2IVL7EN7E IN SVET
TEDENSKA REVIJA — PRILOGA PONEDELJSKEGA JUTRA '
8T. 0.	V LJUBLJANI, 28. AVGUSTA 1937.	KNJIGA A
v naravi
ČLOVEK — GOSPODAR IN SUŽENJ ZEMLJE
MED PRAGOZDOM IN VEČNIM LEDOM — NASA ODVISNOST OD PODNEBJA
IN RASTLINSTVA
• - a i do izmed nas, ki živimo v I hladnejših pokrajinah, vsaj m*^ včasi ne zahrepeni po sončnem La^ jugu? Po tropskem paradižu, | kjer izsiljuje moč sončnih žar-"_"J kov večno poletje in neprestano zelenje in kjer človeka ne mučijo skrbi za vsakdanje življenje, ker mu tam razkošna narava prostovoljno nudi svoje darove?
Toda lepa pravljica o tropskem paradižu je le redko kje uresničena. Na nekaterih otokih Južnega morja, n. pr. na otoku Samoa, domačini res ne poznajo boja za obstanek. Moški morajo sicer loviti ribe, sekati drevesa za svoje kolibe in delati na polju, ženske pa pleto dragocene prostirače, toda vse to delo opravljajo brez naglice. Delajo bolj iz veselja in za kratek čas. Če hoče belec napraviti plantaže, mora pripeljati s seboj kitajske kulije. Samoanec na opravi zanj nobenega dela, kajti narava skrbi v preobilni meri za rastlinsko in živalsko hrano. To udobno življenje pa se more razvijati le pod učinki zdravega morskega podnebja in le na obrežju, kjer se krči pragozd, ki »pokriva« notranjost otoka.
Čuden pojav je namreč, da nudi naj-razkošnejša vegetacija — zimzeleni pragozd tropske cone — z vso svojo obilico najrazličnejših drevesnih vrst zelo malo življenjskih možnosti primitivnemu človeku. V pragozdovih Sumatre domuje pleme Kubu v življenjskih razmerah, ki presegajo pojem revščine. Družine se plazijo po brezpotnih goščavah in si iščejo živeža. Kar je na sadežih, gomoljih in koreninah le količkaj užitnega, použijejo na mestu ali pa spravijo v svoje ličnate torbe za prihodnje ure. Ne za naslednji dan. To pleme ne zbira nikakih zalog, ker nima doma. Ko se znoči, ai zgrade iz vej siromašno streho in ležejo k počitku. Drugo jutro gredo naprej brez cilja ter so veseli, če najdejo za spremembo kako kuščarico, žabo ali gosenico. Kubu ne poznajo lova in ribarenja, ker nimajo ne orodja in ne orožja. Kadar kdo umre, ga puste tam nepokopanega, ostali pa se plazijo naprej. Tako je ži-pračlovek.
Drugače žive črnci v zapadni Afriki. Imajo stalne domove in obdelujejo polje. Kjer se pragozd razredči, tja »postavijo« svoje vasi in farme. Ne poznajo še pluga in delavnih olajšav 3 pomočjo velikih domačih živali. Ženske in sužnji morajo opraviti poljska dela s sekiro in rovnico. Vendar je njih jedilni list precej bogat: za zajtrk nekaj praženih banan, omočenih v olju. Za kosilo spet banane, kokošja juha s tolčeno kašo iz gomoljev, podobnih krompirju. Črnci v bistvu niso leni. Radodarna narava jim dovoljuje tri ali štiri ure dela na dan, zato imajo zmerom dovolj časa za lov ali kramljanje v moški hiši.
V tropski coni so povsod tam, kjer ni dežja, namesto pragozdov travne stepe, na katerih je poljedelstvo izključeno. Tu mora človek razviti drugo gospodarsko obliko, s katero more kljubovati neprimernosti suhega podnebja: postati mora živinorejec, potujoči pastir, ki se mora seliti s svojimi čredami. Življenje nomadskih ljudstev ne zahteva hiš ali domov. Njih prebivališče so navadne, preproste koče. Trnov grm mora ponoči varovati ljudi in živino pred roparskimi zvermi. Glavna hrana je meso, ker žita ne morejo pridelati. Nomadstvo se je ohranilo tudi v naši zmernejši coni. N. pr. med Kirgizi v severnozapadni Sibiriji. Tudi tu je pomanjkanje lesa občutljivo. Namesto trdne hiše ali koče imajo prenosljive šotore, za kurivo pa jim služi posušen gnoj.
Izoblikovanje prave kulture z mesti, vedami, pisavo in višjim varstvom je menda najstarejše v Egiptu in Mezopotamiji. Značilno je, da se človek kulturno ni povzdignil v pokrajinah z bogato vegetacijo, kjer mu ni bilo treba skrbeti za vsakdanje jelo, ampak v krajih, ki so ga silili k ostremu boju za obstanek. Zdi se, da so h kulturnemu razvoju pripomogla večinoma potrebna dela, ki so uravnala vodno stanje velikih rek (Nila, Evfrata, Tigrisa) za potrebe poljedelstva. V Egiptu so morali skrbeti z gradnjo jezov za obilno namakanje ln za kopičenje blata ali glena, ki so ga rabili za pognojitev
njiv. V Mezopotamiji pa so se morali poleg tega še varovati pred poplavami. Takšnih del posameznik seveda ni mogel opraviti. Naravo je moglo prema-ati le dobro organizirano množestveno elo. Ta sila je razvila tudi vse druge kulturne panoge. Organizacija delovnega prebivalstva je vodila k monar-histični državni ustavi, ki je rabila svoje uradnike, urejeno davkarstvo in stalno vojsko. Vlada se je naselila v megtu. Opazovanje spreminjajočega se vodnega stanja, snovanje stavbnih načrtov, merjenje poljske površine so pripomogli k razvoju zvezdoznanstva, matematike, pa tudi pisave.
Stara kultura dežel ob Sredozemskem morju je zrastla iz popolnoma drugačnih podnebnih in vegetacijskih razmer. Njenega širjenja niso ovirale puščave in stepe kakor oazne kulture ob Nilu in v Babiloniji. To velja predvsem za Grčijo in Italijo. Ob severnih obalah Sredozemskega morja dežuje vsaj pozimi, deloma tudi pomladi in jeseni, dovolj, da je poljedelstvo tudi na naravnem temelju možno. Tako je strogo despotično osredotočenje prebivalstva odveč, zato je razumljiva marsikatera demokratična poteza v zgodovini teh narodov. Zemeljska površina
eOJLSma JUTRO ilsrasanka}
KRATKA ZGODBA
og ledalo
Nekega dne je prišel bogat, toda skop chassidim (pobožnjak) k svojemu rabbiju (mojstru, učitelju). Rabbi ga je povedel k oknu. »Poglej tu,« je dejal, »in povej, kaj vidiš.«
»Ljudi,« je rekel bogati mož.
In zdaj ga je povedel rabbi pred ogledalo. »In kaj vidiš tu?« ga je vprašal.
»Vidim samega sebe,« je odgovoril skopuh.
In modri rabbi je rekel: »Vidiš, v oknu je steklo in v ogledalu je steklo. Toda steklo ogledala je zadaj posre-breno. In kakor hitro je vmes nekaj sreb.a, vidiš le samega sebe in ne več drugih ljudi.«
S. Ansky — Prev. dj
je za človeka vzgojevalnica, kakor je rekel neki veliki geograf.
Zato ima evropska kultura v srednjem veku in potem svoje posebne poteze. Premaknila se je na severnejše prizorišče ob zapadnem robu zmernejše cone starega sveta, kjer so padavine razdeljene na vse letne čase, kjer vladajo zime in kjer so bili prvotno veliki gozdovi. Človek se more skoraj povsod veseliti in obdelovati svoja polja brez umetnega namakanja. Zima prekine delo na polju in sploh na prostem. Treba je poskrbeti za večje potrebe glede hrane in obleke. Pri zidanju bivališč je treba paziti na večjo trdnost. Treba je sploh več delati za preživljanje od letine do letine.
Toda človeške sposobnosti in njegovi iznajditeljski darovi se zmanjšajo in celo odpovedo, če se povečajo nevšečnosti podnebja. Nizka temperatura vitjih širin ne dovoljuje ugodnega poljedelstva in pašništva. Tako ljudje v mrzli coni nimajo temeljev kulturnega razvoja. Životarijo v sibirskih tundrah, na groenlandskih obalah, na obrežjih arktične Amerike ter se za silo preživljajo z lovom ln ribarjenjem. Veffna skrb za obstanek duši vse duševne gibe, ki so se mogli v zmernejši coni tako visoko razviti. Skromna vegetacija Ima tu enake škodljive učinke na kulturne uspehe človeštva, kakor jiK bas raskdh aost v tropskih' deželah. \ fin Higrvš B*
ŠANGHAJA
pomen
di se, da se sedanji spor med Kitajsko in Niponsko ne bo končal s premirjem, ampak s porazom ene ali druge države, kajti Niponci so se odločili za zavzetje Sanghaja, najvažnejšega mesta na Kitajskem. Doslej so že nekaj let razne pokrajine na severnem Kitajskem v ni-ponski oblasti, toda tudi v primeru, če bi ostali Niponci za vedno tam, ne bi to mnogo pomenilo zanje. Ključ položaja je v Sanghaju, ki po svoji velikosti in gospodarski važnosti prevladuje nad vsemi drugimi kitajskimi mesti ne glede na to, da gre skozenj pot v bogate zaledne pokrajine in da je le nekaj kilometrov oddaljen od Nankinga, sedeža osrednje kitajske vlade.
Sanghaj je središče trgovskega prometa za polovico vzhodne Azije. Obenem je največje kitajsko in največje evropsko mesto na Daljnem vzhodu. Evropsko mesto sestoji iz manjše francoske in večje mednarodne naselbine, ki ležita druga poleg druge. Kitajsko mesto pa se razteza tako na severu kakor na jugu obeh naselbin, ter meji na severu na niponsko naselbino, ki šteje kakih 20.000 prebivalcev. Francoska naselbina, ustanovljena 1. 1817, je pod upravo francoske vlade, mednarodna
JANGHA3
i. EJ FRANC KONCC.5 < 3 A 2 CEH MEDNARODNA KONC i aa JTARO KITA3JKO MEjTO
naselbina — obstoječa iz angleške (ustanovljene 1. 1843.) in iz ameriške (ustanovljene 1. 1848), združene od 1. 1860 — pa ima svojo lastno upravo pod
Z
X KITAJSKEM SANGHAJU.
angleškim vplivom. Kitajcev je v Sanghaju 3 in pol milijona, od katerih živi skoraj en milijon v evropskem mestu, ki šteje samo 50.000 prebivalcev. V mednarodni naselbini vlada
ln Niponci, toda takrat 5e niso v zadostni meri sodelovala bojna letala. Zdaj se Niponci poslužujejo tudi letal. Tako se zna zgoditi, da bo evropski Sanghaj s svojimi palačami kmalu za-
Glavna cesta v MEDNARODNEM SANGHAJU
svet devetih lnozemcev ln petih Kitajcev, ki razpolaga s 5000 redarji. Poleg tega obstoja organizacija inozemskih prostovoljcev, ki šteje okoli 2000 mož.
Pri spopadu 1. 1932. evropski Sanghaj ni bil prizorišče bojev med Kitajci
puščeno mesto. Ce se Niponcem posreči, da zavzamejo Sanghaj, oziroma če ga bodo Kitajci rešili — od tega je odvisna usoda osrednje kitajske vlade v Nankingu, oziroma usoda niponske či v vzhodni Aziji.	:1
GEOLOGIJA IN RASTLINE
Dejstvo, da neke rastline »dajejo prednost« določnim mineraloškim sestavinam ln da uspevajo le tam, je geološki znanosti že dolgo znano. Tako so preiskali v orleanskem gozdnem predelu neke apnene rastline, ki rastejo tam na kilometre dolgih plasah v kremenici ter so slednjič odkrili staro, z apnencem tlakovano rimsko cesto. — Kjer raste kalamina, tam je gotovo cinkova ruda, n. pr. v Belgiji, na Vestfalskem in v Gornji Sleziji. Poljska bodljika kaže na glino, lapuh pa večinoma na suh, apnenast skril. Orhideje so apnene rastline, vres in borovnica pa peščene. Metlika je tipična solna rastlina.
KITAJSKO PREBIVALSTVO
Danes znaša 446 milijonov, medtem ko je bilo pred 60 . leti okoli 404 milijonov. Na leto se poveča za 10.7 odtisočkov, spričo tega bi se moralo v 60 letih podvojiti. Toda v tej dobi se je povečalo le za 40 milijonov duš. Vzroki: vojna, kuga, poplave, suša, lakota tn druge uime. Vsak prebivalec ima le majhno površino zemlje in človek se nehote vpraša, kako bi se sta-novništvo prehranilo, da ga niso zdesetkale prirodne nezgode. To je tesnobno vprašanje, čigar rešitev dela preglavico kitajskim oblastem.
V DEŽELO DVEH TISOČ JAM
ANTON DEBELJAK NADALJEVANJE
rispeli smo pred vhod. Globoko spodaj šumi Pivka, zdaj Piuca, o kateri je Majster mojstrsko zaikrožil: Naj meja na »emljl hinavsko nas loči, spod veže na« Pivka, ki v Savo se toči.
Spotoma sem vprašal podčastnika po naše, kaj pomeni RR. Grotte. Ker ni odgovoril, sem ponovil v italijanščini. Dejal je: Regie reali grotte! — Kraljevske kraljevske jame?l Never-
(etno. Zdaj vidim iz Rigutini & Bul-eja: Rr je znak množine. Stopili smo na vlačeč: najmanjši vlak v Italiji in gotovo edinstven na svetu, se čita na predzadnji strani jamskega glasila Le Grotte ' Italia. Pota pa je nad 20 km. Malo me je skrb zaradi prepiha, ker nisem premočno oblečen. Sicer pa zdravemu in odpornemu človeku se ni bati, če »vleče«. Prepih — piše Berli-ner Tageblatt in po njem aprila 1937 Bat'ov »Izbor najboljih savremenih članaka« v Borovu, pod naslovom »Je li promaja štetna?« — prepih samo budi neko uspavano obolenje, a ne iz» živa novega. Človek bi se lahko po načrtu navajal na prepih. V prilog takemu pojmovanju govori neobčutljivost Amerikancev proti taki zračni struji.
Mila .Tera mi ni vzor, rajši tibetski asket Milarepa. Po njegovem zgledu sem se stisnil sam vase v predaslju. kakor reče dr. Melik soteski ali debri (Slovenija I), in sem opazoval pri stranskem vhodu, kako kukajo v rov od zunaj možje domačini. A kaj ko velja zanje izrek: Porta aperta a chi apporta, m& chi non apporta porta! t. j. vrata so odprta tistemu, ki prinese (plača); kdor pa nič ne prinese, naj pete odnese
Sem ter tja begajo fantje, ki nosijo na rokavu napis Sorvegliante (reditelj), in nazadnje se požene mali luka-matija. S primerno brzino ali počasnostjo se vijugamo po vilinskem car-stvu, o katerem je zakrožila romunska kraljica Carmen Sylva:
Pod zemljo pravljica ima še eno carstvo.
V nem. izvirniku najdeš ta verz v Lapajnetovi brošuri o Postojnski jami. Tu zveš, da so v prosluli špilji napisi
,	. foauojnsjU jamj
ti 13.—16. stol. L. 1816. ie našo zijavko proslavljal nemški bara Fellinger, pokopan v Postojni. Francoz Hacquet jo omenja 1777 v spisu Oryctographia Carnioliae. L. 1818. je L. Čeč oakril »paradiž«: lomil je kapnike in jih polagal po potu, da je mogel nazaj iz labirinta. Tedaj je gosposka jamo zaklenila in jela pobirati vstopnino. Opisi osmega svetovnega čuda se nizajo: P. pl. Radics, Dr. E. Costa, E. Lah, Orožen, Perko...
Za ljudi, ki nenadoma pridejo med oblikovito notranjščino, navaja Lapaj-ne Vergilov verz:
Obstupuere omnes intentique ore te-nebant... ki pa se pravilno glasi: con-ticuere omnes intentique ora tenebant (str. 16).
Ko je prišel I. 1869. Princ Napoleon (Jčrome), ki je videl dotlej vse zna-
menite okapnice, se mii je naša zdel* najzaljša in venomer je šepetal: »Trčs joli.« Brazilski cesar Don Pedro s cesarico se je pohvalno izrazil 1. 1871. L. 1872. so pričeli graditi železnico. L. 1880. so v transparentih stali trojezični napisi: slov., nem. in ital.
Danes imamo v votlini tudi troje« «ične napise: nem., franc., ital. Na miniaturnem vlaku sem zavohal češkega: Ne na hybejte se! — Mesečnik Misel in Delo 1937 (167) nam osvežuje v spominu na podlagi Tumove knjige
»Iz mojega življenja« prvotni italijanski proglas, s katerim je obetala Slovencem iste državljanske pravice in šole v njihovem jeziku, celo v večjem številu, nego so jih imeli pod Avstrijo. — Zdaj imamo pa pisan ništrc. Tega se je zavedal neki naš prosvetni delavec, ki se je moral pismeno opravičiti, zakaj ni vstopil v nobeno fašistično organizacijo: »Kadar bo slovenščina državni jezik kakor so priznane štiri govorice v Etiopiji, da..
T R I D E MUŠKETIRJI
ALEKSANDER DUMAS S T. © ILUSTRIRAL W6RRETBAl*t>EM d KMMTIS HT HOVOLJOI
STRAŠEN TRENUTEK »Hvala Bogu, moje denarnice mi niso vzeli!« S temi besedami je izročila Mylady mlademu možu mošnjo cekinov. »To je dobro. Jaz sem namreč izdal ves svoj denar za najetje broda.«
Dva železna droga sta bila prepi-Ijena, ter je bilo baš toliko prostora, da je mogel skozi človek. Mylady je pogledala v globino in na lestev iz vrvi, na kateri je stal Felton. Lestev se je zibala sem in tja. Mylady se je prestrašila.
»Ali mi zaupate?« je vprašal Felton tiho.
»Kako morete to vprašati?«
»Sklenite roke, tako da.« Felton je zvezal njene roke z ruto in nato še z močno vrvico.
»Oklenite se me okoli vratu in ne bojte se!«
»Ne, izgubili boste ravnotežje in potem bova padla oba v globino «
»Ne bojte se! Mornar sem!«
V naslednjem trenutku sta visela oba nad prepadom Felton je počasi lezel navzdol, korak za korakom.
»Tiho«, je zdajci dejal, »slišim sto« ninje!«
Napisov si nisem utegnil prepisati. Pomen je nekako tak, kakršnega sem zasledil v celovškem muzeju:
Schau nicht mit den Handen an, Was man mit den Augen kann ...
t. j. ne ogledujte si z roko, kar lahko že stori oko!
Pametno bi bilo prenesti iz Celovca že tablico s tole pravično iverjo:
Der vorher gegangen war,
war Kulturmensch, nicht Barbar...
t. j ki?1" tod je meril svoj korak, je bil omik^, ne divjr'
Revenons a nos moutons. Kje smo že ostali? Lapajne poroča, da je v tej vilinski palači nastopila vila Elektra 1. 1884 ter osvetlila grozljivo gigantski pojav, čarobno carstvo. Pred 50 leti, 29. 6. 1887, je v čudoviti duplji dejal srbski kralj Milan adjutantu stotniku: »Torej, Pantelič, ni vam žal, da ste naredili izlet v Postojno? Divno, divno!« Isto leto je bilo 12. 8. v votlini 600 čeških gostov, dalje 60 pomorskih čast-
DRAGOCENO BREME
»Kdo bi mogel biti?« je zašepetala Mylady.
»Obhod straže.«
Potem sva izgubljena. Videli bodo lestev.«
»Ne, ker je na srečo šest čevljev prekratka. Če se ne bo prav zelo bliskalo, naju ne bodo videli.«
Negibna in tako rekoč brez diha sta visela ubežnika okoli dvajset čevljev nad zemljo. Vojaki so šli mimo.
»No, zdaj sva rešena«, je šepetal Felton, ko so se glasovi oddaljili. My» lady je vzdihnila ter se onesvestila.
Ko je Felton dosegel zadnji klin. se je spretno spustil na tla. Ponesel je Mylady na obrežje, kjer je dal znamenje s piščaljo. Enako znamenje mu je odgovorilo. Kmalu se je prikazal v temi čoln, ki pa ni mogel prav do brega. Felton je s svojim tovorom stopil v zagon valov »In zdaj na brod!« je za-povedal.
nikov, med njimi na čelu Prince of Wales, potlej indijski veljaki, katerih eden je brzojavno naročil 16 mesecev staro govedo in enoliko staro ovco za spremstvo, ki mu je za petami nosilo železen zaboj. L. 1888 je stal pod Sovičem poveljnik španske eskadre z 38 častniki. L. 1889 — banzai! — niponski princ Taki Hito. L. 1897 se je ponižala v naš podmol pravljičarka Carmen Sylva (psevdonim romunske kraljice, 1843—1916), ki je zabeležila v knjigo
za prepotnike: »Unter der Erde hat Marchen noch ein Reich.«
Po Jeršinovčevem raziskavanju in Schmidlovem orisu je jama povsod zaslovela, zato so postavili na kame-niti plošči v plesišču te vrstice: Pro-tectoribus meis, cultivatori meritissi-mo Josepho Jeršinovic equiti de Ld-wengreif et descriptori ingenuoso Dr. Adolpho Schmidl, MDCCCLXV.
Uresničila se je želja, s katero zaključuje Lapajne, oče mojega sosluživ-
i
REŠENA
Medtem ko se je čoln bližal brodu, je Felton razvezal Myladyne roke ter oškropil z vodo njen obraz. Globoko je vzdihnila in odprla oči.
»Kje sem?« je vprašala.
»Rešeni ste!« je odgovoril mladi častnik.
»Zares vidim morje in nebo nad seboj. Hvala ti, Felton, tisočera hvala!«
Mladi mož jo je stisnil k sebi.
»Toda kaj je z mojimi rokami?« je vprašala in dejala roke kvišku. Bile so krvave. Felton je obupno zmajeval z glavo.
»O, saj to ni nič hudega!« je rekla My!ady, »zdaj se že spominjam. Toda kakšen brod je tam?«
»Najel sem ga za vas«, Je odvrnil Felton.
Čez nekaj trenutkov sta bila že na krovu.
»Gospod kapitan«, Je rekel Felton, »tu je dama, o kateri sem vam govoril. Izkrcajte jo varno na Francoskem!«
ca Vladimira, svoje poročilo o Postojn« ski jami, biseru Kranjske: Vivat, flo-reat, crescat. — Pečina se ni podrla, nove predele odkrivajo, nad 200.000 obiskovalcev dobiva na leto.
dalje
ZDRAVNIŠKO ORODJE PRED 2500 LETI
Pri Aschaffenburgu so med odkopava-njem nekega groba iz halstattske dobe našli v urni skoraj nepokvarjen zdravniški instrumentarij. Orodje, tri igle, Štiri
SLOVO
»Da, za ceno tisoč zlatnikov«, je pripomnil kapitan.
»Pet sto ste jih že dobili!«
»In tu je ostanek«, je dejala My-lady.
»Ne!« je rekel kapitan. »Beseda je beseda! Ostanek bom dobil šele ob prihodu v Boulogne.«
»Dobro«, je odvrnila Mylady, »v Boulogne ne boste dobili pet sto, am-ak dvojno!« »Izvrstnol« je zaklical apitan, »škoda, da so taki potniki tako redki!«
Ko je bil Felton sam z Mylady, ji je
majhne pile in dve kleščicl (pinceti), J« bronasto ter odlično izdelano. Orodje j« zelo podobno današnjim zdravniškim Instrumentom. Enako orodje iz poznejšega časa je sicer znano, toda kot najdba iz Imenovane dobe pomeni pravo predzgo-dovinsko senzacijo. Našli so tudi sedem bronastih zobovij. Takratni zdravniki so ustvarjali z mojstrsko umetnostjo pomožna sredstva za zobovje, kar dokazuje, da Rimljani niso uvedli zobnega zdravništva v severnih pokrajinah, kakor so doslej domnevali.
5»
zaupal, da se bo izkrcal v majhnem zalivu pri Portsmouthu, odkoder bo šel k Buckinghamu, da dobi njegov podpis za njen izgon. Lord Winter je menil, da Felton ne ve, kaj vsebuje dokument, ki mu ga je bil izročil.
»Pohiteti moram«, je rekel Felton, »kajti vojvoda se odpelje že jutri v La Rochelle.«
»Ne sme!« je vzkliknila Mylady, ki je pozabila, da mora biti previdna.
»Le mirni bodite, tako daleč ne bo prišel«, je odvrnil Felton a pogledom, da se je Mylady stresla od radosti.
PODEŽELSKI OBRAZI
IGNAC KOPRIVEC
rečal sem ga sredi gozdov, ki leže pred našo vasjo. Prav za prav to ni bilo niti srečanje, ker je sedel pokraj ceste v travi, pestoval levo nogo, na katero je prav tedaj natikal preluknjano nogavico in jo pritrjeval nad gležnjem z umazanim trakom spodnjih hlač, ki ga je ovil dvakrat okrog noge; rahlo je vzdihoval in govoril sam s seboj. O čem je govoril, ne vem, ker je utihnil in se potuhnil, ko sem se mu približal. Delal se je, kakor da me ne vidi: obračal je zgaran, obnošen čevelj, ga ogledoval od vseh strani, potolkel s peto po kamnu, iztresel prah in pesek, ki je prilezel vanj skozi luk-njičaste podplate in ga vlekel počasi na nogo, kakor bi bila tako razbolela, da bi ne prenesla brez bolečin močnejših tresljajev. Par hipov sem ga opazoval, ko pa sem videl, da je do plčice podoben vsem ostalim popotnikom, ki sem jih srečaval zadnje dni na cestah, — da ima prav tako obnošeno obleko, prav tako razmršene lase, prav tako sestradan obraz, upognjen hrbet ln od cest ožuljene noge, sem ga nagovoril:
Er. Sperling: SONČNICE
»Počivaj, popotnik?«
»Počivam,« je dejal, ne da bi me pogledal. Mirno je vlekel vezalke ia luknje v luknjo in tu pa tam obrisal v hlače konec prsta, kjer se mu je na» brala temna pega masti, ki je bila na vezalkah, potem je stegnil nogo, po-mlgal z njo, jo nesel še enkrat v naročje, potapljal z desnico po pravkar napravljenem vozlu, se nasmehnil z nenavadnim smehom, uprl vame kalni in zmeden pogled ter nadaljeval: »Počivam, da. Prijetno je počivati v samoti«.
»Si od daleč, lnkam vodi tvoja pot?«
Pogled se mu je zbegal, poveril ga je za hip, potem pa je šel z njim gori in doli po dolini, ki jo Je videl med drevjem, obstal je nekje spodaj na ha-loških hribih in dejal:
»E, kaj bi pravil! Morda ne boš razumel. So namreč ljudje, ki ne razumejo, da vsak človek nima doma, da zjutraj ne ve kam bo legel zvečer, da ne ve kje ga čaka skieda opoldne, da rodne koče ni videl od rojstva, da matere ne poana in se mu zdi, da je ni videl nikoli. Svet je tako velik, da bi nikomur ne bilo treba biti v zadregi za streho in kos kruha, toda nimaš ga, kaj hočeš, — ceste pa so prostrane, daleč v svet te povedejo, pa greš po njih brez cilja. To je zdaj nekam udomačeno, včasih so po njih hodili falo-ti in z grdimi dejanji obrizgani skital-d, danes pa so dom vseh in jih že ne ločiš, vsi so kakor zločinci«.
»Težke so tvoje misli, popotnik, za tvojimi besedami jih vidim. So ti storili krivico, ker ti berem gnev v očeh? Povej! Morda boš izrekel besedo, ki leži nad nami vsemi, a je ne upam izreči ne jaz ne kdo drugi, le čutimo jo ln se tresemo pred njo, ker vemo, da bo trda, da bo zamajala bregove, ko bo padla«.
Gledal sem ga, glava mu je lezla počasi na prsi, zobje so mu škripali in pesti je stiskal, da sem se ga zbal, potem se je stresel, se zravnal in me pogledal s smehljajem na licih, a ta smehljaj je bil strašen, na ustnicah se mu je tresel ter mu pozibaval spodnjo čeljust. Obrnil sem se stran, on pa je dejal:
»Tiho bodi o pravici ln krivici! Ne ločiš ju več druge od druge. Kakor
V
prostitutka sta: plačaj in me Imej. Ampak molčil Le molči, vse nastavlja ušesa, pa je dobro, če molčiš. Molčeči so ponižni, ponižni pa so zaželjeni povsod, zlasti tam kjer je ponižnost potrebna, kjer ima smoter. Toda da ti povem: lačen sem. Tretji dan sem na cesti, berač med berači. Kaj naj mi dado, ko pa sami ničesar nimajo! Skorje črnega kruha so mi dajali molče in skozi priprta vrata, da jim nisem mogel pogledati v obraz, v soM pa so tulili otroci in prosili prav za isto skorjo, ki je bila namenjena meni. Odrinil sem ožuljeno roko in hudo mi je bilo, tovariš, še zbogom nisem mogel reči, ko sem šel. Tri dni, brat, in ob vsej poti je bilo tako... Kaj pa je to tu doli? Tu glej, v dolini, na travnikih! Mrtvaški sprevod, ne? Glej, kako gredo upognjeni, roke jim vise skoraj do zemlje. In kake postave, o kake postave! Sami sestradanci. Le koga pokopavajo?« Pogledal me je in mi pokazal s prstom v dolino.
»To niso pogrebci, popotnik,« sem dejal »kosci so, zdaj gredo k zajtrku, tebi pa se zde pogrebci«.
»Kosci? — To niso kosci!« je dejal in strmel z odprtimi usti na travnike.
»Ne imej me za norca. Iz teh krajev sem. Dvajset let sem taval po svetu pa sem se vrnil berač. Rodni dom sem si hotel ogledati, preden mi noge popolnoma odpovedo, in pesem koscev sem želel čuti, predno ležem kje v tujem hlevu, — ti mi pa praviš, da je ta mrtvaška procesija skupina koscev. Ne verujem ti, da veš, ker se še dobro spominjam, kakšni so bili kosci tisti-krat. Če pa je res, kar praviš, tedaj se vam je moralo goditi strašno, da so se iz ponosnih ljudi izlegli mrtvaki z do tal visečimi rokami in grbci klone-či skoraj do zemlje«.
Vstal je; še ozrl se ni več n£me in je odhajal, kakor da sem jaz kriv gladu, ki je razjedel narod. Gledal sem ga in hudo mi je bilo, on pa je šel počasi, glava mu je lezla na ramena, okovane pete čevljev so mu trdo potrkavale ob cestno kamenje, a gori lz doline je prihajala glasna prošnja koscev, ki so molili pred jedjo: »Reši nas vsega hudega.« Na Veliki seči se je kričaje dvigmila jata vran ter krožila nad kosci, nad Pohorjem pa so se jeli kopičiti oblaki, pravijo, da to oznanja vihre in dež.
BAKTERIJE V VIŠINSKEM ZRAKU
Pri nekem višinskem poletu so nedavno raziskali zrak Izstavili so sterilizirane posode za umetno bakterijo v različnih višinah ter jih nato skrbno zaprli. Vsakih 300 m v višino so napravili ea poskus. Največja višina, ki so jo dosegli, je znašala 8700 m. Po pristanku so položili pogode v valilnico, da se morejo bakterije razviti. Ugotovili so, da Je zrak r višini nad 6000 m praktično brez bakterij.
MIROVNI KONGRES NA KITAJSKEM leta 546. pr. Kr.
Pod dinastijo Čeu (111» do 242 pr. Kr.), točno 546 1., je Hiang Siu v kraljevini Sung poskusil izzvati splošen sporazum In razorožitev, da bi prizanesel narodom vojne nezgode. Sklical je shod, ki so se ga udeležili zastopniki Tsina, Cuja, Tsija, Rd.: ▼ celoti 14 kraljestev, to pa v I^uej Te Fuju, prestolnici države Sung v krajini Ho Nan. Kakor vsako miroljubno zborovanje je bil
tudi ta sestanek pričetek krvavih vojn. & & &
Lastovicam in vrabcem niso znane kragu-Ijeve namere.
(Nipooaki pregovor j
PO KOPANJU
iz literarnega sveta
SRBSKI »HLAPEC JERNEJ«
Janko M. Veselinovič je objavil leta 1894. v Beogradu zbirko novel »Rajske duše«; med njimi je bil »Ciča Toma«, ki ga je Srpska književna zadruga pet let pozneje ponatisnila v 54. knjigi svojih publikacij. Zdaj dobiš to novelo tudi v IV. zvezku Veselinovičevih
JANKO M. VESELINOVIČ
zbranih spisov, ki jih izdaja »Narodna prosveta« v »Biblioteki srpskih pisaca«.
Vsebina novele je tale: Toma, revež iz Bosne, je prišel v Srbijo in vstopil v službo za hlapca pri kmetu Milanu Lukiču. Marljiv, zvest in pošten je ostal pri hiši štiri in trideset let. Ko je gospodar umrl, je bil »čiča« Toma sinu Panti pravi oče; ubiti bi se bil dal zanj. Ko je pa hotel nekega dne mladi Lukič prodati dva premlada vola in je Toma temu nasprotoval, češ, da bi dobil čez dva meseca mnogo več denarja za nju, ga je Panta ozmerjal ter poudaril, da je le hlapec. Toma se je razjezil in zahteval svojo mezdo za 34 let zveste službe in trdega dela. Ko se je pa domislil, da bo moral Panta najeti posojilo, da ga izplača (za vsako leto 12 cekinov — torej vsega 408 cekinov), se je dobri hlapec ustrašil ter se v kesanju ustrelil.
Tovariš dr. Alojz Turk me je opozoril, da je osnovna misel te novele podobna vodilnemu motivu Cankarjevega »Hlapca Jerneja«. O Tomi beremo v začetku IV. poglavja: »Včerajšnji hlapec — danes gospodar le Jernej pa pravi 9 sebi (II. pogl., str. 6.): »Štirideset let bo...
IZ SODOBNE LIRIKE:
vsiljivcu
RobantiS kakor žganježerski furman, neprebavljiv si kot otrok izbirčen, v poštenega človeka mi zadirčen kavdraš, neznosni kurjedvorski purmcnl
Naočnike naj dA ti optik Jurman, da kdaj spregledaš in ne boš zamerčen, da zveš, kje kruh pšeničen, kje je tirčen, kdo mož, kdo baba, kdo je Bur, kdo Burman.
Neznan, nezvan med nas si sam se vitulil, pa kakor paglavce bi rad nas hrulil, iz našega celo si točil litra?
Ne zini nič, izgini liki ptič,
drugače te popade sam hudič
in te brez prič na dno pekla pocitrat
Anton Debeljak
in nič manj, ko sem prestopil ta prag (kot hlapec pri starem Sitarju)... Vsi so pomrli, trudni; ostal sem sam, poslednji gospodar.« Oba, Toma ln Jernej, sta Iste misli: da sta z mnogoletnim požrtvovalnim delom in skrbjo za posestvo, dom ln družino postala iz hlapcev gospodarja. Jernej apelira na domače in tuj« kmete, na okrajno in deželno sodišče in nazadnje na vladarja. Ko pa vidi, da mu nihče ne pritrjuje, zažge Sitarjevo hišo in sosedje ga linčajo. Toma apelira samo na svojo vest; ko mu pa ta očita, da bo Lukič propal, če se zadolži, izvrši samomor. Etično stoji torej Toma više, ker se n4 maščuje.
Ker je Cankar najrajši bral dela realistov in ker Je bral tudi srbske knjige, j« prav mogoče, da je poznal Veselinovičevo novelo in spisal 1. 1907. svojega »Jerneja« pod vplivom »Toma«.	L Koštl&l
S. F. SEMMELWEISS
L. F. Celine, muhasti pesnik romanov »Potovanje na koncu noči«, o katerem je bila beseda v »žisu« pred par leti, in »Smrt na pčsodo«, je nedavno razširil -svojo doktorsko disertacijo iz 1. 1924, kjer obravnava žalostno zgodbo ginekologa Semmel-welsa (1818—65). Mož, ki je odkril po-vzročilca vročice pri otročnicah in tako poleg Listera ustanovil moderno antisepso, se je moral na vse strani boriti z neprlzna-njem. (Gl. razpravo dr. M. Cemiča »Stebri sodobne kirurgije« v žisu, maj, 17.) Cžll-nova knjiga je en sam krik zoper omejenost, ki trdovratno kljubuje na svojem videzu ln žene ženlja v blaznost. Vsa tri dela kakor tudi potopis Iz Rusije »Mea Culpa« so Izšla na nemško prevedena v Moravski Ostravi.	D.
PESNIK IN ARHITEKTURA
Za I tiri glavne vhode novega Trocad&ra, tega monumemtalnega hrama sodobne umetnosti, Icl je arhitektonsko sredi&e pariške svetovne razstave, je znameniti francoski poet, esejist in član Akademije Paul Val6ry (rojen 1S71) zasnoval sledeče pomembne nadpise, vklesane v beli marmor veličastne zgradbe:
OD MIMO GREDOCIH JE ODVISNO ALI SEM GROB ALI ZAKLADNICA ALI GOVORIM ALI MOLČIM TI SAM BOŠ ODLOČIL NE VSTOPI BREZ HREPENENJA
VSAK ČLOVEK USTVARJA NE DA BI
[VEDEL
PRAV TAKO KAKOR DIHA
TODA UMETNIK ČUTI DA USTVARJA
NJEGOVO DEJANJE MU ZAJAME CELO
[BISTVO
LJUBLJENA MUKA MU DAJE MOČI MED TE ČUDOM POSVEČENE ZIDOVE SPREJEMAM IN SHRANJAM DELA IZ ČUDODELNE UMETNIKOVE ROKE KI SODELUJE IN TEKMUJE Z NJEGO-
[VO MISLIJO PRVA NI NIC BREZ DRUGE
REDKE STVARI ALI LEPE STVARI SO TU ZBRALI POZNAVALCI DA UCE OKO GLEDATI KAKOR 6E NIKDAR NI VIDELO VSEH STVARI TEGA SVETA
Zanimali bosta preproščina in jedrnatost teh »Jnscriptionsf, ki tudi v izvirniku nimajo rim.	P. Karlin
KNJIGE IN REVIJE
Uredništvo je prejelo.
ZDRAVNIŠKI VESTNIK, strokovno glasilo zdravništva v Sloveniji, 1. IX, št. 0—7. V času, ki je še pod vtisom žalostnih pojavov v neki naši bolnici, bo nedvomno zanimal tudi inteligentne laike Članek dr. Pavla Lunačka »Vaginalna preiskava in puerperalne infekcije« s statističnimi podatki iz ljubljasnke državne ženske bolnice. Dr. Simoniti poroča v svojem delu »O črevesni tuberkulozi« o diagnozi in terapiji črevesne jetike s posebnim ozirom na rontgensko diagnostiko. V področje socialne medicine posega v marsičem senzacionalen prispevek dr. Tomaža Furlana »Solicosis«, s katerim naj bi se seznanili vsi naši zdravniki in delavske zavarovalnice. Dr. Igor Tavčar poroča o »Ulkuzovi bolezni kot alergozi« in o smereh zadevne moderne terapije. Končuje se razprava dr. Božene Merljak o »Patoge-nezi iktera«. Dr. Anton Brecelj priobčuje »Prispevek k poglavju o kliconoših«, dr. M. Kremžar pa začenja poglavje »O spe-ciali tetah«. Svoja zanimiva izvajanja končuje s trditvijo, da brez sodelovanja med cdravnikom in lekarnarjem nI ljudskega
zdravja. Končuje se opis zdravniškega ln
organizatornega dela pok. dr. P. Defran-cesehija, ki ga je prispeval dr. D. Mušič. Slede običajne rubrike Iz socialnega zavarovanja, Iz medicinskih časopisov itd. »Zdravniški vestnik«, ki ga urejuje pri-marij dr. R. Neubauer, se naroča pri upravi na Golniku ter stane celoletno za medi-cince din 90.
DELO PROTI TUBERKULOZI, glasilo protituberkulozne zveze v Ljubljani, 1. III. št. 4. Celotna številka je posvečena študiju graditve novih in prepotrebnih bolniških stavb. O aktualnih problemih kostne jetike piše prim. dr. Minaf, ki podaja za Slovenijo važne podatke s praktičnimi nasveti za zdravljenje bolnikov v bolnici ln Izven nje. Dr. Fr. Debevec razpravlja o zavodih, ki so potrebni v boju proti je-tiki in ugotavlja, da potrebujemo predvsem zavode, katerih oskrbovanje bi bilo zelo poceni. Prim. dr. R. Neubauer prav tako razpravlja v svojem članku o oskrbi bolnikov z odprto jetiko ter predlaga koristno zamisel kolonij ali naselij. Iz vseh teh in nadaljnjih prispevkov je razvidno, da bi morala v prvi vrsti država skrbeti za jetlčne bolnike iz socialno šibkih slojev. Dr. Tomaž Furlan, urednik glasila, opisuje svoj obisk dveh italijanskih sanatorijev za tuberkulozo v Istri. Vsestransko zanimiv prispevek! List se naroča pri upravi v Ljubljani, Miklošičeva cesta. Cena ?
ILLUSTRIRTE ZEITUNG LEIPZIG št. 4822 prinaša pod naslovom »Svet v štirih dneh« misli k svetovnemu zračnemu prometu (dr. K. Krause). Članek je opremljen s številnimi slikami modernih potniških letal in z zemljevidom zračnih prog. Ital. minister Lessona opisuje v ilustriranem prispevku italijansko obnovitveno delo v Abesinijf. Srednje štiri strani so posvečene nemški umetnostni razstavi v Monakovem. Ostale rubrike so kakor običajno pestre. Tednik se narcča pri založbi J. J. Weber v Lipskem.
HA POT Jizrezankai,
iz praktične medicine
»Biološko načelo« V avguatu sta bila na Nemškem dva pomembna kongresa, ki sla se bavila z vprašanji moderne medicine. V Diissel-dorfu kongres za ljudsko zdravje, v Berlinu pa mednarodni kongres homeopatov. Na obeh kongresih so govorili o »biološkem načelu« zdravljenja, t. j. da so zdravila v majhnih množinah koristna, v večjih dražljiva, v močnejših ohromujoča, v zelo močnih množinah pa smrtno nevarna. To stališče so zavzeli kljub nekaterim drugim nesporazumom vsi homeopati in allopati, biološki in šolski medicinci. Na obeh kongresih so sprejeli dolžnost kvalitetne višine in previdnost v špekulaciji. Henry E. Sigerist je rekel: »Na starih zemljevidih so nepoznane dele sveta izpolnili s fantastičnimi otoki in gorovji, ki so Jih domnevali ali pa jih poznali iz pripovedovanja. Na novih zemljevidih pa so imeli toliko poguma, da so pustili bele lise. Zaznamovali so le to, kar so videli in zmerlli. Kdor je potoval s starimi zemljevidi, je bil v nevarnosti, da zablodi, novi zemljevidi pa so kazali pravo pot — čeprav ne povsod.«
Zdravljenje z rastlinskimi sokovi Nekateri učenjaki med zdravniki priporočajo v zadnjem času zdravljenje s svežimi sokovi surovih sadežev. Ta zdravljenja pa se morajo vršiti le v sanatorijih, kjer morejo za vsakega posameznika natančno proučiti potrebno prehranjevalno količino. S temi sokovi, ki vsebujejo mnogo raznih vitaminov, se zdravi predvsem debelušnost. S 14-dnevno kuro se zmanjša teža povprečno za 7 kg. Dobra uspehe so dosegli tudi pri želodčnih in črevesnih obolenjih. Ta kura vpliva ugodno tudi na ženske v kritičnih letih.	dr
Insulin zdravi z a s trup 1 jenje z alkoholom Za dobro kapljico je vedno vzrok in potreba. Alkohol razmehča in odžene vse, kar teži srce. Toda z medicinskega stališča Je že najmanjša pijanost več ali manj za-itrupljenje z alkoholom. Kri »vsrka« alkohol in kmalu se pokažejo njegovi učinki. Šele potem, ko alkohol z dihanjem izgori v krvi, je človek trezen. To izgorevanje se pospeši z vbrizgom insulina, znanega zdravila zoper sladkorno bolezen. Insulin uniči alkoholno množino, ki je prodrla v živčne stanice in moti tako ravnotežje. Poleg tega prepreči nadaljnje prodiranje alkohola v živčni sistem. Za one, ki se le redkokdaj opijejo, to odkritje nima posebnega pomena, toda pijanec iz navade, pri katerih se pogosto pojavijo hude alkoholne zastrupitve, bo moglo to novo zdravilo obvarovati pred resnimi telesnimi ln duševnimi posledicami. dr. FL
tehnični obzornik
Največja mestno prometno podjetja n« svetu, London Transport, obstoja šele tri leta. Vendar tvori vozni park podjetja že 6928 omnibusov. Letno prevozi družba dve milijardi o,°eb Zanimivo je, da no se bili med družblniml avtobusi najbolj obnesli električni omnibusi, ki uporabljajo prost električen vod. Posledica tega Je, da bodo v prihodnjih dveh letih zgradili za London 3000 takih vozil.
Francoska vlada namerava ob robu gozda »BoIs de Boulogne« zgraditi hišo, ki naj bi bila namenjena la oficielnim gostom vlade. Doslej so morali visoki gostje vlad« brezlzjemno stanovati le v pariških hotelih.
Na Estonskem so našli nova sklade olj« nega skrlljavca, lz katerega upajo dobiti letno vsaj 60.000 kg zemeljskega olja. Zanimivo Je, da imajo v Estonski koncesij« za pridobivanje olja iz škriljavca, Švedi.
(tma).
praktične novote
Polnitev kozarcev za vkuhavanje
Doba vkuhavanja pomnožuje gospodinji vedno delo in skrbi. Pogosto zevisi samo od malenkosti, da se vkuhano blago pokvari. Cesto Je takšna malenkost delček sadja ali zelenjave, ki je ostal na robu kozarca in ki spočetka ne ovira, da bi oi
mogli kozarca odpreti, pozneje pa Ima tM posledico, da kozarec ne zapira več tesno, Ce hočemo preprečiti to, da bi se rob kozarca pri polnitvi zamazal, moramo uporabiti poseben ltj, ki omogoča s svojim širokim robom in vratom hitro ter Cisto polnitev. Odprtina tega lija je primerna za vsak kozarec, ki ima vsaj odprtino 7 cm. LiJ postavimo na kozarec, vložimo najprvo sadje ali zelenjavo ln šele potem prilijemo tekočino, da ne bo brizgala po kozarcu. Lijak snamemo zelo previdno in podstavlmo še krožnik, da ulovi morebitne kaplje. LIJ za vlaganj* je lz gmaJU in se z lahkoto čisti.
bs5 \ a h ss
PROBLEM 210 Kurt Laue
Mat v dveh potezah
Rešitev problema 208 1. Lc4—e6, Kgl—fl; 2. Le6—h3, Kfl—gl; 3. Lh3—gi Kgl—fl; 4. Lg4—e2+, Kfl—gl; 5. Sd3—f4l, Kgl—f2; 6. Sf4-h3 mat.
Rešitev problema 209 1. Tb6—d6, Kc5—b5; 2. Ka7—b7, Kb5— a5{ 3. Td6—do mat Lahko, toda vzorno.
za bistre glave
S39
Doživljaj na Novem Zelandu Neki jezikoslovec, lirik in romantik, ki je proučeval prebivalce na Novem Zelandu, pripoveduje:
»Potovanje do Novega Zelanda in prvi dnevi v tej deželi eo bili deževni. Končno se je nebo zjasnilo in ob gozdnem robu sem lahko užival krasoto zvezdnega neba, predvsem pa zopetno svidenje s svojim prijateljem iz domovine, ljubim mesecem. Stal Je na nočnem nebu kot lep, točen polkrog in je kazal svoje upanje vzbujajoči D, ki pomeni naraščanje. Tedaj Je nastalo poleg mene nenadno neko šumenje in pokanje, neko drevo se je podrlo, veja je oplazila mojo senco, onesvestil sem se ... Zavedel sem se in videl, da mi domačini
ponujajo krepllno pijačo. Se je bila no«, vendar sem čutil velik glad. Čutil sem, da je minil gotovo že cel dan, morda tudi dva. Tedaj je padel moj pogled na luno. Z grozo sem opazil, da ima obliko rastočega srpa, ki je pa bila manjša nego polmesea. Ali sem res več nego tri dni ležal nezavesten v gozdu? Kako sem mogel to preživeti? Pozneje so mi to stvar pojasnili. Ali morete ta čudež razložiti z naravnimi vzroki moje nevednosti in nepazljivosti?«
križal jka z obratnico
Grassus
Vodoravno: 1) prepis, 2) do dna (pivski izraz), 3. istinito, 4) ime črki x, 5) glasbeni izraz (ital. do diesls, frc. ut dižse), 6) iz (nemško), 7) zver (felix lynx), 8. bitje, bistvo (latinsko), 9) kratica za naš tednik, 10) reka v severno-zapadni Nemčiji (lat. Amisia, nizozemsko Eems), 11) pripadnik največjega slovanskega rodu, 12) baker (latinsko), 13) kratica za c o sinu s ali c o n s u 1, 14) rdečkasto rjav vol, rs, rus, 15) tkanina r a š ali a r a s, 15) fro. naziv za rastlino lečnlco (lat. ervum), 17) zvesta žival.
Navpik: 1-17 ali 17-1 nastane ob pravilni rešitvi stavek, obratnlca. Stebriček 13-19 vsebuje 17 enakih soglasnikov. — Rešitve je treba poslati vsaj do 1. septembra na uredništvo »življenja in sveta«. Izžrebana bo ena nagrada v obliki slovenske knjige.
ZA PASJE DNEVE (Gl. št. 6., str. 96)
Ce bi tekla voda istočasno skozi vse tri cevi, bi se vodna shramba napolnila v eni uri in dvajsetih minutah.
STAS N1PONCEV
Pred 30 leti je 71etan Ntponček meril 107 cm, Nipončica istih let pa miti 106 cm. Dame« meri- tak dečko v mikadovku 1 m 085, njegova vrstničica pa 107 cm. Večanje postave se ne da tajiti, vzrok M to rasit je zdaj še neznain.
1		18
2		
3		
4		
5		
6		
7		
9		—
10		
11		
12		
13		
14		
15		
16		
17		19
UREDNIK IVAN PODRŽAJ — TELEFON ST. 3126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ A.DOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI, PREDSTAVNIK FRAN JERAN Hrsdništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 — Mesečna naročnina Din 4.—* po raznašalcih dostavljena Din 6.—