608
M. P. Nataša: Hrepenenje.
idealnih klasičnih panoram, planin in dolinic, nališpanih z ovčicami in pastirčki, so zavzeli pogledi na moderno zemljo z njenim dandanašnjim licem, zaslužbeno človeku in oživljeno z njim, kakršen je, in z njegovimi modernimi napravami. Kar prevladuje sedaj, so prekopi,   ceste,   tovarne,  kolodvori,   železnice,   ostrešja,   stavbinski
odri, ladjedelnice in pristanišča.
(Dalje prihodnjič.)
"V
Hrepenenje . . .
i.
molitve svete vpletam to ime . . . in v mlade cvete — vpletam to ime . . . In v rano jutro kličem ga na glas in v ave molim ga večerni čas
Kako in kje
pozabim to ime?
Stokrat na dan
v njem ustne zadrhte . . .
Stokrat na dan
kri v srcu vzvalovi . . .
Stokrat po njem oko mi zaihti.
Srce je moje zdaj oltar . . . na njem cvete ti rožic par, a ni te, da bi jih pobral . . .
Z neba jim solnca žarkov ni . ne hladne rose sred noči — kdo bi se zanje bal ?—
Jesenski čas, jesenski čas, ko rože vrtu niso v kras! —
T,
II.
am v živem parku si hodil sam, moj tujec — mili neznanec . . . Otožno zamišljen. — Nemara poet? In resen! — Morda poslanec? —
M. P. Nataša: Hrepenenje.
609
Nemara mehke akorde strun ubira ti vajena roka? Morda ti čuvstev prepolno srce al misli duša globoka? —
Ne znam, ne vem ... Jaz sanjam le o duši sorodni in znani . . . Od severa daleko jug ... a bliže vse bliže po srcu Slovani . . .
*                  *
¦3C-
In v tiho mojo sobo na večer prihajaš ti ... ne — mila duša tvoja, ko ustne kličejo ime sladko, in to molitev je večerna moja . . .
In slutim, čutim tvoj prihod iz dalj neznanih, — morda preko groba, in bridka v prsih me mori tesnoba in temnih misli, sanj je meni žal:
Ni postelj — krsta bela?------Pajčolan
in mirtov venec na glavo mi dejan ? In ti prihajaš — sam Bog zna odkod?
Tak daljna ti, tak žalostna ti pot! —
*                                                    «¦
*
Tam zunaj v milih zvezdah noč blesti . . . A jaz pred sabo zrem oči odprte, poteze mehke in ponosne črte obraza, ki mi v dnu srca leži . . .
Ah, izpovej se moji duši . . . glej, do sreče še — samo korak naprej! — Izplakaj bol in večnemu Bogu vse čisto hrepenenje izpovej!
Da! Izpovej se, toži — komurkoli! Na svetu je trpljenje — v srcu boli, da smrt edina jim zdravilo zna . . .
In če med naju so svetovi djani — po sreči hrepenela bom neznani
in iskala vso pot jo do neba-------
L. P. Nataša.
..Ljubljanski Zvon" 10. XXVII. 1907.                                                                                    39