284 Dopisi. Iz Ormoža na Staj. 26. avg. Vse se je zboljšalo, od kadar nas je ljubi dežek okreval; že je bilo vse pobito in poparjeno; ljudje so jeli bolehati za grižo, merzlieo in legar. Sadja skorej ni nič, razun nekaj sliv. V vinogradih ne bo veliko pričakovati, k večemu polovica lanskega pridelka; tudi je težko kaj izverstnega upati, kajti je veliko bilo tersja pozeblo, potem pa smola, pikec, tudi plesnina se je grojzdja ne le na brajdah, temuč tudi po goricah bolj obširno lotila; tudi tam pa tam brez toče ni bilo. Ako bi utegnila jesen ugodna biti in se bo s posebno pazljivostjo in skerbnostjo ranjeno in nezdravo grojzdje ob času tergatve odbiralo, bi pa se moglo tudi prav sladke kapljice pridobiti. Iz tega vzroka je vinska cena precej poskočila; lansko do 80, predlansko pa še čez 100 zlatnikov štertinjak. Pridelki so okoli Radgone dosti boljši kot tu okoli Ormoža, posebno je tam ajda kaj lepa in velika; zato je tudi žitni kup bolji kot tu. Lani sem dal v jesen na travniku jame skopati, in letos v sprotletji čez 50 sliv saditi, — nekteri so rekli, da sliva ljubi zavetje in da na prostem kraju noče rasti; jaz jim ne verjamem, akoravno sem prepričan, da jih blizo polovice ne raste, jih pa dam z drugimi nadomestiti, akoravno je sliva resnično prav termasto drevo. — Železnica, se govori, bo še le 15. ali 18. oktobra za občno rabo. Imajo pa še zares mnogo dela tu na kolodvoru, in si ga sami znajo najti, zakaj na nekterih krajih so že drugokrat podzidovje razderli in ga zopet zidali. Vedno je bilo delavcov premalo in plača slaba, — tudi se niso poganjali družbeniki, kteri nek okol 10 milijonov dnarja na Francozkem izposojenega imajo, so pa ga zavoljo boja na Laškem nevedno in pičlo dobivali. Tako mi je neki gosp. inženir pravil. Jančar. Iz St. Vida nad Ljubljano 28. avg. V četertek, to je, 25. t. m. je bila ljudska šola te fare sklenjena. Od veliko šol sem že v „Novicahu bral, da se je mladina pri poslednji skušnji dobro obnašala in poslušavce z radostjo navdajala; al od te fare še nikoli ne ene čertice slišati ni bilo. Pa ne, da bi zavoljo tega kdo mislil, da Št. Vidska šola ne stoji z drugimi dostikrat že pohvaljenimi v eni versti. Sicer se pravi „hvala komur hvala gre" — pa vendar Št. Vidška šola se še ni nobene očitne pohvale zveselila. Naj mi toraj ne zamerijo tamošni gospodje, da jaz o letošnji preskušnji nekoliko opomnim. — Okoli devete ure se je šolska mladina zbirati začela, in potlej se v cerkev k sv. maši podala. Po dokončani sv. maši se je pa očitno izpraševanje začelo. Res da, veselje je bilo poslušati, kako da so šolarji odgovarjali in šolarce. Manjši so dobro brali slovensko, bolj odrašeni pa tudi nemško; tudi računstva so se jako naučili; keršanski nauk so znali, da je bilo veselje; hvala častitemu gosp. učeniku Št. P.; lepopisi so bili so-sebne hvale vredni; lahko rečem, da jim jih je na kmetih malo boljših. H koncu preskušnje so preč. gosp. fajmošter Blaž Potočnik posebno pridne šolarje in šolarce očitno pohvalili in z lepimi bukvicami obdarovali; ne tako pridne pa opomnili, naj bojo vprihodnje pridniši. Vse hvale vredna učenika gosp. Št. P. in gosp. Fr. Volčič sta tudi mladino opomnila, naj o vakancah pridna bode itd., in večkrat buk-vice v roke vzame, da ne pozabi, kar se je naučila. Nazadnje so vsi šolarji in šolarce prav lepo slovensko pe-semco zapeli in „z Bogom" rekli šolskemu poslopju. Lovre Bergant. Iz Ljubljane. 30. dan p. m. in 1. dan t. m. je komisija, ki čaje nad obdelovanjem našega močvirja (mahu), obhodila vse kraje tega zemljišča, da je presojevala; ktere kraje je treba še požigati, ktere pa ne, in je ob enem zasliševala posestnike njih. Gospod Mih. Ambrož, ki je v imenu kmetijske družbe ud te komisije, je po dokončanem opravilu popisal družbi, kar je komisija v tem zvedila. Zanimivo je slišati, da veliko posestnikov močvirnega zemljiša iz okolice ljubljanske, iz Brezovice, Loga, Bistre, Ba-rovnice, Presarjev, Rake, Goričice, Podpeči in še drugih krajev ima svoje njive in travnike že večidel tako obdelane, da so sami rekli, da jim ni več požiganja treba; v mnogih krajih, kjer je zgornji mah že popolnoma požgan, gnojijo polje že z gnojem. To je pač veselo slišati, ker od ene strani spričuje to, da gospodarji zapopadejo umno obdelovanje močvirnega sveta, ktero le to požiga, kar se v pepel premeniti mora, — od druge stranf pa se tudi tisti, kterim je dim ljubljanskega mahii groza, potolažiti morejo^ da ta dim ne bo večno terpel. — V četertek so Njih eksc. deželni gospod poglavar bivšemu mestnemu kasirju gospod Antonu Knobloh-u slovesno izročili zlati križ, ki so mu ga presvitli Cesar za 46Ietno hvalevredno spolno-vanje njegove službe milostljivo podelili. — Še zmiraj se veliko govori od davkarja. kteri je unidan, ko je v mestu K— več let cesarsko davkovsko kašo kradel in ko ni mogel več iz zadrege, sam prišel v Ljubljano in se zatožil gosp. predsedniku deželne sodnije; rekel je nek, da večino okradenega zneska, namreč 34,870 gold., je zastavil v loterijo, s ktero, ker je že enkrat 8000 gold. iz loterije potegnil, se je mislil rešiti iz zadrege; — al mati Fortuna mu ni hotla več biti mila pomočnica! Od cesarskega der-žavnega računstva poslani gospod preiskuje zdaj v K. to homatijo, — 30. dan t. m. smo v Ljubljani spet — že v drugič letos —vidili burja v o, to je, lepo ponočno zarjo. — Po „Laib. Ztg." je bil 1. dan t. m. 48 minut po desetih (dopoldne ali zvečer?) majhen potres v Ljubljani. 285