JURAJ JURAJEVIČ:
Dovški Bržot pripoveduje
3. GORIŠKI GROF. "                          II.
išji peklenšček je zavpil: »Oj, godec, godi, godi, pojdem plesat z dušo.« In godec je zagodel in godel, godel do noči, do jutranje zore. Višji peklenšček je zaplesal in divje plesal z dušo do trde noči in še in še pa je še ni izpustil. Ves onemogel je klical grof: »O, usmili se me, Bog! Kako bom duša ple* sala, ko me v noge tako močno žge! Kako bom duša plesala, ko sem že vsa upehana! O, usmili se me, usmili, ljubi Bog!« Peklenščki so renčali: »Če boa, duša, Boga klicala, boš še globlje v ogenj padala. Tu ne boš trpela eno uro ali dlve, tu boš trpela vekomaj!« Nesrečni grof je klical in vpil: »Smili se tisočkrat Bogu, da sem pahnjen v ta nesrečni kraj! Ko bi mi bilo dano priti na oni svet, bi skižil Bogu zvesto, da se še povedati rve da, kako zvesto!« Višji hudobec je po teh besedah zaplesal z dušo v najgloblji ogenj in tam plesal, plesal do onemoglosti; poteirn jo je zgrabil drugi, tretji... usmili se Bogu!...
Godec je godel, godel. Zdaj je vedel, kje biva, komu služi. Začutil je, kako mu vstajajo lasje, kako se mu grbanči koža in kako mu noge klecajo. Barvo je kar izpreminjal; zdaj je bil bled ko zid pa zopet rdeč ko kri, zdaj višnjev ko zadušljenec pa zopet zelen ko trava. Roke so se mu tresle, da so stmne pokale, da so gosli cvilile. Po ušesih so mu bmeli obupni klici nesrečnega goriškega grofa: »Ojej, ojej, ojoj! Kaj se godi zdaj z menoj?«
Od strahu in groze je že lezel godec skiupaj. Kar se odpro vrata in k mizi stopi tisti imeTiitni gospod, ki je godca vzel v skižbo ter dregne strah-opetca pod rebra, rekoč: »Šema, prav treba ti je trepetati. Ko bi ti ne pokazal vsaj sence peklenskih muk, nemara bi se še ne hotel vrniti na oni svet, kjer te že težko pričakujejo žena in otroci. Poslušaj! Z današnjim dnem si svoje Ieto doslužil, tukaj imaš vrečo denarjev, samih svetlih cekinov, kakor sva bila dogovorjena, vedi, da tudi pri nas držimo besedo! Brez skrbi rabi denar, kakor se ti zdi prav, saj si ga pošteno zaslužil. Zdaj pa pij še enkrat in založi purana, ki ga imaš pred seboj na mizi, potlej pa pojdi!«
102     ¦-     .
Godec se je nekoliko pomirii po teh besedah, pil še enkrat, jedi pa ni več pokusil, ni imi dišalo več. Lepo se je zahvalil imenitnemu gospodu za dobro postrežbo in veliko plačijo, zgrabil za vrečo s cekini in hotel oditi, toda oni imenitni gospod mu reče tedaj: »Kdaj boš ti doma, ako boš sam hodil? Primi se me za frak, da se dVigneva v zrak.«
Godec je storil tako. Naredila se je siva meglica, niti za ped ni videl predse, frk! je reklo pa je stal s težko vrečo cekinov na plečih v diomačem kraju sam —• imenitnega gospoda ni bilo nikjer več. Oddahnil se je globoko, odložil vrečo, pogledal vanjo, res, pravi, pristni cekini kova kralja Matjaža so se mu zasvetili. Zavihtel je zopet veliko bogastvo na hrbet in naglo stopal proti domači hiši.
103
Zdaj zagleda velikanski izprevod, ki se je pomikal po veliki cesti proti pokopališču. Vse črno je bilo ljudstva, ki je na glas molilo rožni venec za mrtveca, duhovnih gospodov je bilo krdelo, šest vrancev je vozilo imenitnega pokojnega dostojanstvenika. Samega starega gori= škega grofa so peljali k večnemu počitku. Ko godec to zve, zavpije na ves glas: »Pustite ga, pustite, ta je že v peklu!«
Brž skoči eden pogrebcev k njemii ter ga z bukvami po glavi udari, rekoč: »Kdo te je najel, da tako vpiješ?« Godec odvrne: »Ta je že v peklu, kaj ga pa...« Brž mu seže v besedo tisti, ki ga je z bukvami po glavi udaril in reče: »Mi vemo, kaj je tukaj, in po tem delamo; kako je tam, pa nihče ne ve, kakor sam ljubi Bog. Zato pa moilči!«
»Jaz lahko govorim, ko sem sam videl, kako je peklenšček privedel starega goriškega grofa v pekel!«
»Kaj boš ti, sirota, videl? Pa ko bi to tudi r;es bilo, se ne sme govoriti; zakaj še svetna gosposka bi obsodila raznašalca takih vesti v dolgoletno ječo, kaj šele Bog, ki si je sodbo zase pridržal!«
»I bom pa molčal,« je rekel nato godec in odšel, kolikor je mogel naglo, domov k družini, ki ga je sprejela z odprtimi rokami. Otroci so se od veselja na glavo prekucevali, ko so ga zagledali, žena je na glas jokala. Ko pa je še pokazal velikansko bogastvo, ni bilo veselju ne konca ne kraja.
104                                    .              *
Poslej je živela godčeva družina v miru in zadovoljstvu, vsakda*   • njega kruha ji pač ni primanjkovalo, saj je imela pri hiši vrečo cekinov kova samega kralja Matjaža, ki še vedno veliko zaležejo.