Nagrobni govor toT. Tomšiča ob odprtem grobn pokojnega tor. Grregorada. Težko mi je govoriti ob odprtem grobu, ki je ravnokar objel moža najlepše človeške dobe, ob grobu, ki bo v nekoliko trenutkih s svojo težko odejo zagrnil delavca iz učiteljskih vrst, ob grobu prijatelja, ki mu je smrtni angel prestrigel nit življenja ravno v oni dobi, v kateri potrebujemo največ sobojevnikov. Zgodilo se je to nedeljo jutro ob peti uri — in kmalu nato se je vest o prežalostni katastrofi razvedela po svetu, po domači fari je pa mrtvaški zvon visoko v linah turobno klical: Farani, vašega dobrega nadnčitelja gospoda Franceta Gregorača ni več med živimi. In takrat — tako sem čul — so se vam rosile oči... Danes kličem pa jaz vam: Farani, le rosite — le točite solze; saj mož, ki ga ravnokar zagrebljamo, je vreden teh solza. Le kratko dobo je deloval v vaši prelepi dolini, a v tej kratki dobi si je s svojim neumornim delovanjem začrtal neizbrisno sled. Le koliko truda in trpljenja je imel z vašimi otroki, ki jih je tako skrbno vzgajal in učil! — Zatorej tudi vi, otroci, le rosite, le točite solze! Lepih naukov jz ust svojega gospoda nadučitelja ne slišite nikdar več, nikdar več ga ne vidite v šoli. Tu spodaj bo poslej njegovo domovanje. Dragi tovariš, strašen je tvoj dom tu doli. Hladna prst in neprodirna tema sta ti soseda. In m\% tvoji tovariši in tovarišice bi se zgražali nad to TVojo soseščino, da nisi bil učitelj, ki je sejal le dobro seme naukov med mali, zatirani narod slovenski. 22 let si mu vzgajal mladino, to je nepregledna vrsta visokih in strmih gora, čigar pobočja so nasejana ostrih čeri in nevidnih brezen, in teh 22 gora Ti je bilo prekoračiti v Tvojem učiteljskem poklicu. Oj, koliko truda in koliko znoja. Zaraditega se mora razpršiti tema tu doli v TVojem domu, da se izpolnijo besede: Oni, ki so učili, se bodo svetili kakor sneg. Tebi pa, dragi tovariš, ki nisi bil le ljubeS soprog, ki nisi bil le preskrben oče, kinisi bil le ljubitelj naše prihodnosti, marveč tudi ker si bil delaven rodoljub in drag in mil tovariš, bodi s tem skromnim govorom postavljen trajen spomenik v srcih Tvojih tovarišic in tovarišev. Rešen si trpljenja in ljutega boja, ki si ga v svojem življenju tako možato prenašal. Pač Ti je bilo težko ostaviti v tej solzni dolini Ijubeče srce svoje gospe soproge in po Tebi koprneči srci sinčka in hčerke, a naj Ti bo v tolažbo zavest, da ne plakajo le ta srca za Teboj, ampak plakamo tudi mi, a v trdni nadi, da plava Tvoja duša ondi, kjer solnee lepše sije iu zarja lepša rumeni. Kaj naj bi Ti še govoril v slovo? Brezpomembno bi bilo, ako bi našteval data Tvojega rojstva, študij, služb. Rečem Ti le: TVoje življenje je bilo pač življenje idealnega ljudskošolskega učitelja, zaruženo z vserai žalostnimi in veselimi stranmi. V šoli si bil delaven, marljiv, zato si šel po plačilo k onemu, ki niti kozarca hladne vode ne pušča brez plačila. Kličem Ti le še: Z Bogom!