# 9 Aprila leta 1524, tri leta po tistem, ko je pred mestnimi vrati Wittenberga za`gal bulo pape`a Leona X. o izobèenju,1 je Martin Lu- ter pisal Dezideriju Erazmu Rotterdamske- mu in mu priporoèil, naj ostane to, kar je ved- no bil, namreè neopredeljeni “gledalec” spora med katolièani in reformatorji: »Odlièni Era- zem, (...) `elim ti, naj ti Gospod dà duha, vrednega tvojega imena, ki ti ga je podelil Gospod, in te prosim — èe ne moreš pomagati na drugaèen naèin –, da ostaneš zgolj gledalec naše tragedije (spectator tantum sis tragoediae nostrae) ter se ne pridru`iš sovra`nim vrstam. Predvsem pa ne izdajaj knjig proti meni, èe- sar tudi sam ne bom storil proti tebi.«2 A Lu- tru je šušljanje o Erazmovih namenih prišlo na uho prepozno, saj se je slavni humanist na prigovarjanje katoliške strani `e leta 1523 od- loèil pisati proti reformatorjevemu nauku. Morda si je pri tem delal utvare, da je nastale razmere v tedanji razgreti teološki polemiki, prepleteni z igro moèi med cesarjem, de`el- nimi knezi, katoliško Cerkvijo in reformatorji še vedno mogoèe pomiriti z zastopanjem zmer- nih stališè, saj je bil kot kritièen in uravnote- `en duh preprièan, da nobeno izmed skrajnih mnenj ne predstavlja polnosti resnice. Prepri- èan v svoje posredniške sposobnosti in v svoj ugled tako med katolièani kot reformatorji je rotterdamski humanist zaèel spor ne samo med dvema teološkima mnenjema, temveè, morda nehote, med dvema pogledoma na svet, humanistiènim in reformatorskim. Erazem je pri izbiri snovi za svojo disputo z Lutrom znal natanèno meriti prav v jedro reforme: nasprotje med naukoma o svobodni in nesvobodni volji.3 Knjiga De libero arbitrio Diatribe sive Collatio je izšla septembra 1524 v Baslu. V spremnem pismu, ki ga je vidnej- šim evropskim osebnostim poslal skupaj s primerkom knjige, je Erazem s Cezarjevimi besedami naznanil svojo izbiro strani v ver- skih sporih: »Kocka je padla. Luè sveta je za- gledala knji`ica o svobodni volji.«4 Z vseh stra- ni so zaèela prihajati laskava priznanja, eno mu je poslal celo Henrik VIII., tedaj še ka- toliški difensor fidei. A rotterdamskemu hu- manistu ni šlo zgolj za opredelitev lastnega stališèa, temveè je s svojim spisom orisal te- meljne znaèilnosti humanistiène misli, zgra- jene na kritièni razumnosti, in njeno globoko nasprotje Lutrovi razumnosti vere. Razliko najbolje poka`e primerjava metod, ki sta jih pisca uporabljala. Erazem sledi kritièno-ob- jektivnemu stilu, znaèilnemu za javne razpra- ve, in piše preudarno mirno, urejeno, brez ognjevitosti. Lutrov odgovor na vr`eno kocko pa, nasprotno, ka`e strastno preprièanje v primat izkušnje vere pred vsakršnim filozof- skim ali teološkim razpravljanjem. @e na za- èetku novembra leta 1524 je Luter v pismu Spalatinu, kanclerju Friderika Saškega, izrazil ves svoj odpor do De libero arbitrio, kmalu za- tem pa svojemu prijatelju in sodelavcu Hau- smannu naznanil sklep, da bo Erazmu odgo- voril. Vendar tega ni mogel storiti takoj: v pr- vih mesecih leta 1525 ga je zaposlovala pole- mika z nekdanjim zaveznikom Karlstadtom, nato se je moral sooèiti s tragiènimi posledi- cami kmeèkih uporov, med katerimi je bil sam na strani plemstva,5 naposled pa se je 23. junija še poroèil z nekdanjo redovnico Kata- $  1 6    )   #       9 rino Bora. Tako se je lahko dela lotil šele je- seni 1525. Napad na »kneza humanistov« ni bilo lahko opravilo, saj je Erazem poleg filo- loških vprašanj obvladal tudi vsa pomembnej- ša podroèja filozofije in teologije,6 pri èemer pa je bil odvisen od tedaj nekoliko nejasnega katoliškega nauka o milosti in vlogi èloveko- ve volje. Zdi se nenavadno, a kot ka`e, so teo- logi srednjega veka tam od 8. stol. dalje po- zabili na odloèitve 2. pokrajinskega cerkve- nega zbora v Orangeu (l. 529) proti semipe- lagijancem,7 zato so v vprašanju delovanja mi- losti veèinoma zastopali neosemipelagijanska stališèa Viljema iz Ockhama, kar je imelo po- sledice tudi v Erazmovih stališèih. Lutrovo delo De servo arbitrio je izšlo v la- tinšèini v Wittembergu konec decembra 1525, nemški prevod, ki ga je oskrbel Justus Jonas, pa januarja naslednjega leta z naslovom Das der freie Wille nichts sey. V njem je Wittem- ber`an pod vplivom spisov sv. Avguština, še bolj pa osebnega izkustva Svetega pisma — po- mislimo samo na Lutrov stalen obèutek gre- šnosti in odrešilnost njegovega Turmerlebniss ob branju Rim 1,17 –, sledil svojemu globo- kemu obèutku nemoèi padlega èloveka pred Bogom. Zato je spis s svojim osebnim to- nom, znaèilnim za Lutra po letu 1520, bolj kot sistematièni predstavitvi nauka o milosti bli`e biblièni teologiji. Erazem je svoj pogled najprej hotel zajeti v obliki dialoga, saj je v duhu humanizma `e- lel predvsem prispevati k razjasnitvi vprašanja o milosti. Nazadnje se je vendarle odloèil, da spis izda v obliki traktata, ki pa naj bi še imel odprt, dialoški znaèaj, saj ga je grško in la- tinsko podnaslovil z diatribe oziroma collatio, kar pomeni prispevek, primerjava. Delo je to- rej povabilo k nadaljevanju polemike.8 V štirih poglavjih naniza svetopisemska besedila in iz- jave cerkvenih oèetov v prid in proti svobodni volji, pri èemer na koncu, povsem po huma- nistièno, predstavi nekakšno srednjo pot med nasprotujoèimi si trditvami. Èlovek je ob prvem grehu ranjen, ni pa povsem padel in tako lahko z Bo`jo milostjo sodeluje, se zanjo odloèi ali pa jo zavrne. Le zaradi zavr- nitve milosti lahko Bog grešnika pogubi. Èe- prav najbr` nehote, se, kot lahko zaslutimo iz navedenih trditev, sicer skorajda katoliška Erazmova rešitev nagiba proti semipelagijans- tvu. Nasprotno pa je Luter napisal assertio, kar pomeni izjava, preprièana trditev. Osnovne resnice vere namreè po njegovem mnenju niso predmet pretanjenih teoloških razprav in metodiènega dvoma. V De servo arbitrio ne sledimo razpravljanju objektivnega znanstve- nika, marveè `aru preprièanega vernika in hkrati koleriène osebnosti, ki je svetopisem- skim in teološkim dokazom dodala tudi obi- lico polemike in osebnega napada na Erazma. Za navidez objektivnim slogom lahko slutimo avtorja, v`ganega v boju za lastno spoznanje odrešilnosti vere same, ki med èloveka in Boga ne postavlja nièesar veè, tudi lastnih do- brih del ne. Vera je tako v vprašanju o svo- bodni ali su`enjski volji za Lutra postala glavna spoznavna kategorija: v veri spoznam samega sebe kot pogubljenja vrednega gre- šnika, v veri se vidim postavljenega pred Sod- nika in, slednjiè, v veri prejmem oprostilno sodbo, odrešenje. V teh nekaj mislih lahko zaslutimo vso ostrino, pa tudi privlaènost iz- virne Lutrove misli, ki je njega samega rešila strahu pred pogubljenjem zaradi izkustva lastne nemoèi, saj mu v njegovih samostan- skih letih tudi vsakodnevna spoved ni prinesla notranjega miru. Luter je imel ta spis za enega svojih najbolj uspelih predstavitev kljuènih pojmov reforme. Ko so mu leta 1537 predla- gali ponatis njegovih del, se je Luter poleg Katekizma odloèil prav za De servo arbitrio, saj se mu je zdelo, da je v njem na pravi naèin obranil »resnièno bo`anskost Boga«, ki bi jo èlovekova svobodna volja lahko omejila. Libero arbitrio in gratia sta za Lutra dva izkljuèujoèa se pojma,9 saj oba v svojih skrajnih mejah za- 9 vraèata omejevanje in zahtevata zase popolno svobodo. Resnièno svoboden pa je lahko samo Bog. V luèi radikalno razumljenega pavlin- skega nauka o nasprotju med deli in vero, med zapovedmi in duhom je za Lutra to po- menilo, da je èlovek niè, ki vse, kar ima do- brega, prejema od Boga. To preprièanje je do konca pre`emalo njegov verski èut, saj naj bi leta 1546 celo umrl z besedami: »Wir sind Bettler, das ist wahr!«. Èlovek pred Bogom ni drugega kot beraè. V opisanih dveh delih lahko sledimo spo- padu med dvema pogledoma na svet. Erazem s svojim povsod prisotnim skepticizmom in optimistiènim pojmovanjem èloveka pred- stavlja humanistiènega, Luter pa reformator- skega, ki edino mo`nost za padlega èloveka vidi v disperatio fiducialis, zaupljivi popolni prepustitvi v Bo`je roke. De servo arbitrio èlo- veku odreka v humanizmu priznano mo`- nost samodoloèitve in ga postavlja v determi- niranost Bo`je volje. V resnici ne Erazem ne Luter v svojih pogledih ne stojita daleè vsak- sebi, le da je vsak izmed njiju branil tisto, kar se mu je zdelo pomembno poudariti: prvi su- verenost èloveka, drugi suverenost Boga. Pri tem je zanimivo, da je katoliškemu pogledu pravzaprav bli`ji Luter, zvest avguštinski tra- Albrecht Dürer, Erazem Rotterdamski, 1526, grafika, 249 x 193 mm, Narodna galerija umetnosti, Washington 9 diciji.10 Tudi tridentinski koncil je namreè v prvih treh kanonih Odloka o opravièenju poudaril odloèilni pomen milosti in navdiha Svetega Duha kot vzgiba za èlovekovo vero, èeprav takoj za tem proti reformatorju potr- di, da lahko svobodna volja s to milostjo tudi sodeluje. Lahko reèemo, da sta se oba udele- `enca polemike oddaljila od katoliškega nau- ka, Erazem nekoliko preveè v smer zaupanja v èloveka, Luter pa v smer pesimistiènega poj- movanja padlega, grešnega èloveka Pomembno je torej poudariti, da polemi- ka med Deziderijem Erazmom in Martinom Lutrom ni bila samo razprava med dvema teologoma, temveè oznaèuje temeljni prelom med antropologijo in teologijo humanizma na eni in reforme na drugi strani. Bitka se je osredotoèila na obèutljivo toèko teološke tra- dicije, svobodno voljo, kjer sta oba misleca vsak v svojo metodo zajela tudi duha èasa, ki sta ga predstavljala. Erazem pristopi k snovi urejeno, z zaupanjem v kritièno razumsko me- todo, z nekaj skepse, a vendarle z `ivo `eljo priti do resnice. Njegovo doslednost v upo- rabi kritiène metode ka`e tudi priznanje last- ne zmotljivosti v Hyperaspistes (gr. aspis: šèit, zašèita), ki ga je leta 1526 napisal kot odgovor na De servo arbitrio in v katerem prepušèa Cerkvi zadnjo sodbo o svojih trditvah: »Kar- koli sem zapisal v razpravi, podvr`em katoliški Cerkvi, in sem pripravljen popraviti, èe kaj odstopa od resnice.«11 Nemški reformator je, nasprotno, na temeljih zahajajoèega huma- nizma znanilec novega, ne veè znanstveno umirjenega, temveè v strastnih polemikah razgretega èasa verskih sporov, tridentinskega koncila, tridesetletne vojne, med skrajnosti razpetega baroka. Zaupanja v lastne izjave ne gradi veè na temeljih kritike, temveè na go- tovosti vere, ki vse napravlja jasno in prepriè- ljivo. »Sveti Duh ni noben skeptik!« je eden izmed znaèilnih stavkov iz De servo arbitrio. Namesto preudarnosti v njem prevladuje strastnost `ivega verskega izkustva, ki sicer zvesto uporablja dose`ke humanizma, npr. na podroèju tekstne kritike Svetega pisma, a hkrati kot plamen šine tudi preko teh okvirov. Bitko o svobodni volji sta Erazem in Luter bojevala vsak na svojem podroèju, vsak s svo- jim oro`jem, zato je jasno, da ne prvi ne dru- gi ni mogel zmagati. Na nek naèin pa velja tudi nasprotno: oba sta zmagovalca. 1. Bula Decet Romanum Pontificem, 3. januar 1521. 2. M. LUTHER, Martinus Lutherus doctissimo viro D. Erasmo Roterodamo, http://www.gmu.edu / departments /fld /CLASSICS/ luther.lteramus.html (prev. avtor.). 3. To je priznal sam Luter, ki proti koncu svojega De servo arbitrio (WA 18, s. 786) piše: »Pohvaliti te moram, (Erazem), da si se edini med vsemi mojimi nasprotniki dotaknil najpomembnejšega dela mojega nauka; da me nisi `elel obremenjevati z nepomembnim in raztresenim pregovarjanjem o papeštvu, vicah, odpustkih, kot so do sedaj poèeli drugi sovra`niki evangelija, saj so me s tem zaman hoteli spraviti v škripce. Ti si edini, ki je videl glavni namen in glavni temelj naše stvari, … zato se ti moram iz srca zahvaliti.« 4. Navedeno v: M. LUTHER, Werke, Kritische Gesamtausgabe (WA), Bd. 18, Weimar, Hermann Böhlaus Nachfolger, 1908, 566. 5. V tem èasu nastane sporni Lutrov spis Proti razbojniškim in morilskim tolpam kmetov. 6. Prim. W. P. ECKERT, Erasmus von Rotterdam, Werk und Wirkung, Bd. II, Köln, Wienand Verlag, 1967, 375. 7. Prim. A. STRLE, Vera Cerkve, Celje, MD, 1997, èl. 777-783. Èlene 2. pokrajinskega zbora v Orangeu so ponovno »odkrili« šele na tridentinskem koncilu. 8. Cf. W. LESOWSKY, v: ERASMUS VON ROTTERDAM, Ausgewählte Schriften, Bd. IV, Darmstadt, Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1969, XII. 9. »Contra liberum arbitrium pro gratia Dei pugnamus.« Borimo se proti svobodni volji za milost Boga (WA 18, 661). 10. Papeški svet za edinost kristjanov in Svetovna luteranska zveza sta 31. oktobra 1999 v Augsburgu podpisala Izjavo o opravièenju, kjer je spor o milosti v luèi sedanjih teoloških spoznanj oznaèen kot `e prese`en. 11. »Quisquid a nobis dissertum est, Ecclesiae Catholicae submitto, paratus corrigere si quid excidit a veritate discrepans.« Navedeno v: H. J. MCSORLEY, Luthers Lehre vom unfreien Willen, München, Max Hueber Verlag, 1967, 269.