Tak poje maloglasen ptič, ki ve, kako tesne so kletke in neprolomne njih rešetke.
Tak poje, kdor, pod jarmom rojen, bil z gnevom je, z bolestjo dojen — Čemu? Za robstva prazen nič.
MOŽJE
FRAN     ELLER
Možje gredo skoz ulic vreli šum kakor zase ... Kot v peči je ognjeni prevladal cvet iz  Jude nad plameni: v blaznem požaru begajočih trum
si krči ravno pot teh mož pogum. Čez kal, kjer v sli se najmotnejši peni, prejdo pokojno s čistimi stremeni, za njimi slava in posmeh in sum. —
Božanstvu dali dom so kamenen, kupole dvignili na stebre zlate, odeli s freskami nagoto sten.
Besede blodne združili so v spev in kakor harfo ubrali sprte brate, da' je njih glas Najtišjega odmev.
JUTRNJICA
FRAN     ELLER
Ne rosi mi darov, ki so brez cene! Nič mane (z njo se deca naj sladka), nič zlatega dežja (ne odžeja), in zvezd na prsi? Meni ni za pene.
Jasnine daj, ki pot mi razodene,
da sred vrtincev burnega sveta
in nad prepadi strastnega srca
vem, kje stojim, in kam korak moj krene!
A spremljaj, Bog, v oblaku me vsevdilj, da blišč ne oslepari me za cilj, — fata morgane mi prihaja laž!
O, čuj moj glas, ki še mravljincu daš, da čez krtine, ubog z ubogimi, pritiplje v dom svoj med premnogimi!
PLAMEN
FRAN     ELLER
Pod mrtvim nebom ko zavržen kamen na dnu sem ležal, zdaj je svetlo vse, kar v solnčni plašč me iz globoke trne odrešil je spoznanja strmi plamen.
Ta plamen greje, ni požar, ki žge, ko vino čist je, a nikdar omamen, in bolj preplaja me, čimbolj sem samen, visok je cvet, ki noč ga ne ospe. —
Neobjemljiva, Ti si večno ena in kakor Ti nikoli še nobena mi bila med sestrami ni češčena!
Pa če na zemlji naju nič ne veže,
se ne zgrešiva, iz življenja teže
gorim v Tvoj svet, ki smrt ga ne doseže.
POGLAVJE   O   MORALI
JOSIP    VIDMAR
I.
nekaterih člankih «Kritike» sem skušal obrazložiti neko etično misel, o kateri se mi je zdelo, da mi je postala zavedna last radi tega, ker sem jo napol prikrito, napol pa izrečeno, toda živo in tvorno srečal v mnogih umetninah kot zmisel umetniškega odnosa napram življenju in v življenjih pomembnih osebnosti kot zakon njihovega delovanja. Pri tem tolmačenju me ni vodil namen propovedovati. Zavedal sem se, da ser ravno ta misel ne sme propovedovati in ne more, marveč da se v življenju prebuja sama, ali pa da vsaj nezavedno deluje povsod tam, kjer mora. Poglavitni namen mojega pisanja je bilo hotenje napisati zoper napadalno preproščino moralistov zagovor življenske resnice in jo pokazati tako, kakršno sem jo spoznal v njenih najčistejših izrazih.
33*                                                                                                                      515