Učiteljski list
GLASILO »ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“.
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III. Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 30. Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
St. 21
V Trstu, I. novembra 1925.
Leto VI.
Učiteljske knjižnice
V septembru so poročali listi, da se je proveditoriju za Lombardijo, kom. Steinerju, posrečilo dobiti od milanske hranilnice 20.000 L, za učiteljske knjižnice. Obljubljenih pa je imel še 5.000 L., ako zbere še 15.000 L., Ker je v Lombardiji okrog 15.000 učiteljstva, se je proveditor obrnil do vseh, naj* bi vsakteri prispeval po eno liro, da dosežejo navedemo vsoto. Ko to pišemo, je denar gotovo že zbran in morda tudi že uporabljen za ustanovitev prepotrebnih knjižnic.
Zakaj omenjamo dogodek, ki je sicer sam na sebi vsakdanji in neznaten? Zato, ker dobiva spričo naših razmer prav poseben pomen.
V Julijski Krajini je vprašanje učiteljskih knjižnic žalostno in pereče. V Lombardiji imajo .proveditorja Steinerja, pri nas ni nikogar, ki bi imel vsaj trohico smisla za to vprašanje. Učiteljišča se preurejajo, uvedle so se natečajne izkušnje, od učiteljstva se zahteva široka formalna naobrazba. Kako naj se učitelj kulturelno dvigne, ako ne potom študija? In kako naj se izobražuje, ako ne s knjigami? Toda knjige so drage in prejemki učiteljstva niso višji kot delavske plače.
Za nas je edina možnost, če hočemo priti do dobrih knjig, da si jih skupno naročamo. To je pa mogoče le z učiteljskimi knjižnicami, za katere se plačuje neznaten mesečni prispevek, Ta način nadalj-nega naobraževanja smo poznali že davno in imeli smo bogate okrajne knjižnice, vredne tisočake in tisočake. Pred vojno so se naše knjižnice naglo razvijale in učiteljstvo je zajemalo v njih strokovno in splošno znanje, da je lahko šlo vštric s časom in napredkom.
Tudi po vojni so si knjižnice naglo opomogle, ker se je prispevek zanje, uradno določen, redno pobiral pri učiteljskih plačah. V slov. delu dežele se je ta denar porabil deloma za spopolnitev knjižnic s knjigami iz italijanske znanosti in ital. slovstva. Deloma, pravimo, ker se ves zbrani denar ni niti porabil ter je počakal likvidacije premoženja okrajnih šolskih svetov. Ta denar je bil last učiteljstva in, ga je tudi že večkrat terjalo, vendar ga ponekod še danes ni dobilo vrnjenega.
Z uvedbo šolske reforme so bile knjižnice prepu-
Odnošaj izmedju doma i škole
U odnošaju izmedju doma i škole raspravljali su pedagozi sviju vremena; ovo je pitanje i dandanas jedno od najvažnijih obzirom na odgoj dječje duše i svih negovih osebina. Pokretači moderne škole rado bave se neprestano svim odnošajem, jer naj-zgodniju bazu za ostvaren.je radne škole može se sazdati tada, ako se dobro ocijeni i shvati značenje roditelskog doma i zrelo uredi njegove odnose prema školi.
Preinda se u mnogim zemljama opaža nastojanje,
ščene same sebi. Učiteljstvo, ki j,e knjige plačevalo in upravljalo, se je sicer še vedno zanimalo zanje, toda spričo razmer ni imelo najmanje moči, da bi za-branilo njih pustošenje in propadanje. Niti didaktični ravnatelji niti nadzornik: se niso zavzeli za varstvo tega kulturelnega premoženja, dasi jih je učiteljstvo samo pogosto opozarjalo na njegov pomen in važnost. Tako smo doživeli, da so možje, ki bi bili morali skrbeti za učiteljsko naobrazbo po duhu in ,po črki Gen-tilejeve reforme, prepustili dragocene knjižnice propadanju, zabranili učiteljstvu pod različnimi pretvezami pristop do njih, da, posojali celo knjige iz njih vsem drugim, le učiteljem ne, katerih last so še danes.
To so dejstva, ki jih ne moremo komentirati kakor bi zaslužila. Kdor nosi odgovornost zanje, je ne nosi v svojo čast. Krivda bi bila manjša, če bi bili merodajni faktorji znali ustvariti kakšno nadomestilo, če že ne kaj boljšega kot so bile obstoječe knjižnice, V resnici pa ne vidmo nikjer ničesar in nekateri ozkosrčni poskusi, brez pravega prepričanja in gonilne ideje, so ostali brez uspehov.
Vzlic temu opozarjamo ponovno na problem, na razmere s knjižnicami in na nujnost, da se ukrene kaj resnega v svrho nadaljne učiteljske naobrazbe. Če bi si bili poklicani vprašanje postavili nekoliko drugače kot sn si ga, bi lahko veliko storili za popularizirane tudi italijanske knjige in znanstvenega dela med slovanskim življem. S suverenim prezirom kulturelnih dobrin se pa ne koristi napredku, ki bo imel naposled vendar to moč, da bo prodrl.
V naravi vlada zakon, prostornosti: kjer je eno telo, ne more biti istočasno drugo in kjer se eno odstrani, se pojavi drugo. Učiteljske knjižnice so na tleh in le malo vere imame, da bi se v doglednem času prenovile, Preveč nas je zajel duh rušenja in sterilnosti. Toda kar je izpadlo, mora učiteljstvo nadomestiti, kolikor ni tega že storilo. Nadaljna izobrazba potom knjižnic je danes onemogočena. Toliko večja na; bo učiteljeva žeja po razširjen u lastnega znanja in obzorja. Pomagajmo si sami in po dimo na delo, saj je naš poklic, da se borimo proti temi, da posredujemo med viški vede in razvoja ter širokimi sloji. To bodi težišče našega prizadevan a, lotimo se ga z voljo močnih.
da se škola preuredi u smislu nove škole rada, opet se može reči, da u nekim krajevima školski moguč-nici ni malo ne misle na reformo škole u dobrotne pravcu, nego pokušavaju da podadu pučkoj nastavi dosta reakcijonarni značaj ili u najboljem slučaju ostaju pri starome naziranju. Ako se kod ovakih uslova može uopče da govori o procvatu i uspjehu školskog rada, onda to može da bude jedino tada, ako sc omoguči školi podržavanje tjesnih veza sa domom uzga'an.ika. Poslijeratno ozračje, otrovano svim mogučim zabludama i manama današnjeg društva upliva vrlo loše i na mladi naraštaj. Dijete je
prepušteno ulici, koja ga zahvača vrtlogom pokvare-nosti, a roditelji malo sc ili ništa brinu za odgoj vlastite djece. Ova socijalna rana, koja sve više razjeda društveni život, vrlo je teška i sudbonosna, jer može da potpuno iskvari pomladak, na kojeg se obično polažu tolike nade. U ovako nezdravim prilikama jedva li je moguče uspješno djelovanje škole i učitelja,
Sve ono, što učitelj teškom mukom i velikom po-žrtvovalnošču u školi sagradi, razgradjujc pokvareni okoliš i nemarni postupak roditelja. Dom ruši ono, što škola zida. Tako ne ide i nije moguče dalje, Škola je izgubila potpuno veru sa kučom djeteta, u torne i leži osnovna pogreška i uzrok svega zla. Treba1© bi sve poduzeti, da se pogreška odstrani i zlo makne. Zato se moraju, da približe oba fak-tora uzgojnog djelovanja, jer škola nije ništa drugo nego nastavak, popun avanje i usavršavanje svega onog, što je dijete poprimilo u rodnome domu, Škola ne može, da tu svoju zadaču vrši, ako se doma pripravi kriv temelj, a opet roditelji ne mogu, da pravo postavljajo ovaj temel; bez sudje!ova,nja škole i uputa uzgajatelja. Zato je treba uspostaviti što uži kontakt škole sa domom.
Najvažnije sredstvo, ko e bi ovu zadaču vršilo, jesu roditeljski sastanci. Obnoviti je treba i sazivati
Delovna šola	<N.d.u«,.n)c.)
Ati je pa živlenje na deželi res tako brez vsebine? Tu imamo vrsto tem: 1) umna milaLev, mletje in pečenje kruha, preskrba za'1 o g za jesen, trgovina z mestom; 2) priroda v jeseni,, življen e ptic, njih letanje, kaj jte videli na oesti (tisočero reči), občinske ustanove nia vasi, prebivalci, begunci; 3) delavnica v vasi, kovačnicai, bolnica, razne vrste dela; 4) ženska :n otroška dela; neopazna, dolgočasna, lahka, težka in neznana dela; 5) vas pozimi, delta kmeta, zimska razvedrila, plrazniki; 6) veselje in žalost v rodbini; 7) delo v korist občini (kaj zmore vas v tem); 8) gozd, reka, ribe, okolica vasi, šolski rajon, občina na dleželli, sosedno mesto1, čas. Menim da je to dovolj tem za čas od septembra do marca, Navadno je slišati proti de!Wni šoli dvoje ugovorov. Prvi je, da je vaški inlirok že znan z gospodarjem, s kmetijstvom in z vasjo, Kdor tako govori, ne razume bistvia delovne šlo le. Nje naloga nii v tem, da bi napravila iz otrok vaške ženske in kmete. Nje naloga je, da zanese luč vede in zavestnega znanja v njih dejavno življenje. Da, otrok že zna orati in branati, žeti žito, prati perilo itdv, a ne dela vsega tega po načinu 9. Stoletja?
Ali je otroku znano življenje narave, rastlin, kemija, kulture, higi.jena, pisalna, bralna in računska tehnika? Skratka, ali mu je vse to znano, kar smo se učili, kakor zgoraj1 opisano, iz dela in kar nam je učna šola podala le v obliki znanja iz knjig, abstrahirano od aktivnega življenja? Ali dela razumno? Ali so v njem razvite spretnosti kolektivnega dela? Nikakor ne. Dela no načinu konja, Delovna šola pa ga uči delati kot človeka, ki živi v kulturelno-delavni zadrugi. Z delovno šolo sc ne odstrani samostalnik «de!o», pač pa adjektivi »arhaično, slepo, individualistično* delo, ker pridemo potom nje k času primernemu, zavestnemu kolektivnemu delu, med tem ko odstranja učna šola prav substantiv «delo» in se je na ta nač n ustvarilo arhaično, slepo in individualistično učenje.
Kot drugi ugovor se navaja tudi nerazvitost vaških otrok. Na to je lahko odgovoriti: naj se seže nazaj
roditeljske sastanke, na kojima če učitelj upoznati roditelje svojih pitomaca i pobuditi kod njih zanimanje za školu i za što sav-jesnije odgajanje njihove dece kod kuče. Tako če se približiti širokim sloje-vima pučanstva i vršiti ona) veliki upliv, koji bi se morao da ispoljuje u sudjelovanju učitelja kod od-goja u domačem okolišu te u odgajanju i posveči-vanju puka iza škole i izvan nje.
Imade više načina, kako bi se uspostavilo i uredilo temeljito odnošaje izmedj-u škole i doma i tako obavljalo jednu od naipotrebitijih i najplemenitijih uzgojnih zadataka, Jedino če ovako moči učitelj, da postigne vidljive rezultate svojeg rada i olakšati svoju in-ače tešku rabotu.
Mi znamo, da -se nije lijepim okom gledalo na one, koji su tako savjesno shvačali svoje dužnosti, no imade i takvih -učitelja, kojima bi prilike pogodovale da ostvare one lijepe uzgojne ideale, no nema kod njih smisla i volje za prosvjetno izvanškolsko djelovanje.
U ogromnom je interesu procvata i boljitka škole, da za to pozvani činitelji uplivaju na učiteljstvo u smislu što tj-esnijeg aktivnijeg sjudCel-ovanja škole i doma na opču korist pučanstva i na zadovoljstvo oblasti i učiteljstva.	Titu«.
in naj se v začetku uvede nekoliko več zaposlen-ja iz otroškega vrtca.
Še tretji ugovor je: kaji ibo dejalo ljudstvo, če bo videlo, da otroci delajo in se igrajo namesto da bi se učili? Ljudstvo se bo izrazilo neugodno in sicer po pravici: Otroci delajo že doma in se lahko igrajo tudi na cesti. Kakor hitro pa bodo videli starši, da prinesejo otroci iz šole vrsto spretnosti in znanja, ki njih delo doma in na polju kulturelno in tehnično dvignejo, bodo šoli -hvaležni. Naloga delovne šole ne obstoji le v tem, da se dela, ampak da se dvigne delo na kulturelno višino; ne obstoji le v igranju, ampak v razvijanju potom igre. Če ibi pa starši v svoji konservativnosti in nevednosti vendarle ugovarjali, kaj temu? Potem se je zadržati tako, kot- so se zadržali najboljši pedagogi v preteklosti, če so ‘jih neizobraženi starši prosili, naj njih otroke tepejo.
19, jHišna obrt v delovni šoli. V začetku pomladi gredo naši oskrbniki kakor v preteklem letu na kos našega zemljišča in ga obdelujejo skupaj z mlajšimi: obdelovanje vsakega nekaj izuči. Najprej se osvežijo prejšnje spretnosti in znanje, razširijo se in poglobijo in se dopolni to, za kar ni bilo prej časa. To je tudi vzrok, zakaj pri nas učitelji ne hiti, da bi kaj «predelal» in mu tudi ni treba «pod- vsemi okolščinami:* pri nas je vedno priložnost, da se povrnemo h kaki določeni temi, in nečesa »predelanega* pri nas ni.
Pri nas ni nova obširna snov udejstvujočega sc kmečkega (poljedelskega) živi enj-a. Nov je pri nas način, kako snov obdelujemo. Pred' vsem se glavno delo prenese na polje, če ga imamo, -deček se seznani s poljedelskimi stroji, če jih imamo, z vsemi njih prednostmi! in napakami, tehničnimi in gospodarskimi. Delo stroja in njegova uporaba, negovanje in zg-radnja — to je središče naše pozornosti. Ker ne vem, katere stroje lahko opazujeb učenci neke gotove šole, bom le splošno omenil, katera vprašanja sitrojništva, mehanike in ekonomike otroci lahko vidijo: 1) deli stroja — mehanizem, motor, prenos gibanja; 2) opazovanje delovnega mehanizma, njegov nastanek iz pr-mltivnega mehanizma, razvo' danega delovnega -orodja in vzroki tega razvoja; 3) merjenje
naglice delovnega mehanizma, pospešenje, množina izvršenega dela in pri tem dosežena hitrost, pojm konjske sile (merjen e je napraviti številično v zvezi z vprašanjem, kako naglo se mehanizem giblje in kako močen je stroj); 4) trenje, mazanje; 5) pojm mehanične prednosti, pokazano na poševni ravnini in ipri vzvodu, in če mogoče, prehod h konkretni predstavi mehanične prednosti danega stroja, naposled tudi pojašnjenje načela vzvoda; 6) opazovanje motorja in kako dela bat, zamahnjak in jermeni (transmisije — v najsplošnejših in najna-zornejših potezah); 7) čisto primitiven načrt sheme kakega stroja (težavno); 8) pogosto primerjanje prenosnega mehanizma pri različnih strojih (na ta način se «posplošenja» učenčeva polagoma pripravijo); 9) koliko .prednosti imajo stroji za pol edelstvo? 10) mašinelno gospodarstvo in zelenjadno vrtnarstvo; 11) kako se nakupuje? 12) mala in velika gospodarstva.
Snov nove vrste, ki jo je obravnavati, je socialna. V zvezi z vprašanjem, ki smo se ga pravkar dotaknili, bo otrok postavljen direktno nasproti gospodarski zadrugi in komuni (vsekakor bolj pasivno, kot ud, ne pa kot organizator). Tu je vrsta opazovanj in končno tudi poskusov na mestu, .ker je jasno, da se naše šolsko poljedelstvo ne ca udejstviti, če ne delamo roko v roki z zadrugo in občino. Vsekakor je dobro, če pomislijo to oni učitelji, .ki doslej še ne morejo pojmiti, zakaj so utopistlčni vsi njih sedanji individualistični poskusi šolskega poljedelstva, ki ga hočejo včasi celo brez pomoči otrok organizirati. Pozneje bodo ti naivni ljudje, ki so si v svo/i socialni neizkušenosti naložili na hrbet gigantsko delo, pripisovali krivcho pisatelju te razprave, če nima njih šola (kar je vendar umevno samo ob sebi) niti zemlje, niti orodja, niti sil! Kako naj bo tudi vse to že v šoli? Ali naj pride iz katerekoli pisarne, kamor je učitelj poslal proračune in prošnje? Pisarne ne bodo niti v zlatem veku zmožne dati vsaki šoli svoja polja in stroje. In zadruge? In občine? Gotovo, a le po zadružni in komunalni poti, ne pa kot gotov dar zaprtemu šolskemu gospodarstvu predane lastnine, Tu ni mogoče ničesar spremeniti —- s splošnimi življenjem v njegovih najvišjih izrazih je treba iti vštric! Drugače se bo glasil odgovor na načrte o delovni šoli vso večnost «nemogoče». Učitelj, vrži raz svojo šolo utesnu oči vas povoj, postani z otroci enostavno prebivalec. Omenim naj še, da se zdaj lahko vzame, v zvezi s poljskimi deli, tudi še geodatsko merjenje.
Nov bo tudi način, kako se lotimo narave. Gredica navedene starosti dobi bolj eksperimentalni značaj. Tu se poskusijo različni načini obdelovanja tal in se «eksperimenti* protokolirajo. Opazovanju življenja rastlin se postavijo (če so otroci zreli) tri osnovne misli: 1) boj za obstanek (to posebno pri branju plevela); 2) kultiviranje; 3) vloga rastlin v ekonomiji narave (to, ako smo pozimi govorili o škrobu). Če puste okoliščine, si lahko ižberemo kot novo snov vrtnarstvo ter se ga lotimo. (To izpolni tudi prihodnje poletje). Kar zadeva živalstvo, poglobimo naprej narodno «opisovalno zoologijo*, s katero se združi zoohigijena in začetki veterinarstva (živina, konji, ovce in ptice).
Končno so nam pri sprehodih glavno domovino-znanstvo, za katero se zdaj zbudi zanimanje (v ožjem pomenu besede): 1) polje, travnik, stepa, gozd; 2) ravnina, grič, gora, prepadi njih naraščanje, po njih povzročena škoda in boj proti njim (ograje); 3) reka in nje delo (potoček, veletok, skalov,e, slapove, otoki in njih postanek), ribnik, .jezero, močvirje vir;
4) imenovanje (pri nazornem zaznamovanju reke in celo tudi potoka): struga, izliv, dotok, breg, polotok itd., vendar brez nepotrebnega; 5) dupline, vodnjaki, viri, zemeljski udori (sesipi) in njih vzrok; 6) peski, nasipine (diine), puščava; 7) prepadi, žareče stanje zemeljskega središča, vulkani, solnce, zvezde, luna, podnebje. Vendar se mora vsa navedena snov jemati v glavnem le na sprehodih in samo priložnostno.
Otroci pišejo mnogo (poslovni spisi, pravilna pisma na naslove, dnevniki njih opazovanj, kar sami hočejo.) Nato pride posebnost: otroci začne o mnogo čitati, večinoma popularne knjige in brošure o kmetijstvu in iz zemljeznanstva, Da, pri nas se ne pritegnejo le bravci lahke proze. Otrok se zateče h knjigi, da iž nje zajema svoje zaposlenje. In to je izvrstna metoda, da prav ravna s knjigo: 1) zelo pazno čita-nje; 2) čitanje kot cilj aktivnosti. Ali naj se bere kolektivno, menjajoče ali individualno? Moj Bog, kakšna metodična sholastika: dajmo prednost onemu čitanju, ki je zdaj potrebno. Vsekakor se bo naš učenec izvrstno učil brati stvarne knjige, in sicer bo prišel na čisto naraven in neopazen način do tega. Vprašate po imeniku takih knjig? Vprašajte poljedelca ali vrtnarja v vaši okolici!
Mimogrede omenjeno bomo zadeli, ko smo se izučil1 spoznavati stroje, na geometrijo kroga (krog, premer, polumer, dolžina kroga ni premer temveč raztegnjen obod, ki je vedno (prepriča mo se!) 3.14 krat večji kot t <semer; C (krog): D (premer) = (pi); ploščina in1 prostornina kocke, cilindra, pravokotne prizme piramide — vse pri procesu modeliranja pokazati,)
Tako prebijemo poletje, ko smo se poglobili v poljedelsko obrt in v eksperimentalno agronomijo intenzivnega gospodarstva, prežetega duha zadružništva in občine (komune), polagoma preidemo k vrtnarstvu in živinoreji, premislimo ideji mehanizma in darvinizma in se privadimo čitanju znanstvenih knjig in osnovnih geografskih pojmov.
Vendar prične zdaj že jesenska doba, in vrnemo se v hišo, Kakšno tvorilno delo bo sedaj organizator našega kulturelnega skupnega življenja?
Doslej smo živeli in delali zase in je bilo naše tvorilno delo naslonjeno ali neposredno na naravo, ali pa je bilo enostavno domače (hišno) gospodarstvo. Zdaj razširimo obzorje našega dela. Prevzamemo v naše življenje vsako tvorno delo, ki je sploh mogoče v hiši.
Naprava obleke, lesna in kovinska dela so tri vrste takega dela. Prvo je najmanj v nasprotju z bivanjem v sobi in je združeno tudi vsaj na delavnico. Poleg tega je najprimernejše za otroke te starosti.
Naprava oblačila je bila vedno najbolj popularna oblika hišne obrti, je pa dandanes vsled diferenciacije različnih ozemelj v raznih krajih zelo različna. Ni torej mogoče napraviti za vso državo neke univerzalne sheme in tudi ni to potrebno: Odprimo oči, opazujmo tvorilno delo okolice in zajemajmo s pol-mmi perišči za šolo.
Jasno je, da ne bo moj načrt enako uporaben za sever, vzhod, jug in zahod. Navedem ga le, da si lahko bravec na njegovi podlagi sestavi svojega.
Poleti že opazujemo raščo lana in konoplje na gredici in priredimo na ta način praktičen kurz sajenja predivnih rastlin: 1)) Kakšna tla ima raje konoplja? Kdaj in kako se mora se ati? Škodljivci konoplje; kdaj in kako se žanje? Mlatev, mehčanje, trenje konje konoplje in čemu se vse to dela; kaj se pripravi a iz konoplje; 2) Kakšna tla mora imeti lan? Kako in kdaj se seje? Njegove vrste in rajih kultiviranje; uporaba?	_
Naj omenimo, da bo delo n,a iposkusni gredici dovedlo do diagramov in grafičnih skrižalk; (grafika sprememb; prerez maksimum, minimum; absolutne in relativne spremembe.)
Jeseni se lotimo preje. Začnemo s kolovratom in preslico (vrtenje preslice, nit, navijanje), nato preidemo k samostojnemu kolovratu in k prejnemu stroju (združenje predenja z navijanjem); zamahnjak in vrten e; človek kot motor, nadomestitev delavca z delovnim mehanizmom — nadomestitev prstov z vzvodi; zgodovina predilnega stroja (dve kolesi, kolo za pogon z nogo z dvema preslicama; vodni in parni motor; zmanjšanje delavčevega dela na nič).
Pri zgodovini predilnega stroja se ustavimo delj časa (če le mogoče) ter primerjamo operacije roke in ročne oprave s strojem za trenje, ekstrahiranje, glajenje in za fino prejo. Tako pojasnimo otroku «filozofijo stroja* ter združimo odgovarjajočo ekonomiko (roke delovno orodje — mehanizem, človek, voda, para in elektriciteta kot gibalni sili; strojni sistemi; manufaktura,, fabrika. Hišna preja v starih časih, manufaktura, položaj delavca). Ker otroci pri tem sami delajo primitivno in s primitivnim orodjem, se jim jasno pokaže vzvišenost tehnike in vse izrabljanje tvorilnega dela.
(Dalje.)
Odločimo se
(K članku «Vzgoja in izobrazba kmetskega stanu*).
Za seboj imamo dober mesec dela. Izgleda kakor da bi bil prvi mesec pouka vedno bliže naslova introdukcija.ker z največjim redom in najboljšo voljo ne moremo z mesta. Saj menda je ni šole, da bi ne bila brez ovire uspešnemu pouku. Predaleč bi zašli, če bi hoteli naštevati vse nedostatke; povemo le, da čujemo obsodbe od takih, ki so še včeraj oboževali nedosegljivo popolnost vsega novega.
Kake občutke pa morajo imeti oni, ki cenijo svoje naloge nad navadno pompoznost in igračkanje, ki jim ni šola ura in jiim je veliko do vzgojno poučnega dela! Kdo naj se čudi njih nestrpnosti!
A deni delavne roke pred težko delo tudi s skromnim orodjem se ga 'bodo vztrajno lotile in tudi dovršile. Velike so sile, ki j h vsebujemo!
Tudi mi ne spadamo v vrste životarcev, tudi nam je do resnega dela in socijalno koristnega udejstvovanja. A zopet ni čudo, če se v teh kritičnih momentih družabnega in gospodarskega razpadanja ne moremo odločiti, kam in kako. Tudi smo malone sami, družina z lastnim življenjem. Ali naj nas bo strah? Iz decimiranih vrst veje toliko več volje do življenja, toliko krepkejša želja po plemenitem udejstvovanju,
'Mala četa s krepko voljo živi tudi iz sebe.
Treba se nam je le odločiti v smislu splošne zahteve časa in naših posebn h okolščin, da bo naše delo enotno in uspešno. Poglejmo!
Smoter šolskega pouka sploh je usposobljenje mladine za življenjski obsto, in koristno udejstvovanje. Bistveno gre za vprašanje kruha, ki nas usposoblja za nova snovanja fizičnega in psihičnega značaja,
Kruh — fizični in psih. obstoj — snovanje — življenje. Ni potrebno povdarjati, kdo je v socijalnem življenju osnova, na kom sloni vse življenje, ko nam je vendar znano, da je kruh — v prvem pomenu besede — temelj, vrelec vsemu poteku življenja do civilizacije. Je in bo, tako je nespremenljivo zapisano v naravnem zakonu.
Naša podeželska šola je prva, ki bi morala to upoštevati, in bi si morala postaviti za smoter in temu primerno prikrojiti vzgojo in pouk. Splošni izobrazbi bi tako prav nič ne odkrhali.
Ali ni tu čas, ki to z vso neizprosnostjo zahteva?
Nekaj nemških pedagoških časopisov
1, «Die Arbeitsschule*. Založništvo, Quelle & Meyer, Leipzig. Izdajatelj: univ. prof. Scheibner. (Ta časopis kaže svežo, moderno strujo.)
2. «Neue Bahnen*. Založn.: Dursche Bucbhand-
Ostali .panogi gospodarstva — obrtna in trgovska — sta to že davno sprevideli, kmetsko gospodarstvo, mati prejšnjih, pa je kot zapuščena pastorka.
Pravkar lahko to vidimo, danes, ko se je gospodujoče gospodarstvo tako oddaljilo od zemlje, da mu zmanjkujejo tla.
In ali ni naša mladina namenjena, da prevzame dedščino očetov? Kako naj jo ohrani in upravlja, kako naj spozna veličastvo svojega sicer tako preprostega snovanja, iz katere veje vse telesno in duševno bogastvo in iepota, ako ni od nikoder vzgoje in izobrazbe? !
Pa njih očetje? Ali moremo kar tako mimo njih? Njim, ki kopljejo in zajemajo v njih potu namočene proizvode iz naročja zemljo in nam jiih izročijo v vseh mogočih barvah in, oblikah, poln:h lepote in poezije, tem zmanjkujejo pogoji za obstanek. Čutijo oziroma se zavedajo, da so naravne vezi med njim in ostalim svetom pretrgane, Ali moremo biti tukaj brezbrižni, neobčutljivi? Saji čutimo tudi mi maščevanje gmotnih sanj o življenju in osrečanju človeštva tam, kjer teh ni, saj obsojamo lastno duševnost!
Kruh in pesem, realnost in ideali ■—• vse je tam, kjer nismo še iskali, tam, kjer smo doslej prevarano sanjali in podcenjavali resnično lepoto in bogastvo, kjer jie zdrava konservativnost, robata pesem, trdne in izrazito značilne šege, običaji i. t. d.
Kako na se temu posmehujemo?
Zato čutimo neko protivnost napram smeri današnje povprečne duševnosti. Ni li to značilno in znak življenja?
Treba je torej zdrave korekture, preobrazbe duhov, Brez vsake skepse lahko pričnemo z delom na tem polju, ki je tako pestro in bogato za vsestransko plodovito snovanje, za poglobitno socijalnega pogleda in študij'.
Tu se nam nudi vse polno vprašanj, ki jih doslej morda nismo poznali in ki vodijo naš raziskujoči duh v vse mogoče plati življenja.
Tovariši, 'tovarišice, v preprostem ročnem delu, izpod robatih žulj'avih rok delavca-kmeta klije življenje, Onemu, ki v boju za kruh snuje in seka pot novim osvežujočim pridobitvam; trdi žuljavi roki, ki kleše novo življenje, — njej posvetimo svoje delo, svoje žrtve!
Polje je veliko in hvaležno, razmišljajmo o njem in odločimo se! To je nujna zahteva našega poslanstva, ki mora vsporedno z zahtevami časa.
lung, Leipzig. (Ta list je vodil reformno delo v zadnjih. 15, letih.)
3. «Die neue Erziehung» od Pavla Oesterreicn. Založn.: Schwetschke & Sohn, Berlin W. 30, Frei-singerstrasse, (Ta list je glasilo odločnih šolskih reformatorjev.)
STRAN 165
Postani što jesi
(Nadaljevanje.)
Dandanas, u doba razvite kulture, u doba največe razdiobe, .rada, u doba koja je dovela do velike, a mož d a i največe savršenosti u obrtu, industriji i umetnosti, a zvanje dospelo nebu pod oblake kao i američki «neboderi»: to doba zahteva od. svakog po,edinca da se usavrši u svojem poslovanju, da može konkurirati, istuči se, te svratiti na se pozornost, a ujedno da to njegovo poslovanje njega usre-čuje. To mogu ipostiči jedino originalni tipovi, ljudi dakle svoje vlastite osebujnosti Lli osobnasti. To ne može biti ni postati čovek majmunove naravi golog oponašanja, ni ljudi bez svojih vlastitih misli, kriterija, duševnosti, a najmanje ljudi bez jasnih ciljeva, a i bez sposobnosti. Sve ove moralne vlastitosti vrlo su mužne, da se neko osovi na svoje vlastite noge, da bude svoj1, a kao takav da se razvija, napreduje, usavršava na terenu svoga vlastltoga duha i ukusa, što nije istovetan s onima drugih ljudi.
Danas se zahteva od svakoga uspeh, a ovog nema bez originalnosti i osebujnosti u mišljenju, izradji-vanju, poslovanju i delovanju. Niko se nije istakao nit žeo uspehe time, što je hteo i kušao da bude sasvim onakav kao neko drugi, pa makar taj drugi bio odličan radnik, Čim1 se večma udaljujemo od uspeha. Malo ko mari za one koji idu starom sta-zom, koji misle tudjom glavom hrleči za drugima oponašajuči ih bez ikoje originalnosti i osebujnosti. Samo ovo dvoje pobudjuje pozornost; samo takove ljude voli i traži svet.
Samo junači mogu biti osebujni, originalni osobom i poslom, jer samo slabiči oponašaju druge. Pak čemu oponašati? Sve da bi i hteo ne možeš postati ni biti nego ono što jesi. Oponašanje ponižuje, omalovažuje, diskreditira svakoga čoveka, a ujedno postaju smešni nesamostalni, neoriginalni koli ručni, toli intelektualni radnici.
Svako rado sluša čoveka svojeg posebnog mišljenja, sudjenja i umovanja; a ljudi rado se utiču rad-niku, koji je poznat sa svoje vrsnoče u poslu, do-tično savršenosti njegove radnje,
A ko može postati vrstan, savršen, odličan, originalan, osabujan? Ko može postati jakom lič-nošču? Ko če postati vršnim radnikom, odličnim obrtnikom, uglednim činovnikom, znamenitim učenjakom? Odgovaram poduprt mišljenjem najboljih mislioca: jedino oni, koji beše ili su tako sretni, da se bave onim poslom ili zvanjem za k.oje su rodjeni. Jer iskustvo svakidanje, život ljudski, pa i nauka jednoglasno potvrdjuju, da je narav svakoga od nas obdarila posebnim darovima, a prema tomu svakom pojedincu dopitala (odredila) poseban zadatak. Narav, moramo priznati, ne postupa s nama jedna-
Za ruski jezik v Jugoslaviji
Pošto kani jugosl. ministarstvo ukinuti učen;e ruskeg jezika na učiteljištima u državi, jugosl. je učiteljstvo listom ustalo proti nameravanoj toj odredbi a za učenje ruskog jezika. Učiteljska glasila pravom spočitavaju naučnom ministru, da su ga pri izbacivanju ruskog jezika iz preparandija vodili po-litički motivi, koji nijesu tu na svome mestu. Glavno je tu po sredi — opšta i kulturna spretna učiteljstva. Učiti i naučiti ruski jezik ne znači još biti boljše vikom ni komunistom, kako to dobro opaža beograd-ska «Nar. Prosveta*. No več naša slovenska uza-jamnost, krv i narodnost traže od Jugoslavena da
komerno i recimo pravedno. Nije nam to počudno, što nažalost moramo konstatovati, da nisu svi ljudi ,ednaki, a nisu to ni životinje ni biline. Mi mali i slabi ji rado ističemo jednakost i se za nju borimo, ali te jednakosti ne vidimo u prirodi, a najmanje u l,udskom društvu. Osobito civilizacija pospešuje ne-,ednakost. Mnogi naime odabranici intelektualno i moralno napreduju, usavršuju se, pošto od naravi snabdjeveni darovima, nagnučima i sposobnostima, doči mnogi drugi «siromasi diuhom* ne mogu se ni maknuti duševno sa svoga duhovn,og položaja, te tako civilizacijom nas.aju vel ke razlike. Razlike nastaju još i tako, što mnogi ne imajuči prigode ni sredstva da razviaju svoje urodjene sposobnosti, zaostaju, premda za kulturu sposobni.
Več.na no telesno, ljudstvo je duševno nejednako. Narav s nekojim egzistencama baš mačuhinski po-stiupa. Koliko se :h porodi, pa moraju naglo umreti, propasti. Koliko li ikra ima riba, a drveče semena, pa koliko toga propada! Malen broj životinja i biljka ostane u životu; a mi znademo, da deca dadu največi deo smrti. Velika množina zametaka i semena propada več u prvom štadiju razvitka, a druga biča propadaju u toku razvoja, jer lišena životne sposobnosti.: sposobnosii odolevanja, borbe, rezi-stencije. Tek odabrana manjina naoružana sposobnostima za životnu borbu i utakmicu živi i napreduje, dok velika večina slabiča i kržl avaca propada na prvom ili drugom stepenu razvoja. Nismo jednaki fizički ni moralno,
Nejednaka su nam1 baštinjena svojstva, sklonosti i darova, pa zato i sposobnosti pojedinaca nisu jednaka za svaki rad i posao, a ta različna duševna svojstva u edno opet radjaju različnim stepenima razvitka i kulture, Što kultura više napreduje, to veča razlika nastaje medju pojedincima, a i medju narodima i raznim slojevima (klasama). — Dok su svi narodi živeli na najnižem stepenu kulture, bili su prilično svi jednaki. U divi aka nema znatnih razlika. Pastirski i lovački narodi u pradavno deba (a i dandanas) jesu vrlo slični i jednaki duševno. Po-ljodelstvom počima civilizacija, pa njime i počima diferencijacija duševna, koja se stopnjevito diže sa obrtom, industrijorn, a osobito znanošču i umetno-šču. Moderno kulturno doba postiže, rekli bismo, višak te kulturne, a i socijalne razlike.
Vidimo i danas razliku medj čisto poljodelskim i čisto industrijskim narodom, a još veču medju nomadskim i industrijskim. Medj afričkim divljakom i evropskim učenjakom genijenn razlika je možda ista, da mi oprostite, kolika je medju opicom i čovekom najnižeg razvonog stepena. Odakle razlika? Ba-štinjenjem urodjenih, man,jih ili večih, sposobnosti, dapače nikakvih, pa onda okolinom, uteca ima, načinom života, odgojem, školovanjem.	(Dalje.)
uči ruski jezik, pa da se čitanjem njezinih velikih pisaca prosvetno podigne. Pa zaista mnogi samoučki naučiše ruski jezik. A i vredno je Ta ruski narod imade vrlo bogatu književnost. Dela ruskih pisaca: Turgenjeva, Tolstoja, Puškina, Lermontova i mnogih drugih prevadjajiu se na sve jezike, jer zapadna Evropa nalazi u ruskoj knjigi nešto nova, originalna, lepa, sveža i okrepčujuča. Ruski roman jeste na svetskom glasu. Ali i naučna literatura ruska stoji visoko. Ruske pesme, pripovetke, priče, basne za odrasle i za mladež, jesu od neodoljive lepote. A čitati ruske knjige prava je naslada, a za nas Jugo-slovene osobito, pošto se kriju s našim osečajima, pojmovima i mentalitetom. Rusija ima vrlo veliku i
pedagošku književnost, koja se prevadja na tiudje jezike, citara se ju, imitira, pa ju mora poznati i jugosl. učitelj u dobro svoje osobne posvečenosti i staleške naobrazbe. Rusija imade ne mali broj ori-ginaln;h filozofa, pedagoga, psihologa, praktičara.
Ruska literatura broji sve prevode tudjih prvo-vrsnih književnih dela, a njena originalna književnost prva je na svetu.
Iz ovih razloga valja da jugosl, učitelj nauči ruski jezik, a to mu je vrlo lako. S malo volje i truda če ga naučiti u pol god ne. Ta ima silu reči, osobito u korenu, naših; jedino valja nama fiksirati i naučiti nekoliko stotina sasma ruskih i tudjih reči — i evo nakon par pročitanih knjiga znati češ ruski toliko, da češ bez muke čitati rusku knjigu, pa bio i samouk.
A svaki učitelj Jugosloven valja da poznade ba-
0 sestavljenih besedah
(Nadaljcvanje.l
II Samostalniške spojen,ke s predlogi,, ki so se preobrazile iz pridevniških spojenk:
1. z obrazilom — ik, — ica: podrepn k, podrepnica; zaplotn k, zaplotnica; brezpetnik, odvetnik, zavetnik, zavetnica; podložnik, podložnica.
2. z obrazilom — ež, — ica: zabrbtnež, zahrbt-nica; porednež, porednica; predrznež, predrznica; prevzetnež, prevzetnica.
3. z obrazilom — ost:	prevzetnost, napetost, objestnost, podložnost — in še z mnogimi drugimi obrazili,
III. Spojenke, ki so nastale iz predloga in samostalnika:
1. z obrazilom — ec, — ka: brezdomec, brezdomovinec, brez glavec, brezbožec, protinožec, proti-domec.
2. z obrazilom — ek: (od sto) odstotek; (od tisoč) odtisoček; (za ime) zaimek; (pri imenu) priimek.
3. z obrazilom — je: preataestje, predgorje., Zagorje, predvor.e, predpeklje, predvicje, medvodje, zaledje, poglavje, zaglavje, pogorje, podolje, porečje, povirje' Posav.e, Podonavje, Medmurje, podnožje, področje, okrožje, medvladje, območje, obličje, ogrodje, brezvezje, otočje, nadstropje, razmerje, zapestje, nadlehtje, podlebtje (tudi nadlehtje, podlahte; lehat ali laket je isto kot laket ali komolec), brezvladje, poletje — in še druge oblike.
Brezdno in brezden je nekdanji pridevnik, ki je dobil samostalni pomen in se piše danes večinoma brezno (brezdno mesto, brezden kraj).
Tudi neločljivi predlogi se vežejo z neločljivimi samostalniki. Imamo pa tudi mnogo spo enk z neločljivimi predlogi in ločljivimi samostalniki.
Neločljivi predlogi ali tako menovane predpone so nepopolne besede in ne morejo stati samostojno, ampak le spojene z drugimi besedami, katerim dajo poseben pomen.
/Neločljivih predlogov je sedem.
1. Pa — pomeni nekaj nepravega in se spaja.
a) z neločljivimi samostalniki: paloka, pateči, paglavec, paglavka, pastorek, parobek;
b) z ločljivimi samostalniki: panoga, pavrsta (podrejena vrsta, paboter (botrov namestnik), paoblo, pamesec, palik, pakrog, pakrogla, pagovor (sklepna besetfa, sklep), pajagcda (neprava jagodaj.
2, Pra — pomeni nekaj prvotnega in se spaja z ločljivimi samostalniki: praprot, praštevilo, pradoba, pravek, praded, prababica, pravnik, pragozd, pračlovek, prabitje, prasnov, pravir.
rem dva tudja jezika: svoj materinski i još jedan slavenski, pa onda bilo nemački, franeuski, italijanski ili engleski, Taj slovenski jezik bio bi ruski. No, istina je, da učiteljski kandidat, koji je učio u školi franeuski ili nemački ili talijanski jezik, vrlo teško če posegn.uti za knjigom u tim jezicima s razloga, što h nije nit može u dostatnoj meri naučiti. Dočim ruski jezik če naučili temeljito, jer je to jezik brat-skog velikog naroda, pak če prema teme vrlo rado nabaviti i čitati rusku knjigu. Hoče rado, jer je danas, na primer, i pedagoška ruska nauka i književnost veča i foolja od francuske, engleske i italijanske, a doskora če prestiči i nemačku,
Evo s ovih razloga jugosl. uči tel stvo zagovara učenje ruskog jezika i na preparandijama. Pa uči se franeuski i engleski jezik na nekim srednj m učili-štima, a to jo5 ne zn,ači odobravati vladajuče režime t h naroda.
3. Pre — znači nekaj odlikujočega se ali neko izmeno ali nekaj dovršenega in se spaja
a) z neločljivimi samostalniki: preprostost, pre-šernost, presrčnost, prebrisanost, prehod, preobrat, prevoz, prenos, prelom, predor, premoč, ki so nastali ali iz pridevniških ali iz glagolskih spojenk;
b) z ločljivimi samostalniki: premraz, preobil e, preobilica, prestol, prelepota, premodrost.
4. Pro — se spaja z neločljivimi samostalniki: prodaja, prostor, progon, propoved, prospeh.
5. So — pomeni skupnost ali nedostatek in se spaja:
a) z neločljivimi samostalniki: sosed,, sošolec, sošolka, soržica, sokrvica, sovražnik, sovodje, soteska, sorodnik, sodobnik.
b) z ločljivimi samostalniki: somrak, soprazn k, sodobna, sodraga, sotrpin, sodrug, sobrat, sovrag, součenec.
6. U — pomeni nekaj dovršenega in more stati le pred besedami, ki pomeni o dejavnost; spaja se le z neločljivimi samostalniki, ki so glagolska debla: ulom, uboj, umor, upor, ukor.
7. Vz —- pomeni premikanje navzgor n se spaja z neločljivimi samostalniki, ki so glagolska debla: vzhod, vzgon, vzpon, vzvod, vzmet; pa tudi: vzglavje, vznožje.
Še o nekaterih spojenkah.
Ro izgovorjavi pirvih treh črk a, b, c je nastala abeceda in z nje abecednik, abecedar.
Po prvih dveh začetnih besedah sta dobili molitvi ime: ■.cče.naš, šeščenamariija; v očenašu, v češčena-marii. Takih spojenk, seveda ne bomo tvorili; zadostujeta že ti dve,- Piše pa se: zdrava Marija; zvoni zdravo Manijo, ali: zvoni Ave Marijo.
Neprebavljivi pa šja spojenki vnebohod ili vnebovzetje, ki bi jih morali pisati v nebo hod; v nebo vz'et e. Namesto v nebo vzetja imamo lep izraz: veliki šmaren.
Tucii naslednjih besedn h skupin ne smemo pisati skupaj: nepridiprav, nebodigatreba, ampak: ne pridi prav; ne bodi ga treba.
Nemogoče spojenke so sledeči nemčizmi: živio-kije (hocbruf), nimanič, nima niči (halbemichts), dobrobit (gutsein), ki jih moramo iztrebiti: Daleč okoli se je razlegal žiVšoklile; prav: Daleč okoli se je razlegal vzklik žjJvio, alii slavenski: vzkl k živel! — V trg so prisili sami nimianilči; prav: V itrg so prišli samo ljludje brez sredstev. — Skrbeti maramo za dobrobit vseh narodnih plasti; prav: Skrbeti moramo za blagor vseh narodnih plasti.
Posebne vrste sestavljenka je Marija Pomaga«; bil sem pri Mariji Pomagaj (božja pot).
(JCITEUSKI UST
STR4N 167
Feljton
Stano Kosovel: LORD BYRON
[Dalje.]
Večer pred odhodom v Italijo je preživel Byron v družbi grofa Blcssingtona in njegove žene. Bil je zelo otožen in nervozen ter je deal navzočim: «Nocoj smo skupaj; bogve, če se še kdaj sestanemo vsi? Slutim, da smo danes poslednjič zbrani. Neki notranji glas mi pravi, da se ne vrnem iz Grške,* Po teh besedah se je naslonil na zofo in zaplakal kakor otrok. 13. julija se je vkrcal na ladjo «Her-kules*. V njegovem spremstvu je bil grof Peter Gamba, brat grofice Terezije Guiccoli, in nekaj prijateljev. Vreme pa je bilo za plovbo po morju dokaj neugodno. Ladja se je morala vrniti v pristanišče in počakati ugodnejših vetrov. 16. julija je končno odjadrala v pravcu proti Livornu.
Na morski vožnji je Byron študiral razmere v Venezueli. Južna Amerika ga je še vedno zanimala. Odločil se namreč še vedno ni za Grško, ampak je nihal med dvema možnostima, med Južno Ameriko in Grško. «Herkules» je prišel na cilj in je pristal na grškem nabrežju. Byron je ostal na ladji šest tednov in je šele potem šel na suho ter najel v Me-taksati hišo zase in za svoje spremstvo.
Razmere na Grškem so bile silno razdrapane. Nasproti so si stale najrazličnejše skupine. Bilo je naravnost nemogoče napraviti stvarno sodbo o dejanskem položaju. Byron je to spoznal, zato se ni hotel priključiti nikomur, dasi so stranke in posamezniki neprestano pošiljali k njemu deputacije z vabili, naj se jim pridruži.
Po večmesečnem bivanju v Kefaloniji, kjer so ga odposlanstva neprestano oblegala in nadlegovala, se je končno odločil, da se preseli v Misso-lunghi. Priključil sc je Maurocordatiu. Na mesto je prispel prve dni januarja 1824. Prebivalstvo ga je sprejelo s častmi, ki se izkazujejo samo kraljem. Grmeli so
Šolske vesti
Iz zakonodaje. V dnevih pouka se učitelj ne sme odstraniti iz s'užbenega kraja, izvzemši uradno, bolan ali da izvrši kako svojo dolžnost kot državljan (kot priča, volivec itd.) Druge dni se sme oddaljiti.
Če je bolan, mora javiti did. ravnatelju Če bi odsotnost trajala nad 10 dni, mora prositi nadzornika na kol. papirju 2 L. in priložiti zdravniško spričevalo (tudi papir za 2 L.), vidirano od župana in legalizirano po podprefektu oz. prefektu, ako ne biva zdravnik v isti občini.
Tudi učitelijce na porodu morajo predložiti zdravniško spričevalo. Dopust traja po mnenju zdravnika,
V prošnji radi bolezni se ne more prositi dopusta nad 2 meseca.
Dva meseca bolezenskega dopusta uživa učitelj polno plačo. Pozneje, če mu dopust podaljšajo (aspet-tativa), ima pravico le do polovične plače, a do vse draginjske doklade. Izgubi pa službeno doklado.
Vse zamude se štejejo, če so manjše kot dva meseca. Ko znesejlo 60 dni in ni odsotni še zmožen nastopiti službe, mora spet vprašati pismeno prove-ditora, da mu dovolijo daljši dopust. Ta sc lahko prosi poljubno, a ne del j kot za dve leti.
Kdor dokaže, da je ozdravil, se lahko nastavi še pred potekom svojega dopusta,
Mogoče je prositi za dopust tudi iz drugih upra-v:čcnih vzrokov in sicer ne nad 15 dni v enem letu. Do 10 dni dovoljuje did. ravnatelj, več pa nadzornik.
topovi, svirale so godbe, vzklikale so množice. Maurocordato mu je prišel naproti s zborom častnikov in vojakov. Byron je takoj prevzel povel stvo nad četo 500 suliotov ki so baš pred kratkim izgubili svojega poglavarja. Vzdrževal je oddelek z lastnimi sredstvi.
Med ljudstvo je delil Byron orožje in denar. Začel je aktivno posegati v položaj in je smatral za potrebno, da se vzame Lepanto, važno oporišče turške vojske. Tu je zadel na trdovraten odpor polkovnika Stanhope.ja, vojaškega zaupnika panhelenskega odbora v Londonu. Stanhope je bil učenec utilitaristične šole in je imel za učitelja Bcntana. Polkovnikovi pristaši so bili uverjeni, da je mogoče osrečiti Grško samo s civilizacijo. Propagirali so idejo tiska v zmislu fdozofskega idealizma. Byron pa je bil kot praktik za čisto nasprotna sredstva.
Stanhope in Byroni sta se kmalu spoprijela. Polkovnik je zahteval v deželo protestantske misijonarje, da bi ljudstvo spreobračali in reformirali na verski podlagi, Byron. je videl, da je tako početje nezmiselno in je zahteval samo puške in denar. Kadar je Stanhope zagovarjal šole, je predložil By-ron zahtevo po topovih; kadar je polkovnik propagiral razširjenje Svetega Pisma, mu ,je pesnik pomolil pod nos račune. Slednjič je začel misliti celo na intervenci o potom diplomacije — nastopil je za priznanje Grške s strani evropskih velesil.
Tako je postal Stanhope zagrizen Byronov nasprotnik. Ob neki priliki je izjavil, da bo končal Byron, ta neustrašni bojevnik za svobodo zatiranih narodov in pesnik socijalne pravičnosti, kot čisto navaden tiran in Turek. Byron, ki je to slišal, se mu je narogal brž ko se mu je ponudila ugodna prilika. Ko ga jc Stanhope nekega večera spremljal s svečo po stopnicah, je opomnil:	«Pa	vendar ne svetite
Turku?* Kaj je odvrnil Stanhope na to vprašanje, ni zapisano nikjer. Svo o sodbo o Byronu pa jie pozneje temeljito revidiral,	(Dalje.)
Po preteku 15 dni je mogoče iz rodbinskih razlogov prositi podaljšanja dopusta do enega leta. V tem slučaju pa nima prosilec pravice do polovične plače.
Provizorični nimajo pravice do plače v nikakem slučaju dopusta.
V času dopusta biva učitelj lahko kjer hoče, mora pa pustiti oblasti svoj naslov.
V nikakem slučaju ne sme sam poiskati oz. plačati svojega suplenta.
Premeščenja. Po zakonu bi morala biti zasedena vsa definitivna učna mesta do 15. septembra vsakega leta. Ker pa je to sredi počitnic in gre vsak rad na letovišče, se ne drži tako strogo ta predpis. Učiteljstvo, se namešča kasneje in pridejo vse šole počasi na vrsto, ako ne v oktobru, pa novembra. To je povsem logično, ker zakon ne predpisuje nikakih terminov za provizorične namestitve in toliko manj za premeščenja radi službenih «razlogov». Če se provizorični nastavljajo najraje v začetku šolskega leta (nekako do božiča), se pa lahko premešča iz službenih razlogov do konca šolskega leta. Tudi to je razumljivo, ker bi sicer lahko trpel pouk in šo'a, če ne bi bilo mogoče vsak čas premestiti učiteljstva iz «službenih razlogov.*
Tekom oktobra imamo spet zabeležiti nekaj pre-meščenj. Tov. Makarovič in gospa prestavljena iz Pasjaka na Rižano, oz. iz Materije v Predloko, t.ca Pirjevčeva z Rižane na Tinjan, t. Bolle iz Povirja na Misleče, t.ca Wilferjeva z Repentabra v Povir, t ca Kovačič iz Postojne v Bukovico, (česar ni sprejela),
tov. Žorž, pa je odslovljen. Nam ne pade v glavo, da bi trdili, da je .kakšno izmed teh premeščenj preganjanje, —
Iz goriškega okraja se n,am je sporočilo doslej) le o t.ci Srebrničevi, ki je morala v Ročinj.
Upamo, da bomo prihodnjič mogli poročati še o mnogih drugih premestitvah, ki so se že izvršila ali pa se še bodo. Pri premestitvah je glavni nagib učiteljstvu kolikor mogoče ustreči. —
Na tržaških mestnih šolah je naslednje slovensko učiteljstvo:
Bark o vi j e (2): Starc Ferdo, Humplik Marija.
Bazovica (2): Cibic Franc, Bortolotti Rina.
Gropada (1): Gruntar Karl.
K ati n ara (4): Trobec Vinko, Presl Mirko, Čok Irma, Čok Marija.
Opčine (4):	Križman	Nazarij,	Daneu-Ozbič
Antonija, Sedevčič Olga, Švagelj Ana.
Prosek (5); Kossoveu Rafael, Furlan Martin, Sosič Edvard, Martelanc Amalija, Scheimer Ana.
Rojan (5): Samec Janko, Stubel Albert, Posega Pina, Sedevčič Mila, Noth Irma.
Skedenj (7); Kleinmayr Ferdo, Godina Andrej, Gerbec Ivan, Valentič Marija, Sancin Avrelija, Bortolotti Gita.
Trebče (2): Miklavčič Mirko, Pahor Slava,
Ver d el a (5): Čok Albert, Culot Ivan, Delak-Gerdol Kristina, Košir Valerija, Peternel Emilija, Čok Amalija.
Sv. Križ (3): Sorč Josip, Noth Ana, Starc-Košuta Julija.
Vseh je tedaj le še35, a jih je bilo 1. 1918. — 113. Seveda niso niti ti redki preostali vsi definitivni in živijo le milostno od danes do jutri.
V idrijskem okrožju je znani prijatelj učiteljstva, bivši zemljemerec Spazzapan korenito preuredil šolske razmere. Tovarišice iz Idrije je poslal na vse strani in na njih mesta nastavil novinke, ki ne poznajo materinega jezika otrok. Pri tem ga ni oviralo dejstvo, da imajo nekatere izmed premeščenih potrebne skušnje iz italijanščine in bi morale po zakonu imeti prednost tudi v razredih, v katerih se poučuje v državnem učnem jeziku. Tudi na njih definitivnost se ni oziral, ker se prizadete ne morejo braniti.
Premeščene so: Krapš Zdenka na Stopnik, Kos Poldka na Vojsko, Kogej Poldka in Bloudek Zdenka v Spodnjo Idrijo, Budal Edka v Zadlog, Jež Zinka na Medvedje brdo, Novak Leopoldina v Zavratec, Petrič Ida v Zadlog, Rejic Frančiška v Zavratec, Rupnik Tončka na Reko.
Tov. Franc Sivec je bil premeščen v juniju iz Kreda na Kobariškem v Lepeno na Bovškem in sicer radi tega, ker ni bil naznanil šolski oblasti, da ni tamkajšnji župnik pustil nesti zastave v cerkev o priliki 25 letnice kraljevega vladanja. Na rekurz mu je šolska oblast odgovorila, da se je prepričala o njegovi nedolžnosti.
T. Marica Perm je morala začetkom šolskega leta iz Grahovega v Šebrelje. Premestili so jo, ker je na Grahovem škodovala šoli in državi. Bila je na svojem mestu 17 let ter izredno priljubljena .pri ljudstvu. Na njeno mesto je prišel Hubert Močnik,
Tov. Filip Podgornik je moral iz Slapa ob Idrijci na Ponikve, per ragioni di servizio.
Učit. Martin Ribarič ibio je junija mes. službeno premešten iz Trstenika u Vedrinjan kod Gorice. No školska oblast uvaživši njegove dobre razloge, škol-ske i obiteljske, ustavi ga na negovom službenem mestu do konca škol. godine. Krepošču istog dekreta premeštenja ipak valjalo mu da otvori. školu 1. oktobra u Vedrinjama, ali usled novog dekreta bi
opet namešten na svojem starom mestu u Trsteniku. Ovaj postopak školskog proveditorata smatramo korektnim i pohvalnim.
Učjjt.ca Andjelka Prašel M dekretom od 4. 2, 1925. sospendovana radi one «bombe», pardon: škrabice Družbe sv. Čirila i Metoda što se nalazila tik škol. sobe u privatnim prostorijama tudjeg stana u Lani-šču. Premda je od toga prošlo osam mjeseci, kroz koje doba ,je ona bez službe uz uživanje dve trečine plate, još ni do danas nije napram njoj obavljena, počela ni svršila zakonita disciplinarna istraga, a morala je usledeti u roku do tri meseca.
Učit.ca Koljevina premeštena je iz Roča da sama ne zna za pravo kamo: da li u — buduču školu u Prapoče ili u Sočenju.
Kol, Antun Flego premešten je iz Zabrežani u Heki; odakle odlazi u Novake Lovro Tomašič.
U Lupoglavu več se nastani-o s nbitelju novi didaktični ravnatelj g. Antun Marčelja, kojemu je dodeljeno učiteljstvo Boljuna, Sušnjevica i Čepič.
Učit. Facchin iz Bresta premešten je u Lanišče. Brest još nema svoga učitelja.
Junak! Naš — tovariš F. F. je bil lani naročen na «Novi rod». Služboval je v T., list pa je prejemal v Š., v svoj rojstni kraj. Tudi letos se mu je bila poslala prva številka. F. F. jo je zavrnil, ne da bi sporočil, zakaj. Ni dvoma, da jo je zavrnil iz strahopetnosti, iz tiste strahopetnosti, ki nima več meje.
Hiperprodukcia učiteljstva u Jugoslaviji. Ovo se
ne može ustvrditi, iako to tvrde oblasti. Beogradska «Nar. Prosveta» na to opaža, da o loj hiperproduk-ciji osnovnog učiteljstva nema ni govora dok naroči ima 70% nepismenih i dok ima tako malo škola. U Vojvodini, n. p. opstoji jedna škola na 1226 Stanovnika i na 16 km2; u Južno; Srbiji spada jedna škola na 2666 Stanovnika i n,a 63 km2; u Bosni i Hercegovini ima jedna škola na 32114 Stanovnika i na 83 krni’. Kad bude imala država svugde svoje škole gde ima do voljno dece za polazak — tada jedva če se moči govoriti o hiperprodukciji učiteljstva; a do toga još je dugi put...
t Cotič Josip. Na Vrhu sv. Mihaela pri Gorici, kjer je bil rojen in je služboval, je umrl v septembru uči-tnlj Cotič Josip. Podlegel je v svojem 27. letu bolezni, ki si jo je bil nakopal v svetovni vojni. Pokojni sicer ni bil član naše stanovske organizacije, vendar pa ne iz oportunizma in kruhoborstva, ampak ker je spadal v ono mlado stanovsko generacijo, ki je ne znamo prav pritegniti v svoje vrste. Rajnki tovariš je bil značajen mož in vrl učitelj, zato je silna škoda, da jel egel v grob komaj na začetku svoje poti. Mir njegovi duši in spomin žrtvi, ki jo je položil tudi on med neštetimi!
DOLŽNIKI «NOV EGA RODA» so naprošeni, da poravnajo dolgove za prejšnje letnike, ker je že čas.	UPRAV A.
OPOZORILO.
Ponovno opozarjam članice in člane naše «Zveze», da naslovljajo dopise predsedniku: Trieste Via Vitt. da Feltre 7 I. Če bo kdo dobil odgovor pozno, ker bo naslovil pošiljatev na star naslov, bo samo znak, kakor je tudi doslej, da svojega stanovskega glasila «Učit. lista» ne čita, in vsaka neprijetnost, ki. bo izvirala iz take zamude, bo prav pošteno zaslužena.
Za razgovore pa je vodstvo na razpolago vsak četrtek od 10—12. -~ Tovariški pozdrav!
A. Germek.