MITJA ŠVIGELJ:
Gašperjev junaški čin.
Igra   lutk   v   šestih   slikah. II. SLIKA.
Carjev  kabinet.  —  Car   sedi   v  velikem   naslanjaču,  poleg  njega  stoji  zdravnik,   prl
oknu  minister.
C a r: Če moje šimo kraljestvo ne premore niti enega junaka, ki bi se upal v svet, da poišče mojo hčerko, potem ne želim ničesar več od vas!
Zdravnik: Vaše veličanstvo, če ni med narodom nobenega takega junaka, je pa morda na dvoru. Saj imamo hrabre vojake in izkušene, junaške ministre ...
Minister: M... da, m ... da ...
C a r: Ministre rabimo na dvoru in jih je še premalo, da bi jih pošiljali po svetu.
Zdravnik: Morda bi pa zapregli konje in bi vaše veličanstvo odšlo na potovanje po drugih carstvih, morda bi se tam nekoliko razvedrili in pozabili na nesrečno izgubo visokorodne hčerke.
Minister: Da, da, na primer vt Indijo, kjer preži izza vsakega drevesa krvoločni tiger, ali pa v Afriko, kjer teptajo sloni ljudi kot valjar kamenje.
C ar: Na potovanje ne pojdem, ne morda zaradi nevarnosti pred tigri in sloni, temveč ker se ne ganem iz te sobe prej, dokler ne stopi pred mene moja hčerka.
Minister: Bože! Kako dolgo še?
Čar: Čeprav do moje smrti!
Minister: In blagor države?
C a r: Če mi država ne nudi niti' enega neustrašnega junaka, naj tudi od1 mene ne pričakuje ničesar več!
Zdravnik:   In vaše zdravje?
Car: Brez moje ljubljene hčerke mi ni do zdravja, a v smrti pride pozabljenje.
G a š p e r (za odrom): Vaše veličanstvo! Vaše veličanstvo! (Prh hiti pred carja.) Ponižno se klanjam, vaše veličanstvo! Dali ste me klicati in že sem tu.
Car:   Niseni' te dal klicati.
Gašper:   A da, je že res! Sam od sebe sem prišel, da!
Minister: Glej ga nepridiprava! Kaj nas motiš, ko opravlja= mo važne državne posle!
Zdravnik:   Idi, zdaj ni časa za šale!
'              Car:  Pustita ga, naj govori! Več resnice je v njegovih besedah,
kakor v vseh drugih. Kaj želiš od mene?
66         •
Gašper: Pripravljen sem za pot, da poiščem vašo hčer. Čez mesec dni bo stala z menoj pred vašim veličanstvom.
C a r:   Ali govoriš resnico?
Minister:   Takle brezumneš jo najde — o, zares!
Zdravnik: Izgubil se boš v svetu. Saj še ne veš ne, kam bi se obrnil!
Gašper: Najprej pojdem v Indijo, kjer razparam trebuh vsa* kemu tigru, enega pa vzamem s seboj za gospoda ministra; nato pojdem v Afriko in jo popolnoma preiščem na hrbtu slona, ki ga privedem s seboj za našega učenega zdravnika. Hi-hi!
Car:   Gašper, zopet se šališ!
Gašper: Ne, ne, ne šalim se. Takoj odidem na pot in — kakor sem rekel — čez mesec dtoi bo sfala pred vami vaša visoko* Todna hči.
Car: Toda kako pojdeš na pot brez orožja in v večni nevar* nosti pred tolovaji in zvermi?                                                                  ,
Gašper:   O, meni ni treba nikakega orožja! Moje edino orožje ¦ je moj jezik. Ta me izmaže iz vsakega še tako neprijetnega položaja. '
Car:   Gašper, zopet se šališ!
Gašper:Ne, ne, govorim čisto resnico! Nisem tak, kakor so vaši ministri in zdravniki, ki samo nekaj besedičijo o državnih poslih, ne store pa nič.
Minister:   Prosim!
Zdravnik:   Taka predrznost!
C a r:   Govoril je resnico, ki vas bode v oči, menL je pa pred. svetom v sramoto. In Gašper, če že res greš, koliko vojakov hočeš vzeti s seboj?
Gašper:  Nič.                                                                            .
C a r:   Zakaj ne?
Gašper:   Zato, da pripade vsa nagrada samo meni.              '
C a r (se smeje): O, Gašper, zares si smešen človek!
G a š p e r:  Smešen? Da, a tile vaši ministri so pa še bolj smešni.
Minister (jezno): Pritepenec!
Gašper:   Pritepenec? No, saj že grem.
C a r:   Gašper, ali res greš?
Gašper: Tako gotovo, kakor sem' tu. Prosim za blagoslov, vaše veličanstvo, ko odhajam. (Poklekne.)
C a r (dvigne roki nad njega): Bodi mi blagoslovjen, sin! Hodi srečno in Bog te varuj nezgod! Če se ti posreči tvoja blaga namera, ti obljubljam pol svojega carstva.
Gašper (vstane): Ta blagoslov pa zaleže! Hvala vam, vaše veličanstvo! Moj poklon in na snidenje čez mesec dni!
Car:   Hodi!
67
G a š p e r: Zdaj pa le hitro v Črni les! Sreča naj me vodi, pamet in zvitost moja, pa 30 najdem! (Zapoje):
Razgrnite  se,  gozdovi, mlad junak  za srečo gre. Uravnajte  se,   bregovi, in razkleni  se, morje!
Zdrobi v prah se mi,  skalovje, mlad  junak  za  srečo  gre, in ukloni se,  gorovje, in ne skrivaj  mi ceste!
(Odhiti na desno. Pesem se izgubi v daifavi.)
C a r:  Odšel je...
Minister:   Da, odšel je. A Bog ve, do kam pride!
Zdravnik:   Odšel je, a ne vrne se več!
Car: Naj mi nakloni Vsemogočni le še to veselje, da se vrne in z njim moja hčerka. Zvit je bolj kot lisjak, a junaški bolj kot vsakdo. Vrne se, vem, da se vrne in osramoti vse d^ruge. In ko se vrne on in moja ljubljena hči, se vrne tudi moje zdravje ...
Zdravnik (v zadregi): M-da, m-da!
Zastorpade.