376
Ijenje nas vodi iz preprostih, ponižnih početkov do visoke slave svetovnega glasbenika.
Njegov oče je bil mesar v nadvltavskem mestecu Nelahozevesi pri Kralupah. Oče je mislil, da bo sinček nadaljeval njegovo obrt, a mladi mesarski vajenec je hotel biti „muzikant". Oče se je udal in je šestnajstletnega sina 1. 1857. pripeljal v Prago, da se izuči za organista. Tu se je učil do 1. 1860. Od doma je prihajalo le malo podpore, ker stariši niso bili premofni, in Dvorak si je moral iskati stranskih zaslužkov s svojimi gosli. Živel je v prijateljski zvezi s Karolom Bendlom, ki je bil premožnejši in mu je rad pomagal. Od 1. 1862. do 1873. je Dvorak sodeloval kot violinist v orkestru „Narodnega gledišča". Že tedaj je skladal Dvorak, a le malo skladb iz tega časa je ostalo. Nekaj partitur je razdal znancem, nekaj jih je  sežgal,  ker  ni  bil  zadovoljen ž njimi.  A
in čez leto »Slovanske plese". Te skladbe so dosegle v kratkem času ogromen uspeh. Ves glasbeni svet je obrnil svojo pozornost na mladega češkega skladatelja, in kmalu je dosegel Dvorak svetovno slavo. Naslednja leta je neumorno deloval, na to pa šel na glasbena potovanja. Na Angleškem je dosegel največje priznanje. V največjih angleških mestih je z velikim uspehom dirigiral svoje skladbe. Odtod je šel čez Nemško v Rusijo, in povsod so sprejeli njegova dela z občudovanjem. Ni mu manjkalo častnih odlikovanj: Filosofski doktorat češkega vseučilišča, doktorski klobuk cambridgske univerze, poziv za ravnatelja na nowyorški in pozneje na praški kon-servatorij, in slednjič imenovanje za člana gosposke zbornice avstrijske — vse to dokazuje, da je bil Dvorak eden tistih umetnikov, katere je znal svet ceniti.
JAPONCI STRELJAJO NA „VARJAGA" IN »KOREJCA".
leta 1873. je Bendl v „Hlaholu" proizvel Dvofakov „Hymnus% in od tega časa so Čehi poznali Dvofaka kot skladatelja.
Tega leta postane Dvorak organist pri sv. Voj-tehu v Pragi in se oženi. Plača mu je bila le majhna, a tem večja je bila njegova delavnost. Skladal je neprenehoma, in sicer že tedaj za veliki orkester. On ni vedel, ali se bodo kdaj te skladbe igrale ali ne. A vleklo ga je, da je delal in pisal.
L. 1875. pa je bila razpisana državna ustanova za skladatelje. Dvorak je poslal dve svoji skladbi na Dunaj. V oceno ji je dobil slavni Brahms. Ta je takoj spoznal, da nastopa zdaj izreden skladatelj. Po Brahmsovem posredovanju je založnik Simrock v Berolinu objavil Dvofakove »Moravske dvospeve"
Dvorak je to tudi zaslužil. On je simfonijo pri-vedel do najvišjega cveta. Po obliki se naslanja na Beethovna, a glasbeni izraz mu je tako globok, silen in mnogostranski, da ostane Dvorak za vse čase gotovo eden prvih simfonikov. Njegovih glasbenih del je čez poldrugi sto. Tu moremo našteti le poglavitna.
Najvažnejša so njegova velika instrumentalna in vokalna dela. Na prvem mestu stoji njegovih petero simfonij „Es" iz 1. 1874., „F* iz 1. 1875., „D" iz 1. 1881., „d" iz 1. 1885. in „g« iz 1. 1889. Njim sledi simfonija „Iz novega sveta". Njegova glasba je sicer neposredni izraz njegove silne individualnosti, vendar je polna slovanskih motivov. Zdaj je mehka in sanjava, skoro melanholična in obupna, potem pa