Enaka usoda, enaka želja. Slovencev, če gre za število, že ni le preveliko, vendar pa nas je toliko, da še v tern nismo zadnje Ijudstvo v avstrijski državi in je nas še vse eno lepo šlevilo. Davke v krvi in denarji dajemo državi vselej v redu in brez dvoma ne manj, kakor nam jih dohaja z ozirom na koristi države in razmere naše, v katerih živimo. Lahko bi torej človek mislil, da dobimo tudi od države, kar nam dohaja in se sploh drugim Ijudstvom daje. Ali naši bralci znajo, da se nam v tem ne godi predobro, saj smo doslej še vselej in povsod za pasterka, kedar se delijo v naši državi pravice in rado jih izmanjka jim že prej v rokah, kakor pride do nas vrsta. Za to imamo dokazov pri roki in žal, da še le preveč govorečih. Naši ljudje so po veliki večini kmetje in imajo po ustavi pravico voliti si zastopnike v občini, v okraji, v deželi. v državi, toda kako so jim priškrnili to pravico! Ne število zastopnikov, ne način volitve nista taka, da so jih kmetje lahko veseli: število je premalo, način pa skorej osramotenje za-nje. Čevljar, ki biva v mestu ali trgu, če tudi nima veliko v glavi, pod palcem pa more biti ničesar — tak voli ne volilnega moža, ampak zastopnika, naj je le na njegovo ime zapisanih pet goldinarjev davka! Jezik naših kmetov je mila slovenšeina in njo govorijo tudi njegovi otroei, toda če pride v uradnijo, tirja se od njega, da govori nemški in ko vpiše otroka v domačo šolo, zna naprej, da se rau bode v njej ubijati z nemščino, če se tudi je ne nauči nikoli, gotovo pa zavoljo nje zaostane v drugih, njemu potrebnih naukih. Nemški človek, bodi na kmetih, bodi v mestih, shaja s svojo nemščino v vsaki uradniji in nihče ga ne sili, naj govori n. pr. slovenski. Njegov otrok gre v šolo in uči se vseh rečij le v nemškem jeziku, nihče ne tirja od njpga, naj si tare glavo s tujiin jozikom. Ako pride slov. mladenič pod puško, prvo bode in zadnje, kar sliši — vse nemško in kako zmerjavko, da je slov. rodii, dobi še po vrhu. Taka je usoda slov. trpina vseskozi in kaj je krivo, da se mu tako godi ? Odgovor na ,to vprašanje prepustimo lahko našim bralcem, mi jih opomenimo le na eno ali drugo, posebej na naše štajarske razmere. Dvoje Ijudstev živi na tej lepi zemlji, nemško in slovensko, na gorenjem delu nemško, na spodnjem in lepšem pa slovensko. Neraški del je širji in tudi Nemcev šteje se za to več, kakor Slovencev, po'vrhu pa se štulijo še tudi nekatera mesta in trgi, ki leže na slov. delu, med Nemee — in tako imamo, ker so nemška grla močna, skorej povsod vse nemško in moramo trpeti, da so nam na lastnih tleh drugi ljudje za gospodarja. Kar pa je najhuje, to je zavest, da imamo v glavnem mestu dežele gospodo, katera nam, naj jo plačuje že dežela ali država, ne more ali noče priti na pomaganje, ako se nam izgodi krivica po raznih naših »gospodarjih«. Blizo enako se godi v Tirolah, kjer so Nemci več ali manj trdi gospodarji tamošnjih Italijanov. Le-ti pa se že otresajo tega gospodarstva in so tovnej župani večjih mest prinesli svoje pritožbe celo pred Nj. veličanstvo, čeS, da jira ni moči pretrpeti take sile. Njim pa se poraore, ako se jim dovoli lastna državna in deželna vlada, to bode njim na korist, na škodo pa ne deželi in ne državi. Svet se sedaj vprašuje, ali se njira ta želja izpolni ? Ni to nemogoče in če pri njih to obvelja, čemu bi potem ne obveljalo tudi pri nas? Ta misel tudi pri nas ni nova, živi že sem od leta 1848 v srcih slov. rodoljubov ter se ponavlja od leta do leta z večjo silo, kajti pritiskovanje na naše ljudstvo ne preneha, še le večje. postaja, odkar se »naših« Nemcev loteva stiijah, »da se pritiskajo na steno«." Treba se napi bode torej poprijeti te raisli z vcčjim navduSenjem in mi radi prepustimo naSim rodoljubom prostora v naScm listn za nasvelo. kako se nam, čem prej mogoče, vresniči ta želja slov. Ijudstva. Kakor pravimo, na škodo ne bode ni deželi, ni državi, za slov. ljudstvo pa bode gotovo največje koristi.