega in delavskega vprašanja predstavlja ravno "internacionalizacija", kot so jo razumeli ideologi slovenskega krščansko-socialnega gibanja. Ta naj bi namreč pomenila med drugim tudi izgubo najboljših delovnih mest - "najbolj se je tujec iz Italije zajedel že med vrste naših delavcev v zasebnih in državnih podjetjih. /.../Internacionalizacija, a za nas - denacionalizacija" (ZSSP 13, 104).
Obstajala je tudi bojazen, da bo "narod" kot "slepo orodje komunizma /.../ sam pomagal rušiti lastno hišo in vničevati vse vrednosti, katere je do zdaj ustvaril" (ZSSP 20, 176).
Vendar naj tudi socialna demokracija ne bi vedno delovala v skladu s svojo "in-ternacionalnostjo". Njeno krizo so avtorji "Zbornika" videli v minuli vojni, ki naj bi pokazala, da kljub načelni mednarodni usmeritvi socialne demokracije na koncu prevlada pripadnost narodu, kar naj bi se kazalo tudi v tem, da je večina tedanjih evropskih socialnih demokracij podprla vstop lastnega naroda v vojno (ZSSP 17, 157).42
Sicer pa je tudi duhovščina sama imela podobne težave z "internacionalnostjo" znotraj Katoliške cerkve v Julijski krajini. Stopnjujoče se fašistično nasilje in naraščajoči nacionalizem je klical po zaščiti slovenske manjšine tudi znotraj Cerkve.43 Zato je vzniknila za tiste čase vsekakor utopična pobuda Zbora svečenikov sv. Pavla
40	"Ce bomo to veliko delo zamudili, bo naša zemlja postala zgolj kolonija za izkoriščanje tujcu" (ZSSP 13, 104).
41	"A ker se mu ne nudi drugod možnost po organizaciji, se naravno zateka v socialnodemokratična društva, ki mu obljubljajo več, mnogo več kot mu bodo v resnici mogla dati" (ZSSP 16, 131).
42	Lažna izjema naj bi bila italijanska socialna demokracija, ki naj bi se zavedala, da njena dežela ni bila v nevarnosti, zato vojne ni podprla (ZSSP 17, 157).
43	Andrej Gabrovšek govori (leta 1921) o mačehovskem odnosu države do duhovnikov, posebej slove n-skih: "Kako je z državnimi sredstvi? Skoraj povsod enako. Ce vzamemo posebej našo deželo: slove n-ski duhovnik je 'državi nevaren element' /.../In kako naj bi država šla na roko svojim 'nevarnim el ementom'? /.../ V Italiji se celo duhovnik laške narodnosti smatra kot nevaren element. Slovenec je tedaj kvadratno nevaren. Na občini ga prezirajo, na glavarstvu se mu posmehujejo, v Trstu ga 'nadz i-rajo', v Rimu pa vprašanje 'resno študirajo'" (ZSSP 28, 188).
332
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
za ustanovitev posebne "jugoslovanske" škofije pod Italijo, ki bi povezovala slovenske in hrvaške katolike ter jih hkrati ščitila pred italijansko večino.44
O težkem položaju "jugoslovanske" manjšine je "Zbor" sicer nenehno poročal tudi v Vatikan. Podpore pa niso imeli niti v lastnih stanovskih vrstah - pri duhovnikih italijanske narodnosti. Na nacionalizem seveda tudi italijanski duhovniki niso bili imuni.45 V večini župnij z italijanskim duhovnikom so ljudje tako ostajali brez slovenskega bogoslužja.46
Žensko vprašanje
"Negativni" vplivi različnih "modernizmov" so se kazali tudi v "političnem katolicizmu" (Pelikan, 1997a, 98-100), saj so ogrožali njegov do tedaj skoraj izključen vpliv na družino. Pojav socializma je v krščansko družbo vnašal nemir, ki se mu je pridružila travma svetovne vojne, tako da je bila vloga družbene celice in njene nosilke - družine in žene - nujno postavljena pod vprašaj.47
Tradicionalna vloga ženske je v katoliško-krščanski družbi vloga žene in mate-re,48 ki izvršuje svoje po naravi dane dolžnosti. Njena prvotna skrb je namenjena družini in potomstvu. Tudi Kreku je "žena predvsem mati"; "žena delavka" je zanj le "besedni nestvor" (Mlinar, 1992, 202). Celo več: žena, ki postane delavka, naj bi "prenehala sploh biti" žena, saj se s tem spremeni (in "izrodi") njeno prvotno žensko poslanstvo (Žižek, 1987, 19).
Po hierarhični lestvici, ki jo navaja Krek, je "očetna" oblast v družini sicer prvotna in najnižja oblika oblasti oziroma "družabnega organizma", a hkrati temelj ostalim, tudi najvišji, - cerkveni oblasti. Z ukinitvijo ali izenačitvijo "družabnega razločka med spoloma" naj bi se tako porušil celotni človeški red (Žižek, 1987).
Po mnenju avtorjev "Zbornika" naj bi žena sicer bila možu "družica enake vrednosti tudi za duhovno vzajemnost" (ZSSP 27, 138), a reševanje družinske krize naj bi se začelo "z zopetno vzpostavitvijo očetovske monarhije" (ZSSP 19, 174). Resda je
44	"Te resnice so imeli pred očmi jugoslovenski duhovniki na Primorskem, odkar je ta nesrečna dežela prišla pod Italijo, in so zato začeli pokret za katoliško nadškofijo za Jugoslovene v Italiji. Kratka doba dveh let je pokazala, kako prava in nujna je ta zahteva. Narod trpi od novih gospodarjev brez-primerne krivice, ki so dosegle krvavi višek ob teh minulih volitvah" (ZSSP 23, 2).
45	"'Ljudstvu naj se ne delijo zakramenti toliko časa, dokler se ne bo naučilo italijanskega jezika.' /.../.. Lah je Lah, naj nosi orožje ali pa talar. Ne pretiravamo, zakaj i zkušnja nas uči" (ZSSP 6, 40).
46	Tako je "v videmski nadškofiji od 40.000 Slovencev črez 16.000 takih, ki so oropani te pravice" (ZSSP 25, 51); ali pa primer "tarčintskega okraja", "h kateremu politično pripada 15 vikarij, v katerih biva kompaktno črez 12.000 Slovencev, ni niti enega slovenskega duhovnika" (ZSSP 25, 52).
47	"Medtem ko podobo socialistične žene določa za prihodnost že izbrana smer predvsem politično o s-veščene žene, /.../, pa je središče krščansko-socialnih interesov žena v družini" (Mlinar, 1992, 200).
48	Tako "krščansko ideološko ozadje" podpira "tak (podčrtal avtor - op. P. K.) nastop žene v javnosti, da ne bosta prizadeta njena osnovna namena biti mati in vzgojiteljica svojih otrok" (Mlinar, 1992, 200201).
333
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
treba nastopati proti "tiranski samovoljnosti očetovske oblasti", spoštovati pa je treba njegovo avtoriteto (ZSSP 19, 174).49
Povrnitev vpliva in nadzora nad "odtujenimi" dekleti je skušala duhovščina ponovno uvesti in pridobiti z "Marijinimi družbami", ki naj bi bile tista institucija, ki bo prenavljala krščansko življenje (ZSSP 10, 71), posebej z vzgojo otrok.50 Cerkvena avtoriteta se je pogosto zamajala tudi čisto na lokalni mikroravni, npr. s škofijskim odlokom o "pokrivanju žensk v cerkvi", ki ni bil vedno pozitivno sprejet.51
Posebno "nenormalne" spremembe naj bi v družino in zakon prinesel tudi boljševizem, ki naj bi posegal v dedno pravo ter izenačeval celo zakonske in izvenzakonske zveze (ZSSP 8, 55). Poleg tega se v boljševizmu "posamezno družinsko gospodinjstvo ukine /.../, da se žena osvobodi domačega suženjstva; na mesto pa stopijo osrednje ljudske kuhinje kot socialno gospodinjstvo" (ZSSP 11, 89).
Prepoved ženskega dela v smislu varstva "materinske in gospodinMske dolžnosti" je načelno podpirala tudi SLS (ZSSP 9, 62), četudi je bilo avtorjem jasno, da bi bila ženski tako odvzeta ali omeMena pravica do dela in posledično tudi možnost pridobivanja lastnine.52 Socialne razlike naj bi bile nekaj, kar je obstajalo in bo obstajalo tudi v bodoče, saj naj bi jih podpirale "izobrazba, pravna in kulturna politika, različna zmožnost spolov, sreča in nesreča" (ZSSP 27, 197-198).
Antisemitizem in židovsko vprašanje
(Po)rušenje družbenega ravnovesja je privedlo do iskanja krivca novo nastalih nevzdržnih razmer, za kar se - glede na pripisane "lastnosti" - skoraj sami od sebe ponudijo Judje, ki so na eni strani nosilci kapitala in individualistične konkurence, na drugi pa nosilci znanstvenih, religioznih, političnih in drugih svoboščin (Žižek, 1987). Tako kapitalizem kot socializem naj bi imela korenine v svobodomiselnem libe-
49	"Oče je postavodajalec, oče je v svojem krogu najvišja upravna oblast, oče je sodnik, policaj, v p o-trebi vojak, oče je minister za uk in vzgojo, z eno besedo: oče je vlada. Oče je kralj, katerega ni mogoče odstaviti, njegova oblast temelji v Bogu in naravi" (ZSSP 19, 174; povzetek govora rektorja Madra iz Basla).
50	"Družba ima pripraviti dobro mater, dobra mati pa ima veliko moč v svoji osebnosti . /.../ Veliko nam bo pa posebno s tem pomagala, da nam pošlje v družbo zdravega, dobrega naraščaja in nam bo stala ob strani na ta način, da prevzame pri svojih otrocih nekako eksekutivo glede družbenih dolžnosti" (ZSSP 30, 41).
51	Tako je slišati, "da je župnik nekje ukazal nevesti, ki je čakala pred oltarjem poroke, naj se pokrije -in ženin jo je odpeljal iz cerkve, ne da bi se poroka izvršila. Drug duhovnik, ki upravlja zelo mlačno in z brezverstvom prepojeno duhovnijo, mi je tožil, da so nekaterih družin hčere jele izostajati od maše, odkar je strogo zahteval pokrivanje v cerkvi" (ZSSP 5, 35).
52	"V industrijskih in obrtnih strokah, kjer delo matere izključuje, da bi mogle v polni meri izvrševati svoje materinske in gospodinjske dolžnosti naj se jim delo načelno prepove. Začasne izjeme naj se d o-volijo samo za slučaje, kjer bi vsled dejanskih razmer taka prepoved ogrožala preživljanje delavskih rodbin" (ZSSP 9, 62).
334
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
ralizmu in bila zato v tesni povezavi z Židi.53 Slednji naj bi z oderuštvom izkoriščali poštenjake, ki se po cerkvenem nauku ne smejo ukvarjati s posojanjem denarja.54
Katolištvo je v svoji tradiciji gojilo poseben "kult fizičnega dela" (Pelikan, 1997a, 110), kot (skoraj) edini načina poštenega služenja denarja. Za razliko od njih lahko Židje posojajo za obresti, saj je "biblične prepovedi /'.../mogoče prebrati na ta način, da veljajo le znotraj lastne skupnosti in da je torej dopustno z obrestmi posojati tujcu" (Dolar, 2002, 86).
Tukaj naletimo na značilni, v katoliški tradiciji dolga stoletja prisoten antisemitizem, "ki je Jude kot Kristusove morilce naredil za cilj maščevanja" (Lenzenweger et al., 1999, 285) in jih obtoževal marsikaterega zločina;55 povezani naj bi bili tudi s prostozidarstvom.56 "Židovsko" vprašanje so izpostavljali že avstrijski krščanski socialci (prim. Bruckmuller, 1992) in Krek.57 Iz njegovega "Socializma" je razbrati protižidovsko razpoloženje, saj "kjer gospodujejo židje /.../, tam je pozebla sreča krščanskega ljudstva". Židje naj bi bili v veliki meri prisotni v politiki, umetnosti in časnikarstvu. "Židovstvo" pa je po njegovem tudi stvar značaja (Krek, 1925, 350).58
Tudi po mnenju primorske duhovščine se je kapitalizem krščanstvu med drugim upiral tako, da je "zasužnjil vse večje časopisje, ki je od kraja židovsko, svobodomiselno, kulturno-bojno" (ZSSP 15, 186); njegov vpliv je čutiti tudi v šolah.59
Zato je boj z Židi za nadvlado nujen - namreč "moderna (doba - op. P. K.) je močno izrinila cerkev in religijo iz kulturnih panog, a ves tisti prostor je obilno zajel liberalizem, zlasti najlepši njegov cvet, ki je židovstvo. Evropa je že take usode, da ji mora vladati Kristus ali pa židovski kapital" (ZSSP 27, 194).
Židje naj bi bili paradoksalno prisotni tudi v političnih vodstvih socialističnega in
53	"Židje, liberalci, protestanti idr. so (po potrebi) krivi za vrsto procesov, ki naj bi spodkopavali družbo" (Pelikan, 1997a, 98).
54	V skladu s tedanjim duhom: "Če bogatijo, potem zato, ker odirajo kristjane /.../" (Dolar, 2002, 86).
55	Npr.: "Lahkomiselno sodstvo je za nepojasnjene umore pogosto obdolžilo Jude, čemur so nekateri p a-peži sicer brez uspeha nasprotovali" (Lenzenweger et al., 1999, 286).
56	"Nevarna naveza" med "Judi in masoni", ki je bila prisotna že konec 19. stol. (P elikan, 1997a, 97).
57	Ideologi političnega katolicizma so "(skoraj brez razlike) posegali po antisemitizmu 'na splošno' /.../, še posebej pa takrat, ko je bilo to potrebno za napad na točno določen družbeni pojav /.../. Pri tem Krek ni izjema, njegova vpetost v dani ideološki okvir je celo zelo značilna" (Pelikan, 1997a, 123).
58	Posebej, ko opisuje "znamenito stran Lassallovega značaja, — njegovo židovstvo. /.../Najbolj nam to dokazuje Lassallov dnevnik. K mesenosti in dobičkaželjnosti nagnjena židovska narava odseva iz njega. /.../. Točno je zapisoval vsak groš, za kateri je ogoljufal domače ali svoje sošolce" (Krek, 1925, 349). *"Lassalle, Ferdinand (1825-1864), nemški politični delavec, sodeloval v delavskem gibanju v Porenju in pri Marxovem Novem renskem časopisu; privrženec postopnega prehoda v socializem, tj. preko svobodnih delavskih združenj in s pomočjo državnega kredita; l. 1863 je ustanovil Splošno nemško delavsko zvezo. V filozofiji je skušal slediti Heglu. Njegovi knjigi o Heraklitu (gl.) sta Marx in Engels dala slabo oceno; Lassalov železni mezdni zakon je prav tako v nasprotju z zakoni politične ekonomije. Njegovo glavno delo je: Das system der erworbenen Rechte" (Bihalji-Merin, 1975, str. 448).
59	"S pomočjo uslužne države je kapitalizem izrinil krščanstvo iz šol; najprej in najtemeljiteje je visoke šole prepojil se svobodomiselstvom ali jih celo požidovil" (ZSSP 15, 186).
335
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
boljševističnega gibanja, kjer naj bi zasedali vidne vloge. V Rusiji, npr., "so na vodilnih mestih /.../večinoma židje" (ZSSP 8, 53; navajanje Frid. Muckermanna).60
Najbolj očiten antisemitski "Zbornikov" članek je "Taktika u boju proti komunizmu", kjer avtor A. Glavic komunizmu in socializmu dodaja židovski element,61 ki je prisoten v dveh tretjinah časnikarstva. Ne le to, Židje naj bi bili dobesedno povsod, saj so vseh narodnosti in strankarskih pripadnosti,62 njihov vpliv pa je čutiti tudi v povezavi s "francosko ložo", ki ima podoben protiverski program - kot komunisti -in željo stvaritve "svetovne republike"63 (ZSSP 12, 95).
Ob večstoletni tradiciji ni bilo nič čudnega, če je bilo "židovsko vprašanje" prisotno v marsikateri politični struji. Ne gre zanikati prisotnosti antisemitizma tudi v marksistični teoriji, vendar ga je treba razumeti in nanj gledati na drugačen način kot na katoliškega.64 Pri slednjem židovstvo ni le sinonim za kapitalistično oderuštvo, ampak rezultat oziroma učinek židovskega "duha", ki je izkoriščevalski in zato predstavlja praobliko "kapitalističnega duha", ki izsesava pošteno delo in mu odvzema zaslužek. Židovski vpliv naj bi bil - po prepričanju katoliških ideologov - izjemno velik in prodoren, ne glede na konkretno etnično število in poreklo samih Židov.65
Pri Marxu je antisemitizem v veliki meri sinonim kapitalizma oziroma liberalizma: "Kot sem že omenil, je antisemitizem (mišljen kot antikapitalizem/antilibe-ralizem) v tem času temeljil predvsem na Marxovem 'obratu', po katerem je 'družba kriva za svoje židovstvo' in ne Zid za njeno 'zažidenje', saj je 'Žid je pri tem le pridno pomagal' (Marx, Zur Judenfrage)" (Pelikan, 1997a, 129).
V tem kontekstu gre Marxovega "žida" vzeti kot "nekakšno ideološko polje", "židovsko vprašanje" pa bi družba dokončno razrešila, "ko bi odpravila svoje 'židovsko bistvo', (beri kapitalizem)" (Pelikan, 1997a, 130).
Znebiti se je bilo treba predvsem "židovsko-kapitalističnega" izkoriščevalskega
60	"Poročevalci soglašajo v poudarjanju velikega deleža, katerega imajo neruska, orientalska plemena na boljševizmu v Rusiji. V prvi vrsti so Zidje: O Leninu samem vesti ne soglašajo, a Trocki je žid. Z i-noviev, ruski Zid, prokonzulpetrograjski; Radek, avstrijski žid; Rakovski, rumunski žid itd. ... bo lj-ševiškiprvaki" (ZSSP 8, 53).
61	"Boju proti komunismu valja da dademo antisemitski značaj. Poznato je, da imadu Zidovi svagdje svoje prste, gdje god je borba proti krščanskim principima" (ZSSP 12, 95).
62	"Zidovi (su) svih stranaka i narodnosti, bili oni kapitaliste ili 'proletarci', pa makar se i ona po strankama medjusobno napadali, ipak solidarni u jednom cilju, da svagdje su moč i vpliv v svoje ruke dobili" (ZSSP 12, 95).
63	"Hočemo znati zašto su Komunisti proti vjeri i moralu i za svjetsku republiku, pogledajmu program francuske lože, te čemo da ona iste ciljeve od davna zastupa. U loži je upliv Zidova veoma velik" (ZSSP 12, 95).
64	Pri Marxu je "židovsko vprašanje" stvar metafore (simbola) za oderuštvo, pri krščanstvu pa je stvar "izdaje" ali konkretnega idejnega in ideološkega razhajanja. Marksizem se zato proti "židovstvu" bori na metaforičnem nivoju ("žid" kot oderuh in kapitalist), krščanstvo pa na konkretni zgodovinsko-ideološki ravni ("židovstvo" kot konkretni zgodovinsko-teološki tekmec in nasprotnik).
65	Npr.: "Zidov je na Francoskem 0,4 odstotka, to se pravi: na 1000 prebivalcev so štirje židi (njih pol i-tična močje pa gotovo tako velika kakor ona ostalih 996); /.../" (ZSSP 32, 12).
336
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
duha in njegove miselnosti, ki naj bi bila razpredena in prisotna v družbi; sama "fizična" prisotnost Zidov pa Marxu ni sporna, zato Židom kot narodu ne gre preprosto očitati nastale družbene krize.
Delo kot osnova "ustvarjanja nove vrednosti" ter vprašanje "brezdelnih zaslužkov"
Postavka dela in poštenega zaslužka ima po mnenju avtorjev "Zbornika" oporo v Svetem pismu66 in v odnosu do Boga ter po njem naloženih pravicah in dolžnostih,67 saj je "človeku dana pravica do zemlje in (podčrtal avtor - op. P. K.) njenega bogastva, ki ga mora osvojevati z delom" (ZSSP 27, 138). Gospodarjenje svetu "po delu" je plod krščanske misli, ki je "izvršilo tri čudovite stvari: naučilo je zakon dela, spravilo je delo k časti in naredilo je delo svobodno" (ZSSP 27, 196).
Delo je tudi tisto, ki naj bi edino prinašalo pošten in pravičen zaslužek.68 "Bojni klic krščanskih socialistov" se zato glasi: "Da pravzaprav izvira vse bogastvo sveta iz dela delavnih" (ZSSP 24, 17). Človek pa si šele z delom zasluži tudi njegove sadove.69 Tudi v prepričanju, da edino fizično delo ustvarja novo vrednost, se krščanski so-cialci znajdejo na istih idejnih pozicijah kakor socialisti. Želja ideologov "Zbornika" je tako bila, da se navkljub kapitalizmu "uzpostavi zopet človek in njegovo delo v središče gospodarstva, ne pa denar" (ZSSP 15, 161).
Vendar si krščansko-socialni misleci niso bili venomer enotni. Ob tem Ivan Rejec primerja misli Andreja Pavlice in Aleša Ušeničnika, ki sta že leta 1911 (v časniku Čas) razpravljala o tem, kaj je kapitalizem in njegovo bistvo. Zdi se, da se že v različnosti definiranja kapitalizma kaže tudi vrzel približevanja oziroma oddaljevanja socializmu.70 Andrej Pavlica npr. pravi, da "vse, kar se zahteva nad pravo veljavo (podčrtal avtor), je več ali manj oderuštvo", veljava, ki jo "predstavlja denar", pa naj bi bilo le delo. Ta nauk je razvijala tudi Cerkev in kanonično pravo ter na njem utemeljila prepoved obrestovanja - "Marx naj bi ga le dokazal se stališča človeškega uma" (ZSSP 15, 123).
Aleš Ušeničnik pa v svojih stališčih zagovarja tudi "porabnost (podčrtal avtor -op. P. K) kot sodelujoči vir menjalne vrednosti" in ob tem že tudi "produktivnost ka-
66	"'Kdor noče delati, naj ne je' (2. Tess. 3,10), a tudi: 'vsak delavec je svojega plačila vreden', (Mat. 10,10) /.../. 'V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne vrneš v prah, iz katerega si vzet'" (ZSSP 27, 196).
67	"Prvi človeški par je vzel iz raja s sabo v svet /.../zlasti še izvirno moralno krivdo - dedni greh /.../ in pa poostreno zapoved dela, ki odtedaj ni samo božja služba, ampak tudi po Bogu naložena po kora" (ZSSP 27, 140).
68	"Plodno je lahko le delo, le iz njega lahko izvira zaslužek" (Dolar, 2002, 75).
69	"S pravico do dela je pa združena tudi pravica do sadov, ki jih delo donaša. /.../Na temelju eksi s-tenčne pravice sme vsak terjati, da se mu da, kar je zaslužil, da mu drug ne utrguje, kar donaša delo " (Krek, 1925, 45).
70	Avtor navaja Ušeničnika: "Ta razpor krščanskih sociologov je gotovo globok in načelno važen" (ZSSP 15, 124).
337
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
pitala " (podčrtal avtor - op. P. K.). Že v svojem delu "Sociologija" naj bi tako trdil, da je pretirano "sklepati odtod, da je vsak sad, brez dela pridobljen, krivičen in oderuški". A zdi se, da ga k temu stališču žene "bojazen pred posledicami nasprotne (socialistične - op. P. K.) teorije".71 Nekaj let kasneje (l. 1920) tako že spet trdi, da so "v kapitalistični dobi vsi dohodki brez dela tujina, t.j. sad tujega dela" (vse: ZSSP 15, 124).72
Krek pa o posojilni pogodbi, ki sloni na "nedelu", pravi, da je "tudi v naši dobi važen vir za pridobivanje zasebne lasti. Reči smemo, da ima prvo mesto. Denar je postal takorekoč živ. Kdor ima denar, ima vse, in pri denarju je še ta posebnost, da se sam množi. /,/Z združenimi močmi se mora s posojanjem po zmernejših obrestih (podčrtal P. K.)podreti vladajoče neznosno oderuštvo". Takšna je tudi posojilna pogodba, zato se v zaključku krožno vrne nazaj, ko pravi: "Delu in delavcu je treba vrniti pravo vrednost, pa se bo tudi glede na posojilno pogodbo na glavi stoječi svet obrnil na pravo stališče. /,/ Potem tudi ne bo več posojilna pogodba poglavitni vir pridobivanja zasebne lasti" (Krek, 1925, 59-60).
Izhajajoč iz dejstva, da "denar ne more denarja roditi" (ZSSP 15, 123) sledi, da je "Cerkev prepovedala kot oderuštvo vsakršne dohodke od premoženja brez dela, bodisi da se ti dohodki imenujejo obresti, rente, sadovi ali kako drugače" (ZSSP 15, 124).
"Oderuštvo" in "brezdelni dohodki"
V boju zoper oderuštvo naj bi Cerkev že od svojih začetkov poosebljala "udejsti-tev socialnega principa" (ZSSP 27, 143), Kristusa pa kot "socialegai odrešenika" (ZSSP 27, 189). V srednjem veku je zato poudarjala,73 da si lahko "iščeš poštenega dobička" (ZSSP 27, 143). Do izraza je prihajal cerkveni "moralni vpliv na pravično ceno", ki naj bi postopno izkoreninil nepravičnosti, namen pa je bil uskladiti tudi delo in kapital, tako da slednji ne bi prevladal (ZSSP 15, 160-161).
Za ohranitev socialnega ravnovesja in pravičnosti je Cerkev "brez strahu posegala tudi po strogih represivnih zakonih zoper obrestovanje in židovstvo" (ZSSP 27, 195). V "Zborniku" navajajo svetega Ambrozija, ki je trdil, da je "kapital hujši od kače, ki od posledic porajanja končno pogine, dočim kapital brez nehanja spočenja in poraja, in kmalu v svojih obrestih prekaša prvotno svoto" (ZSSP 15, 127).
Obrestovanje in brezdelno služenje je torej problematično, ker "denar ne dela in sam kot tak ničesar ne proizvaja" (Dolar, 2002, 75). Oderuštvo pa je zatorej greh, "ki
71	Zanimivo je razmišljanje Ivana Rejca, ki se sprašuje o možnostih motivacije v komunističnem gosp o-darstvu (v nasprotju s kapitalističnim "egoizmom"): "Se bolj zapleten je ta problem, ker stoji na potu realističnemu preudarku zmotna Marxova teorija o vrednosti, češ, da zgolj delo določuje vrednost blaga, ko je vendar očitno, da soodločuje njegova porabnost" (ZSSP 11, 90), s čimer potrjuje obstoj trga in proizvajanja za trg.
72	O menjavanju in prilagajanju Ušeničnikovih mnenj ter stališč glej Pelikan, 1997a.
73	"Katoliška cerkev se je v srednjem veku trdno držala načela, da je oderuštvo, če kdo vleče kak dobiček iz naravne produktivnosti" (nad "pravo veljavo" - delom - op. P. K.; ZSSP 15, 123).
338
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
je posebej hud zato, ker je permanenten", oderuhu pa omogoča, da "greši ob vsaki uri, ob vsaki sekundi, ob nedeljah in med spanjem - kajti obresti zmeraj tečejo, naraščajo, /'.../ naj oderuh tačas počne karkoli (pa četudi se, denimo ta čas predaja postu in molitvi)" (Dolar, 2002, 76). Kritika je bila prvotno namenjena vsakršnim, postopoma pa "le čezmernim obrestim, /'.../ - temu, kar bo poslej pomenila beseda oderuh" (Dolar, 2002, 82).
Sčasoma je "v novem veku Cerkev moralno priznala gospodarstvo s kapitalom, ki je ločen od dela, zlasti, ko je dovolila obrestovanje" (ZSSP 15, 183). Po prenehanju prepovedi pa vseeno ostaja grenak priokus,74 ki posledično nadaljuje ali ponovno vzpostavi gonjo zoper "kapitalistično oderuštvo".75
Dobiček je tisti, ki narekuje tempo kapitalizmu, s čemer je kapitalistična doba postala tarča kritik, "najhujša kritika te strani kapitalizma" pa "je od Marxa" (ZSSP 15, 161). Tudi Krek ugotavlja, da se "dandanes vse meri po denarju; kapitalistična načela gospodarijo. In pohlepnost po denarju ne pozna nobenih mej", s čemer delno soglaša s komunisti, ki "imajo v marsičem prav, ko slikajo grdo pohlepnost, ki se drži mnogokrat zasebnega lastninstva" (Krek, 1925, 50).
Socializacija ali podružabljanje
Pomembnost socializacije, kot tiste prvine, ki jo je treba uvesti za vzpostavitev porušenega družbenega ravnotežja, doseže tudi misli primorske duhovščine. Kristjani naj bi delovali tako, da "se čimveč ljudi gospodarsko osamosvoji", kar se lahko zgodi le, če "dobi družba pravico, posegati v zasebno gospodarstvo" (ZSSP 26, 80).
Takšno dejanje "zahteva vzgoje ljudi k vesti, k dolžnosti, k zatajevanju" (ZSSP 1, 29), pa tudi povrnitev odškodnin tistim, ki jim je bila lastnina odvzeta.
Ivan Rejec pritrjuje Ottu Bauerju, nemško-avstrijskemu reformnemu socialistu, ki ugotavlja, da je socializem nujen, "samo to je vprašanje, po kateri poti pride". Predvsem gospodarstvo je področje, kjer bi bilo mogoče sodelovati,76 posebej z "reformnimi socialisti" (ZSSP 11, 87).
Socializacija je tisto, kar "krščanske socialce in socialiste druži na pozitivnem go-spodarsko-reformnem polju" (ZSSP 11, 91). Prevladuje pa mnenje, da ne gre hiteti,
74	"Mimogrede, uradna prepoved obresti je v katoliških deželah veljala vse do leta 1830" (Dolar, 2002, 82).
75	Presežki so nekakšen kapitalistov način življenja, oderuh pa "prapodoba kapitalista, njegova senca, ki se je ne da oddvojiti od njega" (Dolar, 2002, 70).
76	"V gospodarskem oziru se nam komunizma ni treba bati. To je ekstremna teorija socializma, ki jo je bridka realnost v Rusiji sami že precej obrnila od skrajnih konsekvenc, in jo bo zdravi razum ljudstva, ki je ob jednem verno, znal vpeljati v pravi tok socializacije na gospodarskem polju, ki nikakor ne nasprotuje krščanskim principom. Samo po sebi je umevno, da smo poklicani tudi v gospodarskem oziru pripraviti načrt in pot tej novi bodoči obliki družabnega reda, s čemer se peča ravno odsek za narodno in socialno politiko našega Zbora" (ZSSP 14, 112).
339
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
saj bi to prineslo gospodarsko krizo, "ki utegne pokopati tudi, kar je zdravega na socializmu" (ZSSP 11, 88).
Pri tem podpirajo usmeritve SLS-a, ki rešuje gospodarska vprašanja v okviru "krščanske solidarnosti". Program bi vseboval davčne zakone za visoke brezdelne zaslužke, načelno bi se uvedla soudeleženost delavcev pri dobičkih,77 država pa bi poskrbela, da delavce ne bi izkoriščali. "Podružabili" naj bi se "premogovniki, rudniki, plavži in, kjer kaže socialna korist, tudi druga podjetja". Če bi bilo primerno, bi se podjetje "pozadružilo", zasebne zavarovalnice pa "podržavile" (ZSSP 9, 62). Meje pri tem niso strogo jasne, izpostavljen pa je boj proti izkoriščanju.
Relativno sprejemljiv se je stranki zdel tudi gospodarski program nemških "spar-takovcev", ki naj bi bil "nekomunističen, tak kot si ga more postaviti za svoj končni cilj vsaka struja, ki računa s socialnim razvojem /.../" (ZSSP 11, 91; navajanje SLS-ovega gospodarskega glasila, "Narodni gospodar" iz leta 1920).
V nasprotju s socialno demokracijo bi moralo krščansko socialno gibanje "stati na braniku za vero v osebnega Boga, za krščansko šolo in GrMŽino(podčrtal avtor -op. P. K.)" (ZSSP 11, 94). V gospodarstvu pa naj bi zastopalo stališča "solidarnosti slojev" ter odklanjalo "boljševiški sistem divje naglice v socializaciji" (ZSSP 11, 94).
Panslavizem
Skupne jezikovne korenine so slovanskim narodom vlivale upanja tudi na političnem in kulturnem področju. Navdušenost je bila toliko večja, kolikor je bila skupna tudi vera; pri tem je posebej izstopala pravoslavna in hkrati boljševiška Rusija.78
Slovenska duhovščina je iskala stik s hrvaškimi deželami, saj jih je skupna katoliška vera in medsebojno jezikovno razumevanje prepričevala v naravno povezanost.79 Priključitev k Italiji pa je bila "Zboru" velik izziv, saj, "če Slovenec želi in zahteva, da je na svoji zemlji služen v svojem jeziku, kadar drugega ne zna, postane takoj slovanofil" (ZSSP 25, 53).
Skupni element vse slovanske vere pa je bila "ideja" sv. Cirila in Metoda, ki je bila tudi "najsvetlejša zvezda, ki je kedaj zasijala na slovanskem nebu". Pod njunim
77	Delavci bi "nehali bitipodložniki, mezdniki", postali bi "pravi solastniki, in polagoma celo tudi lastniki tovarne" (ZSSP 21, 179). Ideji so posebej nasprotovali komunisti, socialna demokracija (stavke!) ter tudi kapitalisti (ZSSP 21, 181). Ob morebitnem uspehu bi tako tudi delavci, vsaj delno, vstopili v krog brezdelnih zaslužkarjev.
78	"Papež sam mnogo moli za krščanski Vzhod, posebno pa za nesrečno Rusijo" ; največjo ljubezen pa se ji izkaže tako, da se zopet združi z Rimom (ZSSP 33, 40).
79	"Vzajemnost" piše l. 1919 takole: "Hrvatje in Slovenci smo združeni v eno telo. - Ze prej, ko nas je tuja sila držala narazen, nas je kri in sorodstvo jezika vleklo skupaj. /.../ Toliko bolj se moramo družiti zdaj". Zbor pa dodaja: "Ker se duhovniki zasedenega ozemlja - žal - ne moremo pridružiti jugo-slovenskemu krogu, smo si za silo osnovali lastno malo glasilo, ki bo pa svoj glas vedno ubiralo z bratskim glasom onstranpremirne črte" (ZSSP 22).
340
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..., 319-346
vodstvom naj bi "velika večina naših bratov - Slovanov na sploh in posebej še našega lastnega jugosl. naroda prispela do lastne državnosti. " Na njuno čast je bilo zaznati celo pripravljenost učenja cirilice (ZSSP 2, 10), s čemer se je vzpostavljal tudi stik s pravoslavjem in srbskim narodom.80
Sodelovanja so pričakovali tudi s Čehi,81 ki naj bi bili velikega pomena za slovansko vzajemnost.82 Tudi med njimi je delovala "Ciril-Metodijska matica". Odnose pa je krhalo le duhovniško gibanje za odpravo celibata, ki je vrh vsega hotelo tudi samostojno narodno Cerkev (ZSSP 3, 15).
Sklep
Dvajseta leta 20. stoletja so bila v vsej Evropi čas produktivnega iskanja in usodnih zmot. Tudi ideologom in politikom katoliškega tabora na Primorskem z obojim ni bilo prizaneseno.
Od izida zadnje socialne papeške okrožnice je tedaj minilo že 30 let. V tem času se je zgodila 1. svetovna vojna in oktobrska revolucija, ki sta do temeljev zamajali in spremenili evropsko družbo. Smernice okrožnice Rerum novarum so delovale kot izraz neizpetega socialnega programa, ki je bil v dani situaciji že zastarel, neaplikati-ven, celo nesprejemljiv, v najboljšem primeru pa premalo jasen. Okrožnica je "priporočala" potrpežljivost in "solidarnost stanov", s čemer ni mogla odpraviti negotovosti, v kateri se je znašel evropski človek, ki se je vse bolj usmerjal k totalitarnim ali avtoritarnim sistemom in rešitvam. Nova papeška enciklika Quadragesimo anno je pomenila prelom z nedefiniranostjo in nagib političnega katolicizma v "desno"; italijanski fašizem pa je pridobil pomembno ideološko prednost pred socializmom, saj načelno ni oviral krščanstva in je Cerkvi dovoljeval nemoteno delovanje.
Obe, krščansko socialna in socialistična struja, pa sta se znašli v primežu (njuni glavni akterji tudi v ječah) fašizma ter v hkratnem medsebojnem nasprotovanju. Začetega dela "emancipacije" naroda primorski duhovniki niso mogli in ne hoteli pre-
80	"Ciril-Metodovega apostolskega duha maraš imeti v sebi, ki ti naj narekuje skrb in misel za katoliško jugoslovensko skupnost, katera intenzivno deluje v smislu sv. Cirila in Metoda, apostolskega duha /.../, ki ti naj narekuje smisel za svete namene jugoslovenskega episkopata, ki koraka, kakor nekdaj sv. Ciril in Metod s križem in slovensko knjigo v roki, na čelu našega naroda, vedno na poti sedaj v Rim, /.../sedaj v Belgrad, sedaj v Zagreb, sedaj na škof. konference, /.../, a ob vseh prilikah vedno in vse k večji časti božji in v večji blagor našega troimenskega naroda..." (ZSSP 4, 34).
81	"Poudarjati je treba, da vse te panoge mladega krščanskega vstajenja (krščansko dijaštvo, selska mladina in telovadna organizacija "Orel" - op. P. K.) goje praktičen in smotren stik z usporednim jugoslovenskim gibanjem. Od te vzajemnosti si oba krščanska bratska naroda obetata velikih sadov" (ZSSP 3, 15).
82	"Ljubezen do sv. Stolice je v tem narodu tolika, da včasih pozabi /.../svoj lastni 'jaz' in vzplamti ona goreča ljubezen do drugih slovanskih sobratov, ki so že stoletja odtrgani od edine prave matere katol. cerkve, da se z največjo živahnostjo zavzemajo za zjedinjenje razkolnih Slovanov s katol. Cerkvijo" (ZSSP 29, 32).
341
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..319-346
pustiti drugim, posebej ne socialistom, saj naj bi se sodelovanje slovenskih in italijanskih socialistov po njihovem mnenju končalo v raznaroditvi prvih, zato je bilo nadaljevanje duhovniškega delovanja nujno.
Tovrstno delovanje bi sicer lahko pomenilo sodelovanje s fašizmom v boju zoper vsakršne socialistične misli, kar pa bi bilo svojevrstno protislovje. Ob tem je prihajalo do konflikta z uradno Cerkvijo, kar je primorsko duhovščino vodilo v samostojno delovanje in osamitev, celo upor zoper njo, saj je uradno cerkveno vodstvo podpiralo sporazum z italijansko oblastjo, ki je slovenski narod zatirala.
Socialistična ideologiMa Me v temelMu nasprotovala cerkveni misli. Primorski duhovščini se je zdela nepojmljiva npr. ideja o ukinitvi zasebne lastnine, ki je naravna pravica in potemtakem dana od Boga. Kljub temu naj bi ostala omejena, tako da ne bi posegala v svobodo drugega.
Socialisti naj bi po mnenju "Zbora" kršili to temeljno postavko Cerkve, obenem pa uvajali splošno dolžnost dela in odtegovali žensko od njenih "dolžnosti in pravic". In-ternacionalistična usmeritev socialistov je zadela tudi ob "narodnostno" delo duhovščine, s čemer se je izgubljala narodna zavest in jezik, nujna za narodov obstoj in napredek.
Točka razhajanja in približevanMa obeh socialno usmerjenih misli pa je bil antisemitizem, četudi v precej različni ideološki podobi. V katoliškem smislu je poleg "židovskega duha" zajemal tudi "fizičnega Žida", medtem ko je marksistični "žid" predvsem "zažiden" v družbo, ki je že sprejemala "židovsko oderuštvo".
Skupna točka socialistov in krščanskih socialcev je bila tudi definicija "dela" in "brezdelnih zaslužkov". Delo naj bi edino prinašalo in edino predpostavljalo pošteni zaslužek. V tesni povezavi z delom kot "veljavo" je tudi nasprotovanje oderuštvu, ob-restim in brezdelnim zaslužkom. Vse to namreč pomeni in predstavlja nadaljevanje obstoMečega stanja in krize, ki na eni strani povečuMe dohodke majhni skupini kapitalistov, na drugi pa večanje bede tistih, ki "delajo", a od tega nimajo pravzaprav nič.
Zato naj bi bila nujna počasna in brez naglice uvedena socializacija ter uvajanje socialne države, ki pa po mnenju "Zbora" ne bi smela imeti (pre)velike moči, kakor naj bi jo imela npr. v Rusiji, katere "divja" socializacija je pomenila njen gospodarski polom.
Pomembna skupna programska točka socialistov in krščanskih socialcev je bil tudi skupen nastop in solidarnost slovanskih narodov, pri čemer so krščanski socialci odobravali nekatera idejna izhodišča marksizma, seveda pa ne tudi sprejetja socializma ali komunizma.
Specifični politični razvoj na Primorskem je po prvi svetovni vojni njeno duhovščino postavljal v nehvaležno pozicijo - v položaj "opozicije" do državne oblasti. Nacionalno vprašanje in preživetje naroda sta postala njena prva in glavna skrb, zato jih je soočenje s fašizmom vodilo tudi proč od usmeritve, ki je v Vatikanu prevladala, in ki je bila kmalu po zatrtju vsega slovenskega periodičnega tiska v Julijski krajini, tudi "Zbornika", na vsedržavni ravni pripravljena na sporazum s fašizmom.
342
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..319-346
V zelo kratkem času je prav primorska duhovščina v vsej kompleksnosti občutila na lastni koži zapletenost politične, idejne in ideološke situacije tako imenovanega "kratkega stoletja".
SOME ASPECTS OF IDEAL AND POLITICAL DILEMMAS IN RELATION TO SOCIALISM AMONG THE SLOVENE CLERGY IN THE REGION OF PRIMORSKA IN THE 1920s
Peter KASTELIC SI-1312 Videm-Dobrepolje, Podgora 15 e-mail: peter@soup.si
SUMMARY
The present paper focuses on the ideal concepts, dilemmas and stances of the Slovene Primorska clergy at the beginning of the 1920s in the light of its role within the complex, developing and highly specific social reality indelibly marked by World War I and (since the 19th century) the significant presence of socialist ideas. Based on the 'Zbornik svečenikov svetega Pavla' - the central inter-war monthly publication of the Slovene (and Croatian) clergy in Italy - the author examines the questions and dilemmas presented by its authors and contributors, advocating Christian-social solutions to social problems. The multi-layered, complex and unmanageable character of the dilemmas permeating the examined period contributed to the fact that (despite frequent disagreements and disparate opinions) the ideologists of the Slovene Catholic movement in Primorska agreed with or often came very close to the stances of their most distinctive political opponents - socialists and communists.
All 1920s Europe, including the ideologists and politicians within the Catholic circle in Primorska, was characterised by productive quests as well as fatal mistakes. Based on the analysis of the central source the paper represents an attempt to present the reflection of the examined development of events at the micro-level of a small local Catholic elite in Venezia Giulia in the examined time period. Therefore, the analysed topics are the ideological differences and similarities between Christian socials and socialists in relation to some key social issues: private property, establishment of the first socialist state, the national question, the question of women, anti-Semitism, work and 'workless income', the question of usury, socialization, and Pan-Slavism.
The Slovene clergy in Venezia Giulia represented a social group holding a highly specific role in relation to the gap between the church and the modern European state, which made its stances toward the social phenomena permeating the examined time period a very rich source for the study of the relations mentioned above. Thus, in a very short time the Primorska clergy personally experienced the complex nature of the political, ideal and ideological situation characterising the 'short century'...
343
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..319-346
Key words: Catholic church, political ideologies, Catholic socialism, socialism, Slovene clergy, national question, Venezia Giulia, Zbornik svečenikov svetega Pavla,
1918-1928
VIRI IN LITERATURA
ZSSP = Zbornik svečenikov svetega Pavla. Letnik I=1920, Letnik II=1921 itd. (dostopno v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper).
ZSSP 1 - Ivan Rejec: Socializem in nacionalizem. ZSSP, letnik I, št. 1, str. 4-8, št. 2, str. 26-30.
ZSSP 2 - J. G.: Sv. Ciril in Metod. ZSSP, letnik I, št. 1, str. 10.
ZSSP 3 - NN: Po svetu. Češka. ZSSP, letnik I, št. I, str. 15.
ZSSP 4 - J. G.: Sv. Ciril in Metod. (Meditacija). ZSSP, letnik I, št. 2, str. 32-34.
ZSSP 5 - Ivan Rejec: Grave incommodum. ZSSP, letnik I, št. 2, str. 34-36.
ZSSP 6 - NN: Kuriozno krščanstvo. ZSSP, letnik I, št. 2, str. 40.
ZSSP 7 - Josip Ličan: Katoliška cerkev in komunistična država. ZSSP, letnik I, št. 3, str. 46-52.
ZSSP 8 - Ivan Rejec: Boljševizem. ZSSP, letnik I, št. 3, str. 52-61.
ZSSP 9 - X.: Socialni program krščanskega ljudstva. ZSSP, letnik I, št. 3, str. 61-63.
ZSSP 10 - S. S. (najverjetneje Stanko Stanič, kasnejši urednik, tudi odgovorni urednik "Zbornika"): Boj zoper podivjanost današnjih dni. ZSSP, letnik I, št. 3, str. 70-71.
ZSSP 11 - Ivan Rejec: Socializacija. ZSSP, letnik I, št. 4, str. 87-94.
ZSSP 12 - A. Glavic: Taktika u boju proti komunizmu. ZSSP, letnik I, št. 4, str. 95.
ZSSP 13 - Ivan Rejec: O ustroju in cilju "Zbora". ZSSP, letnik I, št. 4, str. 102-108.
ZSSP 14 - Alojz Novak: Ali naj začnemo?. ZSSP, letnik I, št. 5-6, str. 112-113.
ZSSP 15 - Ivan Rejec: Kapitalizem in krščanstvo. ZSSP, letnik I, št. 5-6, str. 121128, št. 7-8, str. 159-165, št. 9-10, str. 182- 187.
ZSSP 16 - Virgil Šček: Ob organizaciji delavstva in njega času primernih zahtevah. ZSSP, letnik I, št. 5-6, str. 130-132.
ZSSP 17 - Virgil Šček: Socialisti in komunisti. ZSSP, letnik I, št. 7-8, str. 156-159.
ZSSP 18 - Š. V. (Šček Virgil?): Obče misli. ZSSP, letnik I, št. 7-8, str. 166.
ZSSP 19 - Alfonz Brbuč: O modernem družinskem problemu. ZSSP, letnik I, št. 910, str. 173-175.
ZSSP 20 - Karol Oblak: Nekaj misli o potrebi zadružništva v slovenski Benečiji. ZSSP, letnik I, št. 9-10, str. 175-177.
ZSSP 21 - Virgil Šček: Soudeleženost v industrijskih podjetjih. ZSSP, letnik I, št. 910, str. 179-182.
ZSSP 22 - NN: "Vzajemnost" glasilo slov. hrv. Svečeništva. ZSSP, letnik I, št. 1, notranja stran zadnje platnice.
ZSSP 23 - NN: Resna beseda v resni uri. ZSSP, letnik II, št. 1-3, str. 1-3.
344
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..319-346
ZSSP 24 - Janko Kralj: Znanstvo. Trideset let. ZSSP, letnik II, št. 1-3, str. 13-18. ZSSP 25 - NN: Po domovini. Iz videmske Benečije. ZSSP, letnik II, št. 1-3, str. 51-53.
ZSSP 26 - Janko Kralj: Meje med socialnimi strujami. ZSSP, letnik II, št. 4-5, str. 74-80.
ZSSP 27 - Ivan Rejec: Socialna filozofija krščanstva. ZSSP, letnik II, št. 6-8, str.
134-144, št. 9-12, str. 189-200. ZSSP 28 - Andrej Gabrovšek: Par misli o materialni strani bogoslužja. ZSSP, letnik
II, št. 9-12, str. 187-189. ZSSP 29 - F. Š. (najverjetneje France Švara): Listek. Katoliški preporod na Češkem. ZSSP, letnik IV, št. 2, str. 15-16, št. 4, str. 31-32, št. 5-6, prva platnica (notranja stran).
ZSSP 30 - Venceslav Bele: Marijine družbe za žene. ZSSP, letnik IV, št. 5-6, str. 41-43.
ZSSP 31 - Andrej Gabrovšek: Ali je krščanska politika potrebna? ZSSP, letnik IV, št. 7, str. 49-50.
ZSSP 32 - NN: Iz krščanskega sveta. Odstotki židov v nekaterih krajih. ZSSP, letnik V, št. 2, str. 12.
ZSSP 33 - Janko Kos: Zedinjenje cerkve. ZSSP, letnik V, št. 5-6, str. 40.
Bihalji-Merin, O. et al. (1975): Mala splošna enciklopedija. Druga knjiga H-O. Ljubljana, DZS.
Bruckmuller, E. (1992): Razvoj krščanskih socialcev v Avstriji do prve svetovne vojne. V: Edo Škulj (ed.): Krekov simpozij v Rimu. Simpoziji v Rimu - 9. Celje, Mohorjeva družba, 131-146. Dolar, M. (2002): O skoposti in o nekaterih z njo povezanih rečeh: tema in variacije.
Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo. Juhant, J. (ed.) (1994): Družbeni nauk Cerkve (DNC). Celje, Mohorjeva družba. Erjavec, F. (1928): Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana, Prosvetna zveza.
Ferrari, L. (1981): Smernice delovanja slovenske duhovščine na Primorskem (1920-1928): "Zbornik svečenikov sv. Pavla". Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, št. 1-2, Ljubljana, 177-187. Hobsbawm, E. (2000): Čas skrajnosti. Svetovna zgodovina 1914-1991. Zbirka spekter 1/2000. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče. Kacin-Wohinz, M. (1971): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921. Maribor, Obzorja.
Klinec, R. (1979): Primorska duhovščina pod fašizmom. Gorica, Goriška Mohorjeva družba.
345
Peter KASTELIC: NEKATERI ASPEKTI IDEJNIH IN POLITIČNIH DILEM SLOVENSKE DUHOVŠČINE ..319-346
Krek, J. E. (1925): Izbrani spisi. III. Zvezek. Socializem (iz l. 1903). Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. (Prva izdaja: l. 1901.)
Lenzenweger, J. et al., (1999): Zgodovina katoliške cerkve. Celje, Mohorjeva družba.
Lukan, W. (1992): Janez Ev. Krek - biografski in bibliografski pregled. V: Edo Škulj (ed.). Krekov simpozij v Rimu. Simpoziji v Rimu - 9. Celje, Mohorjeva družba, 7-17.
Marusič, B. (1992): Krščanski socialci na Primorskem v Krekovem času. V: Edo Škulj (ed.). Krekov simpozij v Rimu. Simpoziji v Rimu - 9. Celje, Mohorjeva družba, 188-194.
Mlinar, A. (1992): Krek in žensko vprašanje. V: Edo Skulj (ed.). Krekov simpozij v Rimu. Simpoziji v Rimu - 9. Celje, Mohorjeva družba, 195-210.
Pelikan, E. (1997a): Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem. Documenta et studia historiae recentioris XII. Maribor, Obzorja.
Pelikan, E. (1997b): Slovenski politični katolicizem med obema vojnama (v luči zapuščine dr. Engelberta Besednjaka). Zgodovinski časopis, 51, 1. Ljubljana, 33-42.
Pelikan, E. (1999): Nacionalizem, komunizem, fašizem: skupne lastnosti totalitarnih družb in njihove temeljne različnosti. Zgodovina v šoli, del 1, letnik 8, 2. Ljubljana, 16-22.
Pelikan, E. (2000): Nacionalizem, komunizem, fašizem: skupne lastnosti totalitarnih družb in njihove temeljne različnosti. Zgodovina v šoli, del 2, letnik 8, 3-4. Ljubljana, 31-36.
Pelikan, E. (2002): Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Korenine. Ljubljana, Nova revija.
Pirc, J. (1992): Krek in slovensko katoliško gibanje. V: Škulj, E. (ed.): Krekov simpozij v Rimu. Simpoziji v Rimu - 9. Celje, Mohorjeva družba, 89-96.
Rajšp, V. (1992): Slovenska krščanskosocialna zveza s posebnim ozirom na slovensko krščanskosocialno zvezo za Štajersko. V: Skulj, E. (ed.): Krekov simpozij v Rimu. Simpoziji v Rimu - 9. Celje, Mohorjeva družba, 160-173.
Štuhec, I. (1992): Svoboda in avtoriteta v družbenem nauku Cerkve od Rerum novarum do danes s posebnim ozirom na Janeza Evangelista Kreka. V: Škulj, E. (ed.): Krekov simpozij v Rimu. Simpoziji v Rimu - 9. Celje, Mohorjeva družba, 122130.
Taylor, A. J. P. (1956): Habsburška monarhija 1809-1918. Zgodovina avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske. Kultura in zgodovina. Ljubljana, DZS.
Vidovič-Miklavčič, A. (1992): Krekovo zadružništvo: Teorija in praksa. V: Skulj, E. (ed.): Krekov simpozij v Rimu. Simpoziji v Rimu - 9. Celje, Mohorjeva družba, 174-181.
Weber, M. (2002): Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana, Studia huma-nitatis.
Žižek, S. (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana, Delavska enotnost.
346